Jedro

43. člen ZDPra je (podobno kot 45. člen ZSS) v spornem obdobju določal, da je osnova za obračun plače državnega pravobranilca oziroma pomočnika državnega pravobranilca enaka osnovi za obračun plače poslanca. Ta osnova se je lahko (glede na proračunske možnosti) znižala za odstotek, ki ga določi Državni zbor RS za plače poslancev in se usklajuje enako, kot se usklajuje osnova za obračun plač poslancev. 24. člen ZPos je kot osnovo za izračun plače poslancev določil povprečno plačo na zaposlenega v gospodarstvu RS po zadnjih podatkih Zavoda RS za statistiko. Ta osnova se je glede na proračunske možnosti lahko zmanjšala za odstotek, ki ga določi državni zbor, vendar ne več kot 50 %. O zmanjšanju osnove za 20 % lahko po pooblastilu državnega zbora odloči pristojno delovno telo. KVIAZ kot pristojno delovno telo Državnega zbora RS je na podlagi zgoraj omenjene določbe ZPos s sklepom 11. 2. 1993 znižal osnovo (povprečno mesečno plačo na zaposlenega v gospodarstvu RS) za 20 %. Ta sklep je KVIAZ s sklepom z dne 21. 12. 1994 razveljavil. Učinkovanje sklepa z dne 21. 12. 1994 o prenehanju veljavnosti sklepa z dne 11. 2. 1993 pa je KVIAZ odložil s svojo odločitvijo z dne 2. 2. 1995. S tem je bila ponovno vzpostavljena veljavnost sklepa KVIAZ z dne 11. 2. 1993 o znižanju osnove za obračun plač poslancev za 20 %.

Z uveljavitvijo ZZDODP pa je bila na novo podana pravna podlaga za obračun plač državnega pravobranilca in pomočnika državnega pravobranilca. Do sprejema tega zakona je prišlo zaradi sprememb v načinu uradnega zajemanja podatkov o plačah, zato je citirani zakon določil začasno osnovo za izračun plače poslancev. To pa pomeni, da je tožena stranka od uveljavitve ZZDODP dalje (na podlagi 2. člena citiranega zakona) pravilno upoštevala znižano osnovo za določitev plače državnih pravobranilcev oz. pomočnikov državnega pravobranilca (v višini 80 % osnove).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se odločitev o stroških postopka (III. točka izreka) delno spremeni tako, da se znesek teh stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki, zniža na znesek 653,60 EUR (od zneska 746,33 EUR).

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I. točka izreka) zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za izplačilo mesečnih razlik v plači za čas od 1. 8. 2003 do 31. 12. 2007 v neto znesku 17.213,97 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od posamičnih mesečnih neto zneskov razlik v plači tečejo od datumov, navedenih v I. točki izreka in po predhodnem odvodu pripadajočih davkov in prispevkov, obračunanih na vtoževane razlike neto plače. S sklepom (II. točka izreka, ki ni pod pritožbo) je zaradi umika tožbe postopek ustavilo glede izplačila razlike v plači za junij 2003 z zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede plačila zakonskih zamudnih obresti od neto razlik v plači, nateklih do 21. 7. 2005. V III. točki izreka je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka in da je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 746,33 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo in zoper odločitev o pravdnih stroških se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in samo odloči o zadevi oz., da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih in pritožbenih stroškov tožnice, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 8 dnevnega paricijskega roka dalje do plačila. V pritožbi navaja, da se je sodišče prve stopnje le delno opredelilo do njenih navedb v zvezi s sklepom KVIAZ z dne 2. 2. 1995, ki je po prepričanju tožnice za nazaj, od 1. 1. 1995, zadržal izvrševanje sklepa KVIAZ z dne 21. 12. 1994. Ta sklep je zato kršil 155. člen Ustave RS. Izpodbijana sodba nima razlogov o zatrjevanih kršitvah 87. in 155. člena Ustave RS, s tem je podana tudi kršitev 22. in 23. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokaza z vpogledom v magnetogram seje KVIAZ, kar je tožnica predlagala, zato je tudi iz tega razloga kršilo 22. in 23. člen Ustave RS. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je sklep KVIAZ z dne 11. 2. 1993 oživil, saj je ta prenehal veljati z uveljavitvijo Zakona o načinu obračunavanja in izplačevanja plač dne 13. 3. 1993. To izhaja tako iz načina sprejemanja sklepa, kar je razvidno iz podrobno obrazložene pripravljalne vloge toženke, kot tudi iz sklepa državnega zbora z dne 26. 3. 1993, ki je znižal plače poslancem za 40 % in je veljal do izplačila plač za junij 1993 (enako kot je veljal Zakon o načinu obračunavanja in izplačevanja plač). Razlogovanje sodišča, da je po prenehanju veljavnosti Zakona o načinu obračunavanja in izplačevanja plač oživil sklep KVIAZ z dne 11. 2. 1993, pripelje do zaključka, da sta v letu 1993 začasno veljala tako sklep KVIAZ o znižanju plač za 20 %, kot tudi sklep državnega zbora o znižanju za 40 %. To pa pomeni, da bi se morale plače poslancev (posledično pa tudi drugih funkcionarjev) znižati za 60 %. Sklep KVIAZ z dne 2. 2. 1995 je zgolj začasno zadržal izvajanje sklepa KVIAZ z dne 21. 12. 1994, kar pomeni, da začasno zadržanje ni moglo trajati neomejeno dolgo (oz. kar 12 let). Pogoji za prenehanje veljavnosti sklepa KVIAZ z dne 2. 2. 1995 so bili izpolnjeni najkasneje takrat, ko je Vlada RS v državni zbor posredovala predlog proračuna za leto 1996 s proračunskim memorandumom (tega je bila dolžna pripraviti Vlada RS na podlagi člena 2/3 Zakona o Vladi RS). Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je tožnica tekom postopka spremenila tožbeni zahtevek.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in tudi v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, s svojo odločitvijo ni kršilo 2., 22., 23., 87. oz. 155. člen Ustave RS, dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo (razen delno glede odločitve o pravdnih stroških).

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka upoštevalo odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-919/10 z dne 8. 11. 2011, s katero je bila zavrnjena ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 477/2009 z dne 20. 4. 2010. Z zgoraj omenjenima odločbama se je sodna praksa (kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje) opredelila do pravnega vprašanja, ki se je nanašalo na zakonitost znižanja plač sodnikov, pri čemer je ta opredelitev pomembna tudi v zvezi z ugotovitvijo zakonitosti znižanja plač državnih pravobranilcev. 43. člen Zakona o državnem pravobranilstvu (ZDPra, Ur. l. RS, št. 20/97 in nadalj.) je namreč (podobno kot 45. člen Zakona o sodniški službi - ZSS, Ur. l. RS, št. 19/94 in nadalj.) v spornem obdobju določal, da je osnova za obračun plače državnega pravobranilca oziroma pomočnika državnega pravobranilca enaka osnovi za obračun plače poslanca. Ta osnova se je lahko (glede na proračunske možnosti) znižala za odstotek, ki ga določi Državni zbor RS za plače poslancev in se usklajuje enako, kot se usklajuje osnova za obračun plač poslancev. 24. člen Zakona o poslancih (ZPos, Ur. l. RS, št. 48/92 in nadalj.) je kot osnovo za izračun plače poslancev določil povprečno plačo na zaposlenega v gospodarstvu RS po zadnjih podatkih Zavoda RS za statistiko. Ta osnova se je glede na proračunske možnosti lahko zmanjšala za odstotek, ki ga določi državni zbor, vendar ne več kot 50 %. O zmanjšanju osnove za 20 % lahko po pooblastilu državnega zbora odloči pristojno delovno telo.

KVIAZ kot pristojno delovno telo Državnega zbora RS je na podlagi zgoraj omenjene določbe ZPos s sklepom 11. 2. 1993 znižal osnovo (povprečno mesečno plačo na zaposlenega v gospodarstvu RS) za 20 %. Ta sklep je KVIAZ s sklepom z dne 21. 12. 1994 razveljavil. Učinkovanje sklepa z dne 21. 12. 1994 o prenehanju veljavnosti sklepa z dne 11. 2. 1993 pa je KVIAZ odložil s svojo odločitvijo z dne 2. 2. 1995. S tem je bila ponovno vzpostavljena veljavnost sklepa KVIAZ z dne 11. 2. 1993 o znižanju osnove za obračun plač poslancev za 20 %.

Z uveljavitvijo Zakona o začasni določitvi osnove za določitev plač in drugih prejemkov (ZZDODP; Ur. l. RS, št. 19/97) pa je bila na novo podana pravna podlaga tudi za obračun plač državnega pravobranilca in pomočnika državnega pravobranilca. Do sprejema tega zakona je prišlo zaradi sprememb v načinu uradnega zajemanja podatkov o plačah, zato je citirani zakon določil začasno osnovo za izračun plače poslancev (poleg tega pa tudi sodnikov, tožilcev in državnih pravobranilcev - tako npr. tudi sodba VDSS opr. št. Pdp 884/2009 z dne 13. 12. 2009, opr. št. Pdp 718/2013 z dne 29. 8. 2013). To pa pomeni, da je tožena stranka od uveljavitve ZZDODP dalje (na podlagi 2. člena citiranega zakona) pravilno upoštevala znižano osnovo za določitev plače državnih pravobranilcev oz. pomočnikov državnega pravobranilca (v višini 80 % osnove). Vse navedeno je sicer ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Za odločitev v tem sporu pa ni nepomembno niti to, da 43. člena ZDPra ni predvideval posebnega odločanja državnega zbora o višini osnove za določitev plače državnih pravobranilcev in pomočnikov državnega pravobranilca. Določil je le, da je osnova za izračun plače državnega pravobranilca in pomočnika državnega pravobranilca enaka osnovi za obračun plače poslanca. Glede na to in z ozirom na določbe ZZDODP je imelo sodišče prve stopnje v skladu z zgoraj obrazloženimi pravnimi razlogi vso podlago za zavrnitev tožničinega zahtevka za obračun in izplačilo zahtevane razlike v plači v spornem obdobju. Z uveljavitvijo ZZDODP je namreč prišlo do spremembe pravnega položaja glede določanja osnov za obračun tako sodniških plač kot tudi plač državnih pravobranilcev oz. pomočnikov državnega pravobranilca. Z uveljavitvijo ZZDODP je bila osnova za obračun plače tožnice v spornem obdobju določena z zakonom. Tega dejstva ne spremeni ugotovitev, da je ZZDODP ohranil dotedanji način določanja osnove poslanskih in s tem tudi sodniških plač (pa tudi plač državnega pravobranilca. oz. pomočnikov državnega pravobranilca). Tudi, če je do uveljavitve ZZDODP obstajala protiustavnost v zakonskem urejanju sodniških plač, je bila ta sanirana z njegovo uveljavitvijo (točka 9 obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-919/2010 in kar izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 77/2013 z dne 14. 5. 2013 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 884/2009 z dne 13. 12. 2012. Ob upoštevanju zgoraj navedenega pravnega stališča so nebistvene obširne pritožbene navedbe tožnice, ki se nanašajo na postopek sprejemanja in veljavnost odločitev delovnega telesa Državnega zbora RS o znižanju osnove za določitev plač poslancev, ki je bila povezana tudi z določitvijo osnove za plačo tožnice v spornem obdobju. Ker je bila torej osnova za obračun tožničine plače v vtoževanem obdobju določena z ZZDODP, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza s pribavo magnetograma druge in tretje seje državnega zbora iz leta 1993 kot nepotrebno. Z izvedbo tega dokaza tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne bi bilo mogoče ugotovitvi pravno relevantnih dejstev oz. dejstev, ki bi mogla odločilno vplivati na odločitev prvostopenjskega sodišča. Enako velja tudi za pribavo magnetograma seje KVIAZ, ki ga v pritožbi (sicer prvič) omenja tožnica. Z ozirom na zgoraj navedeno so nebistveni pritožbeni očitki tožnice, da izpodbijana sodba nima razlogov glede zatrjevanja retroaktivnosti odločitve KVIAZ z dne 2. 2. 1995, saj je bila osnova za določitev tožničine plače določena z zakonom. To pa pomeni, da ni podana niti kršitev 155. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj.) niti kršitev 87. člena Ustave RS. Razen tega pa sodišče prve stopnje ni storilo niti smiselno zatrjevane bistvene kršitve določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP (tožnica v pritožbi zatrjuje v zvezi s tem tudi kršitev 22. in 23. člena Ustave RS), ker se ni opredelilo do vseh dejstev, ki jih tožnica navaja v pritožbi, saj ne gre za pravno odločilna dejstva.

Pravilno pa tožnica v pritožbi ugotavlja, da sodišče prve stopnje pri odločanju o pravdnih stroških ni upoštevalo tega, da je tekom postopka modificirala tožbeni zahtevek tako, da je vtoževala razliko v plači v znesku 17.213,97 EUR neto (pripravljalna vloga z dne 11. 9. 2009). Ker je prišlo do spremembe tožbenega zahtevka pred izvedenim prvim narokom za glavno obravnavo, je dolžna tožnica toženi stranki skladno z določbami Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 76/03 in nadalj.) povrniti stroške za zastopanje na naroku (tarifna št. 15/3/a OT) v višini 600 točk (vrednost odvetniške točke znaša 0,459 EUR), kar pomeni, da je tožena stranka z ozirom na pravilno priznane in odmerjene stroške za odgovor na tožbo in materialne stroške upravičena do povrnitve skupnih stroškov v znesku 653,60 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

Upoštevaje navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in odločitev o pravdnih stroških (III. točka izreka) znižalo na 653,60 EUR (člen 365/3 ZPP), v preostalem pa je njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje, saj glede tega dela odločitve prvostopenjskega sodišča niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (člen 353 ZPP, člen 365/2 ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnice ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.