Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo in sicer za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožniku odškodnino v znesku 9,100.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.6.1997 dalje do plačila ter v znesku 44.700,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.7.1996 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu tako spremenilo, da je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 7,283.595,00 SIT. Odškodnino je torej znižalo, v preostalem delu pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno ter v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo, tako da bo pritožba tožene stranke proti sodbi sodišča prve stopnje zavrnjena kot neutemeljena. Sicer pa predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč v izpodbijanem delu ter v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo obravnavanje in odločanje. Znižanje odškodnine zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti od 6,200.000,00 SIT na 4,500.000,00 SIT ni utemeljeno. Videti je, da je sodišče druge stopnje odškodnino za to vrsto škode določilo pavšalno na podlagi odstotka tožnikove telesne prizadetosti (150.000,00 SIT za 1 odstotek prizadetosti). Pri tem pa ni upoštevano, da je tožnik prizadet v bodoči poklicni sferi zaradi opustitve šolanja in napredovanja. Tožnik je namreč pri 22 letih končal le poklicno šolo, čeprav je do škodnega dogodka s solidnim uspehom zaključil prvi letnik srednje šole. Res je, da tožnik ni imel težav v učenju v drugem in tretjem letniku, vendar pa je bil zaradi posledic poškodbe demoraliziran. Duševne bolečine zaradi nemožnosti napredovanja se bodo le stopnjevale.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Uporaba določb 200. in 203. člena zakona o obligacijskih razmerjih o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo zahteva najprej ustrezne dejanske ugotovitve o obsegu škode in značilnostih primera, ki jo po eni strani individualizirajo, po drugi strani pa omogočajo njeno uvrstitev v splošne kategorije. Za približno enak obseg nastale škode je namreč - ob upoštevanju posebnosti posameznega primera - zaradi enotnega obravnavanja manjših, večjih in katastrofalnih škod treba uporabiti približno enaka merila.

Obravnavani primer v celoti vzeto že meji na škodo večjega obsega. Ugotovljena poškodba s posledicami opazno zmanjšuje funkcioniranje tožnikove osebnosti. Omejitev revizijskega izpodbijanja na škodo zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti sicer revizijskemu sodišču nalaga preizkus višine odškodnine le v navedenem obsegu, kar pa istočasno zahteva - predvsem zaradi vzpostavitve enakih meril v sodni praksi - ustrezno obravnavo in preizkus seštevka odškodnin iz posameznih odškodninskih postavk. Seštevek odškodnin, priznanih za posamezne oblike škod, mora odražati realna notranja razmerja. Izpodbijani sodbi ni mogoče očitati, da navedenega ni upoštevala. Z znižanjem odškodnine za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti je prišel do izraza dejanski obseg škode iz tega naslova, poleg tega pa je bilo vzpostavljeno pravilno razmerje s škodami iz ostalih postavk, predvsem s telesnimi bolečinami in nevšečnostmi med zdravljenjem; ta oblika škode ob ugotovljenem dejanskem stanju namreč predstavlja opazni del tožnikovih prikrajšanj.

Revizija se osredotoči na trditev, da ni bila upoštevana "tožnikova duševna prizadetost v njegovi bodoči poklicni sferi in nemožnost napredovanja". To kaže, da tožnika zadovolje razlogi izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na posledice rigidnosti levega skočnega sklepa v vsakdanjem življenju - s podrobnim opisom prikrajšav, ki jih je navedel izvedenec. V tem pa je vsebinsko zajeto vse, kar se nanaša na omejitev življenjskih aktivnosti z upoštevanjem tožnikove mladosti. Ugotovitev, da se tožnik mora "odpovedovati dejavnostim, ki so sestavni del vsakdana človeka njegove starosti", kaže na to, da je sodišče druge stopnje tožnikove prikrajšave iz tega škodnega naslova obravnavalo celovito in da je zajelo tudi to, kar poudarja revizija: otrdelost skočnega sklepa s posledičnimi težavami namreč vpliva tudi na poklicno dejavnost in izbiro zaposlenosti.

Zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava torej izpodbijani sodbi ni mogoče očitati. Z znižanjem odškodnine zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti na 4,500.000,00 SIT je bila tožniku dana pravična denarna satisfakcija. Višina tako prisojene odškodnine pa tudi ne odstopa od podobnih primerov v sodni praksi.

Izpodbijani sodbi tudi ni mogoče očitati nepravilnosti, na katere je po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (386. člen ZPP).