Namen navzočnosti solemnitetnih prič je v tem, da nadzorujeta, da so bili predmeti dejansko najdeni pri hišni preiskavi oziroma posledično, da niso bili podtaknjeni. Za izpolnjenost tega namena morata biti priči navzoči na način, da lahko vršita nadzor nad integriteto preiskave, torej da najdeni predmeti in sledi niso mogli biti podtaknjeni. Takšna presoja je odvisna od okoliščin konkretnega primera.
I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.
II.Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.
1.Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 71667/2024 z dne 30. 9. 2025 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je kazen enega leta in petih mesecev zapora, odvzelo mu je zaseženo prepovedano drogo, tehtnici ter kot premoženjsko korist tudi zasežene bankovce v skupnem znesku 10.210,00 EUR. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, stroške zagovornika obsojenca pa je naložilo v breme proračuna. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo III Kp 71667/2024 z dne 5. 2. 2026 po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbi o odvzemu premoženjske koristi tako, da se zaseženi bankovci ne odvzamejo, sicer je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno ter v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
2.Obsojenčev zagovornik zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in 29. člena Ustave RS. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjen senat.
3.Vrhovni državni tožilec Boštjan Jeglič je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP predlagal njeno zavrnitev. Navedel je, da zagovornik pri uveljavljanju kršitve po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ne povzema celotnega dejanskega stanja in da sta priči imeli možnost nadzora nad delom policistov pri hišni preiskavi ter da je bil dokazni predlog po postavitvi izvedenca kemijske stroke utemeljeno zavrnjen.
4.Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila seznanjena obsojenec in njegov zagovornik, ki se o odgovoru nista izjavila.
5.Zagovornik uveljavlja kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z dokazi, zbranimi v okviru hišne preiskave pri obdolžencu. Trdi, da ni bila zagotovljena dejanska, učinkovita in vsebinska navzočnost dveh prič pri izvedbi hišne preiskave v ključnih fazah, in sicer pri preiskavi v kleti pomožnega prostora, na podstrešju in v sobi obsojenčeve mame.
6.Hišna preiskava predstavlja znaten poseg v pravico do prostorske zasebnosti, ki jo ureja 36. člen Ustave. Ustava določa tri pogoje za odreditev hišne preiskave, in sicer podlago v sodni odločbi, pravico do navzočnosti tistega, čigar prostor se preiskuje ali njegovega zastopnika, ter navzočnost dveh prič (solemnitetnih prič) pri hišni preiskavi. Po prvem odstavku 214. člena ZKP je hišno preiskavo dopustno odrediti ob podanem dokaznem standardu utemeljenih razlogov za sum za katerokoli kaznivo dejanje in je verjetno, da bo mogoče pri preiskavi obdolženca prijeti ali da se bodo odkrili sledovi kaznivega dejanja ali predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek. S tem se udejanja pozitivna obveznost države, da zagotavlja varnost na svojem ozemlju (34. člen Ustave). Vendar morajo biti ob tem izpolnjene procesne predpostavke, določene v ZKP, med njimi je v tretjem odstavku 216. člena ZKP določeno, da morata biti pri hišni preiskavi navzoči dve polnoletni priči. Izjeme od tega pravila so urejene v določbah 218. člena ZKP.
7.Namen predpisane navzočnosti solemnitetnih prič je v kontroli javnosti nad izvrševanjem hišne preiskave.1 Natančneje, namen njune navzočnosti je v tem, da nadzorujeta, da so bili predmeti dejansko najdeni pri hišni preiskavi oziroma posledično, da niso bili podtaknjeni. Navedeno podpira predpisana bistvena vsebina zapisnika o hišni preiskavi, ki je v tem, da se vpišejo pri hišni preiskavi zaseženi predmeti (sedmi odstavek 216. člena ZKP), ta zapisnik pa podpišeta priči, s čimer posledično potrdita, da so bili zaseženi predmeti najdeni pri hišni preiskavi. Za izpolnjenost tega namena morata biti priči navzoči na način, da lahko vršita nadzor nad integriteto preiskave, torej da najdeni predmeti in sledi niso mogli biti podtaknjeni. Takšna presoja je odvisna od okoliščin konkretnega primera.
8.Vrhovno sodišče je v svoji praksi že poudarilo, da mora biti hišna preiskava izvedena tako, da je pričama omogočen dejanski nadzor nad njenim potekom, ni pa potrebno, da sta priči prisotni pri vsaki potezi policistov.2 Pomembno je, da sta priči navzoči pri samem dejanskem začetku hišne preiskave, torej pri odkrivanju sledov kaznivega dejanja oziroma predmetov, ki so pomembni za kazenski postopek.3 Vrhovno sodišče je že zavrnilo možnost t.i. "vizualnih pregledov" prostora, preden so navzoče priče na kraju hišne preiskave.4 Stalna navzočnost prič pomeni, da ne smeta zapustiti kraja, kjer se opravlja hišna preiskava. Vendar odsotnost priče v enem delu hišne preiskave ne pomeni, da so vsi pridobljeni dokazi nedovoljeni, temveč le tisti dokazi, zbrani v času, ko dve priči nista bili navzoči.5 Glede na povzeta izhodišča presoje je zmotno zagovornikovo splošno stališče, da morata priči ves čas z neposredne bližine v istem prostoru opazovati postopanje policistov, saj zadošča, da imata v okoliščinah konkretnega primera možnost nadzirati, da so bili najdeni predmeti res odkriti pri hišni preiskavi.
9.Glede oprave hišne preiskave v kleti v pomožnem objektu zagovornik izpostavlja izpovedbo solemnitetne priče B. B., da so policisti v pomožni objekt vstopili sami ter da sta bili priči poklicani v notranjost, kjer so jima policisti pokazali že najdene predmete. Pri tem spregleda pravnomočne ugotovitve nižjih sodišč (točke 7 do 11 prvostopenjske sodbe ter točka 7 drugostopenjske sodbe), ki temeljijo na celoviti dokazni oceni izpovedb zaslišanih solemnitetnih prič ter policistov, da sta obe priči počakali pred edinim vhodom ter gledali v notranjost, ko so policisti vstopili v prostor, dokler nista bili takoj povabljeni naprej ob najdbi predmetov. Ugotovljeni razlog za takšno postopanje pa je bilo pomanjkanje prostora, saj je bilo toliko naloženih stvari v prostoru, da je bil narejen koridor. Ob tem ni mogoče spregledati, da je prostor odklenil obsojenec sam ter da je bilo v njem najdenih 5 velikih PVC zabojev oziroma 252 vrečk s pakiranimi posušenimi rastlinskimi deli konoplje, kar po obsegu utrjuje zaključek, da ti predmeti glede na ugotovljeno prisotnost prič niso mogli biti podtaknjeni oziroma bi podtikanje predmetov priči lahko zaznali. V takšnih celovitih okoliščinah se je strinjati z zaključkom sodišč nižje stopnje, da sta priči imeli možnost nadzirati potek hišne preiskave na način, da je bil temeljni namen njune navzočnosti izpolnjen, torej da sta lahko nadzorovali, da so bili predmeti najdeni pri hišni preiskavi in niso bili podtaknjeni. Zagovornik takšnemu stališču le posplošeno nasprotuje s sklicevanjem na kontinuiran nadzor nad zakonitostjo celotnega poteka preiskovalnega dejanja, vendar je bil kontinuiran nadzor v opisanih okoliščinah zagotovljen.
10.Glede preiskave na podstrešju zagovornik zatrjuje kršitev 36. člena Ustave, ker solemnitetna priča C. C. ni mogel po strmi in dotrajani lestvi na podstrešje. Opozarja, da ustavnih jamstev ni dopustno prilagajati operativni sposobnosti državnih organov. Z zagovornikovim očitkom se ni mogoče strinjati. Zagovornik spregleda ugotovljeno dejansko stanje (točka 9 in 10 prvostopenjske sodbe ter točka 8 drugostopenjske sodbe), da je na podstrešje vodila le ena strešna lestev, priči sta stali spodaj, poklicani sta bili gor v roku 5 do 10 sekund potem, ko sta policista odšla gor, priča B. B. je na podstrešje prišla v roku 2 do 3 minut, priča C. C. pa ni mogel takoj, temveč so mu morali pomagati policisti in je trajalo dlje, da je prišel gor, je pa tam bil in tudi videl najdene predmete (rastlinski material v PVC zabojih različne velikosti oziroma konoplja, ki se je obešena sušila), preden so bili odneseni, saj je bil tam 15 minut. V teh okoliščinah je bil tudi po presoji Vrhovnega sodišča izpolnjen pogoj navzočnosti dveh prič, saj sta priči stali pod lestvijo oziroma se nato povzpeli na podstrešje ter videli najdene predmete, še preden so bili pospravljeni. Glede na količino oziroma obseg najdenih predmetov v povezavi s tem, da sta bili priči navzoči pred edinim vhodom na podstrešje, je mogoče zanesljivo sklepati, da sta bili navzoči na način, ki je omogočal nadzor nad tem, da najdeni predmeti niso bili podtaknjeni. S tem je bilo zakonskemu in ustavnemu pogoju navzočnosti dveh prič zadoščeno, kot sta ugotovili že sodišči nižje stopnje. Ni se mogoče strinjati z očitkom zagovornika, da gre za prilagajanje ustavnih zagotovil operativni sposobnosti državnih organov, temveč za presojo, kdaj je pogoj navzočnosti solemnitetnih prič izpolnjen. V tem primeru je bil za način izvedbe preiskave podan stvaren razlog, da so vodile v podstrešni prostor le ozke stopnice, hkrati pa sta bili priči navzoči na način, da predmeti niso mogli biti podtaknjeni oziroma bi priči njihovo podtikanje lahko zaznali.
11.Glede preiskave sobe obdolženčeve mame zagovornik poudarja, da priča B. B. ni videla trenutka, ko naj bi bil najdeni sef vzet iz omare, ker je pomagala mami obdolženca, priča C. C. pa v prostor ni vstopil, temveč se je nahajal zunaj objekta. Zagovornik v tem delu izhaja iz lastnih zaključkov o dejanskem stanju, da je bil C. C. zunaj objekta, s čimer nedovoljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Iz pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja (točka 9 prvostopenjske sodbe in točka 10 drugostopenjske sodbe) izhaja, da se je nahajal pri vhodu v sobo, ki je bila premajhna, da bi vsi hkrati lahko stali v njej. Sodišči nista spregledali okoliščine, da priča B. B. ni bila pozorna na najdbo sefa, je pa po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča izpovedala, da je kriminalist opozoril na najdbo sefa, torej je najdbo sefa na ta način zaznala. Priči pa sta bili o svojih dolžnostih tudi poučeni. V tako ugotovljenih okoliščinah sta sodišči utemeljeno presodili, da je bil pogoj navzočnosti solemnitetnih prič izpolnjen, ker je bil pričama dejansko omogočen stalni nadzor nad potekom hišne preiskave.
12.Zagovornik trdi še, da opisane nepravilnosti tvorijo medsebojno povezano in vsebinsko zaključeno celoto, ki kaže na sistematičen odstop od zahtevanega standarda zakonite hišne preiskave. Glede na povzeto dejansko stanje sta imeli priči po presoji Vrhovnega sodišča možnost dejanskega nadzora nad izvajanjem hišne preiskave v vseh izpodbijanih delih, saj je bilo kot že pojasnjeno zadoščeno temeljnemu namenu navzočnosti dveh prič - da se prepreči podtikanje obremenilnega materiala, pri čemer so bili za način izvajanja hišne preiskave podani objektivni in stvarni razlogi. Zato se ni mogoče strinjati z zagovornikovo tezo, da bi šlo za sistematičen odstop od pogoja dveh solemnitetnih prič. Ob tem Vrhovno sodišče še pripominja, da niti priče niti obdolženec nista imela nobenih pripomb na zapisnik o opravljeni hišni preiskavi, niti v postopku obdolženec ni zanikal, da so bili predmeti najdeni pri njem. Preostale zagovornikove navedbe glede zakonitosti zbranih dokazov, ki se nanašajo na nejasnost odredbe za hišno preiskavo in s tem povezano zatrjevano kršitev pravice do obrambe, so materialno neizčrpane (peti odstavek 420. člena ZKP), saj jih zagovornik brez upravičenega razloga v pritožbi ni uveljavljal, zato se Vrhovno sodišče do njih vsebinsko ne opredeljuje.
13.Zagovornik uveljavlja kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga po postavitvi izvedenca kemijske stroke, čemur je sodišče druge stopnje nekritično pritrdilo. Poudarja tezo, da je bila droga "mrtva zaloga", ker se THC razgrajuje v kanabinol, kar bi bilo ugotovljeno z izvedencem, zato naj bi bila droga neuporabna in nima več ekonomske vrednosti, česar ni mogoče več hraniti z namenom nadaljnje prodaje.
14.Po pregledu podatkov spisa ter razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe se izkaže, da v postopku pred sodiščem prve stopnje dokazni predlog ni bil podan z dokazno temo, kot jo zagovornik navaja v obravnavanem pravnem sredstvu. Zagovornik je v postopku namreč predlagal postavitev izvedenca kemijske stroke, ki ga je na predobravnavnem naroku substanciral z navedbami, da bo izvedenec podal strokovno mnenje o starosti zaseženih vzorcev konoplje in določil čas pridelave oziroma skladiščenja zaseženih snovi, s čimer bi se ugotovilo, da konoplja izhaja iz obdobja, ko jo je pridelala in v posesti imela D. D. Na glavni obravnavi pa je dokazni predlog nekoliko dopolnil s tem, da naj izvedenec ugotovi, kakšna je vsebnost učinkovine THC v konoplji, s tem pa se lahko tudi okvirno določi leto pridelave vzorcev, ki so bili testirani ter da zaseženega materiala ni mogoče šteti za prepovedano drogo. Na podlagi navedenega je mogoče zaključiti le, da dokazni predlog, ki bi bil usmerjen v izpodbijanje očitanega namena prodaje, ni bil podan.
15.Sodišče prve stopnje je dokazni predlog, tak kot je bil dejansko v postopku podan obrazloženo zavrnilo kot nepotreben, čemur je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (točka 5 prvostopenjske sodbe in točki 14 in 15 drugostopenjske sodbe). Glede vsebnosti THC sta sodišči poudarili, da kazenska zakonodaja ne zahteva posebnega razmerja psihotropnih substanc, da bi bilo podano očitano kaznivo dejanje. Zagovornik v zahtevi izrecno pritrjuje stališču, da za kvalifikacijo marihuane kot prepovedane droge ni predpisana spodnja meja THC. Navaja pa, da se je sodišče brez strokovnega znanja oprlo na izpovedbo uslužbenke NFL, da gre za vrhunske vršičke ter da prevladuje THC, pri čemer opozarja, da NFL ne podaja mnenja o degradaciji THC, na kar je opozorila tudi zaslišana uslužbenka NFL. Teza zagovornika je, da je na ta način sodišče ugotavljalo dokazno temo, ki bi jo bilo potrebno dokazovati z izvedencem. Ob natančni preučitvi razlogov sodišč prve in druge stopnje se izkaže, da sta sodišči izpostavili povzeto ugotovitev NFL le kot dodaten argument, da je najdena marihuana vsebovala THC ter da gre nesporno za prepovedano drogo. Le to dejstvo je odločilno za obstoj kaznivega dejanja. Nista pa sodišči sami ugotavljali okoliščin degradacije THC, zaradi česar so zagovornikovi očitki neutemeljeni. Glede na to, da je odločilno dejstvo le, da je najdena marihuana vsebovala THC, nivo vsebnosti THC za obstoj kaznivega dejanja niti ni odločilno dejstvo.
16.Zagovornik je šele v pritožbi navajal, da je bila kršena pravica do obrambe, ker sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu po postavitvi izvedenca kemijske stroke glede vsebnosti THC, ki je bil usmerjen v izpodbijanje namena prodaje. Sodišče druge stopnje je te njegove istosmerne navedbe, ki jih je ob odsotnosti dokaznega predloga pred sodiščem prve stopnje pravilno opredelilo kot uveljavljanje razloga nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter glede tega podalo tudi razumne in jasne razloge (točka 18 drugostopenjske sodbe). Teh zaključkov zagovornik niti ne izpodbija, temveč ponavlja istosmerne navedbe, da bi bilo potrebno postaviti izvedenca kemijske stroke, ki bi ugotovil zmanjšanje vsebnosti THC do te mere, da bi bil omajan namen prodaje, s čimer pod videzom kršitve pravice do obrambe ponovno uveljavlja nedovoljeni razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.
17.Zatrjevane kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP po navedenem niso podane, zahteva pa je bila deloma vložena tudi v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).
18.Upoštevaje obsojenčeve slabe premoženjske razmere ga je Vrhovno sodišče oprostilo plačila sodne takse.
19.Odločitev je bila sprejeta soglasno.
-------------------------------
1.Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 53747/2010 z dne 18. 4. 2013.
2.Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 214/97 z dne 28. 11. 2002; I Ips 13427/2012 z dne 12. 6. 2013.
3.Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 32544/2010 z dne 24. 8. 2012.
4.Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 13427/2012 z dne 12. 6. 2013.
5.Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 167/2000 z dne 12. 6. 2003.