Jedro

Četrti odstavek 163. člena ZPP določa, da prvo sodišče v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, odloči o zahtevi za povrnitev stroškov, in sicer odloči katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu. Po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari pa izda sklep o višini stroškov. V takšnem 'naknadnem' sklepu o stroških prvo sodišče ugotovi obseg potrebnih stroškov in njihovo višino zgolj odmeri, ne odloča pa o temelju oziroma o tem, kdo je dolžan povrniti potrebne stroške in v kakšnem deležu, saj je o tem odločeno že v odločbi, s katero se je postopek končal.

Če je toženka menila, da je odločitev zmotna in bi morala sodba glede temelja stroškov vsebovati tudi zavezo tožnice v razmerju do nje, bi morala sprejeto odločitev izpodbijati s pritožbo zoper sodbo ali pa predlagati v zakonsko določenem roku predlog za izdajo dopolnilnega sklepa, pa tega ni. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je prvo sodišče z izpodbijanim sklepom (upoštevajoč sicer v obrazložitvi sodbe ugotovljen uspeh tožnice) utemeljeno odločilo zgolj o višini pravdnih stroškov tožnice, ki ji jih mora povrniti toženka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje naložilo toženki, da tožnici povrne pravdne stroške v višini 498,88 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper sklep se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožnici naloži povrnitev toženkinih stroškov pravdnega postopka. Opozarja, da je sodišče v obrazložitvi sodbe z dne 17. 10. 2023 navedlo, da je tožnica uspela z zahtevkom v višini 32 % in da bo o višini stroškov sodišče odločilo s posebnim sklepom. Toženka je z vlogo z dne 7. 6. 2024 pozvala sodišče k izdaji sklepa o stroških, ki sta jih pravdni stranki pravočasno priglasili na zadnjem naroku dne 17. 10. 2023. Sodišče je izdalo izpodbijani sklep, ki je v nasprotju z določbo 154. člena ZPP, saj je z njim odločilo le o stroških tožnice, ne pa tudi o stroških toženke, čeprav jih je pravočasno priglasila. Sodišče bi moralo upoštevati toženkin uspeh v višini 68 % in obračunati njene stroške ter nato pobotati s tožničinimi stroški. Ker je toženka uspela v večjem delu kot tožnica, bi ji moralo biti del stroškov povrnjenih.

3.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Četrti odstavek 163. člena ZPP določa, da prvo sodišče v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, odloči o zahtevi za povrnitev stroškov, in sicer odloči katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu. Po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari pa izda sklep o višini stroškov. V takšnem 'naknadnem' sklepu o stroških prvo sodišče ugotovi obseg potrebnih stroškov in njihovo višino zgolj odmeri, ne odloča pa o temelju oziroma o tem, kdo je dolžan povrniti potrebne stroške in v kakšnem deležu, saj je o tem odločeno že v odločbi, s katero se je postopek končal. V predmetni zadevi je prvo sodišče v sodbi P 79/2021 z dne 17.10.2023 v II. točki izreka odločilo, da je toženka dolžna tožnici povrniti njej nastale pravdne stroške. V izreku ni bilo odločeno, kakšen delež stroškov mora povrniti, je pa sodišče v obrazložitvi zapisalo, da je tožnica uspela 32% in je v tem obsegu toženka dolžna povrniti stroške. Bistven je izrek odločitve. Ker se pravdni stranki zoper sodbo nista pritožili, je odločitev o temelju pravdnih stroškov postal pravnomočen. Pri tem je nepomembno, da se je prvo sodišče v obrazložitvi navedene odločbe sklicevalo na uporabo načela uspeha v pravdi. Bistveno je, da je odločitev o stroških postopka po temelju postala pravnomočna in o tem ni dopustno ponovno odločati (res iudicata). Sklep o temelju stroškovne odločitve vsebuje zavezo toženke. Pritožbene navedbe toženke, s katerimi pravzaprav izpodbija odločitev prvega sodišča o temelju (deležu) pravdnih stroškov in posledično odmero stroškov so zato neutemeljene. Če je toženka menila, da je odločitev zmotna in bi morala sodba glede temelja stroškov vsebovati tudi zavezo tožnice v razmerju do nje, bi morala sprejeto odločitev izpodbijati s pritožbo zoper sodbo ali pa predlagati v zakonsko določenem roku predlog za izdajo dopolnilnega sklepa, pa tega ni. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je prvo sodišče z izpodbijanim sklepom (upoštevajoč sicer v obrazložitvi sodbe ugotovljen uspeh tožnice) utemeljeno odločilo zgolj o višini pravdnih stroškov tožnice, ki ji jih mora povrniti toženka.

6.Kršitve, ki jih uveljavlja pritožba, torej niso podane. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnice zavrnilo in v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

7.Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o njih je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (165. člen ZPP).

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 163, 163/4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.