Jedro

Zavrnitev tožbe, ker je bil očitno prekršen materialni zakon (Zakon o graditvi objektov) v zvezi s pridobitvijo uporabnega dovoljenja za poslovni prostor.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 2. odstavka 263. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot republiški predpis, po nadzorstveni pravici razveljavila odločbo Uprave za gospodarstvo in družbene dejavnosti občine z dne 9.12.1991, s katero je navedeni prvostopni organ izdal tožniku začasno obrtno dovoljenje za ustanovitev obratovalnice za opravljanje gostinske dejavnosti - v poslovnih prostorih s sedežem v ... z začetkom poslovanja 9.12.1991 za dobo enega leta s tem, da mora tožnik v tem času dostaviti uporabno dovoljenje za lokal ter preurediti sanitarije v skladu z zapisnikom z dne 22.11.1991. Tožena stranka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na določbe 12. in 90. člena obrtnega zakona (Uradni list SRS, št. 35/88 in 24/89). Po mnenju tožene stranke je uporabno dovoljenje, ki dovoljuje uporabo objekta, bodisi stanovanjskega ali poslovnega, predpogoj za ugotavljanje ustreznosti in opremljenosti poslovnega prostora za opravljanje določene dejavnosti. Brez uporabnega dovoljenja se ne more izdati niti začasnega obrtnega dovoljenja, saj bi se na ta način sanirala morebitna črna gradnja ali drugi nepravilni oziroma nezakoniti postopki. Začasno obrtno dovoljenje je po 1. odstavku 90. člena po mnenju tožene stranke torej možno izdati stranki le v primeru, ko poslovni prostor že ima uporabno dovoljenje, torej status poslovnega prostora, ne izpolnjuje pa vseh drugih pogojev iz 12. člena obrtnega zakona. Obravnavani poslovni prostor pa nima niti uporabnega dovoljenja, niti ne izpolnjuje pogojev iz 12. člena obrtnega zakona, kar je razvidno iz zapisnika o inšpekcijskem ogledu prostorov z dne 22.11.1991. Po mnenju tožene stranke je bil s prvostopno odločbo očitno prekršen obrtni zakon, zaradi česar je bilo potrebno razveljaviti prvostopno odločbo o nadzorstveni pravici.

Tožnik v tožbi navaja, da je zelo prizadet z odločitvijo tožene stranke v izpodbijani odločbi in da izpodbijana odločba ni utemeljena. Meni, da kot nosilec samostojne obrti ne more biti oškodovan pri opravljanju obrtne dejavnosti. Z izpodbijano odločbo pa je oškodovan, ker za poslovni prostor, ki se nahaja v povsem novi večstanovanjski in poslovni stavbi, trenutno nima uporabnega dovoljenja, katerega postopek pridobitve teče preko ..., ki je pooblaščen v ta namen. Meni, da tožena stranka z zgolj formalnim razlogom, saj je bil objekt zgrajen za poslovne dejavnosti, to je, da še ni izdano uporabno dovoljenje za poslovne prostore, ne more utemeljevati izpodbijane odločbe. Ne gre za nobeno sanacijo morebitne črne gradnje oz. nepravilnih ali nezakonitih postopkov, kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Poslovni prostor izpolnjuje tudi ostale pogoje, saj je po inšpekcijskem ogledu, v zvezi s pripombo glede sanitarno-tehničnih pogojev, tudi začel s preurejanjem obstoječih straniščnih prostorov. Nepravilnosti v zvezi s temi prostori so bile namreč ugotovljene s prvostopno odločbo na podlagi ogleda z dne 22.11.1991, od ogleda pa je minilo že več kot 6 mesecev. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka je poslala sodišču upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča ima tožena stranka prav, ko v izpodbijani odločbi navaja, da je bil v konkretnem primeru očitno prekršen materialni zakon. Tožena stranka je pravilno na podlagi 2. odstavka 263. člena ZUP razveljavila prvostopno odločbo (začasno obrtno dovoljenje). Pravilno je namreč sklepanje tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je začasno obrtno dovoljenje po 1. odstavku 90. člena obrtnega zakona možno izdati stranki le v primeru, ko poslovni prostor že ima uporabno dovoljenje, torej status poslovnega prostora, ne izpolnjuje pa vseh drugih pogojev iz 12. člena obrtnega zakona s tem, da obravnavani poslovni prostor nima niti uporabnega dovoljenja, niti ne izpolnjuje pogojev iz 12. člena obrtnega zakona, kar je razvidno iz navedenega zapisnika o inšpekcijskem ogledu prostorov dne 22.11.1991; ter da se brez uporabnega dovoljenja ne more izdati niti začasnega obrtnega dovoljenja, saj bi se na ta način sanirala morebitna črna gradnja ali drugi nepravilni oz. nezakoniti postopki.

Materialna podlaga, iz katere izhaja, da je očitno prekršen materialni zakon, pa niso navedene določbe obrtnega zakona, ampak določba 1. odstavka 74. člena zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84 in 29/86), po kateri: se smejo zgrajeni objekt ali njegov del, ki pomeni ekonomsko tehnično celoto in se da tak samostojno uporabljati, ter objekti pripravljalnih del, zgrajenih s posebnim gradbenim dovoljenjem, uporabljati oz. pustiti v obratovanje šele, ko je izdano uporabno dovoljenje (glej tudi 10. točko 1. odstavka 94. člena in 3. točko 1. odstavka 101. člena citiranega zakona).

Glede na navedeno niso upoštevne tožnikove tožbene navedbe.

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiške predpise v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena navedenega ustavnega zakona.