Jedro

Izročitev se šteje za opravljeno s sklenitvijo pravnega posla o prenosu lastninske pravice brez dejanske izročitve, če je bila premičnina že pred sklenitvijo pravnega posla v posesti pridobitelja (izročitev na kratko roko). Gre za poseben zakonsko urejen nadomestek izročitve, ki se uporablja v primeru, ko je pridobitelj že neposredni nelastniški posestnik stvari in se z njenim lastnikom, ki je posredni lastniški posestnik dogovori, da mu slednji stvar odsvoji. Prenos lastninske pravice se opravi samo z dogovorom med strankama brez realnega dejanja in tako nelastniška neposredna posest konvertira v lastniško neposredno posest.

Izrek

Pritožba se glede izpodbijane I. in III. točke izreka sodbe zavrne in se v tem obsegu potrdi izpodbijana sodba.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (in sklepom) I Pg 335/2013 z dne 4. 2. 2014 izreklo: “

1. Ugotovi se, da je izvršba, dovoljena na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. 0055 Ig 128/2010 z dne 2. 11. 2010, v delu, ki se nanaša na rubež in prodajo premičnine: sistem za ogrevanje B. ..., na naslovu Z. ..., nedopustna. II. Tožbeni zahtevek tožeče stranke se v delu, ki glasi: “Vsa izvršena izvršilna dejanja se razveljavijo in se izvršilni postopek v tem delu ustavi,” zavrže. III. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 2.976,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Zoper sodbo glede I. in III. točke izreka sodbe je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v obeh primerih pa tožeči stranki naloži v plačilo potrebne pravdne stroške tožene stranke in sicer v roku 15 dni od prejema sodne odločbe brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

V pritožbi tožena stranka navaja , da je tožeča stranka terjala, da se izvršba, ki je bila sicer dovoljena na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. Ig 128/2010, z dne 2. 11. 2010, v delu, ki se nanaša na ogrevalni sistem B. ..., izreče za nedopustno. Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je predmetna premičnina last tožeče stranke, zato je ugodilo podanemu tožbenemu zahtevku in izvršbo v tem delu izreklo za nedopustno.

Takšna odločitev sodišča pa je po mnenju pritožbe neutemeljena in pravno zmotna. 435. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) v prvem odstavku določa, da se s prodajno pogodbo prodajalec zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da bo ta pridobil lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino. Pridobitev lastninske pravice pa ureja Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju: SPZ), ki v 60. členu določa, da se poleg zavezovalnega pravnega posla za pridobitev lastninske pravice na premičnini zahteva še razpolagalni pravni posel, in sicer izročitev stvari v posest pridobitelja.

Sodišče prve stopnje zanemari, da tožeča stranka tekom postopka nobene izročitve premičnine - sporne peči za biomaso ni zatrjevala. Dejstvo pa je, da je tradicija pogoj za veljavno pridobitev lastninske pravice. Zgolj navedba tožeče stranke, da se je peč za biomaso nahajala v poslovnih prostorih, ki jih je imela v najemu tožeča stranka, še ne predstavlja okoliščine, ki bi dokazovala obstoj tradicije, prav tako podane navedbe ne predstavljajo zadostne in ustrezne trditvene podlage, ki bi sodišče utemeljevale v presoji veljavne pridobitve lastninske pravice. Tožena stranka je tekom postopka navajala, da tožeča stranka nobene tradicije ni navajala, kaj šele dokazala, sodišče pa takšne navedbe zgolj pavšalno zavrača. Nesporno je, da se predmetna premičnina nahaja v stavbi, ki je last družbe S. N. d. o. o. Kot je razvidno iz v spis vloženih najemnih pogodb, je navedena družba lastnica tako poslovnih prostorov, kakor tudi opreme, ki se v njej nahaja. Posledično je slednja tudi edina lastnica peči za biomaso, ki je v te poslovne prostore vgrajena. Ker razpolagalni pravni posel - tradicija ni bila opravljena, tožeča stranka na predmetni peči za biomaso ni mogla veljavno pridobiti lastninsko pravico, zato je njen tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen in bi ga sodišče moralo zavrniti. V posledici drugačne odločitve bo sodišče moralo ponovno odločati tudi o pravdnih stroških.

Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Izpodbijana sodba ima po mnenju pritožbenega sodišča razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in razumljivi in jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne, na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje zadosti jasno in prepričljivo pojasnilo, katera dejstva šteje za dokazana in je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo.

Pritožba očita sodišču prve stopnje, da se mu je pripetila bistvena kršitev določb po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da je sodišče prve stopnje zgolj pavšalno zavrnilo navedbe tožene stranke, ki je v postopku trdila, da tožeča stranka ni podala trditve glede razpolagalnega posla, vendar pa ta pritožbeni očitek ne drži, saj je sodišče prve stopnje podalo obširne razloge o tem, kako je bila realizirana celotna prodajna pogodba od zavezovalnega do razpolagalnega dela pogodbe (10. do 14.točka obrazložitve izpodbijane sodbe), ki pa jih pritožba sploh ne izpodbija konkretno, temveč vztraja na pavšalni ravni, da tožeča stranka ni niti zatrjevala niti dokazala razpolagalnega dela posla in da razpolagalni posel ni bil opravljen, torej peč na biomaso ni v lasti tožeče stranke.

Nobenega od naslednjih dejanskih in materialno pravnih zaključkov sodišča prve stopnje pritožba ne izpodbija : - da je Okrajno sodišče v Celju je s sklepom z dne 15. 3. 2013, opr. št. 0055Ig 128/2010 sklenilo, da se ugovor tretjega E. d. o. o. zavrne (2. točka izreka sklepa); - da je tožeča stranka tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe vložila priporočeno po pošti dne 26. 3. 2013; - da je sklep o zavrnitvi ugovora tretjega postal pravnomočen dne 28. 3. 2013 in da tretji odstavek 65. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) določa, da lahko vložnik ugovora v roku trideset dni od pravnomočnosti sklepa iz prejšnjega odstavka začne pravdo za ugotovitev, da izvršba na ta predmet ni dopustna;-da je tožeča stranka res vložila tožbo pred nastopom pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi ugovora, toda s tem ni prekoračila 30 dnevnega materialnega prekluzivnega roka; - da je sklep o zavrnitvi ugovora tretjega - tožeče stranke postal pravnomočen (po nespornih navedbah strank) naslednjega dne po vložitvi tožbe in še pred vročitvijo le te toženi stranki; - da je pravni interes za vložitev pritožbe zoper sklep o zavrnitvi ugovora tretjega-tožeče stranke imela le tožeča stranka, ki pa pritožbe ni vložila, ampak je vložila izločitveno tožbo, s čimer je zavarovala svojo pravico, ki ji jo daje tretji odstavek 65. člena ZIZ; - da tožeča stranka s to tožbo zahteva ugotovitev, da je izvršba na premičnino-sistem za ogrevanje B. ... na naslovu Z. ... nedopustna; - da je ugovor tožene stranke glede prirejenosti najemne pogodbe za sporni predmet neutemeljen, saj je tožeča stranka predložila fotokopijo najemne pogodbe z dne 1. 11. 2007, ki sta jo sklenili tožeča stranka in S. N. d. o. o. za poslovne prostore na naslovu Z. ... in sta jo podpisala direktor tožeče stranke in direktorica S. N. d. o. o. T. F., ki je potrdila, da ima tožeča stranka že dolga leta v najemu poslovne prostore S.N. d. o. o, po njeni oceni že od leta 2005, točnega datuma pa ni vedela, ker je bil direktorica od leta 2007 in pred tem datumom kakršnikoli pogodb ni mogla podpisati; - da je glede plačevanja najemnine izpovedala, da se je najemnina plačala enkrat letno s kompenzacijami in tudi račun za najemnino so izstavili enkrat letno; -da je do kompenzacije prihajalo zato, ker je bila tožeča stranka podizvajalec S. N. d. o. o. za strojne inštalacije in sicer povsod kjer je bila izvajalec gradbenih del S. N. d.o.o.; - da je na najemni pogodbi z dne 1. 11. 2007 njen podpis, datum sklenitve pogodbe sovpada s časom, ko je bila direktorica; - da je direktor tožeče stranke potrdil, da je pogodbo o najemu poslovnih prostorov podpisal on; - da je tako na podlagi izpovedbe priče F., izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke in v spis predloženih listin ugotoviti, da je bilo najemno razmerje za poslovne prostore na naslovu Z. ... sklenjeno že pred letom 2007, saj originalna pogodba o najemu poslovnih prostorov, ki jo je predložila tožeča stranka izkazuje obstoj najemnega razmerja že v letu 2004 (priloga A 10); - da se je račun za najemnino izdal enkrat letno in ta je bil kompenziran , zato tožeča stranka tudi v knjigi prejetih računov ne more imeti zavedenega računa za mesec november 2009 (priloga A 9).

Pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni zatrjevala izročitve spornega predmeta, ne drži, saj že iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne izpodbija konkretno, izhaja:- da iz najemne pogodbe z dne 1. 1. 2007 v prvem členu sledi, da je lastnik navedenih prostorov in opreme S. N. d. o. o.,vendar je bila najemna pogodba sklenjena v letu 2007, tožeča stranka pa je sistem za ogrevanje kupila leta 2009, saj sta direktor tožeče stranke in priča A. S. skladno izpovedala, kako so potekali pogovori za sklenitev prodajne pogodbe za ogrevalni sistem B. ...; - da je priča S. nazorno opisal, kako so potekala pogajanja ter tudi na kašen način se je v posel vključila S. N. d. o. o., čeprav se je o vsem v zvezi z ogrevalnim sistemom pogovarjal z direktorjem tožeče stranke K.; - da se je o vseh bistvenih sestavinah prodajne pogodbe za nakup ogrevalnega sistema s prodajalcem S. d. o. o. dogovorila tožeča stranka oziroma njen direktor in A. S.; - da je izdaja računa za plačilo kupnine na družbo S. N. d. o. o. bila izvedena zaradi kompenzacije, ker sta tožeča stranka, S. N. d. o. o. in S. d. o. o. namreč niso izvedle verižne kompenzacije, ampak je bil kompenziran posebej račun S. N. d. o. o. za gradbena dela pri prodajalcu z računom za plačilo kupnine za peč., nato pa je bil račun za peč dejansko prefakturiran tožeči stranki v isti višini, kot je bil izstavljen njim, tožeča stranka je račun št. ST ... plačala s kompenzacijo; - tožeča stranka je s podpisanim predlogom št. ... za kompenzacijo v znesku 62.987,86 EUR dokazala, da so se njene terjatve do S. N. d. o. o. pobotale z njenimi obveznostmi na dan 31. 12. 2009, ko so zapadle v plačilo njene obveznosti do S. N. d. o. o., kot to izhaja iz originala obeh računov, ki ju je delno kompenzirala s tem pobotom in priložila tudi specifikaciji; - da je z zatrjevano kompenzacijo tožeča stranka plačala kupnino za ogrevalni sistem B. … Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, kako je bil realiziran razpolagalni del posla, v zvezi s katerim je tožeča stranka podala trditve in so drugačne pritožbene navedbe zmotne. Kot ugotavlja pritožbeno sodišče, je tožeča stranka trdila, da sporni predmet vodi v svojih zalogah (listna številka 4 spisa) in da je bila peč pri proizvajalcu S. d. o. o. že kupovana za potrebe tožeče stranke in je tožeča stranka vodila pogovore za nakup.

Tako iz dejanskih in pritožbeno ne izpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je prodajalec S. d. o. o. dejanskemu kupcu - tožeči stranki izročil ogrevalni sistem v poslovnih prostorih v Z., kjer ga je montiral, kupnina pa je bila plačana s kompenzacijo preko S. N. d. o. o. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilen materialno pravni zaključek, da je med S. N. d. o. o in tožečo stranko bil realiziran ne le zavezovalni del posla, torej sama prodajna pogodb, kot obligacijski del posla po 435. členu OZ, temveč tudi razpolagalni del posla, da je tožeča stranka sploh lahko postala pravni lastnik ogrevalnega sistema B. .... Skladno s 60. členom SPZ, ki ureja pridobitev lastninske pravice na premičnini, se lastninska pravica na premičnini pridobi z njeno izročitvijo v posest pridobitelja. Po 1. alineji tretjega odstavku 60. člena SPZ se izročitev šteje za opravljeno s sklenitvijo pravnega posla o prenosu lastninske pravice brez dejanske izročitve, če je bila premičnina že pred sklenitvijo pravnega posla v posesti pridobitelja (izročitev na kratko roko). Gre za poseben zakonsko urejen nadomestek izročitve, ki se uporablja v primeru, ko je pridobitelj že neposredni nelastniški posestnik stvari in se z njenim lastnikom, ki je posredni lastniški posestnik dogovori, da mu slednji stvar odsvoji. Prenos lastninske pravice se opravi samo z dogovorom med strankama brez realnega dejanja in tako nelastniška neposredna posest konvertira v lastniško neposredno posest (1) .

Nedvomno v obravnavani zadevi gre prav za takšno situacijo, ki jo je mogoče opredeliti kot izročitev na kratko roko, saj je ogrevalni sistem bil v posesti tožeče stranke na naslovu Z., kjer ima v najemu poslovne prostore, ker je ta bil dostavljen in montiran za potrebe tožeče stranke, S. N. d. o. o. pa je postala njegov lastnik zgolj zaradi izvedbe plačilnih transakcij iz poslov S. d. o. o., S. N. d. o. o in tožeča stranka, nato je ogrevalni sistem takoj prodala tožeči stranki, izročitev pa je bila opravljena brez dejanske izročitve skladno s prvo alinejo tretjega odstavka 60. člena SPZ.

Glede na ugotovljeno je pritožbeni očitek o izostanku razpolagalnega dela prodaje, ki je pogoj za pridobitev lastninske pravice na premičnine, neutemeljen, sodišče prve stopnje pa je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je izvršba, dovoljena na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. 0055 Ig128/2010 z dne 2. 11. 2010, v delu, ki se nanaša na rubež in prodajo premičnine: sistem za ogrevanje B. ..., na naslovu Z. ..., nedopustna (65. člen ZIZ) oziroma ko je tožbenemu zahtevku v tem obsegu ugodilo.

Tožena stranka izrek glede stroškov postopka ni konkretno izpodbijala, zato je pritožbeno sodišče opravilo preizkus po uradni dolžnosti, ki pa ni pokazal kakšnih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev določb pravdnega postopka ali zmotne uporabe materialnega prava.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke glede izpodbijane I. in III. točke izreka sodbe zavrnilo in v tem obsegu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP) Tožena stranka, ki ni uspela s pritožbo, mora sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj Matjaž Tratnik, Stvarnopravni zakonik z uvodnimi pojasnili , Uradni list RS, Ljubljana 2002, strani 65-67.