Jedro

Ob presoji predlaganih dokazov tožnika sodišče ugotavlja, da je utemeljil pravno relevantnost predlaganih dokazov, zato jih toženka ne bi smela zavrniti, predvsem ne zavrniti kot nepotrebne brez jasne obrazložitve, v čem je njihova nepotrebnost. Toženka v izvedenem ponovnem postopku reševanja zadeve tožniku ni dala možnosti, da se seznani s podatki iz javnih evidenc, ki so bili zanjo relevantni pri odločitvi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 35203-1/2012/37 z dne 23. 8. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožnika za ugotovitev upravičenosti do izplačila gotovinskih in kreditnih sredstev ter vrednostnih papirjev, ki jih je uveljavljal kot bivši uporabnik hišniškega stanovanja. Iz obrazložitve izhaja, da toženka v ponovnem postopku vztraja pri svojem stališču, da tožnik ni upravičen do izplačila gotovinskih in kreditnih sredstev, ker je bil na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona/91 (SZ/91) lastnik oziroma skupaj s svojo ženo solastnik stanovanjske hiše. Na podlagi v prejšnjih postopkih pridobljenih dokumentov in vpogleda v geodetske evidence meni, da ni potrebno izvesti dokazov, ki jih predlaga tožnik, ker iz javnih uradnih evidenc izhaja, da je bila stanovanjska stavba zgrajena leta 1991, legalizirana 1997, da ne gre za počitniško stavbo, stavba pa ima priključek na komunalno omrežje. Objekt je bil zgrajen v letu 1991, lokacijsko dovoljenje je bilo izdano v letu 1997, gradbeno pa v letu 2004. Opremljenost stanovanjske hiše izkazujejo podatki iz javno dostopnega registra. Vztraja, da bi moral A.A. imeti urejeno najemno razmerje z etažnimi lastniki, pa tega do dneva izselitve dne 30. 4. 2013 ni uredil, stanovanje pa je bilo od leta 1991 v solastništvu etažnih lastnikov. Z njimi je bil v sporih zaradi neplačevanja najemnine in obratovalnih stroškov, hkrati pa je gradil stanovanjsko hišo. Stalno prebivališče na naslovu je zadržal, čeprav je vsaj od leta 2006 že bival na naslovu ..., ... Pomembnost stalnega prebivališča na naslovu, ki je predmet zahteve izhaja iz 173. člena SZ-1. Za A.A. to pomeni, da bi moral imeti urejeno najemno razmerje ter poravnane vse obveznosti iz tega naslova, saj država nima pravne podlage za izplačilo nepovratnih državnih sredstev za nekoga, ki uporablja stanovanje brez pravnega naslova, hkrati pa ima rešeno stanovanjsko vprašanje. Pridobitev gotovinskih nepovratnih državnih sredstev poteka v dveh fazah. V drugi fazi pa sredstev tožnik ne bi dobil, ker ni več najemnik stanovanjske pravice. Status najemnika je izgubil iz krivdnih razlogov. Ugotavlja, da je že drugič v ponovnem postopku, po pregledu vseh, v tej odločbi navedenih dokumentov, ugotovila, da ni potrebe po izvedbi nikakršnih dodatnih dokazov, ker tožnik ne izpolnjuje niti enega zakonskega pogoja za izdajo odločbe o strogo namenskih nepovratnih gotovinskih državnih sredstvih v skladu s 173. členom SZ-1. 2. Tožnik izpodbija odločbo toženke in navaja, da toženka tokratno zavrnitveno odločbo obširno utemeljuje z obsežno paleto razlogov, vendar je tožniku kršila pravico do izjave, zato predlaga, da sodišče odloči na glavni obravnavi (2. alinea tretjega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1) ter tudi o pravici, ki bi šla tožniku v znesku 32.970,10 EUR. Upravno sodišče je s sodbo I U 441/2017 zadevo vrnilo toženki z napotilom, da naj popolno ugotovi dejansko stanje glede morebitnega odklonilnega razloga po drugem odstavku 128. člena SZ/91 v zvezi s 60. členom Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR/82). Toženka tudi v ponovnem postopku ni pravilno uporabila materialnega prava. Tožnik je začel z ženo graditi enostanovanjsko stavbo v ... še pred letom 1991 z namenom izgradnje počitniške vikend hiše, vendar sredstev za dokončanje nikoli nista imela, zaradi izgube zaposlitve in invalidske pokojnine. Stavbo je kasneje dokončal sin, zaradi česar mu je tožnik tudi podaril svoj solastniški idealni delež. V dokaz je predlagal zaslišanje stranke in prič, ogled na kraju samem in izvedenca. Toženka se je postavila na stališče, da je bil objekt zgrajen v letu 1991 ter da naj bi šlo v naravi za stanovanje v izmeri 95 m2 in ne za vikend. Ugotovitev temelji na domnevnih dokazih v spisu, ki tožniku niso bili posredovani v vednost in izjavo. Toženka je ponovno izvedla skrajšani postopek in tožniku ni dala možnosti seznanitve s podatki javnih evidenc. Današnji podatki javnih evidenc so irelevantni, saj gre za podatke o današnjem stanju nepremičnine, in ne v letu 1991. Tudi dejstvo, da je danes stavba komunalno opremljena ter primerna za bivanje, ne pomeni, da je bilo tako stanje že leta 1991. Tudi iz obstoječih listin v upravnem spisu izhaja, da v letu 1991 objekt ni bil dokončan. Npr. iz primerjave lokacijske odločbe z dne 17. 11. 1997, z odločbo o njeni spremembi z dne 17. 11. 1997, na kateri se sklicuje toženka, je razvidno, da so ... šele v letih 1997 - 1999 sprejeli dokončno odločitev o tem, kakšna bo notranja površinska razporeditev v stavbi. Logično sklepanje potrjuje, da če bi bila stavba dokončana že pred letom 1997, ne bi spreminjali svojih načrtovanj še med leti 1997 - 1999, morebiti izkoriščenega podstrešja pa spreminjali v neizkoriščeno. Iz lokacijske odločbe z dne 17. 11. 1997 tudi jasno izhaja, da bo treba objekt šele v bodočnosti priključiti na javno vodovodno omrežje, zgraditi greznico in speljati odpad meteornih voda, kar pomeni, da 1997 stanovanjska stavba še ni imela osnovne komunalne ureditve. Kako in kdaj ter do kakšne faze je bila stavba urejena do današnjega stanja, bi upravni organ lahko ugotovil z zaslišanjem, pa tudi ogledom in izvedencem. S strokovnim znanjem izvedenca bi se dalo oceniti starost posameznih gradbenih elementov ter izvedbe. Ni pa jasno, na kakšni podlagi je toženka zaključila, da sporna nepremičnina ni bila namenjena za počitniški objekt. Stališče, da je odločilna opremljenost in površina, je materialnopravno zmotno. Za to opredelitev je bistvena namembnost in lokacija. Stavba se nahaja v odročnem kraju, ob makadamski cesti, povsem odmaknjena od naselij, trgovine, zdravnika, itd. Glede na materialnopravno izhodišče takratne teorije in sodne prakse tudi eventualno dokončan tožnikov objekt v ... v letu 1991 ne bi štel za primerno stanovanje v smislu 4. in 7. člena ZSR/82. Zahteva tudi stroške postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojih razlogih iz izpodbijane odločbe. V zvezi z ugovorom o kršitvi pravice do izjave navaja, da dokumentov ni posredovala tožniku na vpogled, ker gre za dejstva, s katerimi je bil tožnik seznanjen.

4. Tožnik v pripravljalni vlogi opozarja, da je stališče, da bi moral tožnik imeti za hišniško stanovanje sklenjeno najemno pogodbo ali stanovanjsko pravico, ovrglo že Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 212/2015 z dne 22. 2. 2017. Opozarja še, da kolikor toženka v obširnem in ponavljajočem odgovoru na tožbo morebiti navaja nova dejstva in dokaze, da gre za nedopustno širjenje dejstvenega in dokaznega substrata.

5. Toženka v odgovoru na tožnikovo pripravljalno vlogo ponavlja razloge iz izpodbijane odločbe.

6. Tožba je utemeljena.

7. Toženka je izpodbijano odločbo izdala v izvrševanju sodbe Upravnega sodišča I U 441/2017 z dne 4. 4. 2017, v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča X Ips 212/2015 z dne 22. 2. 2017. Na podlagi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 je upravni organ pri ponovnem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Zakonitost novega akta zato sodišče preizkuša z vidika njegove skladnosti z mnenji in napotki sodbe, v izvajanju katere je izdan. Nov upravni akt lahko odstopa od sodbenih stališč in mnenj le, če dejanske ugotovitve ponovljenega postopka narekujejo drugačno odločitev.

8. Tožnik je dne 4. 1. 2012 vložil zahtevo na podlagi 175.a člena SZ-1, ki ureja pravice pridobitve nadomestila iz tretjega odstavka 173. člena SZ-1. V postopku, glede na zatrjevanja tožnika in ugotovljeno dejansko stanje toženke, je bilo ugotovljeno, da tožnik izpolnjuje status iz druge alinee 175.a člena SZ-1, ki določa, da so prejšnji imetniki stanovanjske pravice ali prejšnji imetniki pravice začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju tisti, ki so hišniška dela prenehali opravljati pred uveljavitvijo SZ iz razlogov, ki niso bili na njihovi strani, pa jim stanodajalec oziroma stanovanjska skupnost ni zagotovila drugega primernega stanovanja.

9. Iz odločitev obeh sodišč (Upravnega in Vrhovnega) pa tudi izhaja, da ugotovljeno dejansko stanje kaže, in sodišči nimata dvoma, da tožnik izpolnjuje tudi ostala pogoja, ki izhajata iz 175.a člena SZ-1 (ki velja za vse štiri kategorije upravičencev iz te določbe), da je v hišniškem stanovanju bival ob uveljavitvi SZ (leta 1991) ter da v stanovanju še prebiva; pri tem pa se zahteva dejanskega prebivanja nanaša na čas uveljavljanja ugodnosti iz 175.a člena SZ-1, kar je treba razlagati kot čas vložitve zahteve (glej 14. in 15. točko sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 212/2015 in 9. točko sodbe I U 441/2017).

10. Vrhovno sodišče je pri podaji pravne razlage določbe 175.a člena SZ-1 poudarilo, da iz besedila 175.a člena SZ-1 ne izhaja zahteva po zakonitosti bivanja v hišniškem stanovanju, v smislu obstoja veljavnih civilnopravnih naslovov ter, da pogoja zakonitosti bivanja v smislu obstoja veljavnih civilnopravnih zahtevkov ni mogoče najti tudi v drugih določbah SZ-1 ali pred tem v SZ. Razlogi v zvezi z (ne)zakonitostjo uporabe stanovanja, ki jih navaja toženka, s sklicevanjem na določbe 111. člena SZ-1 in 157. člena SZ/91 so zato nerelevantni, saj nezakonitost bivanja ni bila ugotovljena v ustreznem pravdnem postopku (kot bi po teh podlagah morala biti) in tožnik iz stanovanja ni bil na tej podlagi deložiran. Toženka se je zato z vprašanjem nezakonitosti bivanja kot predhodnim vprašanjem in razlogom za zavrnitev zahteve ukvarjala, ne da bi ji pravna podlaga za odločanje o zahtevku tožnika to nalagala. Ni pa sporno, da je tožnik zahtevo vložil 4. 1. 2012, iz stanovanja pa se je izselil v marcu ali aprilu 2013. 11. Toženka tudi dodatno utemeljuje zavrnitev zahteve, ker v drugi fazi postopka - izplačila nadomestila tožnik ne bo več bival v stanovanju, izplačilo oziroma realizacijo odločbe pa lahko zahteva le najemnik hišniškega stanovanja, ki še vedno prebiva v predmetnem stanovanju in ne upravičenec, ki je izgubil stanovanje. Tudi to stališče toženke je v nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča X Ips 212/2015 (glej točko 15 obrazložitve sklepa). Vrhovno sodišče utemeljuje, da potek oziroma trajanje postopka ne more vplivati na tožnikov pravni položaj, zato navedeno ne more biti razlog za zavrnitev zahteve.

12. Sodišče je s sodbo I U 441/2017 vrnilo zadevo toženki v nov postopek, ker je menilo, da dejansko stanje v zvezi z obstojem okoliščin iz drugega odstavka 128. člena SZ v povezavi s 60. členom ZSR/82, ki so ovira za priznanje pravic tudi prejšnjim imetnikom pravice začasne uporabe hišniškega stanovanja na podlagi 175.a člena SZ-1 (saj se nanašajo na sam status imetnika pravice začasne uporabe hišniškega stanovanja), ni popolno ugotovljeno. Tožnik se je v takrat obravnavani tožbi skliceval na svojo vlogo z dne 4. 10. 2013, v kateri je predlagal dokaze, ki jih organ ni izvedel in s katerimi bi bilo mogoče po njegovem mnenju pravilno in popolno ugotoviti dejansko stanje, ki bi dajalo podlago za zaključek o neobstoju ovire iz drugega odstavka 128. člena SZ v povezavi s 60. členom ZSR/82. Toženka dokazov ni izvedla (predlaganih ogleda na kraju samem, postavitve izvedenca, zaslišanje prič, vpogled v invalidsko odločbo in zaslišanje stranke), z obrazložitvijo, da izvedba ni potrebna.

13. Toženka v izpodbijani odločbi zavrnitev utemeljuje tudi na dejstvu, da ima tožnik rešen stanovanjski problem (lastnik stanovanjske hiše ob uveljavitvi SZ). V obravnavani zadevi pa je sporno, ali je bila stavba, ki jo je tožnik z ženo gradil, počitniški objekt (relevantno je stanje v letu 1991), in kolikor bi bil odgovor na to vprašanje negativen (tožnik ne bi uspel izpodbiti stališča toženke, da je gradil stanovanjski objekt), bi bilo za pravilno uporabo določbe tretjega odstavka 60. člena ZSR/SZ ugotoviti še, ali bi tožnik stanovanjsko stavbo lahko dogradil, upoštevajoč vse okoliščine primera, zlasti čas, v katerem bo mogoče stavbo dograditi, premoženjske razmere imetnika stanovanjske pravice in posojila, ki jih je dobil za gradnjo. S predlaganimi dokazi, ki jih toženka ni izvedla, je tožnik želel dokazati obe pravno relevantni okoliščini, ki zanj pomenita oviro za pridobitev nadomestila. Dokazno breme je na tožniku, torej da je stanje, ki ne pomeni ovire za izplačilo v letu 1991, obstajalo (v izgradnji je bila počitniška hišica; oziroma podrejeno nedograjene stanovanjske stavbe ni bil zmožen dograditi). Dokazni sklep, da je bila gradnja v ... stanovanjska stavba, je organ izpeljal na podlagi upravnih dovoljenj (lokacijskega dovoljenja, spremembe lokacijskega dovoljenja, gradbenega dovoljenja iz leta 2004), podatkov iz zemljiškega katastra in registra nepremičnin in z razlago določil darilne pogodbe z dne 2. 6. 2006. V ponovnem postopku reševanja je dokazni postopek dopolnil še s podatki iz javnih uradnih evidenc Prostorskega portala RS, Geodetske uprave RS, Atlasa Okolja, Prostorskega informacijskega sistema Občine A. ter orto foto posnetka. Na podlagi istih dokazov tudi zaključuje, da je bil tožnik že v letu 1991 lastnik (skupaj z ženo) dograjene stanovanjske hiše. V zvezi z zadnjim zaključkom sodišče ugotavlja, da dokazi, ki jih je toženka uporabila za izkazovanje stopnje izgradnje objekta, ne izkazujejo, da je že v letu 1991 bil tožnik lastnik dograjene stanovanjske hiše. V tem okviru je dokazni sklep toženke napačen, saj iz dokazov, ki jih je toženka navedla, to ne izhaja, to ima tožnik prav.

14. Ob presoji predlaganih dokazov tožnika sodišče ugotavlja, da je utemeljil pravno relevantnost predlaganih dokazov, zato jih toženka ne bi smela zavrniti, predvsem ne zavrniti kot nepotrebne brez jasne obrazložitve, v čem je njihova nepotrebnost. Nepotrebnost izvedenega dokaza bi bila v tem, da bi že na podlagi drugih dokazov lahko sklepala na obstoj določenega dejstva, ki med strankama ne bi bilo sporno. Toženkino stališče glede zavrnitve zahteve temelji na njeni oceni, da je bil tožnik že v letu 1991 lastnik dograjene stanovanjske hiše (torej na dejstvih, ki so med strankama sporna). Toženka bi torej tožniku morala dati možnost, da skuša dokazati nasprotno (da v letu 1991 objekt ni bil stanovanjska hiša; da ni bil dograjen in ga tožnik tudi ne bi mogel dograditi). Kot že rečeno, je dokazno breme, da je bila dograjena stanovanjska stavba (danes) v letu 1991 nezgrajen počitniški objekt, na tožniku, zato bi mu morala toženka omogočiti, da dokazuje nasprotno, kot je izhajalo iz dokazov, ki jih je toženka izvedla in presodila. Po izvedbi dokazov bo toženka na podlagi uspeha celotnega postopka presodila, ali je tožnik uspel izpodbiti njeno prejšnjo dokazno oceno. Glede na povedano toženka stališču sodišča glede uporabe materialnega prava (v obravnavanem primeru celo na stališču Vrhovnega sodišča) in stališčem v zvezi z izvedbo upravnega postopka kot jih je sodišče navedlo v sodbi I U 441/2017, ni sledila, zato je že iz tega razloga kršila določbe postopka, kar je vplivalo na odločitev.

15. Toženka v izvedenem ponovnem postopku reševanja zadeve tožniku tudi ni dala možnosti, da se seznani s podatki iz javnih evidenc, ki so bili zanjo relevantni pri odločitvi. Tudi s tem je bistveno kršila pravila postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

16. Tožnik v obravnavani zadevi predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi in izvedbi dokazov, ki jih toženka ni izvedla, odloči v sporu polne jurisdikcije. Sodišče predlogu ne sledi, ker meni, da pogoji za odločanje v sporu polne jurisdikcije v obravnavani zadevi niso podani. 65. člen ZUS-1 določa, da sme sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o zadevi, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, zlasti še, če bi odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo oziroma je izdal pristojni organ, po tem ko je bil upravni akt odpravljen, novi upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ali z njegovimi stališči, ki zadevajo postopek. V obravnavani zadevi narava stvari ne dopušča, da bi sodišče lahko odločilo o tožnikovi zadevi. Iz izpodbijane odločbe pravno relevantna dejstva, ki bi bila nesporna med strankama, ne izhajajo. V izpodbijani odločbi dejansko stanje kot podlaga za odločitev o zahtevku ni ustrezno ugotovljeno, tudi kolikor bi sodišče dokaze izvedlo na glavni obravnavi. Izvedba predlaganih dokazov se namreč nanaša zgolj na temelj zahtevka, ne pa na vprašanje njegove višine. Izračun višine nadomestila je odvisen od dejstev in uporabe 116. člena SZ-1, ki niso del dejanske podlage izpodbijane odločbe in med strankama še niso bila predmet presoje. Narava stvari odločanja v sporu polne jurisdikcije torej ne omogoča, poleg tega pa tožnik ne zatrjuje, da bi mu novi postopek prizadel težko popravljivo škodo.

17. Tožena stranka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijane odločbe in vrnitvi zadeve v ponoven postopek sprejelo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. 18. Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 347,70 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.