Jedro

Za pravni sklep o obstoju vzročne zveze med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva ter nezaposlenostjo tožnika v določenem obdobju izbrisa zadostuje, da je bil tožnik pred izbrisom pretežni del časa zaposlen in da se je zaposlil še v obdobju izbrisa, kar nedvomno kaže na njegovo pripravljenost delati.

Ker se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, s čimer se zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine, je treba pri odmeri odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova izgubljenega zaslužka upoštevati višino povprečne mesečne neto plače na dan sojenja.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v II. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati še 1.188,29 EUR (skupaj torej 8.588,29 EUR); znesek petih enakih obrokov iz I. točke izreka izpodbijane sodbe pa se zviša iz 1.480,00 EUR na 1.717,66 EUR; - v III. točki izreka pa tako, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik zahteva plačilo denarne odškodnine 68.422,10 EUR na podlagi Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP), ker meni, da pavšalno priznana odškodnina 3.800 EUR ne pokrije vse škode, nastale zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v obdobju od 26. 2. 1992 do 3. 7. 1998. 2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, (I) da je toženka dolžna tožniku plačati 7.400 EUR v petih enakih obrokih, tako da plača: prvih 1.480 EUR v 30. dneh po pravnomočnosti sodbe, drugih 1.480 EUR v enem letu po zapadlosti prvega obroka, tretjih 1.480 EUR v enem letu po zapadlosti drugega obroka, četrtih 1.480 EUR v enem letu po zapadlosti tretjega obroka in petih 1.480 EUR v enem letu po zapadlosti četrtega obroka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka, (II) da se v presežku (za 61.022,10 EUR) tožbeni zahtevek zavrne, ter (III) da je toženka dolžna povrniti tožniku 1.639,23 EUR pravdnih stroškov.

3. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožujeta obe pravdni stranki.

4. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Napačna je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do odškodnine za premoženjsko škodo zgolj za obdobje od 26. 2. 1992 do 8. 3. 1993. Dokazal je, da zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva ni imel možnosti delati vse do 2. 10. 1996, ko se je zaposlil pri delodajalcu H., d. o. o. Napačna je tudi odločitev sodišča o višini premoženjske škode. Sodišče se je neutemeljeno oprlo na podatke o zajamčeni bruto plači v letu 1993. Tudi sicer pa bi moralo sodišče zajamčeno bruto plačo iz leta 1993 revalorizirati. Da je prisojena odškodnina 100 EUR mesečno prenizka, izhaja tudi iz zadeve Kurić in ostali proti RS, v kateri je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) pritožnikom priznalo po 150 EUR kot kompenzacijo za izgubo denarne socialne pomoči za vsak mesec izbrisa.

Napačna je tudi odločitev o nepremoženjski škodi. Sodišče je nepravilno zaključilo, da je bilo gibanje tožniku omejeno le od 26. 2. 1992 do 8. 3. 1993. Po incidentu leta 1993, ko je z zelenim potnim listom poskusil prečkati državno mejo, vendar so ga na meji zavrnili, se je tožnik dodatno ustrašil in ni več poskusil prečkati državne meje. Strah ga je bilo deportacije in odvzema edinega osebnega dokumenta. Treba je upoštevati, da je v tistem času obstajal velik razkorak med internimi navodili in okrožnicami ter možnostmi, ki jih je dajal zakon. Tožnik zato ni mogel vedeti, kakšne obravnave bo deležen na meji oziroma ali mu bo zeleni potni list res omogočil prehod. Leta 1994 tožniku niso podaljšali veljavnosti zelenega potnega lista, temveč so ga napotili, da zadevo uredi na ambasadi BIH. Tožniku je šele leta 1995 uspelo pridobiti bosanski potni list, zaradi česar ne drži, da bi lahko že pred letom 1995 zaprosil za potovalne vizume. Da si je tožnik ves čas aktivno prizadeval urediti svoj status, je izčrpno izpovedal. Sodišče je njegovo izpoved ocenilo kot neverodostojno, vendar tega ni obrazložilo. Nejasen je zaključek, da potni list izkazuje, da je tožnik potoval in prehajal mejo, saj sodišče ni navedlo, na katero obdobje se to nanaša. Sodišče pri odmeri odškodnine ni upoštevalo specifičnih okoliščin na strani tožnika in časa izbrisa. Poleg tega se je neutemeljeno oprlo na odločbe II Ips 255/2016, II Ips 130/2016 in Cp 419/17, saj so bile izdane v času, ko je veljala zakonska omejitev višine odškodnine. Sklicuje se na zadevo III Ips 53/2006, kjer je bila tožniku zato, ker tri leta ni imel stikov s svojim otrokom, prisojena odškodnina 8.500 EUR. Sodišče neutemeljeno ni postavilo izvedenca psihološke ali psihiatrične stroke, ki ga je tožnik predlagal v dokaz obstoja in intenzitete pretrpljenih bolečin. Medicinska dokumentacija ni nujna za izdelavo mnenja. Sodišče je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka s tem, ko ni odločilo o podrednem tožbenem zahtevku za povrnitev škode iz naslova neprejemanja socialne pomoči. 5. Toženka je na pritožbo tožnika odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

6. Toženka predlaga spremembo sodbe tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tudi v preostalem delu, podrejeno pa razveljavitev sodbe. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku prisodilo premoženjsko škodo zaradi nezmožnosti zaposlitve od 26. 2. 1992 do 8. 3. 1993. Navedlo je, da se tožnik zaradi izbrisa do 8. 3. 1993 objektivno ni mogel zaposliti, ni pa obrazložilo, kaj pomeni beseda „objektivno“. Sodišče bi moralo opraviti vrednostno sodbo, ali je glede na vse okoliščine primera škodno posledico (nezmožnost zaposlitve) res mogoče pripisati toženki (izbrisu). Glede na to, da tožnik pred izbrisom ni bil zaposlen več kot 3 leta in pol, da ni dokazal, da je službo iskal in da so ga zavračali, da je želel odpreti obrt ter da dolgo časa v obdobju izbrisa pa tudi po prejemu državljanstva ni bil zaposlen, vzročna zveza med izbrisom in nezmožnostjo zaposlitve tudi do 8. 3. 1993 ni podana. Da tožnik ne bi bil zaposlen niti do 8. 3. 1993, izhaja tudi iz njegove izpovedbe, da je želel odpreti obrt, česar sodišče ni upoštevalo. Sodišče je sicer ugotovilo, da je bil tožnik pred izbrisom 80 % časa zaposlen, vendar ni navedlo, kje in kako je to upoštevalo. Zaposlitev pred izbrisom ni v nobeni povezavi z zaposlenostjo v času izbrisa, saj tožnik pred izbrisom ni bil zaposlen več kot tri leta in pol. Sodišče ni upoštevalo navedb toženke, da je bil tožnik od 22. 9. 1989 do junija 2019 zaposlen le 23,5 mesecev, kar tudi kaže na odsotnost vzročne zveze. Zaradi neobrazloženosti odločitve o premoženjski škodi je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

7. Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja je podana tudi pri odločitvi o nepremoženjski škodi. Sodišče je svojo dokazno oceno glede strahu pred deportacijo oprlo na pavšalne in nedokazane navedbe tožnika. Konkretnejše trditve bi bile potrebne, saj je imel tožnik urejeno bivanje v RS, imel je osebno izkaznico, potni list in delovni vizum, prav tako je potoval. Sodišče je upoštevalo nezmožnost potovanja, ki naj bi objektivno obstajala od 26. 2. 1992 do 8. 3. 1993, pri čemer izraza „objektivno“ ni vsebinsko napolnilo. Sodišče ni upoštevalo, da so bile trditve v zvezi s to okoliščino pavšalne in da jih tožnik ni izkazal ter da je bil najverjetnejši razlog za nezmožnost potovanja v Bosno in na Hrvaško vojna. Sodišče je pri nepremoženjski škodi upoštevalo, da je bila tožniku določen čas onemogočena zaposlitev, pri čemer ni navedlo kakšno obdobje. Nezmožnost zaposlitve tudi ni v vzročni zvezi z izbrisom. Sodišče je nekritično sledilo splošnim navedbam tožnika, da ni imel stika z družino. Ni navedel, kateri stiki so mu bili onemogočeni, kdaj so bili onemogočeni in kako dolgo. Zmotna je ugotovitev sodišča, da se je tožniku porušil odnos s hčerko, ker ni imel sredstev za preživljanje. Tožnik ni dokazal niti, da je imel hčerko niti da je bil zavezan plačevati preživnino. Poleg tega iz izpovedbe tožnika izhaja, da je imel porušen odnos s hčerko, ker jo je „mati tako obrnila“. Ker je tožnik imel vse možnosti, da se zaposli, toženka ni odgovorna za neplačevanje preživnine, pri čemer je sodišče samo ugotovilo, da bi se lahko zaposlil že 8. 3. 1993. Glede občutka sramu in zmanjšanja interakcije s člani družbe tožnik ni podal dokazov. Sodišče je kršilo načelo individualizacije. Razmejiti bi moralo, ali ugotovljene okoliščine oziroma škoda presega odškodnino, določeno v upravnem postopku. Upoštevati bi tudi moralo, da je tožnik trpel določene omejitve le eno leto. Odmerjena odškodnina tudi ni ustrezno umeščena v okvire dosedanje sodne prakse v primerljivih zadevah. Sodišče je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ker ni upoštevalo 1. odstavka 180. člena ZPP. Podana je tudi kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni pojasnilo, v čem je bila tožniku kršena pravica do zasebnega in družinskega življenja in kakšen je prispevek te kršitve k nepremoženjski škodi. Nejasne in neobrazložene so navedbe sodišča v drugem odstavku na 27. strani sodbe. Neobrazložen je tudi zaključek v tretjem odstavku na 27. strani.

Zmotna je še odločitev o stroških.

8. Tožnik je na pritožbo toženke odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

9. Pritožbi sta delno utemeljeni.

10. Toženkin pritožbeni očitek bistvene kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Izpodbijana sodba ima dovolj jasne in zadostne razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, ki omogočajo njen preizkus. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba toženke, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev, ker ni upoštevalo 1. odstavka 180. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik zadostil zahtevam iz 180. člena ZPP glede vsebine tožbe - navedel je potrebna odločilna dejstva, s katerimi je utemeljeval predpostavke odškodninske odgovornosti (zlasti obstoj vzročne zveze in škode ter višino slednje, kar je bilo sporno), za navedena dejstva pa je ponudil tudi dokaze.

O odškodnini za premoženjsko škodo

11. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je bil tožnik izbrisan iz registra stalnega prebivalstva od 26. 2. 1992 do 3. 7. 1998, torej 76 mesecev, - da si je uredil status tujca 8. 3. 1993, ko je dobil dovoljenje za začasno prebivanje in potni list za tujce, kar mu je omogočalo pridobitev delovnega dovoljenja, - da je bil tožnik pred izbrisom 80 % časa zaposlen, v obdobju treh let in pol pred izbrisom pa ni bil zaposlen, - da se je 2. 10. 1996 zaposlil pri delodajalcu H., d. o. o., - da tožnik ni izkazal, da je v obdobju od 8. 3. 1993 do 2. 10. 1996, ko je imel objektivne možnosti zaposlitve, iskal službo in da so ga zavračali.

12. Pritožbeno sodišče sprejema presojo sodišča prve stopnje, da povzete okoliščine utemeljujejo sklep o vzročni zvezi med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva (in posledičnim prenosom v evidenco tujcev) ter nezaposlenostjo tožnika v obdobju od 26. 2. 1992 do 8. 3. 1993, ne pa tudi v obdobju od 9. 3. 1993 do 2. 10. 1996. Za pravni sklep o obstoju vzročne zveze v navedenem obdobju zadostuje, da je bil tožnik pred izbrisom pretežni del časa zaposlen in da se je zaposlil še v obdobju izbrisa, kar nedvomno kaže na njegovo pripravljenost delati. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da se tožnik v navedenem obdobju objektivno ni mogel zaposliti, pri čemer iz obrazložitve sodbe jasno izhaja, da se beseda „objektivno“ nanaša na okoliščino, da tožnik zaradi neurejenega statusa ni mogel pridobiti delovnega dovoljenja, ki je bilo pogoj za zaposlitev tujca, kar je bil tožnik prav zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Pritožbena navedba toženke, da beseda „objektivno“ ni obrazložena, zato ni utemeljena. Ker se tožnik v navedenem obdobju torej ni mogel zaposliti, mu tudi ni bilo treba dokazati, da je takrat zaposlitev iskal. Drži sicer pritožbena navedba toženke, da je tožnik izpovedal, da je v obdobju pred izbrisom nameraval odpreti obrt, vendar glede na to, da je ni odprl, navedena okoliščina sama po sebi ne izključuje sklepa, da bi bil tožnik, ki je bil pred izbrisom večino časa zaposlen, zaposlen v obdobju od datuma izbrisa do ureditve dokumentov, če ne bi bil izbrisan. Ob dejstvu, da je bila pri tožniku leta 1998 ugotovljena invalidnost1, ki je vplivala na njegovo kasnejšo brezposelnost, v relevantnem obdobju od 26. 2. 1992 do 8. 3. 1993 pa je bil tožnik zmožen delati brez omejitev, kar ni bilo sporno, nezaposlenost v obdobju po letu 1998 oziroma 1999, na katero opozarja toženka v pritožbi, ne predstavlja relevantne okoliščine pri presoji vzročne zveze med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in nezaposlenostjo v obdobju izbrisa, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo.

13. Neutemeljena pa je tudi tožnikova graja zaključka sodišča prve stopnje, da ni izkazal, da mu je izbris iz registra stalnega prebivalstva onemogočal zaposlitev tudi v obdobju od 8. 3. 1993 do 2. 10. 1996, ko se je zaposlil pri delodajalcu H., d. o. o. Ob dejstvu, da je imel v navedenem obdobju urejen status, ki mu je omogočal pridobitev delovnega dovoljenja, ter da se je zaposlil še v obdobju, ko je bil izbrisan, kar kaže na to, da so vsaj določeni delodajalci zaposlovali tudi osebe, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, bi tožnik moral dokazati, da je v tistem obdobju iskal službo in da so ga delodajalci zavračali prav zaradi tega, ker je bil izbrisan, česar pa mu ni uspelo dokazati. Njegovi izpovedbi glede te okoliščine namreč sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo, saj je ni podprl z nobenim objektivnim dokazom (npr. prošnjami za delo) niti ni izpovedal, kam je vlagal prošnje za delo oziroma kateri delodajalec konkretno ga ni želel zaposliti.

14. Utemeljena pa je tožnikova pritožbena graja odločitve sodišča prve stopnje o višini premoženjske škode za obdobje od 26. 2. 1992 do 8. 3. 1993. Sodišče prve stopnje je navedeno odločitev neutemeljeno oprlo na podatke o zajamčeni bruto plači v letu 1993, ki je bila nižja od minimalne plače. Tožnik je v obdobju od 2. 10. 1996 do 2. 3. 1997 zaslužil povprečno 521,15 EUR mesečno, kar je razvidno iz podatkov ZPIZ (priloga A 7). Ob upoštevanju, da je to nekaj več, kot je znašala povprečna mesečna plača v tistem obdobju (prim. dopis Statističnega urada RS - priloga B 5, iz katerega izhaja, da je v letu 1996 povprečna mesečna bruto plača znašala približno 500 EUR), pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi tožnik po normalnem teku stvari v obdobju od 26. 2. 1992 do 8. 3. 1993, kar je le nekaj let pred obdobjem 1996 - 1997, zaslužil vsaj povprečno mesečno plačo. 15. Ker se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, s čimer se zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine (2. odstavek 189. člena Zakona o obligacijskih razmerjih; ZOR), je treba pri odmeri odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova izgubljenega zaslužka upoštevati višino povprečne mesečne neto plače na dan sojenja, konkretno v mesecu oktobru 2019.2 Ta je znašala 1.122,40 EUR, kar je več kot zahteva tožnik. Slednji je zato za obdobje od 26. 2. 1992 do 8. 3. 1993 upravičen (le) do vtoževanih 521,15 EUR mesečno.

16. Ob upoštevanju navedenega je tožnik, ki za dva dni v mesecu februarju 1992 niti ne zahteva plačila odškodnine za premoženjsko škodo, upravičen do denarne odškodnine iz naslova izpada zaslužka za obdobje od marca 1992 do februarja 1993 v višini 6.253,80 (12 x 521,15 EUR) ter za osem dni v marcu 1993 v višini 134,49 EUR (8/31 od 521,15 EUR), skupaj tako do 6.388,29 EUR in ne le do z izpodbijano sodbo priznanih 1.200 EUR.

17. Tožnik v zvezi z odškodnino za premoženjsko škodo še navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka s tem, ko ni odločilo o podrednem tožbenem zahtevku za povrnitev škode iz naslova socialne pomoči, ki bi jo prejemal, če ne bi bil izbrisan. Ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo le o primarnem tožbenem zahtevku, v katerem je podredni zahtevek že vsebovan. Tožnik je namreč z obema postavljenima zahtevkoma zahteval plačilo denarne odškodnine za premoženjsko škodo, pri čemer je bil „podredni“ zahtevek po višini nižji. Je pa tožnik navedeni zahtevek utemeljeval na dveh različnih dejanskih in pravnih podlagah - primarno je trdil, da je upravičen do odškodnine zaradi nezmožnosti zaposlitve in posledične izgube izgubljenega zaslužka, kar je sodišče prve stopnje obravnavalo in zahtevku delno ugodilo; podredno pa je trdil, da bi bil, če ne bi bil izbrisan, upravičen do denarne socialne pomoči. Ker se do navedenih trditev, ki niso terjale izvajanja dodatnih dokazov, sodišče prve stopnje ni materialno pravno opredelilo, nanje odgovarja pritožbeno sodišče. V skladu z določbo 21. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV), ki je veljala v obdobju tožnikovega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, je bil za osebe, mlajše od 60 let, kar je bil tožnik, eden od pogojev za pridobitev denarne pomoči trajna nezmožnost za delo. Ker tožnik niti ni trdil, da v obdobju, ko je bil izbrisan, ni bil zmožen za delo oziroma je trdil nasprotno, saj je navedel, da bi bil v obdobju od leta 1992 do 1996 zaposlen, če ne bi bil izbrisan, tega pogoja ni izpolnjeval, kar pomeni, da ni dokazal, da bi bil upravičen do denarne pomoči, če ne bi bil izbrisan. ZSV je kot socialni prejemek v 25. členu določal tudi denarni dodatek, do katerega je bila upravičena oseba, ki si začasno ni mogla zagotoviti sredstev za preživetje po merilih iz 26. člena tega zakona, iz razlogov, na katere ne more vplivati. Da je tožnik izpolnjeval navedene pogoje v obdobju od 8. 3. 1993 do 2. 10. 1996, ko se je zaposlil3, tudi ni izkazano, saj tožnik (med drugim) ni dokazal, da si brez svoje krivde ni mogel zagotoviti sredstev za preživljanje (trdil je, da je bil zmožen za delo, da dela ni dobil, kljub temu, da se je želel zaposliti, pa tega ni dokazal). Poleg tega tožnik ni zatrjeval, še manj dokazal, da je v obdobju pred izbrisom, ko ni bil zaposlen, pridobival socialne prejemke.

18. Pri tem ni utemeljeno sklicevanje tožnika na zadevo Kurić in drugi proti Republiki Sloveniji, v kateri je ESČP pritožnikom priznalo po 150 EUR kot kompenzacijo za izgubo denarne socialne pomoči za vsak mesec izbrisa. Dejstvo, da je sodišče ESČP pritožnikom na podlagi 41. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), ki vzpostavlja lasten odškodninski temelj, priznalo pravično zadoščenje v navedeni višini, še ne pomeni, da je tudi tožnik upravičen do denarne odškodnine (v najmanj) navedeni višini. Tožnik bi bil do navedenega mesečnega zneska v obdobju od 8. 3. 1993 do 2. 10. 1996 upravičen le, če bi v zvezi z zahtevkom za povrnitev premoženjske škode iz naslova neprejemanja denarne socialne pomoči zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede obstoja predpostavk odškodninske odgovornosti, ki jih določa ZOR, tega bremena pa, kot je bilo pojasnjeno, ni zmogel, saj ni dokazal, da bi prejemal socialne prejemke, če ne bi bil izbrisan (ni torej izkazana vzročna zveza med izbrisom in neprejemanjem socialnih prejemkov).4 O odškodnini za nepremoženjsko škodo

19. Sodišče prve stopnje je o obsegu nepremoženjske škode, ki jo je tožnik utrpel zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ugotovilo: da je trpel strah pred deportacijo; da mu je bilo omejeno gibanje oziroma ni mogel potovati iz Slovenije v obdobju od 26. 2. 1992 do 8. 3. 1993, zaradi česar je trpel; da zaradi omejitve gibanja ni imel stikov z družino; da je trpel duševne bolečine zaradi nezaposlenosti v obdobju od 26. 2. 1992 do 8. 3. 1993; da se je tožniku porušil odnos s hčerko, ker ni imel sredstev za plačevanje preživnine; da je imel občutek sramu ter da je imel zmanjšano interakcijo s člani družbe.

20. Ni pa sodišče prve stopnje sledilo trditvam tožnika, da mu je bilo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva omejeno gibanje v obdobju od 9. 3. 1993 do 7. 6. 1995 ter da zaradi izbrisa ni bil zaposlen od 8. 3. 1993 do 2. 10. 1996. 21. Toženkina pritožbena graja dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o obsegu tožnikove škode je delno utemeljena, pritožbena graja tožnika pa ni utemeljena.

22. Toženka neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo tožnika v času, ko je bil izbrisan, strah pred deportacijo. Četudi bi držalo, da se tujcev z urejenim statusom, ni prisilno odstranilo iz Slovenije, je treba upoštevati, da je imel tožnik do leta 1998 le dovoljenje za začasno prebivanje, ki ga je moral podaljševati; pred izbrisom pa je imel dovoljenje za stalno prebivanje. Navedene okoliščine v povezavi z dejstvom, da je bil tožnik nezakonito izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, nato pa so mu odvzeli še dokumente, zaradi česar ni mogel več zaupati državnim dejanjem in zakonskim določbam, pa utemeljujejo sklep, da je bilo obdobje izbrisa za tožnika z vidika njegovega v Sloveniji zelo nepredvidljivo in da je bil njegov strah pred deportacijo utemeljen ter v vzročni zvezi z izbrisom.

23. Toženka nadalje neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil vzrok za omejenost gibanja tožnika v obdobju od 26. 2. 1992 do 8. 3. 1993 izbris iz registra stalnega prebivalstva. Kot pravilno izhaja iz izpodbijane sodbe, je tožnik kot tujec, kar je postal zaradi izbrisa, za odhod in prihod iz Slovenije potreboval vizum. Tega je lahko pridobil šele, ko je pridobil „zeleni“ potni list, kar je bilo 8. 3. 1993. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožnik v obdobju od 26. 2. 1992 do 8. 3. 1993 zaradi neurejenega statusa objektivno ni mogel potovati na Hrvaško in v Bosno ter da je bila navedena omejitev gibanja v vzročni zvezi z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva. V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je bila na Hrvaškem in v Bosni v tistem obdobju vojna in da tožnik tja takrat ni potoval zaradi vojne, tega zaključka ne more omajati. Tudi v času vojn obstoji možnost prehajanja mej, pri čemer toženka ni navedla, da v času vojne na Hrvaškem in v Bosni ni bilo mogoče potovati iz Slovenije v ti državi. Poleg tega iz izpovedbe tožnika izhaja, da je želel iti na Hrvaško, ko si je pridobil „zeleni“ potni list (to je bilo v letu 1993), ter da so ga na meji zavrnili, ker je imel zgolj „zeleni“ potni list, iz česar izhaja, da je kljub vojni obstajala možnost potovanja na Hrvaško, če si imel urejene dokumente in da je tožnik tudi želel potovati.

24. Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba toženke, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo splošnim navedbam tožnika, da ni imel stika z družino. Ob dejstvu, da je imel sorodnike v Bosni (starše in brata) ter na Hrvaškem, kar ni bilo sporno, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik v obdobju od 26. 2. 1992 do 8. 3. 1993, ko je imel omejeno gibanje, ni imel stikov s (širšo) družino oziroma sorodniki.

25. Neutemeljeno je tožnikovo izpodbijanje zaključka sodišča prve stopnje, da ni dokazal, da je bil zaradi izbrisa omejen pri gibanju tudi v obdobju od 9. 3. 1993 do 7. 6. 1995, ko je pridobil potovalni vizum. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da bi tožnik lahko zaprosil za vizum že 8. 3. 1993, ko je pridobil „zeleni“ potni list“. Da je tedaj za vizum zaprosil, a ga kljub urejenemu statusu tujca ni dobil, pa po pravilni oceni sodišča prve stopnje tožnik ni dokazal, saj lastne izpovedbe ni podkrepil z objektivnimi dokazi (npr. z odločbo o zavrnitvi prošnje za pridobitev vizuma). Pri tem ne drži pritožbena navedba, da je tožnik želel v letu 1994 neuspešno podaljšati „zeleni“ potni list“ in da zato do leta 1995 ni mogel pridobiti potovalnega vizuma. Iz evidence potnih listov (priloga B 1) namreč izhaja, da je potni list, ki je bil tožniku izdan 8. 3. 1993, veljal neprekinjeno do 7. 6. 1996. Pritožbeno opozarjanje, da so tožnika v letu 1993 na meji s Hrvaško zavrnili, kljub temu, da je imel „zeleni“ potni list, zaradi česar naj bi se bal prehajati mejo, prav tako ne utemeljuje vzročne zveze med izbrisom in omejitvijo gibanja v obdobju po 8. 3. 1993, saj je bila zavrnitev tožnika na meji utemeljena, glede na to, da ni imel vizuma, bi si ga pa lahko pridobil. 26. V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da lahko na podlagi priloženih potnih listov (opomba pritožbenega sodišča: izdanih v letu 1997 oziroma 1998 - priloga A 13 in A 14) tudi sklepa, da je tožnik potoval in prehajal mejo, velja glede na pritožbene navedbe tožnika še pojasniti, da gre zgolj za argument sodišča prve stopnje, s katerim je utemeljilo, da bi tožnik potoval tudi v obdobju od 26. 2. 1992 do 8. 3. 1993, če bi imel urejen status, ni pa štelo, kot zmotno meni tožnik v pritožbi, da je tožnik dejansko potoval in prehajal mejo v obdobju od datuma izbrisa do leta 1995. 27. Sodišče je pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo pravilno upoštevalo, da je bila tožniku zaradi izbrisa določen čas onemogočena zaposlitev, zaradi česar je trpel. Gre za obdobje od 26. 2. 1992 do 8. 3. 1993, kar jasno izhaja iz dela obrazložitve izpodbijane sodbe, v katerem je sodišče prve stopnje obravnavalo izpad dohodka tožnika zaradi izbrisa (prvi odstavek na strani 23 sodbe). Pritožbena navedba toženke, da sodba v tem delu ni obrazložena, zato ni utemeljena. Kot je bilo že pri odločitvi o premoženjski škodi pojasnjeno, toženka tudi neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je bila nezmožnost zaposlitve v navedenem obdobju v vzročni zvezi z izbrisom.

28. Toženka pa utemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da so izbris tožnika iz registra stalnega prebivalstva in s tem povezana nezmožnost zaposlitve ter neplačevanje preživnine za hčerko vzroki za to, da se je tožniku porušil odnos s hčerko. Neutemeljeno sicer navaja, da ni dokazano, da ima tožnik hčer in da jo je bil dolžan v obdobju izbrisa preživljati. Da je imel tožnik v tistem obdobju mladoletno hčer, izhaja iz dokaza same toženke (dopis Upravne enote X. z 28. 9. 2017 - priloga B 3), da jo je bil dolžan kot njen oče preživljati, pa izhaja že iz zakona. Vendar pa nezmožnosti zaposlitve in posledičnega neplačevanja preživnine za hčerko, kar tožnik v celoti pripisuje izbrisu, ni mogoče šteti za pravno relevanten vzrok za porušenje odnosa med staršem in mladoletnim otrokom oziroma za prenehanje stikov med njima. Starš ima namreč pravico do stikov z otrokom tudi, če preživnine zanj ne plačuje. Da je tožnik predlagal ureditev stikov s hčerko, a ti niso bili urejeni, pa ni trdil, še manj dokazal. Tudi sicer je treba upoštevati, da je bil izbris iz registra stalnega prebivalstva vzrok za nezaposlenost tožnika le v obdobju od 26. 2. 1992 do 8. 3. 1993. Da je prišlo že v tem relativno kratkem obdobju do porušenja odnosa med tožnikom in njegovo hčerko, kar je sicer tudi malo verjetno, če je pred tem med njima obstajal pristen odnos, sploh ob dejstvu, da je imela hči takrat že okrog devet let (to izhaja iz že omenjene priloge B 3), tožnik niti ni trdil. 29. Je pa sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik zaradi izbrisa občutil sram in da je bila njegova interakcija s člani družbe zmanjšana. To je dokazal z lastno izpovedjo, iz katere med drugim prepričljivo izhaja, da ga je policija pred vsemi odpeljala iz lokala, ker zaradi izbrisa ni imel urejenih dokumentov, zaradi česar ga je bilo sram, ter da se je zapiral vase. Drugačno pritožbeno stališče toženke je zmotno.

30. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju zgoraj navedenih okoliščin, iz katerih izhaja, da je bilo tožniku z izbrisom poseženo v zasebno in družinsko življenje (zasebno življenje posameznika sestavlja mreža osebnih, socialnih in ekonomskih odnosov) pravilno zaključilo, da so mu bile z izbrisom kršene temeljne človekove pravice, med drugim pravica do zasebnega in družinskega življenja. Pritožbeni očitek toženke, da je izpodbijana sodba v tem delu neobrazložena, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo, v čem je bila tožniku kršena pravica do zasebnega in družinskega življenja, zato ni utemeljen.

31. Pritožbeni očitek tožnika, da sodišče neutemeljeno ni postavilo izvedenca psihološke ali psihiatrične stroke, ki ga je predlagal v dokaz obstoja in intenzitete pretrpljenih bolečin, ni utemeljen. Stališče sodišča prve stopnje, da je medicinska dokumentacija, ki je tožnik ni predložil, nujna za izdelavo izvedenskega mnenja, sicer ni pravilno, kljub temu pa je bila zavrnitev tega dokaznega predloga pravilna. Tožnik namreč ni konkretizirano navedel dejstev o naravi nepremoženjske škode, ki bi jih bilo treba ugotavljati s pomočjo izvedenca psihološke ali psihiatrične stroke5. Zatrjeval je (le), da je zaradi izbrisa trpel in da ga je bilo strah, o čemer pa se je lahko sodišče prve stopnje prepričalo že na podlagi zaslišanja tožnika, pri čemer mu je v tem delu tudi v celoti verjelo, razen kolikor je ugotovilo, da njegovo trpljenje ni bilo v vzročni zvezi z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva. Tožnik sicer v pritožbi niti ne navede konkretno, katere zatrjevane okoliščine o obsegu nepremoženjske škode sodišče prve stopnje ni ugotovilo oziroma jo je ugotovilo napačno, zato ker ni postavilo izvedenca.

32. Upoštevaje zgoraj navedene ugotovitve sodišča prve in druge stopnje o trajanju izbrisa (76 mesecev) in obsegu nevšečnosti, ki jih je imel tožnik zaradi izbrisa (načelo individualizacije višine odškodnine) ter ob upoštevanju načela objektivne pogojenosti višine odškodnine (200. člen ZOR), je napačna presoja sodišča prve stopnje, da tožniku za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostnih pravic pripada pravična denarna odškodnina 10.000 EUR oziroma nekaj manj kot 9 povprečnih mesečnih neto plač. Kot utemeljeno opozarja toženka v pritožbi, je priznana odškodnina previsoka, na drugi strani pa tožnik neutemeljeno navaja, da je prenizka.

33. Sodišče prve stopnje se je pri odmeri odškodnine sklicevalo na odločbi VS RS II Ips 255/2016 in II Ips 130/2016 ter odločbo VSC Cp 419/2017, a ni ustrezno upoštevalo, da je šlo tam za hujše primere, kot je obravnavani - trajanje izbrisa je bilo pri oškodovancih v navedenih zadevah bistveno daljše kot pri tožniku, hujše in dalj časa trajajoče so bile tudi posledice in s tem povezane duševne bolečine, ki bodo pri nekaterih trajale tudi v bodoče, pri tožniku pa so nekatere posledice trajale le eno leto (trpljenje v zvezi z nezmožnostjo zaposlitve in omejitvijo gibanja). V zadevi II Ips 255/2016 je bil tako tožnik izbrisan iz registra stalnega prebivalstva 131 mesecev, ni se mogel svobodno gibati, zaradi strahu in duševnih bolečin je obiskal psihiatra, kar ga bo spremljalo še naprej. Odmerjena mu je bila odškodnina v višini nekaj manj kot 20 povprečnih plač. V zadevi II Ips 130/2016 tožnik, ki mu je bila priznana odškodnina v višini nekaj več kot 20 povprečnih plač, ni imel urejenega statusa kar 201 mesec, pri čemer velja izpostaviti, da ga je pridržala policija in z družino ni mogel v svoje stanovanje. V zadevi VSC Cp 419/2017 je bil tožnik izbrisan iz registra stalnega prebivalstva 192 mesecev, zaradi izbrisa mu je bil zavrnjen vstop v Slovenijo, sedem let je bil ločen od družine, zaradi izbrisa je bil mobiliziran v vojsko v BIH, trpel je prilagoditveno motnjo in posttravmatsko stresno motnjo, ki je prešla v trajno osebnostno spremenjenost. Določena mu je bila odškodnina 20.000 EUR.

34. Tožnik v pritožbi sicer trdi, da navedenih zadev ni mogoče upoštevati, ker so bile izdane pred razveljavitvijo 12. člena ZPŠOIRSP, ki je omejeval izplačilo odškodnine na trikratnik odškodnine, ki je lahko upravičencu določena v upravnem postopku, s čimer pa se ni moč strinjati. V zadevi II Ips 130/2016 je izrecno navedeno, da določba 12. člena ZPŠOIRSP ni bila uporabljena, ker odmerjena odškodnina ne dosega z zakonom določene omejitve višine odškodnine po ZPŠOIRSP. Prav tako iz zadeve Cp 419/2017 izhaja, da 20.000 EUR predstavlja pravično denarno zadoščenje po določbah 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (OZ) brez upoštevanja omejitve iz 12. člena ZPŠOIRSP. Iz zadeve II Ips 255/2016 pa tudi ne izhaja, da bi bila uporabljena določba 12. člena ZPŠOIRSP, temveč je navedeno le, da je odškodnina odmerjena na podlagi 200. člena ZOR.

35. Tožnik tudi zmotno meni, da je treba v tej zadevi upoštevati zadevo VS RS II Ips 53/2006, v kateri je bila oškodovancu, kateremu je bila tri leta kršena pravica do stikov s svojim otrokom, prisojena odškodnina 8.500 EUR. Sklicevanje na to stališče ni več na mestu6, saj se je na področju določanja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva zdaj že oblikovala sodna praksa.

36. Pri tem pritožbeno sodišče kot primerljivo zadevo z obravnavano izpostavlja zadevo VSC Cp 360/2017, iz katere izhaja, da je bila oškodovancu priznana pravična denarna odškodnina 6.000 EUR (približno 5,5 povprečnih mesečnih plač), pri čemer je bil slednji tako kot tožnik izbrisan 76 mesecev, prav tako je ostal brez dokumentov, omejen je bil pri gibanju, zato ni mogel k bolnim staršem v Srbijo, ni se mogel zaposliti v Nemčiji in se udeleževati tekmovanj v bodybuildingu v tujini, zaradi izbrisa je, tako kot tožnik, prestajal negotovost in strah, je bil pa ves čas izbrisa zaposlen. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnik upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 6.000 EUR (približno 5,5 povprečnih mesečnih plač). Tako odmerjena odškodnina upošteva vse posebnosti tožnikovega primera ter se ustrezno umešča med doslej prisojene odškodnine za podobno škodo, zaradi česar predstavlja pravično denarno zadoščenje (200. člena ZOR).

Odločitev višjega sodišča in podlaga zanjo

37. Tožnik je torej ob pravilni uporabi materialnega prava upravičen do denarne odškodnine za premoženjsko škodo v višini 6.388,29 EUR ter do denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 6.000 EUR, skupaj 12.388,29 EUR. Ker mu je bilo v upravnem postopku že priznanih 3.800 EUR, mu je toženka dolžna plačati še 8.588,29 EUR, kar je 1.188,29 EUR več, kot je odločilo sodišče prve stopnje.

38. Pritožbeno sodišče je glede na to tožnikovi pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da mu mora toženka plačati še dodatnih 1.188,29 EUR odškodnine, skupaj torej 8.588,29 EUR, in sicer v petih enakih obrokih po 1.717,66 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. alineja 358. člena ZPP); pritožbo tožene stranke pa zavrnilo (353. člen ZPP). V tej odločitvi je upoštevano zvišanje prisojene odškodnine za premoženjsko škodo na pritožbo tožeče stranke za 5.188,29 EUR ter znižanje odškodnine za nepremoženjsko škodo za 4.000 EUR (v tem delu so bile utemeljene pritožbene navedbe tožene stranke; pritožba sama pa glede na odločitev o pritožbi tožnika ne). V preostalem delu je pritožbi zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani niti uveljavljeni niti uradoma upoštevni pritožbeni razlogi (353. člen ZPP).

Stroški

39. Pritožba tožene stranke zoper odločitev o pravdnih stroških pa je (četudi je po ugoditvi tožnikovi pritožbi njegov uspeh v postopku še malo večji) utemeljena. Tožnikov uspeh v postopku je bil delen in nikakor pretežen. Ob upoštevanju okoliščine, da je bila tožba potrebna, saj pavšalno priznana odškodnina v upravnem postopku ni pokrila vse škode, ki je tožniku nastala zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, in okoliščine, da ZPP za primer delnega uspeha pravdnih strank v 2. odstavku 154. člena primarno določa, da vsaka stranka krije svoje stroške, odločitev, da mora ena stranka drugi povrniti ustrezen del stroškov, pa predvideva, če to terjajo posebne okoliščine, ki v tem primeru niso podane, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka. Enaka odločitev je pravilna tudi glede stroškov pritožbenega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP).

1 Navedeno izhaja iz odločbe ZPIZ št. ... z dne 5. 10. 1998, ki se nahaja med prilogami A. 2 Takšna metoda ugotavljanja višine izgubljenega zaslužka upošteva, da kupna moč denarja v letu 1992/1993 ni enaka kupni moči denarja danes. To pa ne bi bilo upoštevano, če bi se upoštevalo višino povprečne plače v letih 1992/1993. 3 Za predhodno vtoževano obdobje mu je bila priznana odškodnina iz naslova izgubljenega zaslužka, kar je tožnik „primarno“ uveljavljal. 4 Prim. odločbo VS RS II Ips 170/2016, iz katere izhaja, da sodba ESČP v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji sodiščem ni odvzela bremena ugotavljanja predpostavk odškodninske odgovornosti, kot jim ga nalaga zakon. 5 Tožnik tako npr. ni trdil, da je bil zaradi posledic izbrisa depresiven ali da se je pri njem zaradi izbrisa razvila kakšna druga duševna motnja, kar bi narekovalo postavitev izvedenca ustrezne stroke. 6 Nanjo se je VS RS sklicalo v zadevi II Ips 170/2016, ker še ni bilo sodne prakse pri določanju odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.