Jedro

Pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjeni.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 132.006,55 EUR s pripadajočimi obrestmi in plačilo mesečne rente 561,01 EUR (I. točka izreka) ter tožniku naložilo, da mora toženki povrniti 5.180,66 EUR pravdnih stroškov, stranski intervenientki pa 3.338,69 EUR (II. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka). Odločilo je še o stroških pritožbenega postopka (II. točka izreka).

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga tožnik predlog za dopustitev revizije. Predlaga dopustitev revizije glede vprašanj: 1) Ali je bila tožniku izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno? 2) Ali je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, če delodajalec kljub temu omogoči delavcu opravljanje dela tudi po vročitvi izredne odpovedi?

4. V utemeljitvi predloga navaja, da je pritožbeno sodišče spregledalo, da skladno z 18. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) in napotilom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v razveljavitvenem sklepu VIII Ips 139/2012 za delodajalca ni mogoče šteti zgolj zakonitega zastopnika (v konkretnem primeru uprave), temveč tudi od njega pooblaščeno osebo, konkretno A. B., pristojno za ugotavljanje razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Slednja je o ugotovljenih kršitvah pripravila poročilo že 17. 6. 2010 in do 24. 6. 2010 sestavila gradivo o postopkih in tožnikovih kršitvah delovnih obveznosti. Tožnik se strinja s sodbama Vrhovnega sodišča, na kateri se sklicuje pritožbeno sodišče, in sicer VIII Ips 85/2013 in VIII Ips 221/2013, da trenutek ugotovitve razloga za izredno odpoved nastopi, ko delodajalec spozna, da konkretno ravnanje delavca predstavlja kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki pomeni utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, oziroma ko se seznani z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve. Vendar sodišči spregledata sklep VIII Ips 139/2012 glede stališča, da kot delodajalca ni mogoče šteti zgolj uprave (torej zakonitega zastopnika), temveč tudi od nje pooblaščene osebe. To izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 45/2016, iz katere med drugim izhaja, da je za zakonitost odpovedi odločilno, kdo od nadrejenih delavcev je ugotovil razlog za izredno odpoved, saj je pomemben le tisti nadrejeni delavec, ki nastopa v imenu delodajalca kot njegov zastopnik ali od njega pisno pooblaščena oseba. Podobno v sodbi VIII Ips 240/2018 Vrhovno sodišče ugotavlja, da se šteje, da je delodajalec ugotovil razlog za izredno odpoved, ko je ta razlog ugotovila oseba, ki nastopa v imenu delodajalca (torej od njega pooblaščena oseba). Odločitev v konkretni zadevi odstopa od citirane sodne prakse. Glede drugega vprašanja pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da 111. člen ZDR delodajalcu daje možnost (ne pa zapoveduje), da v primeru izredne odpovedi delavcu prepove opravljati delo za čas trajanja postopka. Okoliščina, da delodajalec tožniku ob vrnitvi z dopusta ni prepovedal opravljati dela oziroma da je svoja ravnanja vezal šele na učinkovanje izredne odpovedi, še ne omogoča presoje, da je tožniku še zaupal. Iz odločb Vrhovnega sodišča VIII Ips 33/2006 in VIII Ips 262/2006 izhaja, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, če delodajalec kljub temu omogoči delavcu opravljanje dela. V citiranih primerih je bilo delo omogočeno do izteka odpovednega roka, torej dlje časa kot pri tožniku, vendar pa je bil tudi v konkretnem primeru postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaključen s podajo odpovedi dne 26. 7. 2010, kljub temu pa je tožnik delal še do 11. 8. 2010 in imel v reševanju še 56 škodnih spisov. Meni, da ni izpolnjen pogoj, da je bilo nujno takojšnje prenehanje delovnega razmerja.

5. Predlog ni utemeljen.

6. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

7. Vrhovno sodišče je ocenilo, da pogoji iz 367. a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni, zato je predlog za dopustitev revizije zavrnilo (drugi odstavek 367. c člena ZPP).

8. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu tega sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).