Jedro

Toženka je sicer naštela razrede in s tem blago ter storitve, za katere želi pridobiti zaščito prijavljeni znak in katere ščiti prejšnja znamka, ter ugotovila, da se primerjano blago prekriva v razredu 29 po NK, in da prekrivanje oziroma enake ali zelo podobne storitve najdemo tudi v razredu 40 po NK. Vendar pa pri tem ni pojasnila pomena oziroma vloge razlike med storitvami iz razredov 39 in 35 po NK za primerljivost relevantnega blaga in storitev, zato opravljena primerjava blaga in storitev temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino št. 31207-1185/2017-19 z dne 28. 1. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahtevek stranke z interesom A. d. d., za povrnitev stroškov postopka, se zavrne.

Obrazložitev

1. Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikov ugovor zoper registracijo znamke ANDRAŽEVA SALAMA št. ... in odločil, da posebni stroški v tem postopku niso nastali.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je toženka prejela prijavo znamke za znak ANDRAŽEVA SALAMA za blago in storitve, razvrščene v razrede 29, 39 in 40 po mednarodni klasifikaciji, sprejeti z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk (v nadaljevanju NK). Tožnik je na podlagi točke b) prvega odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1) vložil ugovor zoper registracijo navedene znamke iz razloga podobnosti prijavljene znamke s svojo znamko ALJAŽEVA, ki je registrirana za enako in podobno blago kot prijavljena znamka.

3. Prijavljeni znak je figurativni, sestavljen iz podobe salame, ovitek je mrežast, na sprednji strani salame je nalepka, kjer dominira rdeča barva, nalepka je v zgornjem delu sestavljena iz slikovnega prikaza mesnega narezka, pod sliko je napis "AVE" v belih črkah na zeleni podlagi, pod napisom "AVE" pa se nahaja večji del nalepke v rdeči barvi z napisom "Andraževa salama". Predhodni znamki tožnika sta besedni znamki, sestavljeni iz besede "Aljaževa". Dominantni del prijavljenega znaka sta skupaj beseda "AVE" in besedna kombinacija "Andraževa salama". Oba dela sta približno enake velikosti, zato dominirata nad celotnimi elementi. Znamka tožnika pa je enobesedna in določitev dominantnega elementa ni mogoče. 4. Glede vizualne primerjave je toženka ugotovila, da se primerjana znaka razlikujeta v številu črk, saj ima prijavljeni znak 18 črk, prejšnja znamka pa 9 črk. Vizualno podobo prijavljenega znaka sestavljajo tudi ostali elementi (podoba salame, barve in besedni del "AVE"), predhodna znamka pa ne vsebuje nobenega navedenega elementa. Besedi "Andraževa" in "Aljaževa" imata nekaj skupnih črk, in sicer "a" in "-zeva", vendar to nujno ne pomeni, da sta si znaka enaka ali podobna. Ker imata primerjana znaka različen pomen, enakost nekaterih črk v znakih ni odločujoča. 5. Fonetično sta znaka enaka v zadnjem črkovnem sklopu, v začetnem delu pa se razlikujeta. Dodatni zapis "AVE" pri prijavljenem znaku še bolj poudari fonetično različnost primerjanih znakov. V obeh primerih gre za moško ime, vendar sta obe imeni, Andraž in Aljaž, v Sloveniji uveljavljeni in dobro poznani. Zapis "AVE" pri prijavljenem znaku v povezavi z blagom in storitvami za povprečnega potrošnika nima očitnega pomena, nekateri potrošniki sicer lahko v tej besedi prepoznajo latinsko besedo za pozdrav. V tem primeru se znaka pomensko še bolj razlikujeta.

6. Med primerjanima znakoma obstaja zelo nizka vizualna podobnost, fonetične in pomenske podobnosti pa ni. Blago prijavljene znamke in predhodne znamke se prekriva v razredu 29 po NK (meso in različni mesni izdelki), enake ali zelo podobne storitve pa so tudi v razredu 40 po NK (predelava hrane, obdelava mesa).

7. Ker se primerjana znaka nanašata na hrano, prehrambene izdelke, predvsem na meso in različne mesne proizvode, torej na izdelke vsakodnevne in običajne potrošnje, predstavlja relevantno javnost širša javnost s povprečno pozornim potrošnikom, pri čemer pa je treba upoštevati tudi bolj pozorne potrošnike, ki so glede hrane zaradi različnih razlogov (diete, ekološka ozaveščenost ipd.) bolj pozorni, ter specializirane potrošnike, kot so dobavitelji, prevozniki, trgovci, ki so bolj natančno seznanjeni s stanjem na trgu izdelkov iz mesa, in katerih pozornost je višja.

8. Stopnja različnosti med primerjanima znakoma je taka, da nevtralizira dejstvo, da gre za enako blago in storitve. Z vidika celotne upoštevne javnosti ni verjetnosti, da bi lahko prišlo do zmede. Ta javnost je običajno dobro obveščena o znamkah za mesne izdelke, saj mora izbirati med proizvajalci in posledično med znamkami. Tako je toženka na podlagi ugotovitev o nepodobnosti znakov in visoki stopnji pozornosti relevantnega potrošnika, kljub enakosti blaga, ki ga ščitita znaka, ocenila, da ne obstaja verjetnost zmede v javnosti glede izvora blaga, zato je tožnikov ugovor na podlagi tretjega odstavka 102. člena ZIL-1 zavrnila.

9. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da toženka ni obrazložila, zakaj kljub enakosti vsaj polovice zlogov, ne obstaja fonetična podobnost med znakoma. Ugotovila je zelo visoko podobnost oziroma prekrivanje (enakost) blaga in storitev, ni pa pojasnila, zakaj nizke stopnje podobnosti med znaki, kot jo je sicer nepravilno ugotovila, ni nadomestila z visoko stopnjo podobnosti blaga. Poleg tega je na koncu obrazložitve v izpodbijani odločbi upoštevala nepodobnost med znaki, namesto zelo nizke podobnosti, kot jo je sama (sicer napačno) ugotovila. Izpodbijano odločbo je nemogoče preizkusiti, saj je toženka svojo ugotovitev utemeljila na dejstvih, ki jih je v isti odločbi sama drugače ugotovila.

10. Tožnik se tudi ne strinja, da je treba kot relevantno javnost upoštevati specializirane potrošnike, saj v takem primeru prevlada interes običajnih potrošnikov in je treba ocenjevati vpliv na skupino najmanj pozornih potrošnikov. Kadar ljudje kupujejo meso in mesne izdelke, so prepuščeni sami sebi in je njihova pozornost povprečna.

11. Meni, da je v tem primeru pomembna primerjava med "Andraževa salama" in "Aljaževa", dodatek "ave" in ostale komponente pa na percepcijo potrošnika ne vplivajo, in bi morala toženka primerjati ne le znaka kot celoto, ampak tudi njune distinktivne elemente, ki pa so "Andraževa" in "Aljaževa". Potrošnik bo sicer videl element "ave", vendar bo v primerjavi z "Andraževa" in "Aljaževa" manj pomemben, ker je potrošnik navajen, da je na embalaži veliko podatkov, sam pa primerja na osnovi njemu znanih podatkov, to pa je znamka "Aljaževa". Nedopustno je, da bi lahko uporabnik z dodajanjem povsem ločenih elementov zvodenil registrirano znamko do te mere, da bi postala njena uporaba dovoljena. Poleg tega je toženka primerjala znaka "ANDRAZEVA" in "ALJAZEVA" s črko "z", namesto pravilno z upoštevanjem črke "ž".

12. Za upoštevno javnost izraz "salama" ni relevanten in je zato treba primerjati samo "Andraževa" in "Aljaževa". Toženka je napačno opravila tudi vizualno primerjavo, pomen te primerjave pa izničila na osnovi domnevne pomenske nepodobnosti med znaki, čeprav vizualna in pomenska podobnost nista povezani. Pravilna vizualna primerjava bi pokazala, da imata znamki enako zgradbo, da se začneta in končata z isto črko, da imata šest črk od osmih enakih, da so samoglasniki na istih mestih ter da imata v dominantnem delu isto prvo črko in isti zaključek. Dodajanje besede "ave" in slike k vizualni (ne)podobnosti ne prinese ničesar.

13. Oba znaka imata enako število zlogov, oba se začneta s črko "a" in končata s črkami "aževa", ter imata poudarek na istem samoglasniku. Zato bi morala toženka ugotoviti obstoj običajne ali povišane fonetične podobnosti. Uveljavitev imen Andraž in Aljaž je soodvisna in jih povprečni potrošnik dojema kot sorodna. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zavrne registracijo prijavljene znamke oziroma vrne zadevo v ponovno odločanje toženki. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

14. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene in se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne in potrdi izpodbijano odločbo.

15. Stranka z interesom A. d. d., v odgovoru na tožbo navaja, da sta znaka vizualno različna, kot dominantni del prijavljenega znaka pa je treba šteti tudi znak "ave", ki je njena že registrirana znamka in med potrošniki dobro poznana. Meni, da bi se morala prijavljena znamka upoštevati kot celota, četudi beseda "salama" opisuje blago in storitve ter gre za generični pojem, brez razlikovalnega učinka. Beseda "Andraževa" nima pomena za potrošnika, če mu ni sporočeno, da se nanaša na salamo, zato kombinacija obeh besed predstavlja dominantni del. Primerjana znaka vsebujeta dovolj razlikovalnih elementov, da je podana le nizka stopnja podobnosti. Tudi pri fonetični primerjavi je vidna razlika, ker se pri prijavljeni znamki izgovorita dve besedi, pri čemer je podobnost samo v prvi črki in končnici. Običajni potrošnik pozna obe imeni in jih med seboj razlikuje, zato med njima ne more priti do zamenjave. Znaka se prekrivata v dveh razredih (29 in 40), medtem ko se razlikujeta v razredu 35 oziroma 39 po NK. Oba znaka sta registrirana za mesne izdelke in njihovo distribucijo, torej za prehrambene izdelke običajne in vsakodnevne potrošnje, zato je upoštevna javnost potrošnik s povprečno pozornostjo, vendar se glede na vedno bolj ozaveščene ljudi stopnja pozornosti pri potrošnikih viša, kar pomeni, da je treba upoštevati tudi bolj pozorne potrošnike in strokovno javnost. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne in tožniku naloži plačilo stroškov postopka.

16. Tožnik in stranka z interesom v pripravljalnih vlogah vztrajata pri svojih navedbah oziroma stališčih, ki jih v bistvenem ponavljata z dodatnimi argumenti.

17. Tožba je utemeljena.

18. Po točki b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve, na katere se nanašata znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko.

19. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane odločbe, je toženka v zvezi z določitvijo dominantnega dela prijavljenega znaka navedla, da dominantni del predstavljata skupaj beseda "ave" in besedna kombinacija "Andraževa salama", ker sta oba dela približno enake velikosti in zato med drugim dominirata nad ostalimi elementi. Taka presoja glede določitve dominantnega elementa pa je po presoji sodišča pavšalna in neargumentirana do te mere, da je ni mogoče vsebinsko preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Izostala je namreč konkretizirana presoja po ostalih relevantnih merilih, na primer glede na pozicijo elementov v znaku, njihovo postavitev in položaj, umeščenost v znaku, dimenzije, uporabo barv ipd., ter nato celovita ocena, zakaj naj bi bili navedeni sestavni deli prijavljenega znaka po mnenju toženke vidno izstopajoči v znaku oziroma kako konkretno vpliva(jo) na prevladujoč učinek v znaku in s tem na vtis na potrošnike. Pri ugotavljanju podobnosti med znaki je treba namreč upoštevati celoten vtis, ki ga celostna podoba znaka naredi na relevantnega potrošnika, in izhaja iz vizualne, fonetične in pomenske primerjave znakov, zlasti ob upoštevanju njihovih dominantnih elementov.1

20. Tožnik utemeljeno opozarja, da je toženka vizualno, fonetično ter pomensko primerjavo med znaki opravila pomanjkljivo, pavšalno in kontradiktorno. Tako je pri vizualni primerjavi upoštevala le število črk v primerjanih znakih in pavšalno navedla, da vizualno podobo prijavljenega znaka sestavljajo tudi preostali elementi (podoba salame, barve in besedni del "ave"). Pri tem pa je izostala konkretizirana primerjava ob upoštevanju vseh elementov, iz katerih sta znaka sestavljena. Povedano drugače: toženka je relevantne okoliščine sicer navedla, ni pa jih ustrezno ovrednotila. Pavšalna je tudi toženkina trditev, da enakost nekaterih črk nujno ne pomeni, da sta si znaka kot celoti enaka ali podobna. Toženka tega - načeloma sicer pravilnega stališča - z ničemer ne obrazloži oziroma ga ne podpre z argumenti glede na konkretne okoliščine obravnavane zadeve. Iz izpodbijane odločbe pa med drugim izhaja še, da je toženka nepravilno opredelila oziroma označila zaključni (končni) del elementov "Andraževa" v prijavljenem znaku in "Aljaževa" v predhodni znamki, ki je enak pri obeh znakih, to je "-aževa" (in ne "-zeva"), in ki se v isti postavitvi in v istem delu znakov pojavlja pri obeh znakih (poleg enake prve črke "a"), ter s tem napačno ugotovila dejansko stanje.

21. Tako opravljena vizualna analiza pa temelji tudi na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, saj toženka ni opravila konkretizirane primerjave še po ostalih upoštevnih merilih. Opustila je na primer analizo glede na zaporedje oziroma vrstni red (istih) črk, položaj ujemajočih črk, število (istih) samoglasnikov, njihovo zaporedje in pozicijo ipd. Pri tem sodišče pripominja, da je treba upoštevati prijavljeni znak in prejšnjo znamko tako, kot sta registrirana oziroma prijavljena, torej s takimi elementi, iz katerih sta dejansko sestavljena, kar pomeni v tem primeru z upoštevanjem črke "ž" v besedah "Andraževa" in "Aljaževa" (in ne s črko "z", kot je razvidno iz izpodbijane odločbe).

22. Sodišče še dodaja, kar izpostavlja tudi tožnik, da glede na okoliščine te zadeve beseda "salama" v pomenskem smislu praviloma predstavlja (le) pojasnilo oziroma informacijo o vrsti oziroma značilnosti blaga in storitev ter tako predstavlja (zgolj) pojasnjevalni in s tem opisni del znaka glede na proizvode in storitve, za katere želi pridobiti zaščito prijavljeni znak. To velja toliko bolj, če se znak pojavlja prav na takem proizvodu - v obravnavanem primeru na salami - in je zato brez kakršnekoli razlikovalne vrednosti. Tudi slikovni element, ki predstavlja blago oziroma storitve, ali ki jih prikazuje na stiliziran način oziroma je neposredno povezan z značilnostmi takega blaga in storitev, praviloma nima razlikovalnega učinka.

23. Glede opravljene fonetične primerjave sodišče ugotavlja, da so razlogi v izpodbijani odločbi o rezultatu te analize sami s sabo v nasprotju oziroma nekonsistentni. Toženka namreč najprej ugotovi, da sta si primerjana znaka fonetično enaka v zadnjem črkovnem sklopu, nato pa zaključi, da fonetična podobnost ni podana. Taka ugotovitev je kontradiktorna in neprepričljiva ter s tega vidika onemogoča materialnopravni preizkus odločitve (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Zakaj naj bi dodatni zapis "ave" v prijavljenem znaku še bolj poudaril fonetično različnost primerjanih znakov, kot navaja toženka, pa toženka argumentirano ne pojasni (214. člen ZUP).

24. Opravljena fonetična analiza, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, pa je tudi nepopolna, saj je v tem pogledu izostala presoja na primer glede na zgradbo, število skupnih zlogov, posebno (enako) zaporedje zlogov, enake oziroma podobne foneme ali zloge ter njihov (enak) vrstni red, zvočne poudarke, (enak) položaj samoglasnikov, skupne soglasnike ipd. Rezultat take primerjave je torej nezadostno ugotovljeno dejansko stanje (2. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in nezmožnost preizkusa izpodbijane odločbe s tega vidika (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Podobnost med znaki se namreč ugotavlja po metodi celovite presoje, to je vtisu, ki ga celostna podoba znaka naredi na relevantnega potrošnika, in izhaja iz vizualne, fonetične in pomenske primerjave znakov, predvsem ob upoštevanju njihovih dominantnih delov.2

25. Nepopolna in pomanjkljiva je tudi opravljena primerjava blaga in storitev. Stranka z interesom namreč navaja, da se znaka prekrivata v dveh razredih (29 in 40 po NK), razlikujeta pa v enem (35 oziroma 39 po NK), in da si torej blago in storitve niso v celoti podobne. Toženka je sicer naštela razrede in s tem blago ter storitve, za katere želi pridobiti zaščito prijavljeni znak in katere ščiti prejšnja znamka, ter ugotovila, da se primerjano blago prekriva v razredu 29 po NK, in da prekrivanje oziroma enake ali zelo podobne storitve najdemo tudi v razredu 40 po NK. Vendar pa pri tem ni pojasnila pomena oziroma vloge razlike med storitvami iz razredov 39 in 35 po NK za primerljivost relevantnega blaga in storitev, zato opravljena primerjava blaga in storitev temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

26. Ob tem sodišče poudarja, da se v tem primeru prijavljeni znak in predhodna znamka nanašata na blago in storitve vsakodnevne in splošne potrošnje (to ugotavlja tudi sama toženka v izpodbijani odločbi), kar pomeni, da relevantno javnost predstavlja splošna javnost s povprečnim potrošnikom, katerega pozornost ob nakupu takega blaga oziroma storitev tudi ne odstopa od povprečne. Poleg tega se verjetnost zmede praviloma presoja glede na dojemanje tistega dela javnosti, ki kaže nižjo stopnjo pozornosti, saj je zanj verjetnost povezovanja s predhodno znamko verjetnejša, kot pravilno opozarja tudi tožnik.

27. V zvezi s tožnikovim sklicevanjem na vloge in argumente, ki jih je podal v postopku pred toženko, in ki naj se štejejo kot del trditvene in dokazne podlage tožbe, sodišče dodaja, da je tožba v upravnem sporu samostojno pravno sredstvo, zato mora tožnik razloge za njeno vložitev konkretizirati v tožbi in samo tako opredeljeni razlogi so predmet preizkusa v upravnem sporu. Navedeno izhaja iz prvega odstavka 30. člena ZUS-1, po katerem mora tožnik v tožbi razložiti, zakaj toži, sodišče pa je v skladu s prvim odstavkom 40. člena ZUS-1 pri odločanju vezano na trditveno podlago tožbe, saj tožnik s tožbenimi navedbami postavlja okvir sodne presoje izpodbijane odločitve. Zato se sodišče ni izrecno opredeljevalo do navedb, ki jih je tožnik navajal v upravnem postopku, ne pa tudi v tožbi.

28. Glede na obrazloženo sodišče zaključuje, da je v obravnavani zadevi dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, da so podane tudi absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot prej obrazloženo, posledično pa je tudi materialno pravo napačno uporabljeno, zato je sodišče na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo na podlagi tretjega odstavka tega člena vrnilo toženki v ponoven postopek.

29. V ponovnem postopku bo morala toženka skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 upoštevati pravno mnenje sodišča, kot ga je zavzelo v tej sodbi, in njegova stališča, ki se nanašajo na postopek, dopolniti dejansko stanje, dejstva pravilno in popolno ugotoviti ter nato ponovno odločiti o zadevi, svojo odločitev pa tudi v zadostni meri obrazložiti (214. člen ZUP). Toženka bo morala opraviti primerjavo spornih znakov tako, da bo primerjava obsegala natančno in celovito presojo vidne, slušne in pomenske podobnosti zadevnih znakov, predvsem pa bo morala svoje ugotovitve povezati v celovito presojo vtisa, ki ga znak naredi na relevantnega potrošnika. Argumentirano bo morala pojasniti tudi uporabo kriterijev za presojo podobnosti blaga in storitev ter navesti konkretne razloge za svojo odločitev v zvezi s podobnostjo blaga in storitev. Dosledno bo morala upoštevati pravilo, po katerem velja, da so elementi pravila podobnosti v smislu točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 med seboj odvisni, kar pomeni, da ima v primeru, ko so blago in storitve, na katere se prijavljeni znak in predhodna znamka nanašata, enake ali zelo podobne, tudi morebitna nizka stopnja podobnosti med znakoma, večjo težo, ter se v tem oziru, ob upoštevanju relevantne javnosti in stopnje pozornosti upoštevnih potrošnikov, ustrezno opredeliti tudi do verjetnosti nastanka zmede v javnosti, ki vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko.

30. Sodišče je v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, ker predlagani dokazi, upoštevaje razloge za odpravo izpodbijane odločbe, na odločitev v tem upravnem sporu ne bi mogli vplivati, torej so nepotrebni, predlagane listine spisa pa je sodišče presodilo že v okviru preizkusa zakonitosti in pravilnosti izpodbijane odločbe. Že zaradi ugotovljenih pomanjkljivosti pri upoštevanju pravil postopka, kot prej obrazloženo, izpodbijane odločbe ni mogoče potrditi kot pravilne in zakonite, poleg tega pa je sodišče lahko razsodilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in podatkov iz upravnega spisa.

31. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika in mu na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 priznalo stroške po drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu v višini 285,00 EUR, povečano za 22 % DDV, skupaj torej 347,70 EUR (pooblaščenec tožnika je patentni zastopnik po četrtem odstavku 131. člena ZIL-1, za katerega se v postopku pred sodišči za ovrednotenje njegovih storitev s soglasjem ministra za pravosodje, št. 012-87/02 z dne 15. 9. 2003, smiselno uporablja Odvetniška tarifa, in je tudi zavezanec za DDV). Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

32. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka stranke z interesom, ki se je zavzemala za zavrnitev tožbe in je torej zastopala interes tožene stranke, ki v tem sporu ni uspela, temelji na 154. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 1 Glej na primer sodbo Sodišča EU v zadevi C-251/95 z dne 11. 11. 1997. 2 Glej na primer sodbo Sodišča EU v zadevi C-251/95 z dne 11. 11. 1997.