Jedro

Odločilnega pomena v konkretnem primeru je, da prijavljeno blago na podlagi ugotovitve tuje carinske administracije (polje 14 potrdila o poreklu EUR. 1) ne izpolnjuje pogojev za uporabo preferencialne carinske stopnje. Potrdilo EUR. 1 je javna listina, ki izkazuje vsebino, ki je v njej navedena (171. člen ZUP), pri čemer pa ima stranka možnost dokazovati nasprotno.

Odgovornost za carinski dolg in posledice, ki nastanejo z opredelitvijo za deklaranta (vpis podatka v polje 14), so opredeljene v CZ. Iz določb CZ izhaja, da je deklarant zavezan k plačilu uvoznih dajatev v vsakem primeru, le da je v primeru indirektnega zastopanja enako zavezan tudi zastopani. Zato je neutemeljen ugovor tožeče stranke, da pomeni vpis v polje 14 samo navedbo subjekta, ki zastopa uvoznika.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Nova Gorica v 1. točki izreka carinskemu deklarantu (tožeči stranki) v ponovnem postopku carinjenja obračunal in naložil doplačilo uvoznih dajatev (carine) za rabljene osebne avtomobile znamke MERCEDES BENZ E230, letnik 1996, tarifne oznake 8703 23 900 Kombinirane nomenklature carinske tarife, OPEL OMEGA 2,0 I 16 V KARAVAN, letnik 1995, tarifne oznake 8703 23 900 Kombinirane nomenklature carinske tarife, OPEL OMEGA 2,0 I KARAVAN, letnik 1996, tarifne oznake 8703 23 900 Kombinirane nomenklature carinske tarife in OPEL OMEGA 2,0 I LIMUZINA, letnik 1995, tarifne oznake 8703 23 900 Kombinirane nomenklature carinske tarife, sproščene v prost promet po carinski deklaraciji Carinske izpostave Vrtojba, št. K4-20772 z dne 18. 5. 1998, v višini 4.560,01 EUR, v 2. točki izreka pa je tožniku naložil, da dolgovani znesek dajatev poravna v roku 30 dni, sicer bo za plačilo dajatev uveden postopek prisilne izterjave. Gre za ponovni postopek na podlagi odločbe Ministrstva za finance št. DT-426-418/03-2 z dne 9. 8. 2006. Prvostopni organ je sledil napotilom drugostopnega organa, kar je razvidno iz obrazložitve na strani 3 izpodbijane odločbe in listin upravnega spisa. Iz obrazložitve odločbe sledi ugotovitev, da blago, ki je bilo v promet sproščeno po navedeni carinski deklaraciji, ni blago s poreklom v smislu določil Evropskega sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske Unije, na drugi strani (Uradni list RS, št. 44/97 – Mednarodne pogodbe, št. 13/97, v nadaljnjem besedilu: Sporazum), saj potrdilo o poreklu ne izpolnjuje zahtevanih pogojev o verodostojnosti in točnosti potrdil. Zato ni podlage za uporabo 12,20 % preferencialne carinske stopnje. Carina se zato v v ponovljenem postopku obračuna po konvencionalni carinski stopnji 27,00 % , izračun pa je razviden iz strani 24 izpodbijane odločbe. Premalo plačan znesek carinskega dolga se naloži v doplačilo tožeči stranki kot osebi, ki se je kot carinski deklarant vpisala v polje 14 carinske deklaracije in tako postala carinski dolžnik za plačilo uvoznih dajatev za blago, ki je bilo na njeni podlagi sproščeno v prost promet. Pritožbo tožeče stranke je drugostopni organ zavrnil z odločbo št. DT 498-1-927/2007-2 z dne 29. 2. 2008. V zadevi je pomembna ugotovitev, da listina – potrdilo o poreklu blaga EUR.1, s katero je bila v carinskem postopku uveljavljena preferencialna obravnava blaga, preferencialnega porekla ne izkazuje. Ni utemeljen tožnikov ugovor pasivne legitimacije. Izpodbijana odločba temelji na določbah CZ in Pravilnika o uporabi listin v carinskem postopku (Uradni list RS, št. 56/95 in spremembe), veljavnega v času izdaje carinske deklaracije. Sklicevanje na določbo 4.a člena CZ je brezpredmetno. Ker pritožbeni organ zatrjevanih kršitev procesnega zakona in drugih nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni našel, je pritožbo zavrnil. Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja. Toži iz vseh razlogov po 1. odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljnjem besedilu: ZUS-1) in zaradi kršitev 22. in 25. člena Ustave RS ter 6. člena EKČP. Predlaga, da sodišče po izvedbi predlaganih dokazov na glavni obravnavi v sporu polne jurisdikcije izpodbijano odločbo v zvezi z odločbo o zavrnitvi pritožbe spremeni tako, da postopek ustavi in odloči o povrnitvi (priglašenih) stroškov postopka. Tožeča stranka vztraja tudi pri ugovorih kršitve pravil procesnega zakona tudi v ponovljenem postopku, pri ugovoru pasivne legitimacije in pri ugovoru napačne uporabe CZ, predvsem njegovega 154. člena.

Tožena v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in razlogih zanjo in sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

Dne 1. 1. 2007 je pričel veljati ZUS-1, ki določa v 13. členu določa, da sodišče lahko odloča v senatu treh sodnikov ali po sodniku posamezniku. Na podlagi določil 3. alineje 2. odstavka 13. člena ZUS-1 je zadevo obravnaval sodnik posameznik, saj gre za enostavno dejansko in pravno stanje.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba zakonita in pravilna. Oba upravna organa sta za svojo odločitev navedla prave in utemeljene razloge. Zato se sodišče v delu, kjer so tožbeni ugovori enaki ugovorom tožeče stranke iz pritožbe, sklicuje na razloge iz prvostopne in drugostopne odločbe upravnih organov in jih v sodbi ne ponavlja, v skladu z določbo 2. odstavka 71. člena ZUS-1. V zvezi s tožbo tožnika, ki je bila vložena zoper odločbo Carinskega urada Nova Gorica, št. DT 426-25/1108-29/2002/8300-025 z dne 8. 10. 2007 v zvezi z odločbo Ministrstva za finance, št. DT-498-1-927/2007-2 z dne 29. 02. 2008, je sodišče pooblaščenca tožnika pozvalo, da v roku 8 dni od dneva prejema dopisa sporoči, ali ima še pravni interes za nadaljevanje upravnega spora. Iz dopisa tožene stranke, ki ga je sodišče prejelo dne 2. 6. 2008, je namreč izhajalo, da je Carinski urad Nova Gorica v zvezi z izpodbijano odločbo dne 19. 5. 2008 izdal sklep opr. št. DT 493-12/2008-4, s katerim je odločil, da se izvršba na podlagi izpodbijane odločbe zoper tožnika – A. d.o.o. ustavi in se vsa izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe razveljavijo. Pooblaščenec tožnika je citiran dopis sodišča prejel dne 2. 12. 2009, kar izhaja iz vročilnice, vendar tožbe ni umaknil, zato je sodišče nadaljevalo s postopkom.

Iz listin upravnega spisa izhaja, da je prvostopni organ v ponovljenem postopku na podlagi odločbe Ministrstva za finance, št. DT-426-418/03-2 z dne 9. 8. 2006 sledil napotilom drugostopnega organa. Tudi v ponovljenem postopku je bilo pravilno ugotovljeno, da preferencialna obravnava blaga ni upravičena, zato je bil v ponovljenem postopku določen znesek doplačila carinskega dolga za blago, ki je bilo sproščeno v prost promet po navedeni carinski deklaraciji. Blago, ki je bilo prijavljeno v carinskem postopku za sprostitev v prost promet, namreč tudi po presoji sodišča ni izpolnjevalo pogojev za uporabo preferencialne carinske stopnje, saj je bilo naknadno ugotovljeno, da izdano potrdilo o poreklu blaga EUR. 1 ni verodostojno. Iz listin upravnega spisa izhaja, da blago, za katero je bilo izdano sporno potrdilo o prometu blaga EUR. 1, nima predpisanega dokazila o poreklu in tako za to blago ne veljajo ugodnosti po Evropskem sporazumu. Sodišče poudarja, da pri tem ni odločilnega pomena, ali je potrdilo ponarejena listina ali ne, kot to ugovarja tožeča stranka. Odločilnega pomena je, da prijavljeno blago na podlagi ugotovitve tuje carinske administracije (polje 14 potrdila o poreklu EUR. 1), ne izpolnjuje pogojev za uporabo preferencialne carinske stopnje v skladu s Sporazumom. Potrdilo EUR. 1 je javna listina, ki izkazuje vsebino, ki je v njej navedena (171. člen ZUP), pri čemer pa ima stranka možnost dokazovati nasprotno. Sodišče še dodaja, da je bilo besedilo obrazca EUR. 1 objavljeno v slovenskem jeziku v Uradnem listu RS kot priloga III Sporazuma. V polju 14 potrdila o poreklu EUR. 1 se vpiše rezultat kontrole, na podlagi katere je ugotovljeno, da je bodisi potrdilo resnično izdal navedeni carinski organ in da so navedbe, ki jih vsebuje, točne, bodisi, da to potrdilo ne izpolnjuje zahtevanih pogojev o verodostojni in točnosti. Tožeča stranka nasprotnega od ugotovljenega dejanskega stanja, da zadevno potrdilo o poreklu blaga EUR.1 ne izpolnjuje zahtevanih pogojev o verodostojnosti in točnosti, niti ne zatrjuje niti ne dokazuje, ampak skuša z drugimi tožbenimi ugovori, ki pa niso relevantni za odločanje v tem upravnem sporu, argumentirati utemeljenost svoje tožbe.

Sodišče ni moglo slediti ugovoru tožeče stranke, da v predmetni zadevi ni podana njena pasivna legitimacija. Sodišče kot nesporno ugotavlja, da se je tožeča stranka sama vpisal v polje 14 in je tako zavezan k plačilu carinskih obveznosti. S tem pa je tudi podana pasivna legitimacija tožeča stranke, torej biti stranka (tudi) v obnovljenem postopku. Po določbi 3. člena CZ je carinski dolžnik oseba, ki je odgovorna za plačilo carinskega dolga, carinski deklarant pa je oseba, ki vloži carinsko deklaracijo v svojem imenu ali v imenu druge osebe. Po 2. odstavku 47. člena CZ carinski deklarant vlaga deklaracije v svojem imenu in za svoj račun, v svojem imenu in za tuj račun in v tujem imenu in za tuj račun in je po določbi 143. člena CZ carinski dolžnik, razen v primeru indirektnega zastopanja, ko je carinski dolžnik tudi oseba, v imenu katere je vložena deklaracija. Odgovornost za carinski dolg in posledice, ki nastanejo z opredelitvijo za deklaranta (vpis podatka v polje 14) so torej opredeljene v CZ, hkrati pa iz citiranih določb izhaja, da je tožnik kot deklarant zavezan k plačilu uvoznih dajatev v vsakem primeru, le da je v primeru indirektnega zastopanja enako zavezan tudi zastopani. Zaradi navedenega je neutemeljen tudi nadaljnji ugovor tožeče stranke, da pomeni vpis v polje 14 samo navedbo subjekta, ki uvoznika zastopa.

Po presoji sodišča tudi ni utemeljen ugovor kršitve načela zaslišanja stranke. Iz listin v upravnih spisih namreč izhaja, da je bila tožeča stranka v ponovljenem postopku pred izdajo odločbe seznanjena z dejstvi in dokazi, da se je o njih pred izdajo odločbe ne le lahko, temveč tudi dejansko izrekla in da je prvostopni organ do njenih stališč in navedb v obrazložitvi odločbe zavzel obrazloženo stališče. Kršitev pravil postopka, vključno s pravili, ki urejajo stvarno in krajevno pristojnost carinskih uradov oziroma carinskih inšpektorjev, sodišče ni našlo.

Po presoji sodišča je ostala tudi navedba tožeče stranke glede kršitve 22. in 25. člena Ustave RS neizkazana in pravno neutemeljena, sodišče pa tudi ni našlo razlogov za ničnost izpodbijane odločbe, ki jo pavšalno zatrjuje tožeča stranka. Ostale tožbene navedbe sodišče zavrača kot pavšalne in neobrazložene.

V skladu z navedenim je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 po tem, ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni.

Tožnik je tudi predlagal, da naj sodišče izvede glavno obravnavo in zasliši uradnika zaprošenega organa, zastopnika tožnika ter direktorja Carinskega urada Nova Gorica, vendar po presoji sodišča ni navedel nobene okoliščine ali trditve, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da bo na ta način mogoče dejansko stanje dopolniti z ugotovitvami, ki bi utegnile biti pomembne za odločitev. Sodišče zato njegovemu predlogu ni ugodilo in je na podlagi 2. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1, v zadevi odločalo brez glavne obravnave na nejavni seji.

Tožbenemu predlogu za odločitev v sporu polne jurisdikcije sodišče ni sledilo, saj po presoji sodišča pogoji za tovrstno odločanje, določeni v 65. členu ZUS-1, niso podani.

Tožeča stranka je s tožbo zahtevala tudi, da sodišče odloči povrnitvi priglašenih stroškov predmetnega postopka. Odločitev sodišča temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri, v primeru ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1.