Jedro

Potovanje tožnice na delo in z dela z javnim prevoznim sredstvom traja 2 uri in 45 minut. V čas za pot na delo in z dela je potrebno upoštevati tudi čas, ko delavec prispe v kraj dela in čaka na pričetek dela oz. čas od zaključka dela do odhoda javnega prevoznega sredstva v kraj delavčevega bivanja. Pot na delo in z dela v obravnavanem primeru traja več kot 3 ure tudi ob predpostavki, da bi tožnica zaradi možnosti predčasnega odhoda z dela ob 14.00 glede na 8 urni delovnik pričela z delom ob 6.00. Tožena stranka bi morala pridobiti tožničino privolitev za njeno razporeditev na delo v drug kraj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 10.11.1998 o razporeditvi tožnice na dela in naloge "Strokovne službe - Računovodstvo, obračun proizvodnje" in sklep pritožbene komisije tožene stranke z dne 2.12.1998, obenem pa je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožnici plačati njene pravdne stroške v znesku 105.945,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja ni upoštevalo dejstva, da ima tožnica na voljo tudi direktno linijo za prevoz na delo. S sklepom pritožbene komisije je tožena stranka ob upoštevanju te direktne linije omogočila tožnici predčasen odhod z dela ob 14,00 uri in s tem prihod v Ljubno ob Savinji ob 15,35 uri. Tako je omogočila tožnici, da bi njen prihod in odhod na delo trajal manj kot 3 ure. Tožena stranka za sklep o prerazporeditvi tožnice ni potrebovala tožničinega soglasja. S sklepom pritožbene komisije je bil tožnici omogočen predčasen odhod z dela, s tem pa je bil tudi saniran sklep o razporeditvi z dne 10.11.1998. Na sami pritožbeni komisiji se je tožnica z odločitvijo pritožbene komisije strinjala. Na podlagi navedenega tožena stranka predlaga pritožbenemu sodišču, da spremeni sodbo sodišča prve stopnje oz. da jo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje prvostopnemu sodišču. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - v nadaljevanju ZPP) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v 2. odst. 350. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da pa je na podlagi dovolj popolno ugotovljenega dejanskega stanja upoštevalo napačen materialni predpis, vendar to ni vplivalo na pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče zakonitost sporne prerazporeditve tožnice presojalo na podlagi 13. čl. Kolektivne pogodbe za gradbene dejavnosti (Ur. l. RS, št. 79/94 - v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba iz leta 1994). Tožnica je bila s sklepom tožene stranke z dne 10.11.1998 za stalno razporejena na dela in naloge v X. d.d., "Strokovne službe - Računovodstvo, obračun proizvodnje". Tožničini pritožbi je pritožbena komisija s sklepom št. SŽ - 91-04 z dne 2.12.1998 delno ugodila, tako da je tožnici dovolila odhod vsak dan ob 14,00 pod pogojem, da si sama razporedi, kdaj in kako bo dopolnila manjkajoče ure. V času izdaje navedenih sklepov tožene stranke pa je bila v veljavi Kolektivna pogodba za gradbene dejavnosti, objavljena v Ur. l. RS št. 7/98 (v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba iz leta 1998). 4. čl. citirane kolektivne pogodbe je namreč opredelil, da prične ta pogodba veljati z dnem sklenitve (pogodba je bila sklenjena 22.12.1997) in velja do 31.12.1999, medtem ko je iz 82. čl. pogodbe razvidno, da se ta pogodba uporablja od 1.1.1998. 13. čl. panožne kolektivne pogodbe iz leta 1994 je med drugim določal, da delavca v I. ni mogoče razporediti iz kraja v kraj brez njegove privolitve, če bi razporeditev lahko vplivala na bistveno poslabšanje delavčevega zdravja ali pa če traja pot na delo in z dela v normalnih okoliščinah z javnimi prevoznimi sredstvi več kot 4 ure, matere delavke z otrokom do treh let starosti pa, če pot traja več kot 2 uri. Panožna kolektivna pogodba iz leta 1998 pa je razporejanje delavcev iz kraja v kraj opredeljevala v 14. členu. Za razporeditev delavca iz kraja v kraj v skladu z navedeno kolektivno pogodbo je delodajalec potreboval delavčevo privolitev, če bi razporeditev lahko vplivala na bistveno poslabšanje delavčeva zdravja ali pa če traja pot na delo in z dela v normalnih okoliščinah z javnimi prevoznimi sredstvi več kot 3 ure, matere delavke z otrokom do 3 let starosti pa, če pot traja več kot 2 uri.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je panožna kolektivna pogodba iz leta 1998 zmanjšala časovni obseg poti delavca na delo in z dela v posledici delavčeve razporeditve iz kraja v kraj, za katero ni potrebno delavčeve privolitve, iz 4 na 3 ure. Glede na to, da je prvostopenjsko sodišče pri odločitvi o utemeljenosti tožbenega zahtevka upoštevalo kolektivno pogodbo, ki v spornem obdobju ni bila več v veljavi, je uporabilo napačen materialni predpis, vendar to na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ni vplivalo. V spornem obdobju veljavna panožna kolektivna pogodba iz leta 1998 je namreč zaostrila pogoje, katere je moral upoštevati delodajalec za razporeditev delavca iz kraja v kraj brez delavčeve privolitve, (največ triurno trajanje poti na delo in z dela v normalnih okoliščinah z javnimi prevoznimi sredstvi), po ugotovitvi sodišča prve stopnje pa tožena stranka ni upoštevala niti blažjih pogojev (4 urna pot na delo in z dela v normalnih okoliščinah z javnimi prevoznimi sredstvi), ki jih je določala panožna kolektivna pogodba iz leta 1994. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke o tem, da bi tožnica lahko uporabljala tudi direktno linijo za prevoz na delo in z dela na relaciji Ljubno ob Savinji - Velenje - Ljubno ob Savinji, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz podatkov o voznem redu na navedeni relaciji, ki jih je dne 8.11.1999 "Izletnik Celje d.d." naslovil na toženo stranko, razvidno, da je čas odhoda avtobusa iz Ljubnega ob Savinji ob 4.25, čas prihoda v Velenje ob 5.45, čas odhoda iz Velenja ob 14.10 in čas prihoda v Ljubno ob Savinji 15.35. Z ozirom na to znaša potovanje tožnice na delo in z dela z javnim prevoznim sredstvom 2 uri in 45 minut. Ker pa je potrebno v okviru časa za pot na delo in z dela po stališču pritožbenega sodišča upoštevati tudi čas, ko delavec prispe v kraj dela in čaka na pričetek dela oz. čas od zaključka dela do odhoda javnega prevoznega sredstva v kraj delavčevega bivanja, traja tožničina pot na delo in z dela več kot 3 ure tudi ob predpostavki, da bi tožnica zaradi možnosti predčasnega odhoda z dela ob 14.00 glede na 8 urni delovnik pričela z delom ob 6.00. Ob upoštevanju navedenega bi morala tožena stranka torej pridobiti tožničino privolitev za njeno razporeditev na delo v Velenje tudi v primeru, če bi tožnica uporabljala direktno linijo javnega prevoza na relaciji Ljubno ob Savinji - Velenje - Ljubno ob Savinji.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključki prvostopenjskega sodišča glede tega, da sporno razporeditev tožnice ni mogoče šteti za razporeditev delavca, kot izhaja iz 2. odst. 25. čl. Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93 - v nadaljevanju ZDR) in ki jo podrobneje opredeljuje 13. čl. panožne kolektivne pogodbe iz leta 1998. 13. čl. citirane kolektivne pogodbe govori o začasni napotitvi delavca na delo na gradbišče za čas izgradnje projekta, pri čemer se taka napotitev ne šteje za razporejanje delavca iz kraja v kraj, zato delavčevo soglasje ni potrebno. Ta določba torej omogoča delodajalcu, katerega dejavnost je take narave, da se le-ta ali njen pretežni del odvija zunaj poslovnih prostorov (na gradbiščih), začasno napotitev delavcev na delo na ta gradbišča brez njihovega soglasja. Ker tožnica na tovrstna dela ni bila napotena, saj je bila razporejena na opravljanje del in nalog "Strokovne službe - Računovodstvo, obračun proizvodnje" in ker je šlo za stalno razporeditev (kar vse izhaja iz sklepa tožene stranke z dne 10.11.1998), je sklicevanje tožene stranke na 13. čl. panožne kolektivne pogodbe iz leta 1998 neutemeljeno.

Tožena stranka je na prvostopenjsko sodišče s priporočeno pošiljko, oddano na pošto dne 8.5.2000, podala tudi dopolnitev pritožbe, vendar te vloge pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj je bila vložena po izteku 8 dnevnega pritožbenega roka.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani, prav tako pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo storjenih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.