Jedro

Po 247. členu ZPP je lahko izvedenec izločen iz istih razlogov, iz katerih je lahko izločen sodnik ali sodnik porotnik. Izločitveni razlog po 6. točki 70. člena ZPP so okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti. Takšna okoliščina je lahko tudi to, da je sodni izvedenec, ki poda oceno strankine delovne zmožnosti v določenem obdobju, njen lečeči zdravnik oziroma specialist. Vendar mora stranka po 2. odstavku 247. člena ZPP zahtevati izločitev izvedenca, takoj ko izve, da je podan razlog za izločitev, najpozneje pa do začetka dokazovanja z izvedencem. Če je sodišče pred določitvijo izvedenca dalo stranki možnost, da se izjavi, se mora ob tej priložnosti izjaviti o izločitvi. Če se izvedenec postavi zunaj glavne obravnave, pa stranka ni imela možnosti, da se izjavi, sme zahtevati njegovo izločitev v osmih dneh od prejema sklepa o postavitvi izvedenca. Tožnik je v pripombah na mnenje izvedenke med drugim navajal, da gre za konflikt interesov. Izrecnega, jasnega in nedvoumnega predloga za izločitev članice izvedenskega organa ni podal. Tudi če bi se takšno vlogo štelo kot predlog za izločitev izvedenke, je, upoštevaje 2. in 6. odstavek 247. člena ZPP, prepozen.

Tožnik je bil v spornem obdobju sposoben za delo, zato sta izpodbijana upravna akta glede zaključka bolniškega staleža pravilna in zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 26. 1. 2015 in št. ... z dne 12. 1. 2015 v delu, kjer je odločeno, da je tožnik od 15. 1. 2015 dalje za delo zmožen ter da se mu zaradi bolezni prizna začasna nezmožnost za delo(1) tudi od 15. 1. 2015 do 31. 8. 2015. Presodilo je, da sta izpodbijana upravna akta glede zaključenega bolniškega staleža s 15. 1. 2015 pravilna in zakonita.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, oziroma podredno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje in priglasitvijo stroškov.

Sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 254. členom ZPP in s 6. odstavkom 247. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Navaja, da je pravni laik, ki se je v postopku pred sodiščem prve stopnje zastopal sam. Iz vloge na izvedensko mnenje in izjav na naroku 16. 2. 2015 jasno izhaja, da je zahteval izločitev sodne izvedenke in postavitev drugega izvedenca zaradi obstoja konflikta interesov. Sodišče o izločitvi ni odločilo in ga v okviru pomoči prava neuki stranki ni pozvalo, naj zahtevo precizira. Zato se konkludentno šteje, da je bil predlog za izločitev zavrnjen, kar pa je nepravilno in nezakonito. Njegova ustavna pravica je, da se mu zagotovi nepristransko sojenje in nepristranskega izvedenca. Nasprotovanja izvedenki so bila pravočasna. Sodišče je postavilo Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja, z imenovanjem A.A. za članico izvedenskega organa pa ni bil seznanjen. Prepričan je bil, da zdravniki, ki so ga predhodno zdravili, ne bodo postavljeni za izvedenca, saj ga je sodišče na naroku izrecno vprašalo, katere zdravnike obiskuje.

Nadalje meni, da je utemeljen dokazni predlog, da se postavi drugega sodnega izvedenca. Izvedenka je namreč narobe ugotovila, da v spornem obdobju ni bil začasno nezmožen za delo. Obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga je nepravilna, nezakonita pa tudi protiustavna. Krši namreč 14. in 22. člen Ustave RS. S tem v zvezi opozarja na načelo materialne resnice iz 61. člena ZDSS-1 in načelo preiskovalnosti iz 62. člena ZDSS-1. Izvedensko mnenje ni nepristransko. Sodna izvedenka sploh ni omenila, da je tožnika predhodno zdravila. V svojem mnenju celo povzema izvid z dne 10. 7. 2014, ki ga je izdala sama. Neobjektivnost in nepristranskost je še posebej očitna ob primerjavi vsebine izvidov z dne 10. 7. 2014 in 7. 7. 2015 z njunim povzetkom v mnenju. Odločitev, da ne bo uporabljal slušnega aparata, je bila utemeljena, saj je šumenje slišal kljub slušnemu aparatu, vendar tega izvedenka ni navedla. Tudi izvid z dne 7. 7. 2015 ni povzet objektivno, saj izvedenka trdi, da se ni poslužil vseh terapevtsko rehabilitacijskih možnosti obvladovanja težav s tinitusom. Iz izvidov ne izhaja, da mu je bil svetovan klinični psiholog. Iz mnenja tudi ne izhaja, da je izvedenka upoštevala napotilo sodišča, naj pridobi zdravstveni karton. Poleg tega ga ob pregledu ni hotela poslušati, ko ji je želel pojasniti svoje težave. Upoštevala ni niti navedb, da se mu šum s piskanjem seli po celi glavi z večjo ali manjšo intenziteto. Do tega se ni opredelila niti med zaslišanjem. Težave niso ves čas enake. Sodna izvedenka ni pridobila dodatne medicinske dokumentacije, čeprav je povedal, da hodi tudi k nevrologu. Izvedenka je v nasprotju s tem izpovedala, da tožnik v spornem obdobju pri drugih specialistih ni bil obravnavan. Mnenje je v nasprotju s podatki v spisu. Zaključek, da je bil v spornem obdobju zmožen za delo je napačen. V dokaz temu je predlagal postavitev drugega izvedenca. Ker je sodišče sodbo v celoti oprlo na izvedensko mnenje, to vzbuja dvom v nepristranskost sojenja. Iz obrazložitve ne izhaja, zakaj ni verjelo tožniku, da v spornem obdobju ni bil zmožen za delo, zato je kršilo 8. člen ZPP. Zagrešilo je kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sta obrazložitev izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih in sporno izvedensko mnenje v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov v spisu.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. Pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti do tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

K zatrjevanim bistvenim kršitvam postopka

5. Zatrjevana relativna kršitev postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 6. odstavkom 247. člena ZPP, ni podana. Pritožba sicer pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje ni odločalo o izločitvi članice postavljenega izvedenskega organa A.A., vendar to v obravnavani zadevi ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Tudi če bi se tožnikove pripombe na izvedensko mnenje štele kot predlog za izločitev, za kar se zavzema pritožnik,(2) je bil v okoliščinah konkretnega primera takšen predlog podan prepozno.

Po 247. členu ZPP je lahko izvedenec izločen iz istih razlogov, iz katerih je lahko izločen sodnik ali sodnik porotnik. Izločitveni razlog po 6. točki 70. člena ZPP so okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti. Pritrditi je sicer pritožbi, da je takšna okoliščina lahko tudi to, da je sodni izvedenec, ki poda oceno strankine delovne zmožnosti v določenem obdobju, sicer njen lečeči zdravnik oziroma specialist. Vendar mora stranka po 2. odstavku 247. člena ZPP zahtevati izločitev izvedenca, takoj ko izve, da je podan razlog za izločitev, najpozneje pa do začetka dokazovanja z izvedencem. Če je sodišče pred določitvijo izvedenca dalo stranki možnost, da se izjavi, se mora ob tej priložnosti izjaviti o izločitvi. Če se izvedenec postavi zunaj glavne obravnave, pa stranka ni imela možnosti, da se izjavi, sme zahtevati njegovo izločitev v osmih dneh od prejema sklepa o postavitvi izvedenca. V zahtevi za izločitev izvedenca mora navesti okoliščine, na katere zahtevo opira (3. odstavek 247. člena ZPP). Če zve za razlog izločitve šele potem, ko je izvedenec že opravil izvedensko delo, in zaradi tega ugovarja zoper izvedensko delo, ravna sodišče, kakor da bi bila izločitev izvedenca zahtevana, preden je izvedenec opravil svoje delo (6. odstavek 247. člena ZPP).

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje s sklepom, sprejetim na naroku za glavno obravnavo 31. 8. 2015, postavilo izvedenski organ Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja fakultete B., Univerze v C. (v nadaljevanju Komisija), njena sestava pa je bila prepuščena izvedenskemu organu. Tožniku je bil nato vročen pisen sklep o postavitvi Komisije. V izvedenski organ je bila imenovana A.A., ki je sicer ena izmed njegovih lečečih specialistov ORL in je izdala izvid z dne 10. 7. 2014. S tem imenovanjem tožnik ni bil seznanjen, kot pravilno opozarja v pritožbi. Vendar je za imenovanje v Komisijo nedvomno izvedel 2. 11. 2015, ko je bil pri izvedenki oziroma članici izvedenskega organa osebno pregledan. Takrat se je seznanil s tem, da je bila za članico izvedenskega organa imenovana lečeča specialistka. Pomeni, da bi moral, čeprav je na naroku 31. 8. 2015 izpovedal, kdo so njegovi lečeči specialisti, takrat tudi predlagati njeno izločitev, ne pa šele po tem, ko je bilo izvedensko mnenje, ki je za tožnika negativno, tudi izdelano, oziroma šele v pripombah na mnenje. Tožnik je namreč šele v vlogi z dne 1. 12. 2015 v pripombah na mnenje med drugim navajal le, da gre za konflikt interesov. Izrecnega, jasnega in nedvoumnega predloga za izločitev članice izvedenskega organa A.A. v tej sicer laični vlogi(3) ni podal. Tudi če bi se takšno vlogo štelo kot predlog za izločitev izvedenke, je upoštevaje 2. in 6. odstavek 247. člena ZPP nedvomno prepozen. Sodišču prve stopnje torej v zvezi z neizločitvijo izvedenke ni mogoče očitati nezakonitega postopanja, ki bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

6. Prav tako ni podana zatrjevana kršitev načela kontradiktornosti, torej kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje tožniku z ničemer ni kršilo pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, niti enakega obravnavanja iz 14. člena Ustave RS. Utemeljeno je zavrnilo tožnikov dokazni predlog, da se pridobi izvedensko mnenje novega sodnega izvedenca, saj je imelo za to sprejemljive in ustavno dopustne razloge.(4) Iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS sicer načelno izhaja tudi pravica do izvedbe predlaganih dokazov, vendar pa ni neomejena. Sodišče tako med drugim ni dolžno izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je neko dejstvo že dokazano, ki so nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi se ga dokazovalo za razsojo ni pravno odločilno, ali ki so neprimerni, ker so neprimerni za dokazovanje določenega dejstva. Razlogi za zavrnitev dokaznega predloga morajo biti razvidni iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (2. odstavek 287. člena ZPP) ali iz obrazložitve končne sodne odločbe.

Sodišče prve stopnje je dokazni predlog, da se pridobi izvedensko mnenje drugega sodnega izvedenca utemeljeno zavrnilo. Že v dokaznem sklepu, sprejetem na naroku za glavno obravnavo 16. 2. 2016, enako pa še v obrazložitvi izpodbijane sodbe,(5) je obrazložilo, da je predmet tega postopka ugotovitev začasne nezmožnosti tožnika v spornem obdobju, ne pa njegovo zdravljenje. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bilo dejansko stanje z objektivnim in nepristranskim izvedenskim mnenjem Komisije in zaslišanjem njene članice A.A., popolno in pravilno razčiščeno, zato je bil dokazni predlog za postavitev novega sodnega izvedenca, pri čemer tožnik niti ni specificiral katere stroke oziroma s katerega medicinskega področja, utemeljeno zavrnjen. Iz tega razloga tudi ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče izvajalo dodatne dokaze po uradni dolžnosti.(6) Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da ni bilo kršeno niti načelo proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP, po katerem sodišče o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku med drugim zaslišalo tožnika in pridobilo izvedensko mnenje, ki ga je povsem utemeljeno sprejelo kot prepričljivo in strokovno.

7. Končno ni podana niti kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ni nasprotja med ugotovljenimi odločilnimi dejstvi sodbe in relevantno vsebino listin. T. i. protispisnost je podana le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov. Torej takrat, ko sodišče listinam oziroma zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo dejansko imajo. Pritožba sicer zgolj pavšalno navaja, da sta obrazložitev izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih in sporno izvedensko mnenje v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov v spisu. Do takšnega pavšalnega očitka se ni mogoče niti določno opredeliti in ne pomeni absolutne bistvene kršitve iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kot neutemeljeno zatrjuje pritožba.

Materialnopravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve

8. V obravnavani zadevi gre za presojo pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe z dne 26. 1. 2015 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 12. 1. 2015, po kateri je tožnik nezmožen za delo zaradi bolezni od 9. 1. 2015 do 14. 1. 2015, od 15. 1. 2015 dalje pa je za delo zmožen. Gre torej za spor o začasni nezmožnosti za delo zaradi bolezni.

Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ; Ur. l. RS, št. 72/2006 s spremembami) ter v Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ; Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami). Skladno z 2. odstavkom 80. člena ZZVZZ je izbrani osebni zdravnik pooblaščen za ugotavljanje nezmožnosti za delo do 30 dni. Po 2. odstavku 81. člena ZZVZZ imenovani zdravnik odloča o začasni nezmožnosti za delo iz bolezenskih razlogov za delo nad 30 dni, odločitev o pritožbi zoper odločbo imenovanega zdravnika pa je v pristojnosti zdravstvene komisije (82. člen ZZVZZ). Po 232. členu POZZ zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe. Osebni zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija opredeli začasno zadržanost od dela z datumom njenega začetka in zaključka (1. odstavek 233. člena POZZ).

Zavarovanec je torej začasno nezmožen za delo takrat, ko zaradi zdravstvenega stanja ni zmožen za delo, ki ga opravlja, ugotavlja pa se na podlagi medicinske dokumentacije, ki objektivno izkazuje njegovo stanje oziroma delovno zmožnost. Dejanske okoliščine obravnavanega primera

9. Sodišče prve stopnje je v zvezi z vprašanjem, ali je bil tožnik v spornem obdobju zaradi bolezni oziroma konkretneje tinitusa(7) nezmožen za delo, pridobilo izvedensko mnenje Komisije, v katero je bila imenovana specialistka ORL A.A.. Ocenila je, da je bil tožnik od 15. 1. 2015 do 31. 8. 2015 za delo zmožen. Pojasnila je, da je tinitus le sindrom in ne bolezensko stanje in da tožnik tudi ni izkoristil vseh terapevtsko rehabilitacijskih možnosti obvladovanja težav. Upoštevala je odsotnost psihiatričnih obolenj in zaključila, da je bil tožnik za delo zmožen. Na zaslišanju se je opredelila do vseh tožnikovih pripomb na podano mnenje in dodatno prepričljivo pojasnila, da pri tožniku nikoli ni bil lokaliziran šum oziroma pisk, ki bi bil glasnejši od 5 do 60 dB, pri čemer tinitus okrog 50 dB ni omejujoč simptom za običajno življenje, niti ni razlog za začasno nezmožnost za delo. S področja ORL ni našla razlogov za nezmožnost za delo v spornem obdobju. Menila pa je, da bi lahko šlo, če tožnik s tem ni zmožen živeti, za drugo bolezen s psihiatričnega oziroma psihološkega področja, kjer pa tožnik v spornem obdobju ni bil obravnavan. Tožnik je bil na zaslišanju sodne izvedenke prisoten in zanjo ni imel dodatnih vprašanj.

Izvedensko mnenje je podano na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije, s področja ORL, ki jih je sodna izvedenka tudi ustrezno povzela (drugih izvidov tožnik ni predložil), in zapisov v zdravstvenem kartonu v spornem obdobju. Tožnikovo zatrjevanje, da sodna izvedenka ni upoštevala napotila sodišča prve stopnje, naj pridobi zdravstveni karton, je tako protispisno. Sodna izvedenka je tožnika osebno pregledala in opravila avdiogram z lokalizacijo šumov ter mnenje izdelala tudi na podlagi tako objektivno pridobljenih podatkov. S tem v zvezi je izrecno poudarila, da je opravila klasičen ORL pregled in zavrnila sugestije, kako naj bi ga pregledala. Neutemeljeni so zato vsi pritožbeni očitki v zvezi s pristranskostjo izvedenskega mnenja. Nasprotno, tudi po stališču pritožbenega sodišča je prepričljivo, strokovno in skladno z medicinsko dokumentacijo. Ob tem, da se tožnik pri psihologu ali psihiatru sploh ne zdravi, predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da je bil v vtoževenem obdobju zmožen za delo, zato ga je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka.

Odločitev pritožbenega sodišča

10. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je torej dejansko stanje z izvedenskim mnenjem izvedenskega organa in zaslišanjem njegove članice popolno in pravilno razčiščeno, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na odpravo odločb v izpodbijanem delu glede datuma zaključka bolniškega staleža in ugotovitev začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju utemeljeno zavrnilo.

Iz vseh predhodno navedenih razlogov, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na temelju 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

11. Ob takšnem pritožbenem izidu je bilo na temelju 1. odstavka 154. člena ZPP potrebno hkrati odločiti, da tožnik krije sam svoje stroške pritožbe.

(1) Pravilno bi se tožbeni zahtevek v tem delu glasil na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo.

(2) Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni imel odvetnika, oziroma se je zastopal sam.

(3) Tožnik je vlogo poimenoval kot pritožbo zoper izvedensko mnenje.

(4) na primer sklep Ustavnega sodišča RS. št. Up-121/00 z dne 18. 9. 2001. (5) 9. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.

(6) Če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko na podlagi 62. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004) izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti.

(7) Gre za šumenje oziroma piskanje v ušesih.