Jedro

Ker tožnica ob prejemu redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga še ni dopolnila starostni 53 let in 4 mesece, ni uživala posebnega pravnega varstva pred odpovedjo kot starejša delavka, čeprav je to starost dopolnila ob prenehanju delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe (1., 2. točka izreka, prvi in drugi odstavek 3. točke izreka, prvi odstavek 4. točke izreka ter 5. točka izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 9. 2. 2010, nezakonita (1. točka izreka); razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dne 18. 3. 2009, sklenjeno med pravdnima strankama, in sicer z dnem 13. 7. 2011 (2. točka izreka); ugotovilo je, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 3. 2009, tudi v času od 17. 7. 2010 do vključno 13. 7. 2011; toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico za čas od 17. 7. 2010 do vključno 13. 7. 2011 prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ, za to obdobje zanjo poravnati vse predpisane prispevke in ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati ustrezne neto zneske plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo; višji tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo na delovno mesto „zahtevnejša priučena dela – krivljenje robnikov, narez in peskanje robnikov“ in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo, za čas po 13. 7. 2011, je zavrnilo (3. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici izplačati znesek 7.480,00 EUR bruto, v 8 dneh pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek za znesek 5.984,00 EUR pa je zavrnilo (4. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti znesek 557,46 EUR, v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti dalje do plačila (5. točka izreka).

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se iz razloga po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožničin tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je tožnica ob podaji sporne odpovedi uživala varstvo kot starejša delavka. Varstveni režim po prehodni določbi 236. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) velja za tiste delavke, ki so na dan uveljavitve ZDR (1. 1. 2003) izpolnjevale pogoj dopolnjene starosti 51 let in starostni pogoj, kot velja v posameznem koledarskem letu, upoštevajoč postopno zviševanje starosti do leta 2015 (glej odločbo VDSS, opr. št. Pdp 480/2005, z dne 27. 2. 2006). Tožnica je bila na dan uveljavitve ZDR stara 12 dni manj kot 47 let, prav tako pa tudi ni izpolnjevala starostnega pogoja, ki je, ob upoštevanju postopnega dvigovanja starosti, veljal v letu 2010. Za starejšo delavko v smislu določbe 236. člena ZDR je v letu 2010 treba šteti delavko, ki je na dan 1. 1. 2010 dopolnila starost 53 let in 4 mesece ali več. V zvezi z interpretacijo citiranih določb ZDR tožena stranka izpostavlja članek dr. Martine Šetinc-Tekavc: Prenehanje delovnega razmerja delavki – tehnološkemu višku, Pravna praksa – 2003, št. 5, str 16 ter judikat VDSS, opr. št. Pdp 510/2010 z dne 11. 11. 2010. Tožnica je bila rojena 12. 1. 1957, sporno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je prejela 9. 2. 2010, kar pomeni, da je bila na dan podaje odpovedi stara 53 let in 28 dni. Da bi jo bilo mogoče šteti za starejšo delavko, v smislu citiranega določila, bi morala na dan 1. 1. 2010 dopolniti starost 53 let in 4 mesece. Tožnica te starosti ni dosegla niti 9. 2. 2010. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je ob podani odpovedi za tožnico kot starejšo delavko veljal poseben varstveni režim. Pri tem se je neutemeljeno sklicevalo tudi na judikat Vrhovnega sodišča RS (v nadaljevanju VS RS), opr. št. VIII Ips 508/2008, z dne 26. 10. 2010, saj ta judikat za predmetno zadevo ni relevanten, ker ureja položaj starejšega delavca in s tem v zvezi odgovarja na vprašanje, glede izpolnjevanja pogojev po 1. alinei drugega odstavka 114. člena ZDR. Tožnica pa ni bila starejša delavka, zato navedenega judikata v predmetni zadevi ni mogoče uporabiti. Glede na zgoraj navedeno je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in posledično napačno ugotovilo tudi dejansko stanje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ni storilo, da pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 9. 2. 2010, ki jo je tožena stranka podala tožnici.

Sodišče prve stopnje je tožničinemu tožbenemu zahtevku, z izjemo manjšega dela, ugodilo. Ugotovilo je namreč, da je tožnica z dnem 16. 7. 2010, ko ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo, kot starejša delavka, že uživala varstvo pred odpovedjo po 114. členu ZDR. Z ozirom na navedeno ter ob dejstvu, da z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni soglašala, je zaključilo, da je le-ta nezakonita.

Tožnica se ne pritožuje, zato je odločitev sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu že postala pravnomočna. Predmet pritožbenega preizkusa je tako samo ugodilni del izpodbijane odločitve.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Slednje je izpodbijano odločitev oprlo na ugotovitev, da je tožnica ob prenehanju delovnega razmerja 16. 7. 2010 izpolnila starost 53 let in 6 mesecev, vsled česar je zaključilo, da je kot starejša delavka uživala posebno varstvo pred odpovedjo po 114. členu ZDR. Po stališču pritožbenega sodišča se namreč posebno varstvo delavcu zagotovi, če je v skladu z določbo 114. člena v zvezi z 201. členom in 236. členom ZDR izpolnil starostni pogoj ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi (glej npr. odločbo VS RS, opr. št. VIII Ips 485/2007, z dne 9. 2. 2009) in ne šele ob prenehanju delovnega razmerja, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je torej delavcu oziroma delavki zagotovljeno posebno varstvo pred odpovedjo, če je kadarkoli pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (vročitvijo) izpolnil pogoj starosti.

S tem v zvezi se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe neutemeljeno sklicuje na judikat VS RS, opr. št. VIII Ips 508/2008, z dne 26. 10. 2010. Navedeni judikat namreč ne daje odgovora na vprašanje, kdaj mora delavec (oziroma delavka) izpolnjevati pogoj – starost, da je deležen posebnega varstva pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi kot starejši delavec, ampak odgovarja na vprašanje, kdaj mora starejši delavec izpolnjevati pogoje za pridobitev denarnega nadomestila po določbi 25. člena Zakona o zavarovanju in zaposlovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/91 in nadalj.), da delodajalcu potem v primeru izpolnjevanja tega pogoja ni treba pridobiti soglasja starejšega delavca, za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

V času odpovedi pogodbe o zaposlitvi (leta 2010) je zaradi postopnega zviševanja starosti, ki opredeljuje starejše delavke takšen status pridobila oseba, ki je dopolnila 53 let in 4 mesece (236. člen ZDR). Tudi sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je v letu 2010 za starejšo delavko v smislu navedenih določb štela delavka, ki je bila stara več kot 53 let, vendar je pri tem, kot je bilo že navedeno, zmotno štelo, da mora delavka pogoj starosti, da je deležna posebnega varstva pred odpovedjo, izpolniti ob prenehanju delovnega razmerja in ne že, ob podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma pred njeno vročitvijo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo in, kar med strankama tudi ni sporno, da je bila tožnica rojena 12. 1. 1957. Starost 53 let in 4 mesece je tako dopolnila 12. 5. 2010. Ob podaji sporne odpovedi (t.j. dne 9. 2. 2010) oziroma pred njeno vročitvijo (tožnica trdi, da ji je bila sporna odpoved vročena 27. 2. 2010) tožnica tako še ni bila stara 53 let in 4 mesece, kar pomeni, da starostnega pogoja v skladu z določbo 114. člena v zvezi z 201. členom in 236. členom ZDR ni izpolnila, zato ji posebno varstvo pred odpovedjo kot starejši delavki ni bilo zagotovljeno. Uporaba določbe 114. člena ZDR v obravnavani zadevi torej ne pride v poštev, zato presojana odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi izostanka tožničinega soglasja ni nezakonita. Z ozirom na navedeno je zaključek sodišča prve stopnje, da je presojana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici nezakonita, najmanj preuranjen.

Ostalih okoliščin, ki so pomembne za odločitev o utemeljenosti tožničinega zahtevka sodišče prve stopnje, zaradi napačne interpretacije materialnega prava, ni ugotavljalo, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe (t.j. 1., 2. točka izreka, prvi in drugi odstavek 3. točke izreka, prvi odstavek 4. točke izreka ter 5. točka izreka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

Pritožbeno sodišče se pooblastil o razpisu pritožbene obravnave ni poslužilo. Glede na naravo stvari in okoliščine primera je namreč ocenilo, da postopka ne bo samo dopolnjevalo. Pri presoji, ali naj samo razpiše pritožbeno obravnavo, je izhajalo predvsem iz načela ekonomičnosti in hitrosti postopka ter ustavne pravice do pravnega sredstva. V skladu z navedenim je ocenilo, da bi postopek sojenja na drugi stopnji trajal nesorazmerno več časa in bi bil nesorazmerno dražji od dopolnjenega postopka na prvi stopnji, kar bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti. Upoštevati pa je treba tudi, da bo moralo sodišče prve stopnje ponovno presoditi utemeljenost tožničinega tožbenega zahtevka na drugi pravni podlagi in tako ponovno celovito ugotoviti vse pravnoodločilne okoliščine. Kolikor bi te okoliščine prvič obravnavalo šele pritožbeno sodišče, bi bila s tem strankam v postopku odvzeta tudi možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ki bi ga prvič ugotavljalo šele pritožbeno sodišče. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti vse pravnoodločilne okoliščine in po potrebi v ta namen dopolniti dokazni postopek. Po dokazni oceni vseh izvedenih dokazov ter, ob upoštevanju materialnopravnega izhodišča pritožbenega sodišča, da uporaba določbe 114. člena ZDR iz navedenih razlogov v obravnavani zadevi, ne pride v poštev, se bo moralo ponovno opredeliti, ali je presojana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici, zakonita in nato o tožničinem tožbenem zahtevku (v razveljavljenem obsegu) ponovno odločiti. Pri tem pritožbeno sodišče še opozarja, da v izpodbijani sodbi manjkajo tudi ugotovitve sodišča prve stopnje glede pravočasnosti vložene tožbe (tretji odstavek 204. člena ZDR). Pravočasnost vložene tožbe je namreč procesna predpostavka, na katero mora sodišče prve stopnje paziti uradoma.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih tožena stranka v pritožbi ni zaznamovala.