Jedro

Tožbene navedbe o sistemskih pomanjkljivostih v Republiki Hrvaški predstavljajo nedovoljene tožbene novote, saj se tožnik v upravnem postopku ni skliceval na to, da bi bile v Republiki Hrvaški podane sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. V predmetni zadevi z izjavo tožnika zaobjeta ravnanja ne dosegajo minimalne stopnje resnosti, zaradi katerih bi bila dolžna tožena stranka opraviti dodatno presojo stanja v Republiki Hrvaki. Tožnik je namreč sam izjavil, da nima nobenih zadržkov v zvezi z vrnitvijo v Republiko Hrvaško.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega Parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba), odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Hkrati je odločila, da se predaja tožnika izvrši najkasneje v šestih mesecih od 20. 3. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18 mesecih, če tožnik samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je na podlagi prstnih odtisov iz Centralne evidence Eurodac pridobila podatek, da je bil v evidenco že vnesen kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji, Republiki Hrvaški in v Švicarski konfederaciji. Glede na navedeno je pristojnim organom posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem in od Republike Bolgarije in Švicarske konfederacije prejela negativna odgovora, od Republike Hrvaške pa je prejela odgovor, da v skladu s petim odstavkom 20. člena Dublinske uredbe sprejema odgovornost za obravnavo tožnika.

3. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na b točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

4. V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru. Povedal je, da nima zadržkov v zvezi s predajo Republiki Hrvaški in da ga pristojni organ lahko vrne. Na Hrvaškem je bil le en dan, vzeli so mu prstne odtise, ni pa zaprosil za mednarodno zaščito. Na Hrvaškem so mu dali nek papir in mu rekli, naj gre v azilni dom, vendar tega ni storil, ampak je pot nadaljeval proti Republiki Sloveniji. Na Hrvaškem je imel stike le s policisti, nikoli pa ni bil nastanjen v azilnem domu. Ob ponovnem vprašanju, ali ima zadržke pred predajo Republiki Hrvaški, je rekel, da jih nima.

5. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik nima nikakršnih zadržkov v zvezi s predajo Republiki Hrvaški. Na Hrvaškem je vsekakor podal prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, saj je povedal, da je bil po predaji prstnih odtisov napoten v azilni dom. Na Hrvaškem se tožnik ni soočil z nobenimi težavami v postopku mednarodne zaščite. S kapacitetami za namestitev prosilcev v Republiki Hrvaški ni imel izkušenj, saj je območje Hrvaške zapustil kmalu za tem, ko so z njim zaključili policijski postopek. Ni imel nikakršnih negativnih izkušenj z morebitnimi pomanjkljivostmi v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito oziroma pri namestitvi prosilcev. Nikakršnih konkretnih izjav ni podal, da mu grozi v primeru morebitne vrnitve nečloveško ali ponižujoče ravnanje. Glede na to, da je Republika Hrvaška potrdila sprejem tožnika in da tožnik ni izkazal razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju v Republiko Hrvaško, prav tako pa takšni razlogi niso znani pristojnemu organu, se je tožena stranka s pristojnim organom Republike Hrvaške dogovorila o predaji tožnika.

6. Tožnik v tožbi izraža nestrinjanje s stališčem iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021, češ da obstoj sistemskih pomanjkljivosti izhaja iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Meni, da je bilo napačno uporabljeno materialno pravo in se v zvezi s tem sklicuje na stališče iz sodbe Upravnega sodišča RS I U 333/2023-4. Razen tega se sklicuje tudi na sodbi Upravnega sodišča RS I U 136/2022-8 in I U 1222/2022 z dne 21. 9. 2022, pri čemer se te sodbe nanašajo na uporabo Dublinske uredbe v zvezi s Hrvaško. Tožena stranka bi morala upoštevati tudi stališče iz odločbe Ustavnega sodišča RS v zadevi Up 613/16 z dne 28. 9. 2016, iz katere izhaja, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici. Nadalje se tožnik sklicuje na informacije o stanju na Hrvaškem glede dublinskih povratnikov, ki so bile priložene že v upravnem postopku. Te pomanjkljivosti izhajajo iz štirih sklopov in sicer gre za informacije o onemogočanju dostopa do postopkov mednarodne zaščite s strani hrvaških organov, informacije o sodbah pred nacionalnimi sodišči glede nedopustnosti vračanja prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaško in postopki pred ESČP zaradi kršenja pravic prosilcev za azil, informacije o nasilju hrvaških policistov nad begunci ter informacije glede težav ljudi, ki potrebujejo psihološko pomoč. Izpodbijanega sklepa se ne da preveriti, ker ni obrazloženo, oziroma tožena stranka ni preverila, ali obstajajo v Republiki Hrvaški kakšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se tožnika ne bi moglo vračati v Republiko Hrvaško. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi oziroma naj ga odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

7. Hkrati s tožbo tožnik predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče stanje do pravnomočne odločitve uredi tako, da se tožnika ne preda Republiki Hrvaški. Zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljuje z navedbo o prepovedi nečloveškega in ponižujočega ravnanja in s tem, da če bi tožnik s tožbo uspel, bi nastala situacija, ko sodišče ne bi moglo učinkoviti odrediti njegove izpustitve in bi prišlo do kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v predmetni zadevi ni bila izkazana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, zato tožena stranka ni preučevala meril iz poglavja III Dublinske uredbe. V zvezi z izpostavljeno odločbo Ustavnega sodišča Up-613/16 z dne 28. 9. 2016 pa pojasnjuje, da v predmetni zadevi ni bilo izkazano zdravstveno stanje ali osebno stanje tožnika, zaradi katerega se predaja v Republiko Hrvaško ne bi smela izvesti, kot je to bilo v primeru citirane odločbe ustavnega sodišča. Tožnik je na osebnem razgovoru sam povedal, da nima zadržkov pred vrnitvijo v Republiko Hrvaško. Po skrbni in natančni presoji vseh izjav tožnika je tožena stranka ugotovila, da tožnikove izjave ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški. Nobenih takšnih okoliščin tožnik ni navajal. Sam je pojasnil, da nima zadržkov pred vrnitvijo v Republiko Hrvaško. Tekom zadrževanja na Hrvaškem se ni soočil z nobenimi težavami v postopku mednarodne zaščite. Izkušenj s kapacitetami za namestitev v Republiki Hrvaški ni imel, saj je območje Hrvaške zapustil kmalu za tem, ko so z njim zaključili policijski postopek. Iz sodne odločbe Vrhovnega sodišča RS I Up 37/2024 dne 13. 3. 2024 izhaja, da se vzpostavi obveznost preverjanja aktualnih podatkov o stanju hrvaškega azilnega sistema, če so s tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja dosegala minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera. V predmetni zadevi pa tega ni bilo in tožena stranka ni bila dolžna opraviti dodatne presoje stanja v Republiki Hrvaški. V zvezi z informacijami, ki jih tožnik izpostavlja, tožena stranka navaja, da le te niso bile predložene v predhodnem postopku, kot je to navedeno v tožbi. Niti z besedo ni tožnik omenil morebitnih sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite in gre pri teh informacijah za tožbeno novoto. V postopku je jasno izjavil, da nima zadržkov pred vrnitvijo v Republiko Hrvaško. Velika večina predloženih informacij se nanaša na ravnanja z ilegalnimi prebežniki, ki torej ilegalno vstopajo na ozemlje Republike Hrvaške. Iz sporočila AIDA z dne 22. 4. 2022 izhaja, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite, bistveno drugače pa niti ne izhaja iz poročila iz junija 2023. Nadalje se tožena stranka v odgovoru na tožbo opredeljuje tudi do posameznih v tožbi izpostavljenih sodb pred nacionalnimi sodišči raznih evropskih držav. V postopek ni bil predložen noben primer, ko bi bil prosilec v primeru predaje Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do azilnega postopka ali bi bil deportiran v Bosno in Hercegovino oziroma v Srbijo, niti ga nikjer ne omenja sodna praksa drugih držav članic Evropske unije. Sodbe raznih sodišč, s katerimi so bile predaje prosilcev Republiki Hrvaški odpovedane, se nanašajo na konkretne primere, kar pa nikakor ne gre posploševati na vse primere predaj. Iz poročil AIDA in EUAA izhaja, da je osebam, predanim Republiki Hrvaški v dublinskem postopku, dostop do azilnega postopka omogočen. Republika Hrvaška je v lanskem letu v dublinskem postopku sprejela 897 oseb, kar kaže, da se predaje prosilcev v Republiko Hrvaško neprekinjeno izvajajo. Republika Hrvaška ima v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo Evropske unije v konkretnem primeru ni sporna. V konkretnem primeru tudi ne gre za osebo, ki bi potrebovala posebno psihološko oziroma psihiatrično zdravstveno obravnavo, zato je nerelevantno poročilo Švicarskega sveta za begunce iz decembra 2021, ki se nanaša na dostop do psihološke obravnave v Republiki Hrvaški. Nobenega indica ni, da so dublinski povratniki, po tem ko so izrazili namen vložiti prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški, protipravno odstranjeni iz države. Tožnik je na osebnem razgovoru jasno izjavil, da nima zadržkov pred vrnitvijo v Republiko Hrvaško. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

9. Sodišče je v navedeni zadevi dne 22. 5. 2024 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa. Tožnik se glavne obravnave ni udeležil. **K točki I izreka:**

10. Tožba ni utemeljena.

11. Pravna podlaga, na podlagi katere je odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Republika Hrvaška, je določilo v b točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. V petem odstavku 20. člena Dublinske uredbe pa je določeno, da prosilca, ki je prisoten v drugi državi članici brez dokumentov za prebivanje ali ki tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito po umiku svoje prošnje, podane v drugi državi članici med postopkom določanja odgovorne države članice, država članica, v kateri je bila najprej vložena ta prošnja za mednarodno zaščito, ponovno sprejme pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice. Republika Hrvaška je odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito tudi sprejela. Torej je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu.

12. Tožnik v tožbi izpodbija stališče, da za predajo Republiki Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja IIII, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

13. Po presoji sodišča predstavljajo tožbene navedbe o sistemskih pomanjkljivostih v Republiki Hrvaški nedovoljene tožbene novote, saj se tožnik v upravnem postopku ni skliceval na to, da bi bile v Republiki Hrvaški podane sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. ZUS-1 v 52. členu določa, da se lahko nova dejstva in novi dokazi upoštevajo kot tožbeni razlogi, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. V tožbi niso navedeni razlogi, zakaj se tožnik ni že v upravnem postopku skliceval na sistemske pomanjkljivosti na Hrvaškem. Na glavni obravnavi na sodišču je sodišče pooblaščenko tožnika pozvalo, naj pojasni, zakaj so poročila o stanju glede mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški priložena šele k tožbi, medtem ko se tožnik v upravnem postopku nanje ni skliceval. Pojasnila je, da zato, ker v upravnem postopku ni imel pooblaščenca. Vendar pa sodišče tega ne more šteti kot opravičljiv razlog. Tožnik je namreč tedaj povedal, da nima zadržkov v zvezi s svojo predajo Republiki Hrvaški in da se ga lahko pošlje nazaj na Hrvaško. V zvezi z ravnanjem hrvaških organov je povedal, da so mu vzeli prstne odtise in da so mu dali nek papir in rekli, naj gre v azilni dom, vendar pa tja ni šel, ampak je nadaljeval pot v Slovenijo. Z drugimi uradnimi osebami na Hrvaškem ni imel stikov, v azilnem domu sploh ni bil nastanjen, ob koncu osebnega razgovora je še enkrat povedal, da nikakor nima nobenih zadržkov v zvezi z njegovo predajo Hrvaški. Tedaj torej sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu ni uveljavljal, zaradi česar je logično, da v ta namen ni prilagal raznih virov o stanju na Hrvaškem. Odsotnost pooblaščenca v upravnem postopku zato nima vpliva na to, da ti viri niso bili priloženi, saj tožnik s svojimi izjavami ni izkazal, da bi imel razlog, da se na Hrvaško zaradi sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu ne bi vrnil, posledično temu pa tudi ni priložil nobenih virov o stanju na Hrvaškem, ne pa zato, ker ni imel pooblaščenca.

14. Tožeča stranka v tožbi izraža nestrinjanje s stališčem iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021, iz katere izhaja, da so sistemske pomanjkljivosti podane, če to izhaja zlati iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Pri tem se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS I U 333/2023-4. Sodišče s tem v zvezi pojasnjuje, da je Vrhovno sodišča RS s sodbo I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 navedeno sodbo Upravnega sodišča RS spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo. Tožnik se sklicuje tudi na stališča Ustavnega sodišča RS v zadevi Up 613/2016 z dne 28. 9. 2016 in izraža stališče, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici. Sodišče se strinja z navedenim stališčem, vendar pa meni, da v konkretni zadevi ne gre samo za to, da niso ugotovljene sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški, ampak tožnik tudi sicer ni uspel izkazati, da bi mu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško grozilo kakršnokoli nečloveško ali ponižujoče ravnanje, saj na Hrvaškem ni imel nobenih negativnih izkušenj, v azilnem domu sploh ni bil nastanjen, sam pa je povedal, da nima nobenih zadržkov do vrnitve v Republiko Hrvaško.

15. Tožnik je k tožbi priložil nekaj informacij o stanju v Republiki Hrvaški in pri tem navaja, da so bile te informacije že predhodno priložene v upravnem postopku. Sodišče se ne strinja s to tožbeno navedbo, saj iz upravnega spisa ni razvidno, da bi bile te informacije priložene že v upravnem postopku. Ne glede na navedeno pa je sodišče presodilo, da te informacije v konkretni zadevi niso relevantne. Tožnik je predložil štiri sklope informacij in sicer informacije o onemogočanju dostopa do postopka mednarodne zaščite s strani hrvaških organov, informacije o sodbah pred nacionalnimi sodišči glede nedopustnosti vračanja prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaško in postopki pred ESČP zaradi kršenja pravic prosilcev za azil, informacije o nasilju hrvaških policistov nad begunci in informacije glede težav ljudi, ki potrebujejo psihološko pomoč. Te informacije so nerelevantne zato, ker se tožnik ni skliceval v upravnem postopku na to, da bi mu bil onemogočen dostop do postopka za mednarodno zaščito, ni se skliceval na to, da bi bil deležen nasilja s strani hrvaških policistov ali da bi potreboval psihološko pomoč. Glede informacij o sodbah pred nacionalnimi sodišči raznih evropskih držav pa sodišče meni, da se posamezne sodbe nanašajo na posebnosti in okoliščine posameznega konkretnega primera in teh sodb ni mogoče posploševati za vse primere predaj Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe. V konkretnem primeru tožnik ni imel negativnih izkušenj, saj je sam povedal, da nima zadržkov glede vrnitve v Republiko Hrvaško.

16. Tožnik v tožbi tudi očita toženi stranki, da v sklepu ni obrazloženo oziroma tožena stranka ni preverila, ali obstajajo v Republiki Hrvaški kakšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se tožnika ne bi moglo vračati v Republiko Hrvaško. Sodišče meni, da tožena stranka v konkretnem primeru ni imela obveznosti preverjanja aktualnih podatkov o stanju hrvaškega azilnega sistema. Po stališču Vrhovnega sodišča RS iz sodbe I Up 37/2023 z dne 13. 3. 2024 morajo s tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera (točka 15 obrazložitve). V predmetni zadevi pa z izjavo tožnika zaobjeta ravnanja ne dosegajo minimalne stopnje resnosti, zaradi katerih bi bila dolžna tožena stranka opraviti dodatno presojo stanja v Republiki Hrvaški. Tožnik je namreč sam izjavil, da nima nobenih zadržkov v zvezi z vrnitvijo v Republiko Hrvaško.

17. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

**K točki II izreka:**

18. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

19. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. V tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa je določeno, da lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje.

20. Tožnik zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljuje s tem, da bi mu v primeru izvršitve sklepa nastala nepopravljiva škoda, ker je prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja absolutna ter da mora imeti tožnik učinkovito pravno sredstvo zoper sporni pravni akt, poleg tega pa še zatrjuje, da če bi uspel s tožbo, sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve, kršena bi mu bila pravica do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva.

21. Nevarnost nečloveškega in ponižujočega ravnanja v primeru predaje tožnika Republiki Hrvaški je sodišče presojalo že pri odločanju o tožbenem zahtevku, ko je zavzelo stališče, da ti očitki niso utemeljeni, saj je tožnik sam izjavil, da nima nobenih zadržkov glede njegove vrnitve v Republiko Hrvaško. V tem delu je, vsebinsko gledano, zahteva za izdajo začasne odredbe identična tožbenim navedbam, do le teh pa se je sodišče že opredelilo. Poleg tega sodišče tudi meni, da tožniku ne bo mogla biti kršena pravica do sodnega varstva ali pravnega sredstva. Dublinska odredba v tretjem odstavku 29. člena določa, da če se izkaže, da je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je bila predaja že izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme. Tudi če bi bil tožnik že predan Republiki Hrvaški in bi se izkazalo, da je bila predaja neutemeljena, bi ga v tem primeru Republika Hrvaška ponovno vrnila Republiki Sloveniji. V nobenem primeru ne bi mogla biti kršena njegova pravica do učinkovitega sodnega varstva.

22. Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode.