Jedro

Ker je za odgovor na vprašanje, kaj je zapustnik z oporočnimi zapisi hotel doseči, torej kakšna je bila njegova prava volja, treba ugotavljati pravno relevantna dejstva, mora zapuščinsko sodišče, če ni soglasja udeležencev o vsebini oporoke, prekiniti postopek in tistega, katerega pravico šteje za manj verjetno, napotiti na pravdo.

Stranka na napotitveni sklep ni vezana. Tožbo lahko vloži tudi zoper druge osebe in z drugačnim zahtevkom, kot je navedeno v napotitvenem sklepu.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v 2. točki spremeni tako, da se beseda „imata“ nadomesti z besedo „ima“, besedilo „skupaj s sestro A. A.“ pa se izbriše. II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijani sklep.

III. Pritožnici sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje prekinilo zapuščinski postopek in B. B. napotilo na pravdo, da zoper C. C., Č. Č. in D. D. vloži tožbo na ugotovitev, da imata skupaj s sestro A. A. dedno pravico po oporoki glede dedovanja deleža do ½ parc. št. 3/31 k. o. X. Določilo je 30-dnevni rok za vložitev tožbe, če tožba ne bo vložena, se bo zapuščinski postopek nadaljeval, če bo vložena, pa se bo nadaljeval po pravnomočno zaključenem pravdnem postopku.

2. Obširno pritožbo je vložila B. B. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da višje sodišče razveljavi sklep sodišča prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponoven postopek; podrejeno naj sklep razveljavi. Sklep je izdala sodnica, ki ni sodelovala na zapuščinski obravnavi, zato je obremenjen z bistveno kršitvijo pravil postopka. Izrek sklepa je nerazumljiv in nejasen, enako njegovi razlogi; obremenjen je z absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni ga mogoče preizkusiti, še manj pa na njegovi podlagi vložiti sklepčno in procesno popolno tožbo. Točka 4. izreka je napačna in nezakonita, ker po nepotrebnem ponavlja, da se postopek prekine, in ker ne navaja od kdaj teče 30-dnevni rok za prekinitev zapuščinskega postopka. Glede točke 3. izreka sklep nima razlogov, med točko 2. izreka in razlogi sklepa pa obstoji nasprotje. V sklepu ni razlogov o čem in zakaj naj bi bila dedna pravica pritožnice in posledično njene sestre Karmen sporna, saj sta podali diametralno nasprotne si izjave in to samo glede ene nepremičnine – parc. št. 3/31 k. o. X. Sodišče se ne opredeli, v čem naj bi bil sporen zapis v oporoki „prepiše na hčerko Č. Č., ona pa jo po dogovoru prepiše naprej na B. B.“. Ali imata dedno pravico ali ne, je pravno vprašanje, ki ga mora rešiti zapuščinsko sodišče samo. Pravno vprašanje je tudi, ali je zapustnik oporočno razpolagal v korist obeh dedinj in v korist koga je razpolagal. Sklep tudi nima razlogov zakaj v krog pasivno legitimiranih oseb za vložitev tožbe ni vključilo vseh dedičev. Navedbe sklepa glede vnuka E. E. in vnukinje A. A. so v nasprotju s preostalimi razlogi sklepa. Sodišče bi moralo na pasivno stran vključiti vse dediče, tudi tiste, katere sicer neutemeljeno imenuje „potencialni dediči“. Po drugi strani pa je na pasivno stran vključilo D. D., ki pa v oporoki sploh ni omenjena. V delu, ki se nanaša na sestro A. A., je sodišče pritožnico napotilo na vložitev tožbe v svojem imenu in v korist tretjega. Ni pojasnilo zakaj ima interes na ugotovitev sestrine dedne pravice. V posledici tega ni mogoče oblikovati ustreznega in sklepčnega tožbenega zahtevka. Ne gre za napotitev za ugotovitev dedne pravice, saj se nanaša samo na eno nepremičnino. Dedna izjava ne more biti delna. Sklep je nelogičen, saj je sodišče samo ugotovilo, da imata s sestro po oporoki pravico dedovati. Podane izjave ne morejo voditi do zaključka, da A. A. ne uveljavlja dedne pravice. Oporoke sodišče ni razglasilo kot to določata 194. in 195. člen Zakona o dedovanju (ZD). Sklep je toliko neobrazložen, da ne more ugotoviti, katera določila oporoke je sodišče ocenjevalo in v čem konkretno je sporna vsebina oporoke. Pred napotitvijo bi moralo sodišče samo podati razlago oporoke in rešiti spor o vsebini oporoke. Pravnih pojmov kot so ločena dedna masa in ločene dedne izjave glede premoženja v RS in tujini ne pozna niti zakon niti teorija in sodna praksa. V nasprotju z zapisnikom z naroka 28.1.2015 je navedba sodišča, da je že napovedalo prekinitev in napotitev na pravdo, saj takrat še ni bila poklicana k dedovanju. Sodišče ni upoštevalo meril za ocenjevanje potrebe po napotitvi na pravdo. Ni opravilo materialno-procesnega vodstva glede razlage oporoke. Ker ji ni omogočilo, da bi se izjavila glede sporne vsebine oporoke, je zagrešilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi do tega, katera oporočna razpolaganja predstavljajo fidejkomisarično substitucijo, se sodišče tekom postopka ni opredelilo, pač pa šele v izpodbijanem sklepu, vendar napačno. E. E. je še vedno potencialni oporočni dedič, saj še ni pravnomočno odločeno, da to ni in bi morala biti napotena, da tožbo vloži tudi zoper njega. Ne gre za fidejkomisarično substitucijo, saj je bila zapustnikova prava volja, da E. E. po njem podeduje nepremičnino parc. št. 3/7 k. o. X. Ali gre za fidejkomisarično substitucijo tudi v zvezi s parcelo št. 3/31 k. o. X, se sodišče ni opredelilo ne na naroku ne v sklepu. Napačen je zaključek, da je glede na vsebino oporoke šteti njeno pravico za manj verjetno. Zaključek nima opore v oporoki in ga kot takšnega ni mogoče preizkusiti. Sodišče se ni opredelilo v primerjavi s pravico katerega od udeležencev je njena pravica manj verjetna. Če bi to storilo tekom postopka, bi med dedinjami, zlasti njo, sestro in mamo, zlahka doseglo soglasje in s tem preprečilo izdajo napotitvenega sklepa. Moralo bi napraviti temeljito dokazno oceno, ne pa da se sklicuje na izpovedi nekaterih dedičev, čeprav niti ni izvedlo zaslišanja dedičev. Kar trdita D. D. in C. C. iz oporoke ne izhaja in je sodišče v tem primeru vezano na jasno oporočna določila. Nima pravnega interesa za ugotovitev nečesa, kar že ima, to je dedno pravico, ki jo ima po oporoki od trenutka zapustnikove smrti.

3. Č. Č. se v celoti pridružuje pritožnici B. B., zato tudi ona sklep izpodbija iz enakih razlogov in je tudi ona podpisala pritožbo.

4. Ostali dediči na vročeno pritožbo niso odgovorili.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je obrazložilo vsa za odločitev o napotitvi na pravdo relevantna dejstva. Pritožba izhaja iz materialnopravno zmotne predstave o funkciji sklepa o napotitvi na pravdo. Ne gre za meritoren sklep, pač pa za procesno odločitev, s katero zapuščinsko sodišče dedičem v primeru, ko so med njimi sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica (prvi odstavek 210. člena ZD), določi vlogo tožnika in toženca. Ker ne gre za meritorni sklep sodišče v njem ne opravi dokazne ocene, pač pa na podlagi navedb strank in drugega gradiva v spisu presodi, ali med strankami obstoji spor o dejstvih. Če presodi, da obstoji, upoštevajoč zbrano procesno gradivo in materialnopravo pravo presodi, pravica katerega udeleženca zapuščinskega postopka je manj verjetna ter tega udeleženca napoti na pravdo oziroma upravni postopek (prvi odstavek 213. člena ZD). V sklepu mora skladno z določili 213. člena ZD določiti rok, v katerem mora napoteni sprožiti ustrezen postopek. V 213. členu ZD je predpisano tudi, kakšne so pravne posledice neupoštevanja sklepa o napotitvi. Te je prvostopenjsko sodišče pravilno vneslo v izrek izpodbijanega sklepa. Če pritožnica tožbe ne bo vložila, se bo zapuščinski postopek končal ne glede na zahtevek, s katerim je napotena na pravdo; zapuščinsko sodišče bo torej štelo, da nima pravice na podlagi oporoke dedovati ½ parc. št. 3/31 k. o. X. To jasno izhaja iz izreka napotitvenega sklepa, zakaj se je tako odločilo, pa iz obrazložitve.

7. S tem, ko je sklep o napotitvi na pravdo izdala druga sodnica, ne sodnica, ki je opravila naroke, ni bila storjena kršitev načela neposrednosti po 1. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Načelo neposrednosti mora biti zagotovljeno pri meritornih odločitvah. Procesne sklepe pa lahko sodišče izdaja tudi izven oziroma brez glavne obravnave, ker se z njimi ne presoja izvedenih dokazov po metodoloških napotkih iz 8. člena ZPP. Na narokih, ki jih je sodišče izvedlo pred izdajo izpodbijanega sklepa, ni izvedlo dokaza z zaslišanjem udeležencev. Sodnica, ki je izdala sklep, je imela na voljo enake spoznavne možnosti kot sodnica, ki je izvedla naroke, na katerih so si udeleženci le izmenjavali vloge in podajali navedbe na zapisnik.

8. Obrazložitev izpodbijanega sklepa vsebuje jasne in kosistentne razloge o odločilnih dejstvih, tako da je preizkus mogoč in ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.(1)

9. Tudi kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni. Pritožba ne navaja, kaj naj bi sodišče v obrazložitvi napačno povzelo iz listinskega gradiva. Navedena kršitev je podana, če obstoji nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi o vsebini listin in zapisnikov in samimi temi listinami ter zapisniki, ne pa če sodišče neko dejstvo napačno oceni. Pritožba pa kršitev utemeljuje s tem, da naj bi si sodišče dejstva napačno razlagalo. Tudi če bi si jih res, pa si jih ni, ne bi šlo za kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Sodišče prve stopnje je dalo vsem, ki jih je zapustnik omenjal v oporoki, možnost izjaviti se o vsebini oporoke oziroma pravi zapustnikovi volji in vsi so to možnost tudi izkoristili. Sodišče je upoštevalo izjave vseh v oporoki omenjenih oseb in zakonite dedinje – vdove Terezije Čurin. Do kršitve pravice do izjave (uveljavljena kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) tako ni prišlo.

11. Iz izjav izhaja, da si dediči posamezna oporočna določila razlagajo oziroma jih razumejo različno. Ko je sodišče to ugotovilo, je moralo prekiniti zapuščinski postopek. Ne more namreč samo ugotavljati sporne vsebine oporoke, saj je za to treba v konkraditornem pravdnem postopku razjasniti sporna dejstva. Za sporno pravno vprašanje gre le, če je sporna vsebina pravne norme ali če je sporno, katero pravno normo je treba uporabiti. Vsa druga vprašanja so dejanska.(2) Ker je za odgovor na vprašanje, kaj je zapustnik z oporočnimi zapisi hotel doseči, torej kakšna je bila njegova prava volja, treba ugotavljati pravno relevantna dejstva, mora zapuščinsko sodišče, če ni soglasja udeležencev o vsebini oporoke, prekiniti postopek in tistega, katerega pravico šteje za manj verjetno, napotiti na pravdo – 1. točka drugega odstavka 210. člena v zvezi s prvim odstavkom 213. člena ZD.

12. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu natančno obrazložilo, da je napotitev na pravdo potrebna, ker obstaja spor o vsebini oporoke, saj si udeleženci vsak po svoje razlagajo zapis oporočnih razpolaganj. Prepisalo je dele oporoke, ki so sporni, in povzelo izjave dedinj in potencialnih dedičev v zvezi s temi deli oporoke. Sporno je, ali je zapustnik vse svoje premoženje namenil le zakonitim dedinjam, ali pa je del premoženja z oporoko zapustil tudi vnukom. Če je storil slednje, je le glede dela premoženja. O tem med udeleženci zapuščinskega postopka ni spora. Oporočni dedič pač ne more dedovati več, kot mu je namenil zapustnik v oporoki. Zato so neutemeljena izvajanja, s katerimi pritožba izpodbija napotitev na pravdo, ker da ni možna ugotovitev delne dedne pravice. Ker iz oporoke ni jasno razvidno, ali je zapustnik dele svojega premoženja zapustil vnukom ali pa je vnuke postavil za dediče svojima dedinjama – hčerama, česar ne more storiti (tretji odstavek 79. člena ZD), so vnuki, dokler v pravdi ne dokažejo svoje pravice, le potencialni dediči. Dedič bo le tisti zapustnikov vnuk oziroma vnukinja, ki bo dokazal, da je bila prava oporočiteljeva volja, da on po njem deduje. Res pa je, da v primeru, ko oporočitelj določeni osebi nakloni le posamezne stvari iz zapuščine, ta oseba praviloma ni dedič,(3) je volilojemnik (85. člen ZD).

13. Pravilno je stališče izpodbijanega sklepa, da iz izjave zapustnikove vnukinje A. A. (pritožničina sestra) izhaja, da ne uveljavlja, da je oporočna dedinja parc. št. 3/31 k. o. X. Nedvoumno je namreč izjavila, da je dedek to nepremičnino zapustil njeni mami Č. Č. Pritožnica pa meni, da je dedek ½ navedene parcele zapustil njej in sestri A. A. Glede na to je sodišče že na naroku dedinji A. A. pravilno predočilo, da ni dedinja v tem postopku in je o nadaljnjih procesnih dejanjih ne bo več obveščalo. Jasno obrazloženo in materialno pravno pravilno je tudi stališče izpodbijanega sklepa, da E. E. ni dedič, ker gre za prepovedano fidejkomisarično substitucijo. B. B. nima interesa za izpodbijanje razlogov, s katerim je sodišče utemeljilo svojo odločitev, da E. E. in A. A. nista dediča. Višje sodišče zato na pritožbene navedbe v zvezi s tem ne odgovarja. Prav tako ne na navedbe o postopku in premoženju na Hrvaškem, ker to ni predmet obravnavanega zapuščinskega postopka, ter na navedbe v zvezi z razglasitvijo oporoke, saj to ni predmet izpodbijanega sklepa.

14. Ni naloga sodišča, da na pravdo napoteni stranki v bistvu sestavi tožbo. Ni treba, da bi izrek napotitvenega sklepa vseboval že tožbeni zahtevek; zadošča opis pravnega varstva, ki naj ga stranka zahteva, to je opis vsebine pravice ali pravnega razmerja, ki naj ga sodišče ugotovi. Sporna dejstva navede v obrazložitvi sklepa.(4) Navedeno je sodišče prve stopnje storilo. Izpodbijani sklep vsebuje jasne razloge o tem, zakaj je sporno ali ima B. B. tako pravico po oporoki glede ½ parc. št. 3/31 k. o. X, kot jo je uveljavljala v zapuščinskem postopku.

15. Pri napotitvi na pravdo mora sodišče izhajati iz materialnega prava in okoliščin konkretnega primera ter presoditi pravica katere stranke je manj verjetna (prvi odstavek 213. člena ZD). Določitev vlog strankam hkrati kaže materialnopravno naziranje zapuščinskega sodnika o stanju zadeve v času napotitve in pove, katera stranka bi s svojim zahtevkom uspela, če bi sodišče o njem odločalo v tistem trenutku. Izpodbijani sklep napotuje na tožbo za ugotovitev dedne pravice, zakaj je ta sporna, pa je navedeno v pravilnih razlogih sklepa. Več kot to zapuščinsko sodišče ne ugotavlja, presoja spornih dejstev je v domeni pravdnega sodišča. Materialno procesno vodstvo v okoliščinah konkretnega primera ni bilo (več) potrebno.

16. Stranka na napotitveni sklep ni vezana. Tožbo lahko vloži tudi zoper druge osebe in z drugačnim zahtevkom, kot je navedeno v napotitvenem sklepu. Če pritožnica meni, da sta oporočna dediča tudi E. E. in A. A., napotitveni sklep ni ovira, da vloži tožbo tudi zoper njiju. Le pravni interes za tožbo zoper njiju bo morala posebej izkazati. In če meni, da je bila zapustnikova volja zapustiti ji le določeno stvar iz zapuščine, na kar nakazujejo pritožbene navedbe, da ni možno dedovati le posamezno premoženje, lahko vloži temu ustrezno tožbo. Izpodbijani napotitveni sklep ji priznava pravni interes, da vloži tožbo za ugotovitev take pravice, kot po njenem izhaja iz sporne oporoke.

17. Prav pa ima pritožba, da sodišče ni imelo podlage za napotitev pritožnice na tožbo, ki bi učinkovala tudi v korist tretjega – A. A., za katero je sodišče hkrati ugotovilo, da ne uveljavlja dedne pravice po pokojnem. Pritožnica nima pravnega interesa za tožbo v korist osebe, ki sama ne uveljavlja, da ji pripada kakšna pravica po zapustniku. Zato je višje sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je iz njegovega izreka izpustilo napotek B. B., naj toži, da ima dedno pravico skupaj s A. A. (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

18. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD. Pritožbene stroške nosita pritožnici sami, saj v zapuščinskem postopku vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (174. člen ZD).

Op. št. (1): ZPP se v zapuščinskem postopku uporablja skladno s 163. členom ZD.

Op. št. (2): Dr. Ana Božič Penko: Napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku, Pravosodni bilten 2/2003, stran 95. Op. št. (3): Dedič je, če se ugotovi, da je bila taka oporočiteljeva volja - tretji odstavek 79. člena ZD.

Op. št. (4): gl. dr. Ana Božič Penko: Napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku, stran 96 in dr. Vesna Rijavec: Dedovanje, Procesna ureditev, Gospodarski vestnik 1999, stran 234.