Jedro

Strah za usodo drugega ne predstavlja pravno priznane oblike škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je toženka dolžna plačati odškodnino v znesku 1.800,00 EUR s pripadki ter mu zato naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v znesku 479,33 EUR s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da tožnik ni (dokazal, da bi) v škodnem dogodku z dne 12. 4. 2013 (upoštevaje ugotovitve sodnega izvedenca za raziskavo prometnih nezgod prof. dr. I. P.) utrpel poškodbe, v posledici katerih naj bi mu nastala vtoževana nepremoženjska škoda (za pretrpljene telesne bolečine in strah). Z gotovostjo je celo zaključilo, da tožnik v predmetni prometni nezgodi zatrjevanih poškodb ni mogel utrpeti, in sicer ne le na podlagi izvida in mnenja izvedenca prof. dr. I. P., temveč tudi na podlagi njegove izpovedbe. Izvedenec je v svojem izvidu in mnenju ugotovil, da je (na podlagi primerjalne analize poškodb na vozilih Peugeot in VW Golf – slednje je pred prometno nesrečo vozil tožnik) voznica vozila Peugeot v fazi trka v avtomobil VW Golf (le-ta je v fazi trka že bil ustavljen, je miroval) vozila z hitrostjo maksimalno 10 km/h. V nastali prometni situaciji zato niso nastopili tehnični pogoji za obremenitev potnikov, ki bi bili vzrok za nastanek zatrjevanih tožnikovih poškodb. Do nastanka zatrjevanih poškodb bi lahko prišlo le izjemoma (nagnjenost k poškodbam ali nepravilno naravnan vzglavnik), izjemne okoliščine pa niso bile zatrjevane.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena ZPP(1) pritožuje tožnik s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi meni, da je sodba pomanjkljiva in se ne da preizkusiti. Iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče tožnikov zahtevek zavrnilo zgolj upoštevaje ugotovitve sodnega izvedenca za raziskavo prometnih nezgod, da v okoliščinah konkretne prometne nezgode potniki v avtomobilu niso mogli utrpeti poškodb. Ni pa pojasnilo zakaj ne verjame navedbam in izpovedbi tožnika, da je utrpel poškodbe prsnega koš in komolca, ki so izkazane z medicinsko dokumentacijo. Sodišče je upoštevalo le toženkin dokaz, ni pa se opredelilo do izvedenih tožnikovih dokazov v skladu z 8. členom ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Kršeni sta načeli enakopravnosti strank in kontradiktornosti postopka, sodba pa nima razlogov o odločilnih dejstvih. Poleg tega je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, saj izvedenec cestno prometne stroke nima ustreznega strokovnega znanja za ugotavljanje telesnih poškodb. Do zaključka, da tožnik v okoliščinah konkretne prometne nezgode ni mogel utrpeti poškodb, je izvedenec prišel le na podlagi hitrosti vozil in pospeškov. Zgolj z angažiranjem predlaganega izvedenca medicinske stroke, ki bi lahko pojasnil, ali so s strani izvedenca cestno prometne stroke ugotovljene sile dovoljevale nastanek telesnih poškodb in katerih, na katerih delih telesa ter kakšne poškodbe so ob tem lahko nastale, bi bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Opozarja, da je bil pregledan v ZD Č., pri pregledu pa tožil za bolečinami v prsnem košu in v roki v predelu komolca. Izpostavlja, da je v škodnem dogodku utrpel telesne poškodbe. Tožnik je zatrjeval tudi, da je utrpel t. i. primarni strah ter o tem tudi izpovedal, zaslišan kot stranka, izpodbijana sodba pa o tem nima razlogov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP),(2) v sporih majhne vrednosti pa so razlogi za izpodbijanje sodbe zakonsko omejeni; sodba se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP(3) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), s čimer je bil pritožnik s pravnim poukom v izpodbijani sodbi seznanjen. To pa v obravnavani zadevi pomeni, da s pritožbo ni dopustno izpodbijati niti dejanskih ugotovitev, niti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, to je tistih iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Stranki in pritožbeno sodišče so vezani na tista odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče (v bistvenem so povzeta v tč. 1 te obrazložitve). Pritožbeno sodišče zato pritožbenih očitkov, ki se nanašajo na napačno ugotovitev dejstev (da je tožnik utrpel poškodbe prsnega koš in komolca) ni moglo in smelo upoštevati. Isto velja tudi glede tako graje dokazne ocene sodišča prve stopnje (tako v procesnem smislu, to je kot nevestne, neskrbne in necelovite kot tudi v dejanskem smislu kot nezanesljive in neprepričljive), kot tudi drugih zatrjevanih relativnih bistvenih postopkovnih kršitev (tistih, ki bi utegnile vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe).

5. Sicer pa glede pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožbeni očitek o zagrešeni bistveni kršitvi postopkovnih določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen. Sodba je namreč jasna in razumljiva in ima vse potrebne razloge o odločilnih dejstvih. Glede zatrjevanega tožnikovega utrpljenega strahu (o čemer naj bi tožnik izpovedal, zaslišana kot stranka, izpodbijana sodba pa da o tem nima razlogov) je sicer res, da neposrednih razlogov o tem ni, a posredno iz razlogov sodbe vendarle izhaja, da upoštevajoč dinamiko prometne nesreče in minimalne poškodbe avtomobilov podlage za strah kot pravno priznane oblike nepremoženjske škode (takšne intenzivnosti in trajanja, da bi utemeljeval prisojo odškodnine) ni bilo.(4) To velja še posebej, če se upošteva tožnikovo izpovedbo glede tega, saj je izpovedal le, da „je ob trčenju mislil, da so zadaj vsi mrtvi,“ kar ne predstavlja pravno priznane oblike škode (strah za usodo drugega), medtem ko v tožbi zatrjevan (t. i. primarni) strah ni (prav z ničemer) izkazan. Temu nasprotne trditve torej ne držijo. Pritožnik kakšnih drugih upoštevnih procesnih kršitev ne zatrjuje, kakšnih procesnih kršitev, ki jih mora na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP upoštevati po uradni dolžnosti,(5) pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

6. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

7. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožnika je obsežena v izreku te sodbe (o zavrnitvi njegove pritožbe), temelji pa na določbah prvega odstavka 154. in 165. člena ZPP.

(1) Po prvem odstavku 338. člena ZPP (razlogi, iz katerih se sme sodba izpodbijat) se sodba sme izpodbijati: 1. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka; 2. zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja; 3. zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

(2) Spori majhne vrednosti so spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR.

(3) Podčrtalo pritožbeno sodišče. (4) Pri čemer je potrebno upoštevati tudi, da mora po tretjem odstavku 457. člena ZPP pisna sodba (v sporu majhne vrednosti) imeti uvod, izrek in obrazložitev, obrazložitev sodbe pa obsega samo kratek povzetek dejanskih ugotovitev ter navedbo določb procesnega in materialnega prava, na podlagi katerih je bilo odločeno (tretji odstavek 324. člena ZPP).

(5) Drugi odstavek 350. člena ZPP določa: „Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava“.