Jedro

Presoja vprašanja, ali gre za enostaven objekt, je odvisna od dveh kriterijev. Eden izmed kriterijev je površina objekta, drugi pogoj pa je odmik od meje s sosednjim zemljiščem.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je inšpekcijski organ prve stopnje odločil, da mora tožeča stranka kot investitor nelegalne gradnje takoj po vročitvi izpodbijane odločbe ustaviti vsa nadaljnja dela na dvojnem garažnem objektu in vrtni lopi (skupaj tlorisnih dimenzij brez fasadne obloge 9,97m x 4,84m + 2,99m x 2,88m in z vertikalnim gabaritom 2,84m x 3,30m, zaključeno z enokapno streho), na zemljišču parc. št. 185/101, k. o. ... (1. točka izreka), in da mora navedeno nelegalno gradnjo odstraniti do 1. 11. 2009 ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške (2. točka izreka). S 3. točko izreka je odredil prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 - uradno prečiščeno besedilo, 14/05 - popr. in 126/07 – v nadaljevanju ZGO-1). Če investitor v navedenem roku ne bo opravil naloženega dejanja, bo opravljena prisilna izvršba po drugi osebi, objekt se označi kot nelegalna gradnja, stroške izvršilnega postopka bo plačal investitor na podlagi posebnega sklepa, odločba je izdana po uradni dolžnosti in takse prosta, pritožba zoper to odločbo pa ne zadrži njene izvršitve (4., 5., 6., 7. in 8. točka izreka).

Iz obrazložitve je razvidno, da sta bili predloženi dve lokacijski informaciji in da prvostopenjski organ meni, da bi investitor moral za gradnjo navedenega objekta v skladu s 3. členom ZGO-1 pridobiti gradbeno dovoljenje. Tožeča stranka je v ponovnem postopku dala izjavo, da je investitor navedene nelegalne gradnje, za katero nima gradbenega dovoljenja. V inšpekcijskem pregledu je bilo ugotovljeno, da objekt po površini ne ustreza dovoljenim površinam in da nima soglasja mejaša za zmanjšani odmik od parcelne meje. Navaja površine obravnavanih objektov 48,25 m2 + 8,61 m2. Postavljen je bil rok za odpravo nepravilnosti. Ponoven ogled na terenu pa je pokazal, da je objekt zgrajen, da sta to dve garaži in vrtna shramba, da velikost presega dovoljeno, da naklon in oblika strehe nista usklajena z okoliškimi in da soglasje za zmanjšani odmik od parcelne meje ni pridobljeno. Odločitev o ustavitvi gradnje in o odstranitvi nelegalne gradnje prvostopenjski organ utemeljuje s sklicevanjem na 152. člen ZGO-1. Pritožbeni organ je pritožbi ugodil v delu, ki se nanaša na izrek o stroških postopka, in odpravil 6. točko izreka odločbe prvostopenjskega organa ter odločil, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep. V preostalem delu je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. Strinja se z ugotovitvijo prvostopenjskega organa, da bi obravnavani objekt moral imeti gradbeno dovoljenje, ker že v času njegove gradnje niso bili izpolnjeni pogoji za gradnjo enostavnega objekta brez gradbenega dovoljenja po 19. členu Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Uradni list RS, št. 114/03 in 130/04 – v nadaljevanju Pravilnik). Obravnavani objekt naj zaradi dimenzij in namembnosti ne bi izpolnjeval niti pogojev za gradnjo enostavnega objekta brez gradbenega dovoljenja po veljavni Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/08 – v nadaljevanju Uredba). Glede na pritožbene navedbe pojasnjuje, da ni sporno, da sta bili pridobljeni lokacijski informaciji z dne 13. 5. 2003 in 25. 7. 2006, ki pa ne pomenita dovoljenja za gradnjo.

Tožeča stranka vlaga tožbo zoper odločitev inšpekcijskega organa in navaja, da je nepravilna in nezakonita, ukrep tožene stranke pa naj bi bil prekomeren. Trdi, da v obravnavanem primeru ne gre za nelegalno gradnjo, saj gre za enostaven objekt, katerega gradnja se lahko skladno s 3.a členom ZGO-1 začne brez gradbenega dovoljenja. V času gradnje naj bi tožeča stranka tudi izpolnjevala vse predpisane pogoje za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja po 19. členu Pravilnika. Sklicuje se na dve lokacijski informaciji, in sicer na lokacijsko informacijo za gradnjo garaže za osebni avto z dne 13. 5. 2003 in na lokacijsko informacijo za gradnjo novega objekta – drvarnica in vrtna lopa z dne 25. 7. 2006. V obeh naj bi bilo določeno, da gradbeno dovoljenje ni potrebno. Navaja, da objekti na gradbeni parceli ne presegajo 40 % pokritosti celotne površine zemljišča, da se pomožni objekt prilagaja okoliškim objektom in ureditvam po zasnovi izrabe funkcionalnega zemljišča, odmiku od sosednjih objektov in sestavi osnovnih stavbnih mas. Odmik pomožnega objekta od ceste in od parcelne meje naj bi bil ustrezen. Objekt naj bi bil enostavne montažne konstrukcije, brez stropne plošče. Drvarnica in vrtna lopa se stikata z garažo oziroma imata skupne konstrukcijske elemente, kar po mnenju tožeče stranke ni prepovedano v omenjeni lokacijski informaciji, temveč naj bi bilo celo dovoljeno. Uporabljen naj bi bil dovoljen material, naklon strehe in smer slemena naj bi bila prilagojena obstoječim objektom, objekt pa naj bi bil skladen s sodobno krajinsko arhitekturo. Tožeča stranka trdi, da tloris pomožnega objekta ne presega dovoljene površine, ki so bile dane v obeh lokacijskih informacijah (24 m2 + 15 m2 + 15 m2) in da je v času gradnje pridobila soglasje lastnika oziroma lastnikov sosednjih zemljišč glede odmika od meje sosednjih zemljišč, le da to ni bilo dano v pisni obliki temveč ustno. Meni, da je pisna oblika v 20. členu Pravilnika določena le zaradi lažjega dokazovanja. Navaja, da sosed svojega ustnega soglasja ni preklical, niti ni ugovarjal, da soglasja ni dal, tožena stranka pa naj dejanskega stanja v zvezi s tem ne bi raziskala, zaradi česar naj dejansko stanje ne bi bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Obravnavani objekt naj ne bi presegal dovoljene površine po 5. členu Pravilnika, ugotovitev tožene stranke, da gre za dvojni garažni objekt pa naj bi bila nepravilna. Gradbeni inšpektor naj bi opravil ogled brez prisotnosti tožeče stranke, zato naj bi ji bila odvzeta možnost sodelovanja v postopku in možnost, da se izjavi o vseh za odločitev pomembnih dejstvih. Ob upoštevanju vseh dokazov in če bi si gradbeni inšpektor dejansko ogledal objekt, bi ugotovil, da ta še ni končan, ker nima predelne stene. Kršeno naj bi bilo načelo zaslišanja stranke iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ker stranki ni bila dana možnost sodelovanja v postopku. Tožeča stranka trdi, da ji ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, in da gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi (podrejeno razveljavi), toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Sodišče je tožbo vročilo tudi toženi stranki, ki je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in na zakonu utemeljena, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Izpodbijani ukrep gradbenega inšpektorja, ki ga je z zavrnitvijo pritožbe tožeče stranke potrdil tudi drugostopenjski organ, temelji na določbah ZGO-1. Po 3. členu ZGO-1 se lahko gradnja ali rekonstrukcija objekta začne na podlagi gradbenega dovoljenja, razen če gre za enostaven objekt iz 3.a člena ZGO-1. Po 152. členu ZGO-1 (inšpekcijski ukrepi pri nelegalni gradnji) v primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajen objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi v prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oz. zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Ukrep inšpekcijskega organa je torej določen že z zakonom, zato so očitki o prekomernosti ukrepa neutemeljeni. V obravnavanem primeru pa ni sporno, da je tožeča stranka garažni objekt in vrtno lopo zgradila brez gradbenega dovoljenja, sporno je, ali bi ga za zgrajeni objekt potrebovala.

Presoja tega vprašanja je odvisna od ugotovitve, ali gre v obravnavanem primeru za enostaven objekt ali ne. Tožeča stranka se sklicuje na dve lokacijski informaciji, ki sta bili izdani v času veljavnosti Pravilnika. Tako so bili v času gradnje enostavni objekti opredeljeni v 5. členu Pravilnika, v času izdaje izpodbijane odločbe pa v Uredbi. Eden izmed kriterijev je površina objekta. Tožeča stranka pravilno povzema 3. in 4. točko 5. člena Pravilnika, ki je za garažo določala 30 m2 tlorisne površine, za lopo pa 15 m2 tlorisne površine. Po Uredbi pa so garaže z bruto površino največ 30 m2 uvrščene med nezahtevne objekte (11. člen Uredbe), za katere je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, in ne med enostavne objekte, ki so opredeljeni v 14. členu Uredbe. Enoetažni pritlični objekti pa so enostavni objekti, če imajo tlorisno površino do 4 m2 in višino najvišje točke največ 2 m (f. točka 13. člena Uredbe).

Inšpekcijski organ je ugotovil dimenzije objektov, ki jim tožeča stranka ne nasprotuje. Sklicuje se na površine, ki so bile dovoljene po lokacijskih informacijah, ki jih je pridobila, vendar ne pojasni, kako naj bi se nesporno ugotovljene dimenzije objektov ujemale s površinami, ki jih navaja, tj. 24 m2 + 15 m2 + 15 m2. Podatki o tlorisni površini 48,25 m2 in 8,61 m2, ki so navedeni v odločbi, so očitno izračunani na podlagi podatkov o dimenzijah, ki jim, kot je že bilo povedano, tožeča stranka ne ugovarja. Ugovarja le ugotovitvi, da gre za dvojni garažni objekt. Ta ugovor pa po naravi stvari ne more vplivati na ugotovljeno tlorisno površino. Zato je njena trditev, da objekt ne presega dovoljenih površin še vedno zgolj pavšalna in kot taka neutemeljena.

Tudi če bi bila v času gradnje dovoljena tlorisna površina za objekt površine 8,61 m2, bi moral biti izpolnjen še pogoj odmika od meje s sosednjim zemljiščem. Četrta alineja 1. točke 20. člena Pravilnika je namreč določala, da morajo biti enostavni objekti od meje sosednjih zemljišč oddaljeni 1,5 m od meje sosednjih zemljišč, če ni drugače predpisano z izvedbenim prostorskim aktom; če je odmik manjši, je treba pred začetkom gradnje dobiti pisno soglasje lastnikov sosednjih zemljišč. Da tožeča stranka pisnega soglasja ni dobila, ni sporno. Tožeča stranka pa meni, da obličnost ne bi smela biti pogoj, saj naj bi bila pisnost soglasja predpisana le zaradi lažjega dokazovanja. Po presoji sodišča zgolj zatrjevanje, da je bilo dano ustno soglasje za gradnjo brez gradbenega dovoljenja, ne zadošča. Iz obrazložitve izpodbijane odločitve je razvidno, da tožeča stranka pisnega soglasja za zmanjšani odmik od parcele ni uspela pridobiti. Drugih dokazil, da je pridobila soglasje, pa v postopku ni navajala. Že zato je neutemeljen tudi očitek o nepravilno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ker da upravni organ ni ugotavljal, ali je bilo soglasje dano ustno.

Pogoji za gradnjo enostavnega objekta brez gradbenega dovoljenja morajo biti izpolnjeni kumulativno, zato morebitna skladnost gradnje z drugimi zahtevami, navedenimi v 19. členu Pravilnika, ne more vplivati na drugačno odločitev. Po navedenem torej glede na vrsto in dimenzije objekta ni dvoma, da je gradbeno dovoljenje potrebno in da gre zato za nedovoljeno gradnjo.

Pavšalne in zato neutemeljene so tudi tožbene trditve, da tožeča stranka ni imela možnost sodelovati v postopku in se izjaviti o vseh, za odločitev pomembnih dejstvih. V skladu s prvim odstavkom 146. člena ZGO-1 se vodenje inšpekcijskega postopka, izrekanje ukrepov in vročanje inšpekcijskih odločb, šteje za ukrepe v javnem interesu v smislu ZUP, zato se odločbe lahko izda v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank. Navedena zakonska določba daje podlagi za odstop od procesnih jamstev, ki jih sicer zagotavlja ZUP. Zato zgolj dejstvo, da tožeča stranka pred izdajo izpodbijane odločbe ni imela možnost, da se o zadevi izjavi, ne pomeni absolutne bistvene kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Poleg tega je že pritožbeni organ zavrnil tak pritožbeni očitek s pojasnilom, da se je tožeča stranka med postopkom večkrat izjavila o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Glede ogleda, pri katerem tožeča stranka ni sodelovala pa je pritožbeni organ prav tako pravilno pojasnil, da morebitna napačna ugotovitev, da je objekt končan, na odločitev ne more vplivati, ker lahko inšpektor na podlagi 152. člena ZGO-1 ukrepa povsem enako tudi, če objekti niso dograjeni.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je o zadevi odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožečo stranko in toženo stranko ni sporno.

Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.