Jedro

Pri določitvi človekoljubne pomoči se upoštevajo vsi prihodki oseb, ki živijo v istem gospodinjstvu z beguncem, ne glede na to, da to ni njegova družina.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1366/2001-16 z dne 13.9.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje v izreku pod točko 1. zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 12.7.2000,s katero je tožena stranka odločila, da se tožnici ne dodeli človekoljubne pomoči. V izreku pod točko 2. pa je predlogu tožnice za oprostitev plačila sodnih taks ugodilo.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da Zakon o začasnem zatočišču (Uradni list RS, št. 20/97, ZZZat) v 21. členu določa, da prejemajo osebe z začasnim zatočiščem, ki ne bivajo v nastanitvenem centru, človekoljubno pomoč v skladu z možnostmi države. Uredba o prispevku oseb z začasnim zatočiščem k oskrbi in nastanitvi v nastanitvenem centru in višini človekoljubne pomoči (Uradni list RS, št. 54/99 in 1/2000, Uredba) v 3. členu določa, da so do človekoljubne pomoči, ki jo izplačuje Republika Slovenija, upravičene osebe z začasnim zatočiščem, ki ne žive v nastanitvenem centru, če mesečni dohodek družine na družinskega člana za odrasle osebe ne presega 42% zajamčene plače. Človekoljubna pomoč se določi v višini razlike med prihodki na družinskega člana in zneskom, izračunanim po teh merilih. Pri določitvi človekoljubne pomoči se upoštevajo povprečni prihodki družine v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo vloge. Za prihodke družine pa se štejejo vsi prihodki oseb, ki žive v istem gospodinjstvu, ne glede na njihov izvor ali naravo (3. odstavek 3. člena Uredbe). Tožena stranka je v obravnavanem primeru odločala po skrajšanem ugotovitvenem postopku, katerega bistvo je v tem, da sta v njem združena ugotovitveni postopek in odločanje o stvari. Na podlagi podatkov, ki ji je tožnica predložila v postopku, je tožena stranka ugotovila, da znaša mesečni dohodek na družinskega člana 22.266,80 SIT. Pri tem je upoštevala samo prihodke hčerke tožnice in 5 članov skupnega gospodinjstva.

Ugotovljeni mesečni prihodek na družinskega člana pa presega znesek, ki se kot minimalen zahteva, da se lahko dodeli človekoljubna pomoč (42% zajamčene plače, ki je takrat za odraslo osebo znašala 17.195,00 SIT). Sodišče prve stopnje se strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da tožnica ne izpolnjuje kriterijev, ki jih kot pogoj za dodelitev človekoljubne pomoči predpisuje uredba. Tožena stranka po mnenju sodišča prve stopnje ne bi mogla odločiti drugače, če bi tožnico zaslišala, saj je, glede na določbe Uredbe, bistvena okoliščina, ki vpliva na dodelitev človekoljubne pomoči, prav višina dohodka na družinskega člana, te višine pa tudi z zaslišanjem tožnice ni mogoče spremeniti. Sodišče tudi ne more sprejeti tožbenega ugovora, da hčerka tožnice ne predstavlja njene družine. Iz upravnih spisov namreč izhaja, da tožnica živi v skupnem gospodinjstvu s svojo hčerko, česar tožnica v tožbi ne zanika, zato je glede na določbo 3. odstavka 3. člena Uredbe, treba med prihodke upoštevati prihodke hčerke tožnice. Zato je sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožnica vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem postopku, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je begunka s priznanim statusom od leta 1992. V Sloveniji ne prejema dohodkov, niti nima premoženja. Pravica do človekoljubne pomoči je pravica s področja begunstva in ne pravica s področja socialne varnosti. Zato ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo predlog, z uporabo izključno socialnih kriterijev, in sicer višine mesečnega prihodka družine na družinskega člana v družini hčerke, pri kateri je nastanjena. Socialni kriteriji pri zagotavljanju pravic beguncev niso relevantni. Zato Uredba, izdana na podlagi ZZZat, kolikor veže pridobitev pravice človekoljubne pomoči izključno na prejemek družine, pri kateri živi, ni v skladu z zakonom niti s konvencijo in jo sodišče ne bi smelo upoštevati pri svoji odločitvi. Napačno je stališče, da je družina hčerke njena družina. Zato ji dejstvo, da živi pri družini hčerke, ne bi smelo biti v škodo. Po Uredbi so upoštevani prihodki njene družine, ki jo sicer sama nima, ne pa prihodki družine, pri kateri je nastanjena. Podoben je tudi npr. položaj otrok v reji, ki so upravičeni do mesečne denarne pomoči, ne glede na višino dohodka družine, pri kateri živijo. Predlaga razveljavitev sodbe sodišča. Prosi za oprostitev plačila vseh stroškov postopka glede na naravo zadeve in slabo premoženjsko stanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet tega upravnega spora je presoja izpolnitve pogojev za dodelitev človekoljubne pomoči, ki jo je tožnica uveljavljala v upravnem postopku. Glede na dejansko stanje, ki ga je tožnica v svoji vlogi z dne 8.5.2000 in v dopolnitvah navajala, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ni izkazano, da tožnica izpolnjuje kriterije, ki jih kot pogoj za dodelitev človekoljubne pomoči določa Uredba. Po izrecni določbi 3. člena Uredbe se štejejo za prihodke družine, ki se upoštevajo pri določitvi človekoljubne pomoči, vsi prihodki družinskih članov oziroma oseb, ki živijo z družino v istem gospodinjstvu, ne glede na njihov izvor ali naravo. To pa pomeni, da se upoštevajo vsi prihodki oseb, ki živijo v istem gospodinjstvu z beguncem, ne glede na to, da to ni njegova družina. Čeprav so bili v upravnem postopku upoštevani le prejemki tožničine hčerke, na podlagi katerih je bil, ob upoštevanju števila oseb v skupnem gospodinjstvu

(5), izračunan mesečni prihodek, že ta presega 42 % zajamčene plače. Zato, tudi po presoji pritožbenega sodišča, tožnica ni upravičena do človekoljubne pomoči po citirani določbi Uredbe, kot sta to pravilno ugotovila tožena stranka in sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi ostale pritožbene ugovore, ki ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. V tem upravnem sporu ni mogoče presojati ustavnosti Uredbe, ki je bila pravna podlaga za odločitev v tej zadevi, saj je za to pristojno Ustavno sodišče Republike Slovenije. Prav tako ni mogoče upoštevati ugovora o primerljivosti prejemkov za otroke v reji in človekoljubne pomoči, saj gre za povsem drugo vrsto prejemkov, v zvezi z begunstvom.

O oprostitvi plačila stroškov postopka odloča sodišče prve stopnje na predlog stranke na podlagi 169. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99), v zvezi s 16. členom ZUS, ki se za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, primerno uporabljajo.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišča paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.