Jedro

Pravovarstveno potrebo mora stranka izkazovati ves čas postopka, kar pomeni, da mora izkazovati, da je odločitev sodišča potrebna, ker drugače njene pravice oziroma njen pravni interes ne bo zavarovan. Pravovarstveni interes namreč pomeni možnost, da si stranka izboljša svoj pravni položaj. V obravnavani zadevi pa je tožena stranka ugodila pritožbi tožeče stranke in odpravila odločbo prvostopnega organa. Z izpodbijano odločbo je torej vzpostavila pravno stanje, kakršno je bilo pred izdajo odločbe organa prve stopnje. Po presoji sodišča zato izpodbijana odločba ne posega v pravice ali pravne koristi tožeče stranke, ki bi jih bilo potrebno zavarovati v tem upravnem sporu. Tožnica si namreč svojega pravnega položaja v tem postopku ne more izboljšati, ker je bila prvostopna odločba v celoti odpravljena in zadeva vrnjena prvostopnemu organu v ponovni postopek. Prav tako tožeča stranka, ki je s pritožbo uspela, ne more s tožbo izpodbijati obrazložitve drugostopne odločbe. Predmet sodne presoje je namreč utemeljenost upravnega akta kot izhaja iz izreka odločbe, saj pravnomočnost zajema le izrek odločbe, obrazložitev odločbe pa vsebuje zgolj utemeljitev odločitve glede na dejansko in pravno stanje.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, Izpostava A, št. ... z dne .... s katero je bilo odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 1999 v višini 2.206.561,00 SIT in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovni postopek. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi sklicuje na določbe Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 do 33/89 in Uradni list RS, št.44/97, v nadaljevanju: ZSZ) in na določbe Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča občine Preddvor (Uradni glasilo Občine Preddvor, št. 9/97, 3/99, 7/99 in 2/00, v nadaljevanju: Odlok), na katerih temelji odmera nadomestila. Občinska skupščina oziroma sedaj občinski svet občine lahko skladno z določbo 5. odstavka 60. člena ZSZ določi, da so poslovne površine tudi površine zemljišč, ki so namenjene poslovni dejavnosti, kot so nepokrita skladišča, parkirišča, delavnice na prostem in podobno. Tako se po določbi 2. člena Odloka kot poslovne površine štejejo tudi nepokrita skladišča, parkirišča, delavnice na prostem, gostinski vrtovi, gramoznice, peskokopi, glinokopi, vodna zajetja za pridobivanje električne energije, površine, na katerih so grajeni daljnovodi, površine za obratovanje bencinskih servisov in druge površine namenjene za opravljanje poslovne dejavnosti. Po določbi 11. člena Odloka so površine, na katerih so zgrajeni daljnovodi, površine v dolžini trase voda in širine 1 m za podzemne vode in 2 m za nadzemne vode. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačujejo po določbi 62. člena ZSZ neposredni uporabniki zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe (imetnik pravice razpolaganja oziroma lastnik, najemnik stanovanja oziroma poslovnega prostora, imetnik stanovanjske pravice). V 2. odstavku 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/2000, v nadaljevanju: ZUP) je določeno, da mora biti izrek odločbe kratek in določen, če je potrebno se lahko razdeli na več točk. Ker je prvostopni organ odločal o pravici oziroma obveznosti tožeče stranke, mora biti tudi iz izreka odločbe jasno razvidno, od katerih objektov in naprav oziroma površin je bilo nadomestilo odmerjeno glede na določbe ZSZ in določbe Odloka. Ker iz izreka odločbe ni jasno razvidno, od katerih objektov in naprav oziroma površin je bilo nadomestilo odmerjeno, utemeljenosti ugovora, da je bilo nadomestilo odmerjeno od javne infrastrukture in grajenega javnega dobra, ni mogoče preizkusiti. Pojasni tudi, da za objekte, ki so neposredno namenjeni izvajanju gospodarskih javnih služb, torej od javne infrastrukture ni mogoče odmerjati nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ker je tem dobrinam priznan poseben pomen in za predpisovanje plačevanja nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča od takšnih površin občinski svet nima pooblastila v ZSZ. V obravnavanem primeru pa bo prvostopni organ kljub navedenim določilom ZSZ skladno z določili 8. in 11. člena Odloka odmeril nadomestilo od poslovnih in stanovanjskih prostorov oziroma stavbnih zemljišč, ki jih pritožnik uporablja za namene, opredeljene v 8. členu kot tudi od površin, na katerih so zgrajeni daljnovodi in se nahajajo v območju stavbnih zemljišč, opredeljenih v 4. členu Odloka, za katera se plačuje nadomestilo.

Tožeča stranka, je vložila tožbo zoper izpodbijano odločbo iz vseh tožbenih razlogov po 1. odstavku 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS). V njej navaja, da je pravna oseba javnega prava in izvršuje obvezno gospodarsko javno službo. Izpodbijana odločba temelji na napačni ugotovitvi dejanskega stanja saj ni podlage za odmero nadomestila na ugotovljenih površinah. Tožeča stranka ni neposredni uporabnik zemljišča, temveč ima na zemljišču, preko katerih gredo komunalni vodi, samo služnostno pravico prehoda oz. pretoka. Sklicuje se argumentacijo in stališča, ki jih je v odločbi opr. št. ... z dne ... zavzel Davčni urad B, Izpostava B. Navaja, da Odlok ni v skladu z ZSZ, zlasti s 5. odstavkom 60. člena ZSZ, ker površin od katerih je izpodbijana odločba odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča ni mogoče šteti niti med skladišča, niti med parkirišča, niti med delavnice na prostem in prav tako ne med njim podobne objekte. Pri odmerni odločbi ni izpolnjen osnovni pogoj, to je, da sploh gre za stavbno zemljišče. V nekaterih primerih kjer je nadomestilo odmerjeno, gre za javno dobro, ki je tudi vknjiženo v zemljiški knjigi. Istočasno pobiranje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča od objektov in naprav katerih lastnik je občina (ki je tudi prejemnik nadomestila za stavbno zemljišče) sama, je v nasprotju s samim namenom izvrševanja gospodarskih javnih služb. V postopku so bila kršena tudi postopkovna določila ZUP, in sicer načelo zaslišanja stranke. Tožeča stranka se sicer z odpravo prvostopne odločbe strinja, ne strinja pa se z napotilnim delom izpodbijane odločbe glede ponovne odmere nadomestila, saj tožeča stranka ni zavezanec za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Sodišču predlaga, da odpravi prvostopno in izpodbijano odločbo.

Sodišče je moralo tožbo zavreči iz naslednjih razlogov: Po določbi 1. odstavka 4. člena ZUS je upravni spor dopusten, če tožnik uveljavlja, da je prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi upravnega akta ali zaradi tega, ker mu upravni akt ni bil izdan ali vročen v predpisanem roku. Pravni interes je torej bistvena predpostavka za dovoljenost upravnega spora. Pravovarstveno potrebo mora stranka izkazovati ves čas postopka, kar pomeni, da mora izkazovati, da je odločitev sodišča potrebna, ker drugače njene pravice oziroma njen pravni interes ne bo zavarovan. Pravovarstveni interes namreč pomeni možnost, da si stranka izboljša svoj pravni položaj. V obravnavani zadevi pa je tožena stranka ugodila pritožbi tožeče stranke in odpravila odločbo prvostopnega organa. Z izpodbijano odločbo je torej vzpostavila pravno stanje, kakršno je bilo pred izdajo odločbe organa prve stopnje. Po presoji sodišča zato izpodbijana odločba ne posega v pravice ali pravne koristi tožeče stranke, ki bi jih bilo potrebno zavarovati v tem upravnem sporu. Tožnica si namreč svojega pravnega položaja v tem postopku ne more izboljšati, ker je bila prvostopna odločba v celoti odpravljena in zadeva vrnjena prvostopnemu organu v ponovni postopek. Prav tako tožeča stranka, ki je s pritožbo uspela, ne more s tožbo izpodbijati obrazložitve drugostopne odločbe. Predmet sodne presoje je namreč utemeljenost upravnega akta kot izhaja iz izreka odločbe, saj pravnomočnost zajema le izrek odločbe, obrazložitev odločbe pa vsebuje zgolj utemeljitev odločitve glede na dejansko in pravno stanje. Res je, da so navodila drugostopnega organa v obrazložitvi njegove odločbe zavezujoča za organ prve stopnje, vendar so stranki v ponovljenem postopku zagotovljene vse procesne pravice tako v dokaznem postopku, kakor tudi pravna sredstva. Tožeči stranki je bilo, kot izhaja iz vloge tožene stranke št. ... z dne ..., pravno varstvo zoper odločbo, izdano v ponovljenem postopku dne ... zagotovljeno s pravico do pritožbe, kakor tudi v nadaljevanju do tožbe v upravnem sporu. Tožeča stranka je torej lahko nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in nepravilno uporabo materialnega prava uveljavljala v navedenih postopkih. Ker mora za odločanje v upravnem sporu tožnik ves čas postopka (od vložitve tožbe do odločitve sodišča) izkazovati pravni interes in mora na njegov obstoj sodišče paziti po uradni dolžnosti, dejanskega interesa pa v upravnem sporu samostojno ni mogoče uveljavljati, izpodbijana odločba po presoji sodišča ne posega v pravice ali pravne koristi tožeče stranke, ki bi jih bilo potrebno zavarovati v tem upravnem sporu. S tem pa so podani razlogi za zavrženje tožbe iz 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.