Jedro

Trditveno gradivo tvori celota (pravočasnih) trditev obeh strank. Tudi če tožnik ne navede vseh pravno pomembnih dejstev, lahko nesklepčnost njegove tožbe odpravi toženec, s tem da poda manjkajoče trditve.

V sporih, ki tečejo na podlagi razveljavitve sklepa o izvršbi in nadaljevanja postopka v pravdi, se predlog za izvršbo in dopolnitev tožbe skupaj štejeta za tožbo. Iz obeh vlog tožeče stranke je jasno razbrati kaj zahteva – plačilo računov, navedenih v predlogu za izvršbo, skupaj z obrestmi in stroški postopka. Četudi tega v dopolnitvi tožbe ni navedla v obliki predloga odločitve, ni mogoče šteti, da določen tožbeni zahtevek ni bil postavljen.

Okoliščina, da sodišče v dokaznem sklepu navede, da se pogledajo vse listine v spisu in pri tem natančno ne specificira katere listine so to, ne pomeni nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ugovor pobota je zgolj obrambno sredstvo, zato ni mogoče ugotoviti obstoja toženčeve terjatve v znesku, ki presega višino tožbenega zahtevka.

Ker se tudi pri procesnem pobotu šteje, da posledice pobota učinkujejo za nazaj, se terjatvi štejeta za pobotani z dnem nastanka poznejše terjatve.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se izrek pravilno glasi: „I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 211410/2013 z dne 27. 12. 2013 se v 1. in 3. odstavku izreka razveljavi.

II. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke v višini 1.323,45 EUR.

III. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožene stranke do višine 1.323,45 EUR.

IV. Terjatvi se pobotata in se zahtevek tožeče stranke na plačilo 1.323,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 585,60 EUR od 1. 12. 2013 dalje do plačila, od zneska 335,50 EUR od 7. 12. 2013 dalje do plačila in od zneska 402,35 EUR od 21. 12. 2013 dalje do plačila.

V. Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti 234,85 EUR njenih pravdnih stroškov, v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

II. Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti 284,69 EUR njenih pritožbenih stroškov, v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 211410/2013 z dne 27. 12. 2013 v 1. in 3. točki izreka (I. točka izreka). Pobotni ugovor tožene stranke je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki pa je naložilo v plačilo tudi 141,00 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o nesklepčnosti tožbe, ker tožeča stranka ni navedla, na katere prevoze se računi nanašajo, kakšna je bila cena storitve in med kom so bili prevozi dogovorjeni ter ni izkazala, da je prevoze opravila. Tožena stranka je sama (že v ugovoru zoper sklep o izvršbi) navedla da sta pravdni stranki poslovno sodelovali, da je tožeča stranka za toženo opravljala prevoze knjig, ki jih tožena stranka tiska v Italiji in da so bili vsi vtoževani računi zavrnjeni, ker je tožnik tožencu med prevozom knjig na Poljsko in na Norveško povzročil škodo. Vsega navedenega tožeči stranki tako ni bilo treba ponavljati. Trditveno gradivo namreč tvori celota (pravočasnih) trditev obeh strank. Tudi če tožnik ne navede vseh pravno pomembnih dejstev, lahko nesklepčnost njegove tožbe odpravi toženec, s tem da poda manjkajoče trditve. Tako so irelevantni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje zmotno zapisalo, da je tožeča stranka obrazložila relacijo prevoza, vsebino tovora, CMR številko tovornega lista in elektronska sporočila, ki sta si jih izmenjali stranki. To je storila že tožena stranka. Tožeča stranka pa je v dopolnitvi tožbe zapisala, da sodelovanje med strankama ni sporno, s čimer je potrdila njene navedbe. Povsem pravilen je tako tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka terjatvi tožeče ni ugovarjala ne po temelju ne po višini (plačilo je odrekala zgolj zaradi zatrjevane nasprotne terjatve).

6. Prav tako pritožba ne more uspeti z očitki, da tožeča stranka v dopolnitvi tožbe ni postavila nobenega zahtevka. V sporih, ki tečejo na podlagi razveljavitve sklepa o izvršbi in nadaljevanja postopka v pravdi, se predlog za izvršbo in dopolnitev tožbe skupaj štejeta za tožbo. Iz obeh vlog tožeče stranke je jasno razbrati kaj zahteva – plačilo računov, navedenih v predlogu za izvršbo, skupaj z obrestmi in stroški postopka. Četudi tega v dopolnitvi tožbe ni navedla v obliki predloga odločitve, ni mogoče šteti, da določen tožbeni zahtevek ni bil postavljen.

7. Vloga tožeče stranke z dne 24. 2. 2015 se v spisu ne nahaja. V predmetnem postopku zato ni mogla biti upoštevana. Tudi iz izpodbijane sodbe pa je razvidno, da se sodišče prve stopnje nanjo ni oprlo. Prav tako sodišče prve stopnje, zaradi posebnih postopkovnih pravil, ki veljajo v postopkih v sporih majhne vrednosti in na katere se na več mestih sklicuje tudi pritožba, pravilno ni upoštevalo vloge tožene stranke z dne 20. 3. 2015 (ki se tudi sicer v spisu III Pg 2391/2014 sploh ne nahaja).

8. Okoliščina, da sodišče v dokaznem sklepu navede, da se pogledajo vse listine v spisu in pri tem natančno ne specificira katere listine so to, ne pomeni nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP.(1) Drugih kršitev določb postopka pa v pritožbi zoper sodbo v sporih majhne vrednosti ni mogoče uveljaviti (prvi odstavek 458. člena ZPP). Višje sodišče se zato do povzetih očitkov ni vsebinsko opredeljevalo. Ker v predmetni zadevi ni bilo nobenih prepozno predlaganih dokazov (v spisu se nahajajo zgolj listine A1 do A7, ki so bile predložene hkrati z dopolnitvijo tožbe), pa ne morejo biti utemeljene niti pritožbene navedbe, da tožena stranka zaradi nesubstanciranega dokaznega sklepa ne ve, ali je izpodbijana sodba oprta tudi na takšne dokaze.

9. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da tožeča stranka v dopolnitvi tožbe niti v pripravljalni vlogi ni navedla nič konkretnega v zvezi z odškodninsko terjatvijo tožene stranke. Navedla je le, da so toženčevi ugovori o nastali škodi irelevantni ter (v pripravljalni vlogi), da so navedbe o škodi neresnične in neizkazane. Opozorilo o pavšalnosti ugovorov tožeče stranke, je tožena stranka podala že v postopku na prvi stopnji, sodišče pa se do njih ni opredelilo. S tem je storilo smiselno zatrjevano kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Enaka kršitev je podana tudi v posledici dejstva, da je trditve tožene stranke, ki so bile zgolj pavšalno prerekane, štelo za neizkazane in posledično neutemeljene. V odškodninskih sporih mora namreč oškodovanec res navesti, da so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti, dokazati pa jih mora šele v primeru, da jim nasprotna stranka nasprotuje. V kolikor nasprotna stranka njenih trditev ne zanika ali pa jih zanika brez navajanja razlogov, se namreč šteje, da so te priznane (drugi odstavek 214. člena ZPP). Ker priznanih dejstev ni treba dokazovati, pa oškodovancu v primeru, da nasprotna stranka njegovim trditvam ne nasprotuje, v zvezi z njimi ni potrebno predložiti dokazov (prvi odstavek 214. člena ZPP). Zgoraj citirani ugovori tožene stranke nedvomno pomenijo pavšalne ugovore, zato bi sodišče prve stopnje moralo šteti za priznane trditve tožene stranke: - da je tožeči stranki naročila prevoz 5000 knjig, ki ga je slednja prevzela in izvedla, - da je bilo ob predaji knjig ugotovljeno, da so slednje popolnoma razmočene in neuporabne ter da je bilo 4328 knjig uničenih, - da je sledila reklamacija kupca, o kateri je bil obveščen tudi prevoznik, ki se reklamacijskega postopka kljub pozivu ni udeležil, - da je bil prevozniku 27. 6. 2013 posredovan material, ki dokazuje obstoj škode, - da je bila celotna naklada (5000 knjig) ponovno natisnjena in dostavljena kupcu, - da je bila cena tiska 1,29 EUR na knjigo in je bil torej toženec zaradi ponovnega tiskanja oškodovan za 5.516,65 EUR, imel pa je tudi dodatne stroške z reševanjem reklamacije (ki jih natančno specificira).

10. Iz povzetih trditev je tako mogoče razbrati, da je škoda nastala, da je nastala med prevozom (in je zato zanjo odgovoren prevoznik – prvi odstavek 689. člena Obligacijskega zakonika) ter kakšna je njena višina. Tožeča stranka tega ni zanikala oziroma je nastanek škode zanikala povsem pavšalno, brez navajanja kakršnihkoli razlogov. Posledično je bilo treba pobotnemu ugovoru ugoditi in ugotoviti obstoj toženčeve terjatve do tožnika, do višine 1.323,45 EUR. Ugovor pobota je namreč zgolj obrambno sredstvo, zato ni mogoče ugotoviti obstoja toženčeve terjatve v znesku, ki presega višino tožbenega zahtevka.

11. Višje sodišče ob tem še dodaja, da je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 11. 7. 2014 navedla, da tožena stranka zoper njo ni vložila odškodninske tožbe. Tožena stranka je na to odgovorila, da odškodninski zahtevek še ni zastaral in da je možno, da bo tožba vložena, da pa to ni nujno, saj lahko tožena stranka svojo terjatev uveljavi tudi s pobotnim ugovorom. Kljub dejstvu, da je tožeča stranka v nadaljevanju postopka predlagala zavrženje pobotnega ugovora zaradi litispendence, je tako očitno, da je bil slednji podan pred (morebitno) vložitvijo odškodninske tožbe. Višje sodišče ga zato ni zavrglo (čeprav na obstoj litispendence pazi po uradni dolžnosti – 11. točka drugega odstavka 339. člena v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP).

12. Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se v sklep o izvršbi VL 211410/2013 z dne 27. 12. 2013 v 1. in 3. odstavku izreka razveljavi, da se ugotovi obstoj terjatve tožeče stranke in obstoj terjatve tožene stranke do višine 1.323,45 EUR, da se terjatvi pobotata, tožbeni zahtevek pa zavrne (prvi odstavek 354. člena ZPP). V zvezi z zakonskimi zamudnimi obrestmi tožena stranka trdi, da ji je škoda, ki jo uveljavlja v pobot, nastala dne 12. 6. 2013 (česar tožeča stranka ne zanika). To je pred zapadlostjo terjatev tožeče stranke po vtoževanih računih (decembra 2013). Ker se tudi pri procesnem pobotu šteje, da posledice pobota učinkujejo za nazaj, se terjatvi štejeta za pobotani z dnem nastanka poznejše terjatve.(2) Zakonske zamudne obresti po računih tožeče stranke tako sploh niso začele teči. Višje sodišče je zato zahtevek za njihovo plačilo zavrnilo.

13. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je višje sodišče odločilo tudi o celotnih pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka je po spremembi tožbe z zahtevkom v celoti propadla, zato mora toženi stranki povrniti celotne pravdne stroške. Slednje je višje sodišče odmerilo skladno s priglašenim stroškovnikom, ob upoštevanju Zakona o odvetniški tarifi in Zakona o sodnih taksah. Toženi stranki je priznalo 89,70 EUR nagrade za postopek, 82,80 EUR nagrade za narok ter 20,00 EUR materialnih stroškov, vse z 22% DDV, kar znese 234,85 EUR.

14. Tožena stranka je s pritožbo v celoti uspela, zato ji mora tožeča stranka povrniti tudi pritožbene stroške, in sicer: 110,40 EUR nagrade za postopek z 22% DDV ter 150,00 EUR sodne takse. Navedeno skupaj znese 284,69 EUR.

Op. št. (1): Nesubstanciran dokazni sklep lahko pomeni kvečjemu relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Op. št. (2): Glej npr. sodbo VS RS II Ips 922/2008 z dne 27. 11. 2008.