Jedro

Glede na to, da sodišče prve stopnje v zvezi s tožnikovo terjatvijo ni ugotovilo zgolj obstoja po višini določenega neto zneska, ker ta ob izdaji sodbe niti še ni znan, bi bilo upoštevanje terjatve iz naslova razlike v plači, ki zajema davke in prispevke, tudi v nasprotju s pravili pobotanja, ker se to zgodi za nazaj - od takrat, ko so se stekli pogoji za pobotanje (312. člen OZ), ne za v prihodnje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I.a, I.b, I.c in III. točki izreka delno spremeni tako, da se v tem delu na novo glasi: "I.a Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati razliko v plači za mesec februar 2018 v znesku 902,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2018 do plačila.

I.b Pobotni ugovor tožene stranke v zvezi z njeno terjatvijo v znesku 902,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2018 do 29. 12. 2022 se zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 93 % njenih stroškov, tožena stranka pa je dolžna tožeči stranki povrniti 7 % njenih stroškov."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 26,13 EUR, na TRR račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. ..., sklic na številko ..., svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.

Obrazložitev

1. V tej zadevi je sodišče prve stopnje enkrat že odločalo, in sicer je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo razlike v plači za čas od julija 2017 do decembra 2017 in za februar 2018 v skupnem znesku 13.080,00 EUR z obrestmi. Odločilo je, da mora tožnik povrniti toženki stroške postopka (sodba I Pd 956/2018 z dne 14. 9. 2021). Takšno odločitev je pritožbeno sodišče razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (sklep Pdp 680/2021 z dne 4. 1. 2022).

2. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju ugotovilo, da obstaja terjatev tožnika v višini 902,62 EUR z obrestmi od 19. 3. 2018 do 29. 12. 2022 (I.a točka izreka) ter da obstaja terjatev toženke v višini 902,62 EUR z obrestmi od 19. 3. 2018 do 29. 12. 2022 (I.b točka izreka). Zaradi pobota ugotovljenih terjatev je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo 902,62 EUR z obrestmi od 19. 3. 2018 do 29. 12. 2022 (I.c točka izreka). V I. točki izreka je zavrnilo še tožbeni zahtevek tožnika za plačilo ostalega dela zahtevane razlike v plači za februar 2018 z obrestmi od 19. 3. 2018 do plačila. Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo razlike neto plače v konkretiziranih zneskih za čas od julija 2017 do decembra 2017, z obrestmi (II. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženki pa je dolžan povrniti njene stroške (III. točka izreka).

3. Tožnik se pritožuje zoper izpodbijani del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je v obdobju od julija 2017 do decembra 2017 opravljal delo za toženko v Nemčiji. Toženka je pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da z A. A. nima nič (da ga direktorica ne pozna), v nasprotju s tem pa je B. B. izpovedal, da gre za njenega delavca. Če je tožnik delal za A. A., ki je vedel, na katerih deloviščih v Nemčiji toženkini zaposleni opravljajo delo, bi moralo sodišče zaključiti, da je tožnik delal za toženko. Nasprotuje dokazni oceni sodišča o skladnosti izpovedi prič A. A. in B. B. ter direktorice toženke. Njihove izpovedi so nedosledne, zato jim sodišče ne bi smelo slediti. Ni mogoče zanemariti sprenevedanja direktorice toženke, ki je najprej zanikala, da pozna A. A., čeprav se je na naroku izkazalo, da je navedena priča zaposlena pri toženki. Opozarja, da sta priči in direktorica toženke usklajeno delovali z namenom ustvariti napačen vtis o pravno relevantnih dejstvih. Tožnik je odšel v Nemčijo po odredbi toženke, ki je bila ves čas seznanjena, kje se nahaja. Iz zvočnega posnetka izhaja, da je direktorica toženke vedela, kje se je nahajal tožnik. Z njim je bila tudi v telefonskem kontaktu. A. A. je direktorici toženke nakazoval denar, ki ga je prejel za opravljeno delo delavcev v Nemčiji. Ni mogoče verjeti izpovedi direktorice toženke, da ni vedela, da tožnik zanjo opravlja delo. Izpostavlja, da je pobot terjatev nezakonit. Priglaša stroške pritožbe.

4. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede pobotnega ugovora. V preostalem (glede plačila razlike v plači za čas od julija 2017 do decembra 2017 in za mesec februar 2018 v delu, ki presega prisojenih 902,62 EUR z obrestmi) je izpodbijani del sodbe pravilen.

7. Tožnik uveljavlja plačilo razlik v plači za opravljeno delo v Nemčiji. Pogoje za opravljanje dela v tujini in vsebino pogodbe o zaposlitvi za opravljanje takšnega dela določata 208. in 209. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Prvi odstavek 208. člena določa, da v skladu s pogodbo o zaposlitvi delodajalec lahko začasno napoti delavca na delo v tujino. Če pogodba o zaposlitvi ne predvideva možnosti dela v tujini, morata delodajalec in delavec v skladu s tretjim odstavkom istega člena skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Pogodba se lahko sklene za čas dokončanja projekta, oziroma za čas dokončanja dela, ki ga napoteni delavec opravlja v tujini. Po prenehanju opravljanja dela v tujini mora delodajalec zagotoviti delavcu vrnitev v Slovenijo (četrti odstavek 208. člena ZDR-1). Vsebino pogodbe o zaposlitvi za opravljanje dela v tujini določa prvi odstavek 209. člena ZDR-1. Poleg obveznih sestavin po ZDR-1 so to še določila o trajanju dela v tujini, praznikih in dela prostih dnevih, minimalnem letnem dopustu, višini plač in valuti, v kateri se le ta izplačuje, dodatnem zavarovanju za zdravstvene storitve v tujini, drugih prejemkih v denarju ali naravi, do katerih je delavec upravičen za čas dela v tujini, načinu zagotavljanja in uresničevanja pravic v zvezi s plačilom za delo in drugimi prejemki, ki so v skladu s predpisi države, v kateri se delo opravlja, zagotovljeni drugače, vendar najmanj v obsegu, kot ga zagotavlja ta zakon oziroma ugodneje, ter o pogojih vrnitve v Slovenijo. V pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 6. 2017, ki je bila sklenjena za določen čas, ni bila predvidena možnost napotitve tožnika na delo v tujino, temveč je bilo določeno, da bo opravljal delo na terenu Republike Slovenije.

8. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnik v času od julija 2017 do decembra 2017 v Nemčiji ni opravljal dela za toženko. Takšen zaključek temelji na skladni izpovedi direktorice toženke in prič B. B. ter A. A. Slednji je tožnika na prošnjo direktorice toženke odpeljal v Nemčijo zato, ker je tožnik tam imel družino, h kateri je želel, in ne zato, da bi za toženko opravljal delo. Iz tožnikove izpovedi ne izhaja jasno, za koga naj bi po odhodu v Nemčijo tam delal – tako naj bi npr. izvajal dela za A. A. oziroma za podjetje C., s katerim pa toženka ni nikoli poslovno sodelovala. Za presojo ni pomembno pritožbeno navajanje, ali je A. A. vedel, na katerih deloviščih v Nemčiji opravljajo delo zaposleni pri toženki. Četudi bi tožnik v spornem obdobju opravljal delo v Nemčiji po navodilih A. A., to še ne bi pomenilo opravljanja dela za toženko, saj A. A. v okviru svojih nalog ni bil upravičen oziroma pooblaščen v imenu toženke njenim delavcem odrejati dela v Nemčiji. Pritožba neutemeljeno izpodbija verodostojnost izpovedi direktorice toženke, ker naj bi sprva zanikala, da z A. A. nima nič (da ga praktično ne pozna), čeprav se je kasneje z izpovedjo B. B. izkazalo, da gre za delavca toženke. Te pritožbene navedbe so protispisne, ker je toženka že v pripravljalni vlogi z dne 21. 5. 202o navajala, da je bil pri njej poleti 2017 zaposlen A. A. Slednji za toženko ni opravljal dela, temveč je pomagal pri posredovanju dela delavcev. Glede na vse obrazloženo je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da toženka v času od julija 2017 do decembra 2017 ni napotila tožnika na delo v Nemčijo, kar pomeni, da mu za morebitno opravljeno delo v tujini ni bila dolžna zagotoviti plačila.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik utemeljeno vtožuje razliko v plači v višini 902,62 EUR za mesec februar 2018, ko ga je toženka napotila na delo v Nemčijo. Navedeni znesek predstavlja del plače iz naslova davkov in prispevkov ter še neplačani neto del plače. Ugotovilo je tudi obstoj v pobot uveljavljane terjatve iz naslova preveč izplačanih plač v znesku 902,62 EUR. Po medsebojnem pobotanju ugotovljenih terjatev je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo zneska 902,62 EUR z obrestmi.

10. Obligacijski zakonik (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) v 311. členu določa, da lahko dolžnik pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti, in če sta obe zapadli. Terjatev je pravica upnika, da od dolžnika lahko zahteva izpolnitev obveznosti. Pogoji za pobot terjatev so izpolnjeni, če sta terjatvi, ki sta predmet pobota, vzajemni, istovrstni, dospeli in iztožljivi (po uveljavljeni sodni praksi morata biti tudi likvidni).

11. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje terjatev tožnika do toženke predstavlja del bruto plače, ki poleg neto plače zajema tudi davke in prispevke. Ti so javnopravna dajatev, s katero zavezanec in plačnik ne moreta prosto razpolagati in jih mimo predpisov, ki urejajo davčni postopek, ni mogoče medsebojno pobotavati (prim. VSRS, VIII Ips 89/2019 in tam citirano sodno prakso). Plačilo davkov in prispevkov je davčno in ne delovnopravno vprašanje, o katerem bi lahko odločalo delovno sodišče. V času izdaje sodbe tako ni jasna točna neto višina razlike plače delavca, niti točna višina davkov in prispevkov. Davčna obveznost (obračun in plačilo davkov in prispevkov) bo nastopila šele ob izplačilu dolgovanega zneska (razlike plače delavca) s strani delodajalca. Glede na to, da sodišče prve stopnje v zvezi s tožnikovo terjatvijo ni ugotovilo zgolj obstoja po višini določenega neto zneska, ker ta ob izdaji sodbe niti še ni znan, bi bilo upoštevanje tako priznane terjatve iz naslova razlike v plači, ki zajema davke in prispevke, tudi v nasprotju s pravili pobotanja, ker se to zgodi za nazaj - od takrat, ko so se stekli pogoji za pobotanje (312. člen OZ), ne za v prihodnje. Tudi pri ugovoru zaradi pobota v pravdi (procesno pobotanje) namreč veljajo materialnopravna pravila o učinkovanju pobotne izjave za nazaj (prim. VSRS, II Ips 77/2019).

12. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP delno spremenilo tako, da je toženki naložilo plačilo razlike v plači za mesec februar 2018 v znesku 902,62 EUR s pripadajočimi obrestmi, pobotni ugovor toženke pa je zavrnilo iz razloga, ker pobotanje s tožnikovo terjatvijo ni mogoče (prim. VSRS, VIII Ips 82/2019). Tak izrek sodbe pa ne pomeni, da mora biti prisojeni znesek plačan neposredno delavcu kot upniku (na njegov račun). Kadar iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je zavezan še davkom in prispevkom (torej prisojenega bruto zneska), je takšno obveznost treba izpolniti tako, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini davkov in prispevkov, v imenu in za račun delavca nakaže neposredno pristojnemu organu, ki ga določa zakon, preostali del pa delavcu v njegovo neposredno razpolaganje.

13. Zaradi delne spremembe odločitve o glavni stvari je bilo treba spremeniti tudi prvostopenjsko odločitev v III. točki izreka o stroških postopka, saj je tožnik v postopku uspel v 7 %, toženka pa v 93 % (drugi odstavek 154. člena ZPP in četrti odstavek 163. člena ZPP).

14. Pritožbeno sodišče je v preostalem pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Ker je tožnik s pritožbo delno uspel, je upravičen do delne povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Skladno z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji) je tožnik upravičen do povračila 500 točk za sestavo pritožbe, 2 % materialnih stroškov ter 22 % DDV, kar skupaj znaša 373,32 EUR. Toženka mora na podlagi 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Ur. l. RS, št. 48/2001 in nadaljnji), upoštevajoč 93 % uspeh v postopku, v proračun povrniti 7 % tega zneska, to je 26,13 EUR. Toženka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni prispeval k razjasnitvi stvari v postopku odločanja o pritožbi (prvi odstavek 155. člena ZPP).