Jedro

Glede na zakonsko ureditev ovire obsodbe za kaznivo dejanje je pravno pomembno le, ali je kaznivo dejanje iz kazenske evidence izbrisano ali ne. Zakon ne določa, da je ovira podana le takrat, ko je dolžnik obsojen za določeno kaznivo dejanje iz 1. točke 399. člena ZFPPIPP, temveč tudi, da obsodba za kaznivo dejanje še ni izbrisana. Ni na stečajnem sodišču, da presoja pogoje za izbris obsodbe iz kazenske evidence.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo dolžnikov predlog za začetek postopka odpusta obveznosti.

2. Dolžnik se je zoper sklep pritožil. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je sklep o zavrnitvi predloga za začetek postopka odpusta obveznosti izdalo, ker je ugotovilo, da iz podatkov kazenske evidence izhaja, da je bil stečajni dolžnik (med drugim) pravnomočno obsojen za kaznivo davčne zatajitve po členu 254/I KZ RS, ki še ni izbrisano. Dolžnik je v pritožbi navedel, da je obsodba postala pravnomočna 28. 2. 2006. Ker mu je bila izrečena denarna kazen, je bil na podlagi 82. člena Kazenskega zakonika – KZ-1 zakonsko rehabilitiran najkasneje 28. 2. 2009 in mora veljati za neobsojenega. Učinki nastopijo po samem zakonu. Dolžnik nima obveznosti, da sam poskrbi za izbris, to bi moralo storiti Ministrstvo za pravosodje. Dolžnik je bil prepričan, da je to storilo. Posledično izpodbija veljavnost izpiska kot javne listine.

5. Najprej višje sodišče opozarja na vsebino ovire za odpust obveznosti z 1. točke prvega odstavka 339. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP, ki določa, da odpust obveznosti ni dovoljen, če je bil stečajni dolžnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu, ki še ni izbrisano. Da kaznivo dejanje davčne zatajitve še ni izbrisano, ni sporno, niti ni sporno, da gre za kaznivo dejanje iz 1. točke 399. člena ZFPPIPP. Glede na zakonsko ureditev te ovire je po prepričanju tega sodišča in po ustaljeni sodni praksi pravno pomembno le, ali je kaznivo dejanje iz kazenske evidence izbrisano ali ne. Zakon ne določa, da je ovira podana le takrat, ko je dolžnik obsojen za določeno kaznivo dejanje iz 1. točke 399. člena ZFPPIPP (kamor bi lahko umestili pomislek o zakonski rehabilitaciji), temveč tudi, da obsodba za kaznivo dejanje še ni izbrisana. Ni na stečajnem sodišču, da presoja pogoje za izbris obsodbe iz kazenske evidence. Prav ta primer (glej spodaj navedene razloge) pokaže pravilnost takega stališča. 6. Dolžnik se v pritožbi namreč sklicuje na določbo 82. člena KZ-1, ki določa, da se z zakonsko rehabilitacijo izbriše obsodba iz kazenske evidence in prenehajo vse njene pravne posledice, obsojenec pa velja za neobsojenega (prvi odstavek 82. člena KZ-1). A pritožba ne pove, da iz kazenske evidence izhaja še, da je bil dolžnik nato še dvakrat obsojen (za več kaznivih dejanj), in sicer s sodbo I K 29308/10 z dne 7. 6. 2011 za kazniva dejanja neupravičenega vstopa v informacijski sistem po členih 225/II in 225/ I KZ RS, kršitev tajnosti občil po členih 150/II-2, 150/III, II in 150/IV KZ RS (sodba je postala pravnomočna 30. 8. 2011) in s sodbo I K 45426/11 z dne 20. 10. 2011 za kaznivo dejanje kršitve pravic iz socialnega zavarovanja členu 202 KZ-1 (sodba je postala pravnomočna 9. 3. 2012); izpisek iz kazenske evidenc je javna listina, kar tudi po pritožbi ni sporno. KZ-1 pa v tretjem odstavku 82. člena še določa, da se obsodba izbriše iz kazenske evidence v določenem roku, od katerega je bila kazen izvršena, zastarana ali odpuščena, če obsojenec v tem roku ne stori novega kaznivega dejanja. Čeprav to ni v pristojnosti stečajnega sodišča (glej razloge v točki 5), je glede na povzeto verjetno v tem iskati razloge, zakaj ni bila obsodba za kaznivo dejanje davčne zatajitve izbrisana iz kazenske evidence. Glede kasneje storjenih kaznivih dejanj, katerih obsodbe so prav tako še vpisane v kazenski evidenci, pa dolžnik ne navaja nobenih razlogov. Da zanje ni vedel, ni mogel niti zatrjevati, glede na to, da je izpisek iz kazenske evidence javna listina (prim. prvi odstavek 224. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z oviro za odpust obveznosti in tudi pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 400. člena ZFPPIPP. Pritožba ni utemeljena in niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.