Jedro

Vprašanje, ali je neka stvar nevarna oziroma ali gre za opravljanje nevarne dejavnosti, je pravni standard. Sodišče in ne izvedenec, mora odločiti, ali so podane take okoliščine primera, ki narekujejo uporabo tega pravnega standarda.

Ročni vijačni stroj sam po sebi ni nevarna stvar, vijačenje z njim ni nevarna dejavnost, v predmetni zadevi pa niso podane posebne okoliščine primera, ki bi terjale poostreno (objektivno) odgovornost zavarovanca toženke.

Izrek

I. Pritožbi toženke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek (tudi) v tem delu zavrne, in v III. točki tako, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 114,00 EUR, v 15-tih dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe, povrniti pritožbene stroške v znesku 150,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je dolžna toženka tožniku plačati 1.727,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.700,00 EUR od 15.11.2008 dalje do plačila in od zneska 27,00 EUR od 1.8.2008 do plačila (I. točka izreka) in da se v presežku, glede zahtevane glavnice in obresti, tožbeni zahtevek zavrne (II. točka izreka). Hkrati je toženki naložilo, da tožniku povrne njegove pravdne stroške v znesku 2.507,98 EUR.

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe stranki iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), vsaka proti delu, s katerim ni uspela.

3. Tožnik se pritožuje zoper višino odmerjene odškodnine (zavrnilni del sodbe) in stroške ter predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, vse s stroškovno posledico. Odmerjena odškodnina v višini 1.700,00 EUR, in odškodnina priznana po posameznih vtoževanih postavkah, je prenizka in ne ustreza standardu pravične in primerne odškodnine. Priznana je bila odškodnina le v višini 1,7 povprečne neto plače, kar je absolutno prenizko in neskladno glede na primerljive zadeve iz sodne prakse, ki so pritožbenemu sodišču gotovo poznane. Pri odškodnini za telesne bolečine je ostalo prenizko vrednoteno že samo dejstvo, da je tožnik utrpel udarninsko – raztrganinsko rano na levem zapestju v širini dveh centimetrov, kar je neugodna poškodba. Večjo težo bi moralo sodišče dati številnim neugodnostim med zdravljenjem ter prisilnem mirovanju in počitku v času bolniškega staleža od 27.6.2008 do 5.7.2008 (ki je bil na željo tožnika skrajšan zaradi strahu pred izgubo zaposlitve). Nekoliko prenizka je tudi odškodnina iz naslova strahu, saj je tožnik upravičen do celotnega vtoževanega zneska (700 EUR). Sodišče prve stopnje mu je neupravičeno odreklo upravičenje do odškodnine iz naslova sekundarnega strahu, kar je v nasprotju z ugotovitvami izvedenca in v tem delu obstaja nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin v spisu (izvedensko mnenje). Podobne kršitve je sodišče prve stopnje storilo na škodo tožnika tudi pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Brazgotina velikosti 1,5 centimetrov, ki je vidna iz razdalje 70 centimetrov, tožnika, ne glede na subjektivno oceno izvedenca, da opisana brazgotina ne more izzvati neugodja, moti. Nepravilna je stroškovna odločitev, saj bi moralo sodišče prve stopnje, ne glede na to, da je bil plačila taks oproščen, upoštevati takso kot del stroškov. Tožeča stranka bo na koncu postopka pozvana k plačilu takse.

4. Toženka, ki se pritožuje zoper ugodilni del sodbe, predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z ugotovitvami sodbe, da je tožnik v času škodnega dogodka opravljal nevarno dejavnost, zaradi česar je podana objektivna odgovornost njenega zavarovanca. V dokaznem postopku sta bila postavljena dva izvedenca, pri čemer je prvo postavljeni izvedenec izdelal mnenje v korist tožene stranke, drugo postavljeni izvedenec, ki mu sodba sledi, pa v celoti v korist tožeče stranke. Sodba se ne opredeli kritično do posameznih dokazov, zaradi česar je nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje, posledično pa je zmotno uporabljeno tudi materialno pravo. Vprašanje, ali je neka stvar ali dejavnost nevarna, je pravni standard in je odločanje o slednjem v domeni sodišča in ne izvedenca. Dejstva, ki jih ugotavlja sodba in govorijo v prid opredelitvi, da je tožnik opravljal nevarno dejavnost, so nepravilno ugotovljena, mestoma pa povsem pavšalna. Sodišče je ugotavljalo dejstva mimo trditvene podlage, saj tožnik ni zatrjeval neustreznosti delovnega stroja, s katerim je delal, temveč le, da je do njegove poškodbe prišlo zaradi neustreznosti vijaka. Sodišče prve stopnje se do iztrošenosti delovnega stroja ne bi smelo opredeljevati, prav tako pa tudi ne izvedenec, ki je le domneval, dokazov ni imel, da je bil stroj dotrajan. Ta okoliščina pa bi kvečjemu predstavljala krivdno odgovornost zavarovanca tožene stranke, za katero sodba ugotavlja, da ni podana. Da gre v konkretnem primeru za nevarno dejavnost, ker lahko na zdrs vijačnega stroja vpliva izdelava vijaka, njegovo zvitje in podobno, so pavšalna navajanja, ki tekom predmetnega dokaznega postopka niso bila potrjena. Tožnik je opravljal delo s preprostim delovnim orodjem, ki se uporablja vsakodnevno v gospodinjstvu, in iz katerega ne izhaja povečano tveganje za nastanek poškodb. Kar je potrebno pri delu z njim, je le določena mera previdnosti. Sodišče prve stopnje očitno prezre izpoved tožnika, da je na tem delovnem mestu delal že dve leti pred škodnim dogodkom, da se mu kaj podobnega še ni nikoli zgodilo in da je delo monterja knauf plošč dobro obvladal, kar pomeni, da je dobro obvladal tudi okoliščine, v katerih je delal. Objektivna odgovornost v slovenskem pravu ni uzakonjena zaradi običajnih nevarnosti, ki smo jim ljudje izpostavljeni, temveč je odločilna povečana nevarnost v statističnem smislu, ko je verjetnost nastanka škode večja kot običajno in je kljub zadostni skrbnosti ni mogoče nadzorovati in nevarnosti odvrniti, grozeča škoda ob normalnem teku dogodka pa tudi ne bo majhna. Pogostost poškodb pri zavarovancu toženke je majhna (v zadnjih petih letih ni beležil več kot tri poškodbe), izpovedbi prič F. S. in D. K. o pogostosti poškodb so podane subjektivno, nestrokovno (predvsem pa ni ugotovljeno, ali je za te poškodbe podana krivdna odgovornost kogarkoli). Sicer pa je priča S. pojasnila, da je do poškodb prihajalo zaradi padca z lestve ali z delovnega odra in ne zaradi zdrsa delovnega stroja. Tožnikova poškodba je le nesrečen slučaj, ne pa posledica izvajanja nevarne dejavnosti.

5. Stranki druga drugi na pritožbo nista odgovorili.

6. Pritožba toženke je utemeljena, pritožba tožnika ni utemeljena.

7. Tožnik zahteva odškodnino za škodo zaradi poškodbe (dva centimetra velika kožna rana v področju levega zapestja) 26.6.2008, do katere je prišlo pri delu z (ročnim) vijačnim strojem, ko je za zavarovanca toženke (V. d.d.) opravljal delo monterja montažnih mavčnih oblog.

8. Opis škodnega dogodka je tožnik spreminjal in sicer je najprej (I. točka tožbe) zatrjeval, da se je poškodoval, ko je vijačil mavčne obloge na poševnem stropu objekta in mu je vijačni stroj izmaknilo z vijaka, pri tem je vijačni stroj odskočil in tožnika porezal po podlakti leve roke, kasneje (VII. pripravljalne vloge 31.3.2010) pa, da je pri vijačenju U - profilov na opaž zaradi slabe kvalitete vijaka vijačni stroj izmaknilo z vijaka, vijačni stroj skupaj z levo roko tožnika je zdrsnil, tako, da se je tožnik porezal po podlakti leve roke na U – profilu, ki ga je pritrjeval na opaž. Ob zaslišanju (glavna obravnava 24.6.2010), pa je tožnik povedal, da je z vijačnim strojem pritrjeval dva profila (aluminijasti profil na kovinski profil), pri čemer je prišlo do zanihanja vijaka, pričvrščenega v križ na nastavku vijačnega stroja in se je z levo roko porezal na aluminijastem profilu, stroj pa mu je ostal v desni roki.

9. Tožnik je zatrjeval, da je za nastalo škodo podana objektivna in krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke.

10. Objektivno odgovornost je utemeljeval s trditvami, 1) da je vijačni stroj električna gnana naprava, ki se vrti z veliko hitrostjo in lahko pri tem njenega uporabnika poškoduje, 2) da so podane take okoliščine (tožnik je moral z eno roko držati in z vso silo pritiskati vijačni stroj, z drugo pa vijačni stroj usmerjati, da je vijak vijačil v opaž pod pravim kotom, pri čemer je bil v neposredni bližini oster kovinski profil), ki pomenijo povečano nevarnost, tudi v primeru, ko se sam vrtalni stroj ne bi štel za nevarno stvar, 3) da je tveganje za nastanek škode večje od običajnega dela z vrtalnim strojem (pravilno vijačnim strojem), ko se vijačenje opravi v material, ki ni tako trd in ni potrebna velika sila in se ne vijači v strop, kar zaradi dviga rok in prisilne drže otežuje delo, pri čemer ni v bližini še oster kovinski profil ter so vijaki ustrezne kvalitete, 4) in da je vijačenje, kot ga je opravljal tožnik, nevarno tudi pri povsem „izpravnih“ vijakih, saj se je večkrat zgodilo, da je vijak ali vijačni stroj zdrsnil in se je kdo od delavcev porezal na ostrih profilih.

11. Krivdno odgovornost pa je utemeljeval s trditvami, da delodajalec ni poskrbel, 1) da bi se za vijačenje montažnih oblog uporabljali dovolj kvalitetni vijaki, ki se pod silo vijačnega stroja ne bi upogibali, 2) da tožniku ne bi bilo treba svojega dela opravljati z izjemnim tempom, 3) da bi tožniku nudil ustrezni pouk in izpit iz varstva pri delu in sicer tako, da bi ga praktično podučil o delu z vijačnim strojem in tudi zagotovil nadzor nad njim in sodelavci pri tem delu, 4) da ni poskrbel za ustrezna zaščitna delovna sredstva, (tožnik je imel na voljo le kratke bombažne rokavice, ki so ga ščitile le pred umazanijo) in 5) da ni poskrbel za kontrolorja materialov (tudi vijakov), ki bi ga izobrazil za pregled materiala.

12. Sodba sledi toženčevemu stališču, da gre za objektivno odgovornost zavarovanca toženke (9. točka obrazložitve), kar utemeljuje s tem, da je šlo v konkretnem primeru za nevarno delo, glede na okoliščine dela, to je kvaliteto strojev, materiala, hitrosti dela, večjega pritiska na stroj in vsiljene drže delavca. Glede krivdne odgovornosti pa zaključi (6. točka obrazložitve), da na strani zavarovanca toženke ni prišlo do nikakršne protipravne opustitve in da zato krivdne odgovornosti za škodni dogodek na tej podlagi ni.

13. Toženka v pritožbi nasprotuje stališču sodbe glede objektivne odgovornosti. Vztraja, da gre v predmetni zadevi za delo s preprostim delovnim orodjem, iz katerega ne izhaja povečana nevarnost poškodb in je pri delu z njim potrebna le določena mera previdnosti.

14. Sodba sledi opisu dogodka, kot ga je podal (in izdelal skico) tožnik ob zaslišanju in ugotavlja, 1) da je do nesreče prišlo, ko je tožnik pričvrščeval profile v sanitarijah zgradbe in sicer konkretno, aluminijasti profil debeline cca. 2 mm na kovinski profil (gabarit) debeline cca. 3-4 mm, ki je bil pričvrščen v zid okoli odprtine za školjko sanitarij, 2) da je profile pritrjeval z vijačnim strojem, ki ima obliko večje pištole in ima nastavek, ki se vrti, na dnu le tega pa magnet, ki drži vijak, 3) da se delo opravlja tako, da delavec iz torbice ob boku za pasom (kamor v začetku dela strese vijake iz njihove originalne embalaže), vzame vijak, ga postavi na magnet in pritisne na mesto, kjer je treba profil privijačiti na kovinski gabarit privijačen v zidu in 4) da je pri izvajanju tega opravila prišlo do zanihanja vijačnega stroja, ki je tožniku spodletel in je z roko udaril na aluminijasti profil, na katerem se je porezal. 15. Objektivna oškodninska odgovornost je predvidena za tiste nevarne stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja nevarnost za okolico (drugi odstavek 131. člena OZ). Da bi bila neka stvar ali dejavnost nevarna, naj bi imela dve lastnosti: statistično večjo možnost nastanka škode kot običajno in da potencialno grozeča škoda ne bo majhna. Objektivna odgovornost je praviloma podana takrat, ko je stvar ali dejavnost nevarna sama po sebi (ne glede na način uporabe) in mora biti pridržana za tiste primere, ko gre za tako nevarne stvari ali dejavnosti, ki jih kljub veliki skrbnosti (skrbnemu nadzoru ali natančnim navodilom za uporabo) ni mogoče imeti vedno pod svojim nadzorom in tako ni mogoče pravočasno odvrniti nesreče. 16. Vprašanje, ali je neka stvar nevarna oziroma ali gre za opravljanje nevarne dejavnosti, je pravni standard. Sodišče in ne izvedenec, mora odločiti, ali so podane take okoliščine primera, ki narekujejo uporabo tega pravnega standarda.

17. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojo, ali gre za nevarno stvar oziroma nevarno dejavnost, prepustilo izvedencema (v postopku je postavilo dva sodna izvedenca, dr. B. G. in M. Z.), ki pa si nista bila enotna (1), da predstavlja uporaba (ročnega) vijačnega stroja nevarno stvar oziroma delo z njim nevarno dejavnost. Odločitev, da gre za nevarno dejavnost, sodba opre na izvedensko mnenje M. Z., ker oceni, da je slednji razpolagal z več podatki, ki jih je podal tožnik, poleg tega pa je upošteval tudi konkretne okoliščine tožnikovega dela in kompleksno analiziral to delo.

18. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodbe glede neobstoja krivdne odgovornosti (tožnik na pritožbo sicer tudi ni odgovoril in ni oporekal temu stališču), ne pa z njegovimi razlogi, da so podane take okoliščine, da je tožnikovo delo moč opredeliti v smislu pravnega standarda nevarne dejavnosti. Pritrjuje pritožbenemu stališču toženke, da ročni vijačni stroj ni nevarna stvar in da, v dejstveni podlagi zatrjevane okoliščine (neupoštevne so okoliščine, ki jih je omenjal tožnik ob izpovedi ter hipotetične okoliščine, ki jih upošteva izvedenec M. Z.) ne nudijo podlage za zaključek sodbe, da tožnikovo delo ustreza pravnemu standardu nevarne dejavnosti.

19. Dejavnost, ki sicer sama po sebi ni nevarna, lahko postane nevarna, glede na okoliščine primera (2) (objektivne okoliščine) in glede tistega, ki dejavnost opravlja (subjektivne okoliščine), ki pa v predmetni zadevi niso podane.

20. Sodišče je vezano na trditveno podlago tožbe (2. člen ZPP), zato, kot pravilno opozarja pritožba, ne bi smelo upoštevati trditev, ki jih v dejstveni podlagi tožbe ni. Pomanjkljivosti vijačnega stroja (3), kar je (očitno) upoštevalo sodišče prve stopnje, pri presoji, da gre za nevarno dejavnost, ne bi smelo upoštevati. Ugotovljena bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP pa na pravilnost odločitve ni vplivala, saj bi bile pomanjkljivosti vijačnega stroja lahko kvečjemu podlaga za krivdno odgovornost, za katero pa sodba ugotavlja, da ni podana (sodba kot krivdni razlog ne upošteva dotrajanosti oziroma morebitnih drugih pomanjkljivosti vijačnega stroja). Za povrh pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je tožnik sam povedal (glavna obravnava 6.12.2011), da je ob škodnem dogodku uporabljal novejši in modernejši električni vijačni stroj, sodba pa niti ne ugotavlja, da so pomanjkljivosti obstajale.

21. Trditve tožnika: „da je tožnik vijačil mavčne obloge na poševnem stropu objekta, oziroma, da je vijačil U-profile na opaž“ (po ugotovitvi sodbe je tožnik pričvrščeval alumininjasti profil na kovinski profil) in da je: „zaradi dviga rok in prisilne drže oteženo delo“, so se izkazale za neresnične.

22. Pogostost poškodb je po sodni praksi eden od elementov, ki (lahko) kaže na povečano nevarnost določene dejavnosti, vendar ne gre za tak primer. Ugotovitve sodbe, da je pri takšnem delu, kot ga je opravljal tožnik, že prihajalo do poškodb (očitno lažjih) (4), govore kvečjemu v prid pritožbeni tezi, da je tožnikovo delo terjalo povečano previdnost. Sicer pa se je tudi tožnik le lažje poškodoval (dobil je dva centimetra veliko kožno rano, ki jo je bilo treba le očistiti in ni terjala šivanja), kar dodatno potrjuje zmotnost stališča sodbe.

23. Nenazadnje pa pritožba utemeljeno opozarja, da je bil tožnik, ki po ugotovitvi sodbe opravlja takšna dela že dve leti, seznanjen z okoliščinami, do katerih lahko pride do zdrsa vijačnega stroja. Zavarovancu toženke je očital (v okviru uveljavljane krivdne odgovornosti), da ni imel kontrolorja materialov oziroma vijakov, ker so bili ti včasih nekvalitetni. Po ugotovitvi sodbe (6. točka) pa je ta očitek nesprejemljiv, saj ni bilo veliko slabih vijakov, dobivali pa so jih po več tisoč, zapakiranih v škatlah z A testi.

24. Okoliščina, da tudi zaradi (občasno) slabega vijaka, lahko pride do zdrsa ali zasuka vijačnega stroja (sodba ne ugotavlja, da je bil vzrok zdrsa vijačnega stroja slab vijak, temveč, da tožnik ni znal pojasniti, zakaj je prišlo do zdrsa), ne narekuje opredelitve tožnikovega dela za nevarno.

25. Po povedanem pritožbeno sodišče ugotavlja, da ročni vijačni stroj sam po sebi ni nevarna stvar, da vijačenje z njim ni nevarna dejavnost in da v predmetni zadevi (upoštevaje dejstveno podlago tožbe) niso podane posebne okoliščine primera (5), ki bi terjale poostreno (objektivno) odgovornost zavarovanca toženke. Na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče zato pritožbi toženke ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo še v delu, v katerem mu je sodba sodišča prve stopnje ugodila. Posledično, ker ni podan temelj odškodninskega zahtevka, je zavrnilo pritožbo tožnika, ki se je sicer zavzemal za višjo odškodnino od priznane.

26. Spremenjen uspeh v pravdi je terjal tudi spremembo stroškovne odločitve. Toženka je v celoti uspela in je zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP upravičena do povrnitve stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Ob neizpodbijani odmeri znašajo stroški toženke 114,00 EUR, kar je pritožbeno sodišče naložilo v plačilo tožniku in temu ustrezno spremenilo stroškovni izrek sodbe (III. točka izreka sodbe).

27. Toženka je s pritožbo uspela, zato je upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženki priznalo pritožbene stroške v višini 150,00 EUR (sodna taksa za pritožbo po tar. št. 1121 Zakona o sodnih taksah).

28. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika (OZ), glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13.12.2006. - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Po stališču izvedenca dr. B. G. vijačni stroj, s katerim je delal tožnik, ni nevarna stvar in tudi delo, ki ga je opravljal, ni nevarna dejavnost, če se upošteva Pravilnik o varnosti strojev. Po stališču izvedenca M. Z. pa pritrjevanje dveh profilov z vijačnim strojem ni dejavnost, ki bi bila sama po sebi nevarna, je pa mogoče delo oceniti kot delo s povečano stopnjo nevarnosti, zaradi določenih neugodnih delovnih okoliščin.

(2) Primerjaj sodbo II Ips 525/2009 z dne 11.10.2012. (3) Iz izvedenskega mnenja pa tudi izhaja, da na delo z vijačnim strojem, ki je sicer še sprejemljiv za delo, vendar pa ni povsem brezhiben, čeprav pri njem ne gre za takšna odstopanja, da bi ga bilo potrebno izločiti iz uporabe, lahko vplivajo tudi okoliščine, kot je razmajanost nastavka za magnet, iztrošenost magneta in različne hitrosti obratov in sicer na tak način, da zaradi teh okoliščin pride do zdrsa.

(4) V 9. točki obrazložitve se sodba sklicuje na izpoved vodje obrata R. V., da je „kdo pri delu utrpel kakšno ureznino ali se pičil z vijakom...“,

(5) Prim. sodbi II Ips 242/2001 z dne 9.1.2002 in II Ips 412/2009 z dne 17.2.2011