Jedro

Glede na zgolj splošno tožničino trditev, da ji kot pravni naslednici pripada pravica zahtevati odškodnino za nepremičnine, ki so bile odvzete njeni prednici, je tožena stranka smela tudi le na splošno ugovarjati aktivno legitimacijo. Kakšnega konkretnejšega ugovora tožena stranka niti ni mogla dati. Zaradi pomanjkljive trditvene podlage ni bilo treba izvajati dokazov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo objektivno spremembo tožbe in s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača 141.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zaradi umika tožbe s podrejenim tožbenim zahtevkom je postopek v tem delu ustavilo in odločilo o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Ker je bila sodba sodišča prve stopnje, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D), se v skladu z drugim odstavkom 130. člena ZPP-D postopek nadaljuje po dotedanjih predpisih, torej po Zakonu o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP) neupoštevajoč omenjeno novelo.

4. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo „iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP.“ Kot napačno ocenjuje stališče sodišča druge stopnje, da naj bi tožeča stranka ne postavila trditev, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na obstoj določenega (sorodstvenega) razmerja med njo in njeno pravno prednico. Od leta 1991, ko je bila odločba o nacionalizaciji izrečena za nično, je pred različnimi organi skušala doseči ustrezen vpis pri nepremičninah pravne prednice, a neuspešno deloma zato, ker je bila prava neuka stranka brez ustreznega pooblaščenca, deloma pa zaradi nepravilnega postopanja upravnih organov, ki so zadeve obravnavali. V vsem tem času (18 let) niti enkrat niso bile njene vloge zavrnjene zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije oziroma se to vprašanje niti ni postavljalo. Tožnica je že v tožbi trdila, da je pravna naslednica A. A. in zato aktivno legitimirana, te trditve pa tožena stranka ni prerekala oziroma trdila, da pravnega nasledstva ni. V odgovoru na tožbo je zahtevala le, da tožeča stranka predloži dokaz glede obstoja aktivne legitimacije za vložitev tožbe. Med strankama tako ni bilo sporno, da pravno nasledstvo obstaja. Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta zaradi napačnega tolmačenja materialnega prava kot dokaz obstoja aktivne legitimacije od tožeče stranke zahtevali predložitev (neimenovane) listine. Sodišče prve stopnje je namreč zavzelo napačno stališče, da se pravno nasledstvo v skladu z Zakonom o dedovanju (v nadaljevanju ZD) dokazuje izključno s sklepom zapuščinskega sodišča, čeprav niti ZPP niti ZD ne poznata formalnih dokaznih pravil. To ugotavlja tudi sodišče druge stopnje, kljub temu pa pritrdi, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokaz z vpogledom v matično knjigo umrlih in rojenih, ker tožeča stranka ni postavila ustreznih trditev glede pravnega nasledstva. Pri tem pa spregleda, da pravnega nasledstva tožena stranka ni prerekala niti ni trdila, da naj bi sorodstvenega razmerja sploh ne bilo. To dejstvo tako med strankama ni bilo sporno. Sodišče druge stopnje je napačno zavrnilo pritožbo tožeče stranke in s tem nedopustno poseglo v njeno pravico do obravnavanja pred sodiščem oziroma pravico do izjave, saj je odločitev oprlo na dejstva, ki niso bila obravnavana oziroma izpostavljena kot relevantna in se tožeča stranka o njih ni mogla izjaviti. Res je tožeča stranka na prvem naroku prosila za rok, v katerem bi lahko predložila ustrezno listino, vendar je ni mogla predložiti, ker je nima. Poleg tega je bil tedaj postopek prekinjen. Kasnejši predlog tožnice za vpogled v matične knjige je sodišče zavrnilo in ji tudi ni dodelilo roka, da te podatke priskrbi sama oziroma se o njeni taki zahtevi ni izreklo. Z vnaprejšnjo dokazno oceno, da „z njihovo izvedbo ni mogoče pridobiti ustrezne listine, ki bi dokazovala, da je tožnica univerzalna pravna naslednica A. A.“, in zavračanjem možnosti dokazovanja pravnega nasledstva z drugimi dokazi je sodišče prve stopnje poseglo v pravico tožeče stranke do obravnavanja pred sodiščem. Sodišče druge stopnje pa napačno sklepa, da bi tožeča stranka morala postaviti trditve o sorodstvenem razmerju, saj je tožeča stranka dala trditve o pravnem nasledstvu, za kar je tudi predlagala dokaze. Tožeča stranka je nato po zadnjem naroku sama začela pridobivati podatke iz matičnih knjig, vendar jih ni uspela dobiti pred izdajo sodbe prve stopnje. Tožeča stranka s točnimi podatki o sorodstvenem razmerju namreč ni razpolagala oziroma glede na oddaljenost sorodstva ni mogla razpolagati. Vedela je le, da je edini živi potomec in zato edina univerzalna pravna naslednica. Sodišče druge stopnje je torej povsem nerazumno in v nasprotju s pravili ustavnega procesnega prava od tožeče stranke zahtevalo, da določene trditve postavi, čeprav niso bile predmet postopka in se o njih ni razpravljalo. Za utemeljenost zahtevka pa je tožeča stranka postavila vse potrebne trditve. Predlaga, da Vrhovno sodišče sodbi druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga, naj Vrhovno sodišče „revizije v tem postopku ne dovoli.“ Navaja, „da tožeča stranka v spis ni vložila pooblastila svojemu pravnemu zastopniku, ki je ves dosedanji postopek vodil brez formalnega pooblastila svoje stranke;“ ter nadalje, da je bila tožnici s pravnomočnim sklepom z dne 8. 1. 2009 popolnoma vzeta poslovna sposobnost. Postopek postavitve pod skrbništvo pa zaradi pridobivanja podatkov iz ZDA še ni zaključen. Vzporedno s tem postopkom je bila v ZDA 10. 4. 2009 postavljena za skrbnico C. C. Po izgubi poslovne sposobnosti tožnice skrbnica pooblaščencu ni dala novega veljavnega pooblastila za nadaljevanje postopka.

6. Pooblaščenec tožnice je v nadaljnji vlogi pojasnil, na kakšen način je bila zastopana tožnica v postopku odvzema poslovne sposobnosti, kasneje pa sporočil, da je tožnica umrla, imena štirih (v uvodu te odločbe navedenih) dedičev ter da sta mu dva od njih pooblastilo preklicala.

7. Revizija ni utemeljena.

O dovoljenosti revizije:

8. Vrhovno sodišče glede na predlog tožene stranke v odgovoru na revizijo, naj se revizija „ne dovoli“, uvodoma pojasnjuje, da je revizija dovoljena. Kot je bilo navedeno v 3. točki obrazložitve, je treba v tem postopku uporabiti ZPP pred uveljavitvijo novele ZPP-D, ki instituta dopuščene revizije ni poznal (zato je ni bilo treba „dovoliti“ oziroma dopustiti), pač pa je bila revizija dovoljena, če je vrednost spornega predmeta presegala 1.000.000 SIT. Ta pogoj je v obravnavani zadevi izpolnjen. Tožena stranka pa tudi nima prav, ko meni, da tožnica ni bila ustrezno zastopana oziroma da pooblaščenec tožnice ni imel ustreznega pooblastila za njeno zastopanje. Tožba je bila vložena v letu 2004, ko je tožnica imela poslovno sposobnost in je tedaj tudi podpisala pooblastilo odvetniku. Poslovna sposobnost ji je bila, kot skladno navajata pravdni stranki, odvzeta s sklepom 8. 1. 2009, tj. po pravnomočnem končanju tega pravdnega postopka. Revizija je bila vložena 13. 2. 2009, torej potem, ko je bila tožnici že odvzeta poslovna sposobnost, novo in specialno pooblastilo, ki ga mora odvetnik po drugem odstavku 95. člena ZPP predložiti za vložitev pravnih sredstev, pa je 10. 2. 2009 zanjo podpisala C. C. C. C. je bila tožnici postavljena za začasno skrbnico že 5. 6. 2006 z odločbo Centra za socialno delo ..., kar - kot izhaja iz obrazložitve te odločbe - časovno sovpada s sprejemom tožnice v domsko oskrbo in začetkom nepravdnega za odvzem poslovne sposobnosti. S kasnejšo odločbo (10. 4. 2009) je bila C. C. tožnici postavljena za skrbnico tudi za stalno. Ker gre za isto osebo, tožeča stranka meni, da gre za kontinuirano skrbništvo ne glede na to, kdaj je bilo dano pooblastilo. Vrhovno sodišče navedeno stališče sprejema oziroma ugotavlja, da je C. C. veljavno podpisala pooblastilo za zastopanje tožnice v revizijskem postopku tedaj še kot začasna skrbnica (in torej zakonita zastopnica) sedaj že pokojne tožnice. Ob takšnem razumevanju pomena odločb o postavitvi skrbnika, kot ga ponuja tožena stranka v odgovoru na revizijo, bi bila namreč tožnici praktično onemogočena vložitev izrednega pravnega sredstva: pooblastila odvetniku za njegovo vložitev sama zaradi odvzema poslovne sposobnosti ne bi mogla dati, (stalnega) skrbnika pa naj še ne bi imela.

9. Na nadaljnji tek revizijskega postopka po vložitvi revizije njena smrt ne vpliva, prav tako ne preklic pooblastila odvetniku s strani nekaterih dedičev.

O neutemeljenosti revizije

10. Tožnica je vložila tožbo za povrnitev škode, ker naj bi bile njeni prednici z odločbo, ki je bila kasneje izrečena za nično, nacionalizirane in odvzete nepremičnine, teh pa zaradi pridobitve lastninske pravice tretjih oseb ni več mogoče vrniti v naravi. V tožbi je navedla, da je pravna naslednica A. A., ne da bi to pravno nasledstvo kakorkoli pojasnila. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo med drugim ugovarjala aktivno legitimacijo in tudi ona svojega ugovora ni podrobneje pojasnila. Vendar pa glede na zgolj splošno tožničino trditev, da ji kot pravni naslednici pripada pravica zahtevati odškodnino za nepremičnine, ki so bile odvzete A. A., je tožena stranka smela tudi le na splošno ugovarjati aktivno legitimacijo - z uveljavitvijo tega (tudi le splošnega) ugovora je namreč prerekala (splošno, nekonkretizirano) trditev o pravnem nasledstvu. Kakšnega konkretnejšega ugovora tožena stranka niti ni mogla dati, saj tudi iz priloženih listin in upravnih odločb, na katere se sicer tožeča stranka sklicuje, ne izhaja, v kakšnem (sorodstvenem) razmerju na bi bili tožnica in A. A. Glede na to ni mogoče šteti, da tožena stranka ni prerekala pravnega nasledstva, pač pa le zahtevala dokaz glede aktivne legitimacije. Trditev, da „tožeča stranka tudi ni dokazala aktivne legitimacije za vložitev te tožbe“, kot je dobesedno zapisano v odgovoru na tožbo, namreč pomeni ravno njeno zanikanje. Da se je nenazadnje tudi tožeča stranka zavedala spornosti tega, kažejo njene navedbe na prvem naroku za glavno obravnavo v tej zadevi, ko je zaprosila za rok, v katerem bo predložila listine, s katerimi bi izkazala aktivno legitimacijo. Čeprav je bil postopek na tem naroku prekinjen, tega v nadaljevanju postopka ni storila (prekinitev ima sicer za posledico, da prenehajo teči vsi roki, določeni za pravdna dejanja, in začnejo za prizadeto stranko v celoti teči znova od dneva, ko ji sodišče vroči sklep o nadaljevanju postopka - kar je bilo v konkretnem primeru 30. 1. 2008), niti ni navedla razlogov, zakaj tega ni mogla pridobiti. S tem vprašanjem se je ponovno začela ukvarjati na poziv sodišča na (zlasti pa po) naroku 14. 4. 2008. 11. V taki situaciji je torej tožena stranka pavšalnim trditvam o pravnem nasledstvu lahko ugovarjala le s pavšalnim ugovorom aktivne legitimacije. Ugovor aktivne legitimacije je dovolj jasen (da tožnica ni pravna naslednica), konkretneje (zakaj ni pravna naslednica) pa glede na pavšalnost trditve niti ni mogla ugovarjati. Neutemeljeno torej tožeča stranka trdi, da je bila prizadeta njena pravica do obravnavanja pred sodiščem, ki naj bi kot relevantna obravnavalo dejstva, ki niso bila sporna in o katerih se ni razpravljalo.

12. Pravilni so nadalje tudi argumenti sodišča druge stopnje, da glede na pomanjkljivo trditveno podlago, ni bilo potrebno izvajanje dokazov. Tožnica namreč tekom postopka nikoli ni pojasnila zatrjevanega pravnega nasledstva oziroma svojega razmerja do A. A. niti to ni razvidno iz upravnih odločb, na katere se sklicuje (ne glede na to, da sicer sklicevanje na listine, ki so vsebovane v prilogah spisa in so predložene kot dokaz, niti ne more nadomestiti manjkajočih trditev). Tako je v upravni odločbi, s katero je bila ugotovljena ničnost odločbe o nacionalizaciji nepremičnin, zapisano: „Glede vprašanja, ali je B. B. upravičena do dediščine v skladu z Zakonom o dedovanju, je treba odgovoriti, da to vprašanje ne sodi v upravni postopek, ampak v izključno v sodno pristojnost in je kot tako za obravnavano zadevo nerelevantno. B. B. je stranka v postopku v smislu ... člena ZUP.“ Temu stališču so očitno upravni organi sledili tudi v vseh ostalih nadaljnjih postopkih, ki jih je kasneje sprožila tožnica, saj pravno nasledstvo - kljub siceršnjemu priznavanju, da ima tožnica položaj stranke v upravnem postopku - nikjer ni bilo pojasnjeno. Zato sklicevanje na to, da v dosedanjih dolgoletnih postopkih vprašanje njenega nasledstva ni bilo izpostavljeno kot sporno ali vprašljivo, ne more biti upošteven argument. 13. Ob pomanjkanju ustrezne trditvene podlage sodišču dokazov ni bilo treba izvajati, saj so dokazi namenjeni temu, da se sodišče prepriča o resničnosti dejanskih trditev strank, in ne temu, da stranke z njegovo pomočjo izvedo, kakšne trditve naj postavijo. Čeprav teorija in praksa sicer predvidevata izjemo od načelne prepovedi informativnega oziroma poizvedovalnega dokaza, pa v konkretnem primeru navedbe tožeče stranke niso dajale podlage za sklepanje, da bi bili podatki o relevantnih dejstvih izven njenega zaznavnega območja. Šele v reviziji se je začela sklicevati na oddaljenost razmerja in s tem povezanega dolgotrajnejšega pridobivanja podatkov, kar pa je opravičuje, da ustreznih navedb, ki jo trditveno in dokazno bremenijo, ni podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Doslej navedeno potrjuje torej pravilnost stališča sodišča druge stopnje in ravnanja sodišča prve stopnje glede opustitve izvedbe predlaganih dokazov. K temu Vrhovno sodišče glede na revizijske navedbe lahko doda le, da je nadaljnja aktivnost tožeče stranke po pridobitvi ustreznih podatkov iz matičnih knjig le potrdila, da sodišče samo zgolj s predlaganimi dokazi, tj. z „vpogledom“ v centralni register prebivalstva oziroma matične knjige rojenih in umrlih za tožnico in njeno prednico A. A. ne bi moglo ugotoviti pravnega nasledstva brez predhodne ustrezne opredelitve konkretnega sorodstvenega razmerja ter z istočasnim imenovanjem tudi nadaljnjih /vmesnih/ naslednikov A. A. oziroma prednikov tožnice. Ob stališču, da tožeča stranka ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu, pa se za nerelevantne izkažejo trditve o tem, da naj bi sodišče prve stopnje vzpostavilo formalna dokazna pravila.

14. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, niti razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Glede na navedeno je namreč odločitev sodišč druge in prve stopnje tudi materialnopravno pravilna. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo.

15. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožnica z revizijo ni uspela, zato po načelu uspeha (154. člen ZPP) nosi svoje stroške revizije, odgovor na revizijo pa ni bil potreben (155. člen ZPP) oziroma v njem zavzeto stališče toženke o nepravilnem zastopanju tožnice ni pravilno in zato ni pripomoglo k rešitvi zadeve na revizijski stopnji.