Jedro

Ker je tožnica na podlagi darilne pogodbe za nepremičnino, ki je predmet razlastitve, postala lastnica v teku razlastitvenega postopka oziroma je prvostopenjski organ za sklenitev darilne pogodbe za obravnavano nepremičnino izvedel med samim postopkom, je tožnica s tem dobila položaj stranke v postopku po drugem odstavku 94. člena ZUreP-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ: - ugotovil, da je z Odlokom o lokacijskem načrtu za območje urejanja z oznako L5/1 – Glavna cesta GII-104 Kranj – Moste (odsek ob letališču) (Uradni vestnik Občine Cerklje na Gorenjskem, št. 2/05) (v nadaljevanju Odlok) izkazana javna korist za prestavitev glavne ceste GII-104 Kranj – Moste, odsek 1136 Kranj – Spodnji Brnik (ob letališču) v delu, ki poteka tudi po nepremičnini parc. št. 1644/11 (gozd v izmeri 2734 m2), ki je nastala z delitvijo nepremičnine parc. št. 1644/7 k.o. … (1. točka izreka); - na podlagi tako ugotovljene javne koristi za potrebe v 1. točki izreka omenjene gradnje dovolil uvedbo postopka razlastitve nepremičnine parc. št. 1644/11 k.o. … (gozd v izmeri 2734 m2), ki je v zemljiškoknjižnem lastništvu A.A. - tožnice, do deleža 1/1 (2. točka izreka); - odločil, da se v zemljiški knjigi zaznamuje začetek razlastitvenega postopka za navedeno nepremičnino (3. točka izreka); - odločil, da bo o predlogu razlastitvene upravičenke za izvedbo nujnega postopka po 104. členu Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) odločil potem, ko bo skladno s 102. členom ZUreP-1 vsebinsko odločil o zahtevi za razlastitev (4. točka izreka); - odločil, da bo o zahtevi B.B. za povrnitev stroškov pritožbe zoper odločbo o uvedbi postopka razlastitve z dne 26. 1. 2011 izdan sklep (5. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je Republika Slovenija (razlastitvena upravičenka) vložila zahtevo za razlastitev v izreku odločbe navedene parcele, ki jo potrebuje za prestavitev glavne ceste GII-104 Kranj – Moste, odsek 1136 – Kranj – Spodnji Brnik (ob letališču), kakor izhaja iz LN, projekta št. 12-1171 ter parcelacijskega načrta. Predložila je tudi zahtevano dokumentacijo. Prvostopni organ je na podlagi elektronskega dostopa do zemljiške knjige uvodoma ugotovil, da je bila predmetna nepremičnina v času vložitve zahteve za razlastitev v lasti B.B. do 1/1. Poudarja, da je razlastitvena upravičenka sporno nepremičnino poskušala pridobiti sporazumno, vendar sporazum med njo in razlastitvenim zavezancem B.B. ni bil dosežen. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe opisuje potek postopka, in sicer je bila prvostopna odločba št. 352-26/2010-13 izdana že dne 26. 1. 2011, vendar je bila na pritožbo B.B. s strani drugostopnega organa odpravljena iz razloga, ker pred izdajo odločbe ni bila izvedena ustna obravnava, in zadeva vrnjena prvostopnemu upravnemu organu v ponovni postopek. V ponovljenem postopku je organ nameraval 3. 5. 2011 izvesti ustno obravnavo, ki je bila preložena zaradi službene odsotnosti razlastitvenega zavezanca B.B. Dne 21. 6. 2011 je upravni organ ponovno poskušal izvesti ustno obravnavo, ki se je B.B. kljub pravilni in pravočasni vročitvi vabila ni udeležil. Tudi zoper v ponovljenem postopku izdano prvostopno odločbo je B.B. vložil pritožbo, ki ji je organ druge stopnje ugodil, ponovno odpravil odločbo o uvedbi postopka razlastitve ter zadevo vrnil v ponovni postopek na prvo stopnjo. Drugostopni organ je zavzel stališče, da organ prve stopnje v postopek ni vključil lastnice sporne nepremičnine C.C., ki je lastninsko pravico pridobila na podlagi sporazuma o ugotovitvi in delitvi dela skupnega premoženja z dne 3. 11. 2011. V ponovnem ponovljenem postopku je organ prve stopnje večkrat neuspešno poskušal izvesti ustno obravnavo. V nadaljevanju postopka pa je bilo ugotovljeno, da je pri sporni nepremičnini v zemljiški knjigi pod Dn 13720/2012 vpisana zaznamba vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice, o kateri še ni bilo odločeno. Dne 31. 1. 2012 je organ od Okrajnega sodišča v Kranju prejel darilno pogodbo z dne 14. 11. 2011, s katero je C.C. lastninsko pravico na sporni nepremičnini prenesla na A.A. (tožnico). Tako je bilo ugotovljeno, da A.A. izkazuje pravni interes za sodelovanje v predmetnem postopku na podlagi 44. člena ZUP. V ta namen je organ 12. 3. 2012 izvedel ustno obravnavo, na katero je vabil A.A. in ji hkrati tudi posredoval zahtevo z dokumentacijo. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe organ še ugotavlja, da gre za prestavitev obstoječe glavne ceste G2-104 Kranj-Moste, odsek 1136 Kranj – Spodnji Brnik (ob letališču). Pravna podlaga za razlastitev predmetne nepremičnine je 1. točka prvega odstavka 93. člena ZUreP-1. Obravnavana nepremičnina se nahaja v trasi deviacije obstoječe glavne ceste G2-104 na odseku ob letališču Brnik. Nepremičnina parc. št. 1644/7, ki je bila prvotno predmet razlastitve, je nastala z delitvijo nepremičnine s parc. št. 1644/2, kar je razvidno iz akta in obvestila geodetskega organa z dne 8. 4. 2009. Nepremičnina se nahaja v ureditvenem območju LN, ki se ureja s 4. členom LN. V ponovnem postopku obravnavanja zahteve za razlastitev je bilo tudi ugotovljeno, da je med postopkom razlastitve prišlo do delitve parc. št. 1644/7 na nepremičnini parc. št. 1644/11 in 1644/12, kar je razvidno iz akta z dne 10. 2. 2012 in obvestila geodetskega organa z dne 12. 3. 2012. Ugotavlja tudi, da je tožnica A.A. 18. 1. 2012 postala zemljiškoknjižna lastnica parc. št. 1644/7, iz katere je nastala tudi parc. št. 1644/11 k.o. …, ki je predmet razlastitve. V zvezi z izkazom javne koristi se je organ oprl na 109. člen Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) in ugotovil, da so iz prikaza parcel nepremičnine prepoznavne v zemljiškem katastru. Ocenil je tudi, da so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 92. člena ZUreP-1, saj je nepremičnina nujno potrebna za gradnjo gospodarske javne infrastrukture – ceste, ki je v javnem interesu in jo razlastitvena upravičenka nujno potrebuje za prestavitev ceste. Gradnja ceste celo presega zasebni interes, saj bo z novo cesto zagotovljena večja prometna varnost ter boljši dostop do letališča, s čemer bo omogočen njegov razvoj in širitev. Razlastitvena upravičenka tudi ne razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino v tem območju. Organ je tako ugotovil, da je razlastitvena upravičenka izkazala vse materialnopravne predpostavke po ZUreP-1 in so izpolnjeni pogoji za izdajo odločbe o uvedbi postopka razlastitve.

Drugostopni organ je z odločbo z dne 28. 9. 2012 pritožbo tožnice zavrnil. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožnice je navedel, da je bila zahteva za razlastitev vložena 8. 9. 2010 in v njej je bil pravilno kot razlastitveni zavezanec naveden B.B. (podatki zemljiške knjige) in mu je bila pred vložitvijo zahteve tudi vročena ponudba za odkup nepremičnin. Prvostopni organ je zato postopek pravilno sprva vodil zoper B.B. kot razlastitvenega zavezanca. Po pridobitvi informacij, da je A.A. (tožnica) nova lastnica predmetne nepremičnine, pa je njo vabil na ustno obravnavo in ji hkrati z vabilom posredoval tudi zahtevo za razlastitev in druge listine iz spisa. Meni, da tožnica neutemeljeno zatrjuje, da predmetni razlastitveni postopek nezakonito teče zoper njo kot razlastitveno zavezanko. Kot že povedano je lastnica obravnavane nepremičnine postala med razlastitvenim postopkom in je bila v skladu z drugim odstavkom 50. člena in 142. člen ZUP dolžna sprejeti postopek v takem stanju, kot je bil v času njenega vstopa. Ni podlage za to, da bi morala upravičenka zahtevo za razlastitev umakniti in tožnici ponovno vročiti ponudbo za odkup nepremičnin in šele nato, če pogodba ne bi bila sklenjena, vložiti zahtevo za razlastitev. Postopek se tudi ni vodil po uradni dolžnosti, temveč na podlagi zahteve razlastitvene upravičenke. Zaradi prenosa lastninske pravice se je zamenjala zavezana stranka. Glede na to je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da bi morala upravičenka novi zavezanki vročiti predhodno ponudbo za odkup nepremičnine v smislu 97. člena ZUreP-1. Kot neutemeljen zavrne tudi pritožbeni očitek, da se zahteva za razlastitev nanaša na parcelo, ki ob njeni vložitvi še ni obstajala. Pritožbeni organ namreč ugotavlja, da je bila zahteva vložena za parc. št. 1644/7, med postopkom pa je bila izdana pravnomočna odločba geodetskega organa z dne 10. 2. 2012, s katero je bila navedena parcela ukinjena, namesto nje pa sta nastali novi parc. št. 1644/11 in 1644/12. Poudarja, da je v postopku parcelacije tožnica nastopala kot stranka in je bila torej z odločbo seznanjena že v matičnem postopku, ponovno pa tudi v tem postopku. Razlastitvena upravičenka je glede na izvedeno parcelacijo z vlogo z dne 12. 4. 2012 zahtevo za razlastitev modificirala tako, da je zahtevek skrčila. Kot neutemeljeno pa zavrača tudi pritožbeno trditev, da izpodbijana odločba v izreku ne vsebuje imena razlastitvenega zavezanca. V 2. točki izreka je namreč jasno navedeno, da se dovoli uvedba postopka razlastitve tam navedene nepremičnine, ki je v zemljiškoknjižnem lastništvu A.A. (tožnice).

Tožnica je tožbo vložila zaradi zmotne in nepravilne uporabe določb ZUreP-1 in ZUPUDPP, bistvenih kršitev ZUP in ZUreP-1 ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V postopku razlastitve, ki se je začel zoper razlastitvenega zavezanca B.B., je organ vodil postopek samo zoper njega. Ko je organ dobil obvestilo o spremembi lastništva zemljišč, je vabil tožnico na narok in zoper njo postopek končal. Po mnenju tožnice bi moral organ uporabiti določbe ZUPUDPP, ker gre za prostorsko ureditev državnega pomena in je bila zahteva za razlastitev vložena po uveljavitvi tega zakona. Odločba tudi ni obrazložena glede aktivne legitimacije razlastitvenega upravičenca, zato je ni mogoče preizkusiti in je podana bistvena kršitev pravil postopka. Organ je napačno štel, da je razlastitvena upravičenka država. V konkretni zadevi je jasno, da se razlastitev izvaja na podlagi občinskega lokacijskega načrta. Ker organ zahteve ni zavrnil, je zmotno uporabil materialno pravo. Organ pa niti ni ugotavljal, ali gre v konkretni zadevi za primer lokacijskega načrta iz 16. člena ZUreP-1, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Iz samega uvoda besedila Odloka o LN L5 glavna cesta GII-104 Kranj Moste (odsek ob letališču) izhaja, da akt ni bil sprejet po 16. členu ZUreP-1. Ker je ta člen prenehal veljati pred vložitvijo zahteve za razlastitev, je ugovor aktivne legitimacije kot države utemeljen, saj je sporno, ali odlok sploh predstavlja take vrste akt, kot ga opredeljuje 16. člen ZUreP-1. Ostalo je odprto vprašanje, katero pravno podlago za razlastitev uporabiti, ob uporabljenih določbah ZUreP-1 pa je ostalo odprto tudi vprašanje izkazanosti javne koristi in aktivne legitimacije države. Tožnica je tudi navedla, da se postopek zoper njo ni začel glede na ZUreP-1, temveč kar po uradni dolžnosti, ko jo je organ obvestil o postopku in vabil na ustno obravnavo. Upravičenka tožnici nikoli ni vročila ponudbe za odkup nepremičnin, niti ni zoper njo vložila zahteve za razlastitev. Organ pa tudi ni posebej opozoril tožnice, da je ona sedaj razlastitvena zavezanka. To pomeni bistveno kršitev določba postopka (128. člen ZUP), saj organ ne sme nadomeščati procesnih dejanj, ki bi jih moral opraviti razlastitveni upravičenec. 142. člen ZUP ureja postopek za primer, ko neka oseba sama zahteva, da se ji prizna lastnost stranke v postopku, ne ureja pa položaja, ko se lastnost stranke priznava osebi, glede katere je organ sam dolžan skrbeti, da se udeleži postopka (44. člen ZUP). Pravna teorija zavzema stališče, da tretji in četrti odstavek 142. člena v slednjem primeru ne veljajo. Ker ZUP tovrstnih primerov ne ureja, niti ne ZUreP-1 kot lex specialis, ni moč slediti odločitvi organa, da stranka prevzame postopek v fazi, kot je bil ob njenem vstopu, saj za to ni pravne podlage. V takem primeru bi moral organ seznaniti upravičenca o spremembi zavezanca, upravičenec pa bi moral spremeniti zahtevo. Spremenjena zahteva novega razlastitvenega zavezanca ne bi smela prikrajšati za pravico do 30-dnevnega roka za odkup zadevnih nepremičnin. Le na ta način bi se uveljavilo načelo varstva pravic strank (7. člen ZUP). Ne gre tudi za situacijo iz četrtega odstavka 94. člena ZUreP-1. Prav tako iz drugega odstavka 50. člena ZUP ni razvidno, da bi se smel postopek nadaljevati brez spremembe zahteve razlastitvenega upravičenca, saj ta člen ureja situacijo, če med postopkom zaradi prenosa lastninske pravice oseba pridobi možnost nastopati kot stranka v postopku. V taki situaciji jo mora organ na to opozoriti in ji omogočiti, da prevzame položaj stranke. To ne izključuje razlage, da morajo biti v takšni situaciji stranki dejansko zagotovljene vse procesne varovalke, vključno s ponudbo za odkup nepremičnin. Zahtevi pa tudi ni bil predložen načrt parcelacije zemljišča. V izreku pa izpodbijana odločba tudi ne vsebuje imena zavezanca, zoper katerega naj učinkuje, zato je nedoločna in neizvršljiva. Po povedanem tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in naloži toženki povrnitev njenih stroškov postopka.

Toženka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa ni vsebinsko odgovorila.

Stranka z interesom Republika Slovenija odgovora na tožbo v danem roku ni podala.

Stranki z interesom B.B. in C.C. v odgovoru na tožbo navajata, da se pridružujeta tožbenim navedbam.

Toženka je sodišču posredovala vlogo za prioritetno obravnavo in se sklicevala na naravo spora, opozorila pa je tudi na zagotovljena proračunska sredstva.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna izdaja odločbe o uvedbi razlastitvenega postopka nepremičnine parc. št. 1644/11 k.o. ….

Tožnica uvodoma ugovarja, da bi moral organ pri odločanju o razlastitvi (točno: o uvedbi postopka razlastitve) uporabiti določbe ZUPUDPP, ker gre za prostorsko ureditev državnega pomena, zahteva za razlastitev pa vložena po uveljavitvi tega zakona ter da, ker se razlastitev izvaja na podlagi občinskega načrta (pri čemer je tudi sporno, ali Odlok o LN sploh predstavlja take vrste akt, kot ga opredeljuje 16. člen ZUreP-1), država ne more biti razlastitveni upravičenec. Po prvem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev ali predlagati dokaze, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Tožnik pa lahko v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta; nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1). Iz upravnega spisa ne izhaja, da bi tožnica ugovor, opisan na začetku te točke sodbe, navajala že v postopku izdaje upravnega akta, prav tako pa tudi ni obrazložila, zakaj ga ni uveljavljala, zaradi česar gre za nedovoljeno tožbeno novoto.

Ne glede na to pa sodišče ugotavlja, da je prvostopni organ imel materialnopravno podlago v ZUreP-1 za vodenje obravnavanega postopka. Prvi odstavek 94. člena ZUreP-1 določa, da je država razlastitveni upravičenec, če se razlastitev izvaja za namene gradnje iz 93. člena tega zakona iz državne pristojnosti ter na podlagi državnega lokacijskega načrta ali lokacijskega načrta iz 16. člena tega zakona. Po 16. členu ZUreP-1 (ki se je prenehal uporabljati z uveljavitvijo ZPNačrt, 103. člen ZPNačrt) sta se ministrstvo za prostor in občina lahko dogovorila, da občina načrtuje in sprejme prostorski akt za določeno prostorsko ureditev skupnega pomena, če je glede na povezanost državne prostorske ureditve z lokalnim okoljem to primerneje. Občina je takšno prostorsko ureditev načrtovala v skladu s programom priprave, ki ga je sprejela občina po predhodnem soglasju ministra za prostor in pobudnika. Takšen prostorski akt je moral pred njegovim sprejemom potrditi minister za prostor. V obravnavanem primeru je prostorska ureditev, kateri je namenjena razlastitev, načrtovana z Odlokom, ki ga je sprejel Občinski svet Občine Cerklje na Gorenjskem 13. 7. 2005. Občinski planski dokument, ki je bil podlaga za njegovo pripravo, in Program priprave lokacijskega načrta sta bila sprejeta pred uveljavitvijo ZUreP-1, sam Odlok pa po uveljavitvi ZUreP-1. Iz Odloka izhaja, da je namen predmetne razlastitve prestavitev glavne ceste Kranj-Moste na odseku ob letališču, ki je načrtovana kot glavna cesta drugega reda (GII) s tam načrtovano izvedbo, trasa glavne ceste pa med drugim upošteva načrtovano širitev letališkega kompleksa, obletaliških programov in poslovno ekonomsko cono, avtocestnemu koridorju pa predstavlja deloma vzporedno državno cestno omrežje, prek katerega se poleg lokalnega prometa odvija tudi del tranzitnega prometa med Štajersko in Gorenjsko (8. člen). Gre torej za ureditev omrežja, namenjenega izvajanju gospodarske javne službe na področju prometa, iz česar sledi, da je prostorska ureditev, ki jo ureja Odlok, skupnega pomena za državno in lokalno skupnost. Odlok torej po vsebini ustreza prostorskemu aktu iz 16. člena ZUreP-1. Ker pa je Republika Slovenija vložila zahtevo za razlastitev na njegovi podlagi, to tudi pomeni, da je Odlok upoštevala kot veljaven prostorski akt. Odlok je v času izdaje izpodbijane odločbe (tudi še) veljal (ZPNačrt, ki je uvedel novosti na področju prostorskega načrtovanja, je določil, da občinski lokacijski načrti, sprejeti na podlagi ZUreP-1, ostanejo v veljavi do izvedbe posegov, ki so z njimi načrtovani - drugi odstavek 97. člena) oziroma učinkoval in ga je po mnenju sodišča organ lahko upošteval, ne glede na uveljavitev ZUPUDPP. Slednji je v 68. členu namreč določil prenehanje veljavnosti nekaterih določb ZPNačrt, vendar ne določbe drugega odstavka 97. člena, na podlagi katere Odlok (še) velja.

Sodišče tudi sicer ne vidi razlogov, da v konkretnem primeru Republika Slovenija ne bi mogla biti razlastitvena upravičenka in predlagati razlastitvenega postopka. Državna cesta je v lasti Republike Slovenije (39. člen Zakona o cestah), v razlastitvenem postopku pa lastninsko pravico na razlaščenih nepremičninah pridobi razlastitveni upravičenec (103. člen ZUreP-1), za katerega se tudi določijo roki, v katerih mora pričeti z gradnjo (102. člen ZUreP-1). Razlastitvenega upravičenca bremeni plačilo odškodnine za razlaščeno nepremičnino (106. člen ZUreP-1), iz predloženega upravnega spisa pa je razvidno, da je Republika Slovenija B.B. ponudila odškodnino za razlaščena zemljišča. Tožnica se tudi moti, ko navaja, da niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za vodenje postopka in za izdajo izpodbijane odločbe, ker ji ponudba za odkup nepremičnin ni bila vročena, pa bi ji po 97. členu ZUreP-1 morala biti. Ker je tožnica na podlagi darilne pogodbe za nepremičnino, ki je predmet razlastitve, postala lastnica v teku razlastitvenega postopka oziroma je organ za sklenitev darilne pogodbe za obravnavano nepremičnino izvedel med samim postopkom, je tožnica s tem dobila položaj stranke v postopku po drugem odstavku 94. člena ZUreP-1, po katerem je razlastitveni zavezanec fizična ali pravna oseba, ki ima v lasti nepremičnino, ki je predmet razlastitve. Tovrstno oziroma podobno situacijo pa obravnava tudi četrti odstavek istega člena, ki določa, da če je oseba, vpisana v zemljiški knjigi kot lastnik nepremičnine, sklenila pravni posel, na podlagi katerega se lahko kot lastnik vpiše druga oseba, ima položaj stranke v razlastitvenem postopku tudi oseba, ki se lahko vpiše v zemljiško knjigo kot lastnik, če le-ta do konca razlastitvenega postopka na prvi stopnji predloži kot dokaz listino o lastninski pravici, sposobno za vpis v zemljiško knjigo. Iz citirane določbe tudi ne izhaja, da bi moral razlastitveni upravičenec v primeru spremembe zemljiškoknjižnega stanja na nepremičninah, ki so predmet razlastitve, umakniti svojo zahtevo zoper zavezanca, ki ni več lastnik obravnavanih nepremičnin in vložiti novo zahtevo zoper novega lastnika kot zavezanca, temveč je novi zavezanec dolžan sprejeti postopek v tistem stanju, v katerem je postopek ob njegovem vstopu (analogna uporaba četrtega odstavka 142. člena ZUP). Glede na opisano ureditev pa tožnica tudi nima prav, da se je postopek zoper njo vodil po uradni dolžnosti in ne na podlagi zahteve države oziroma razlastitvene upravičenke, saj je organ med postopkom pravilno upošteval spremenjeno zemljiškoknjižno stanje na nepremičninah, ki so predmet zahteve za razlastitev, in tožnici kot lastnici obravnavane nepremičnine priznal položaj stranke, ko jo je vabil na ustno obravnavo, hkrati z zahtevo in ustreznimi listinami. Tožničin očitek, da je organ ni opozoril, da je zavezanka, tako tudi ne vzdrži sodne presoje. Zahteva za razlastitev pa je bila tudi popolna in je vsebovala vse priloge po 98. členu ZUreP-1, organ pa je tudi smel oziroma celo moral sam dopolnjevati zahtevo, saj ga k temu obvezuje 139. člen ZUP. Organ pa je v izreku izpodbijane odločbe tudi navedel ime razlastitvenega zavezanca in sicer v 2. točki, ko je navedel tožnico A.A. kot zemljiškoknjižno lastnico obravnavane nepremičnine in zato razlastitveno zavezanko.

Glede na povedano je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi.