Jedro

Sodišče druge stopnje je vselej dolžno po uradni dolžnosti preizkusiti izpodbijano sodbo glede kršitev, navedenih v 383. členu ZKP. V obravnavanem primeru je pritožbeno sodišče celo izrečno v svoji sodbi zapisalo, da je preizkus sodbe v navedenem, zakonsko določenem obsegu opravilo in da pri tem preizkusu ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Nestrinjanje s takim zaključkom sodišča druge stopnje pa ne pomeni vzpostavitev pravice izpodbijanja pravnomočne sodbe zaradi zatrjevane kršitve iz 383. člena ZKP in na katero je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, če vložnik kršitve ni uveljavljal v pritožbenem postopku.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže. II. Obsojenec je dolžan plačati 150,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 39858/2013 z dne 13. 11. 2015 obsojenega M. V. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. in 3. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1 in kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. Po določitvi posamičnih kazni mu je sodišče na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen enega leta zapora. Sodišče je oškodovancu priznalo premoženjskopravni zahtevek v znesku 290,00 EUR, s preostankom pa ga je napotilo na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obsojencu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka.

Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 39858/2013 z dne 25. 8. 2016 kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo zagovornika obsojenca in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je v plačilo naložilo sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo obsojenčevi zagovorniki vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti in sicer zaradi kršitve 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo obsojeni v pritožbi na Višje sodišče v Mariboru sicer ni uveljavljal, gre pa za kršitev, na katero je dolžno paziti pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu sodbe. Prvi odstavek 383. člena ZKP določa, da mora pritožbeno sodišče vselej po uradni dolžnosti preizkusiti ali je podana kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru ob preizkusu izpodbijane sodbe Okrožnega sodišča na Ptuju navedene kršitve ni ugotovilo, zaradi tega sta obe izpodbijani sodbi nezakoniti. Obsojenčevi zagovorniki predlagajo, da se zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi razveljaviti in zadeva vrne Okrožnemu sodišču na Ptuju v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

3. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull v odgovoru, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP navaja, da zatrjevana kršitev ni bila uveljavljana v pritožbi, zato predstavlja nedovoljen razlog za izpodbijanje pravnomočne sodbe (peti odstavek 420. člena ZKP). Tudi sicer pa zatrjevana kršitev ni podana. Zagovorniki v zahtevi želijo prikazati, da je oškodovanec podal dva predloga za pregon, prvega dne 8. 2. 2013 in drugega, po poteku 3-mesečnega prekluzivnega roka, dne 13. 6. 2013. Podrobnejši pregled zadeve pokaže, da se oba predloga nanašata na isti historični dogodek, to je časovno in krajevno povezan življenjski primer, zaradi česar je potrebno oškodovančev predlog za pregon kaznivega dejanja grožnje šteti za pravočasnega. „Drugi predlog“ oškodovanca v katerem je bolj podrobno opredelil napad obsojenca, katerega je naznanil že s prvim predlogom za pregon ne more predstavljati prepoznega predloga za pregon oziroma predloga za pregon za drugo, novo kaznivo dejanje. V drugem „predlogu“ je oškodovanec dodatno, pojasnilno navedel še, da ga je osumljeni med prerivanjem udaril po obrazu in mu poškodoval nos, vse ostale okoliščine iz katerih izhaja obsojenčevo protipravno, grdo ravnanje pa so vsebovane že v prvem predlogu.

4. Odgovor Vrhovnega državnega tožilca na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti je bil posredovan obsojenčevim zagovornikom, ki so v podani izjavi v celoti vztrajali pri navedbah v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

5. V skladu s prvim odstavkom 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). To pomeni, da mora biti pravno sredstvo izčrpano ne le formalno, z vložitvijo upravnega sredstva, temveč tudi materialno, vsebinsko.

6. Že iz zahteve za varstvo zakonitosti izhaja pravilna ugotovitev obsojenčevih zagovornikov, da zatrjevana kršitev iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ni bila uveljavljana, kar pomeni, da je materialnopravno neizčrpana. Zagovorniki sicer menijo, da bi moralo sodišče druge stopnje zatrjevano kršitev ugotoviti ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti, ker pa sodišče te kršitve ni ugotovilo, sta obe izpodbijani sodbi nezakoniti. Z navedenim stališčem se ni mogoče strinjati. Sodišče druge stopnje je vselej dolžno po uradni dolžnosti preizkusiti izpodbijano sodbo glede kršitev, navedenih v 383. členu ZKP. V obravnavanem primeru je pritožbeno sodišče celo izrečno v svoji sodbi zapisalo, da je preizkus sodbe v navedenem, zakonsko določenem obsegu opravilo in da pri tem preizkusu ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Nestrinjanje s takim zaključkom sodišča druge stopnje pa ne pomeni vzpostavitev pravice izpodbijanja pravnomočne sodbe zaradi zatrjevane kršitve iz 383. člena ZKP in na katero je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, če vložnik kršitve ni uveljavljal v pritožbenem postopku.

C.

7. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena v nasprotju s petim odstavkom 420. člena ZKP, saj uveljavljana kršitev določbe kazenskega postopka ni materialnopravno izčrpana, jo je v skladu z določilom drugega odstavka 423. člena ZKP zavrglo.

8. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih členov 98.a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP ter je posledica ugotovljenih dejstev glede premoženjskih razmer obsojenca, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in zapletenosti zadeve.