Jedro

Četudi je zakonska intenca tretjega stavka četrtega odstavka 87. člena ZUP (Po preteku tega roka vročevalec pusti dokument iz prvega odstavka tega člena v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika.), da naj se zagotovi čim večja dejanska verjetnost, da se bo naslovnik kljub načinu vročitve s fikcijo res seznanil s pisanjem, pa navedeno ne pomeni, da, ob odsotnosti ali nepravočasnosti takšne dejanske seznanitve iz kakršnegakoli razloga, vročitev ni bila opravljena. Bistveno je le, ali in kdaj je bilo tožnici v predalčniku puščeno obvestilo o prispeli pošiljki, to pa je v danem primeru jasno in neizpodbito.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni davčni organ je z izpodbijanim sklepom št. DT 4934‑71583/2017‑12 z dne 21. 7. 2017 kot prepozno zavrgel pritožbo tožnice zoper sklep o davčni izvršbi na premičnine št. DT 4934‑71583/2017‑3 z dne 17. 5. 2017, s stroškovno posledico.

2. Iz obrazložitve sledi, da je bil sklep o davčni izvršbi na premičnine št. DT 4934‑71583/2017‑3 z dne 17. 5. 2017 tožnici skladno s četrtim odstavkom 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) vročen dne 21. 6. 2017, in sicer po tem, ko je vročevalec dne 6. 6. 2017 tožnico obvestil o poizkušeni vročitvi predmetnega sklepa o izvršbi. Ker neposredne vročitve ni bilo moč opraviti, je vročevalec tožnico obvestil, da lahko predmetni sklep prevzame v nadaljnjem 15-dnevnem roku pri davčnem organu. Po izteku tega roka se je vročitev z dnem 21. 6. 2017 štela za opravljeno. Tožnica pa je svojo pritožbo vložila šele dne 14. 7. 2017 in torej zamudila osemdnevni rok za pritožbo skladno z drugim odstavkom 157. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), saj je bil zadnji dan za vložitev pritožbe 29. 6. 2017. 3. Ministrstvo za finance je z odločbo DT-499-29‑715/2015 z dne 3. 10. 2017 tožničino pritožbo zavrnilo in v svoji obrazložitvi sledilo razlogom prve stopnje, dodatno pa je obrazložilo, da na odločitev v zadevi ne more vplivati dejstvo, da je bil predmetni sklep o izvršbi po nastopu fikcije vročitve tožnici poslan z navadno pošto dne 4. 7. 2017 in da se je tožnica z njim, po lastnih navedbah, seznanila šele dne 7. 7. 2017, saj se dokument, ki ga ni bilo mogoče vročiti osebno skladno s prvim dostavkom 87. člena ZUP in ga naslovnik tudi ne prevzame v predpisanem roku, skladno s četrtim odstavkom cit. člena šteje za vročenega s potekom roka za prevzem, ne glede na to, kakšno je nadaljnje postopanje z dokumentom oziroma kdaj se naslovnik z vsebino fiktivno vročenega dokumenta dejansko seznani.

4. Tožnica vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s predlogom, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje davčnemu organu, s stroškovno posledico.

5. Tožnica v tožbi navaja, da je nesporno, da je toženka dne 6. 6. 2017 poskusila tožnici vročiti med drugim tudi sklep o davčni izvršbi, pri čemer neposredne vročitve ni bilo mogoče opraviti, vsled česar je začel teči 15-dnevni rok za prevzem pošiljke, ki se je iztekel dne 21. 6. 2017, pri čemer pa toženka pisanja tožnici ni pustila v hišnem nabiralniku neposredno po poteku tega roka, ampak ga je z navadno pošto odpremila šele dne 4. 7. 2017, kar pomeni napačno uporabo ZUP in je povzročilo prikrajšanje tožnice za pravico do pravnega sredstva. Tožnica namreč meni, da je je pustitev upravnega akta v hišnem predalčniku neposredno po poteku 15‑dnevnega roka nujen predpogoj za nastanek fikcije vročitve, saj to omogoča naslovniku, da se dejansko seznani z upravnim pisanjem. V konkretnem primeru pa je toženka upravno pisanje naklepno zadržala vse do (domnevnega) poteka pritožbenega roka in tožnico naklepoma prikrajšala za možnost vložitve pravnega sredstva. Upravno pisanje je bilo tožnici vrženo v nabiralnik šele dne 7. 7. 2017, zato je pritožba z dne 14. 7. 2017 pravočasna, o čemer naj se zaslišijo zakoniti zastopnik tožnice ter A.A., B.B. in C.C. 6. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožnice in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

7. Tožnica v svoji pripravljalni vlogi z dne 5. 2. 2018 vztraja pri svojih stališčih in ponovno podaja svoja pravna naziranja.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Tožnica v svoji tožbi navaja smiselno enake razloge, kot v svoji pritožbi zoper izpodbijani sklep. Izpodbijani sklep je po presoji sodišča pravilen in skladen z zakonom, na katerega se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi je sklep utemeljen in z razlogi, s katerimi je pritožbeni organ zavrnil pritožbene ugovore, zato se po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje, kolikor ni v nadaljevanju obrazloženo drugače, in jih ne ponavlja, v zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja, kot sledi.

10. V predmetni zadevi je sporno, ali je dne 21. 6. 2017 nastopila fikcija vročitve sklepa o davčni izvršbi na premičnine št. DT 4934‑71583/2017‑3 z dne 17. 5. 2017 tožnici ter, posledično, ali je pritožba tožnice z dne 14. 7. 2017 pravočasna. Po presoji sodišča je odgovor na to vprašanje pritrdilen, kot obrazloženo v nadaljevanju.

11. Aplikacija četrtega odstavka 87. člena ZUP na konkretni primer zahteva razlago odnosa med drugim in tretjim stavkom cit. določila. Sodišče v tej zvezi smatra, da je drugi stavek cit. določila (Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka.) povsem jasen in nastop fikcije vročitve veže zgolj in samo na potek omenjenega roka, seveda ob pogoju ustrezne obvestitve naslovnika skladno s tretjim odstavkom 87. člena ZUP. Nastopa fikcije vročitve zakon ne pogojuje na noben drug način, in to potrjuje tudi sodna praksa (poleg odločb, ki jih je citirala toženka, prim. tudi sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1735/2015 z dne 15. 9. 2016 ter obiter dictum tudi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 356/2016 z dne 17. 8. 2016). Navedeno pomeni, da se sklep o izvršbi na premičnine v predmetni zadevi šteje za vročenega tožnici s potekom 15-dnevnega roka za prevzem pisanja skladno z obvestilom o poskušeni vročitvi z dne 6. 6. 2017, pri čemer tožnica prejema in ustreznosti obvestila o poskušeni vročitvi z dne 6. 6. 2017 niti ne osporava.

12. Ni pa med strankama razhajanja niti o dejstvu, da je toženka predmetni sklep o izvršbi tožnici posredovala z navadno pošto šele dne 4. 7. 2017. Med strankama je sporna pravna kvalifikacija tega dejanja in njegove morebitne pravne posledice. Tožnica meni, da se sklep o izvršbi zato ne more šteti za vročenega, saj ni izpolnjen pogoj, da je ta sklep tožnici puščen v njenem nabiralniku dne 22. 6. 2017 oziroma neposredno po tem dnevu. Toženka pa razloguje, da se dokument šteje za vročenega s samim pretekom roka za prevzem, ne glede na to, kakšno je nadaljnje postopanje z dokumentom oziroma kdaj se naslovnik z vsebino fiktivno vročenega dokumenta dejansko seznani. Sodišče pritrjuje toženki, namreč, četudi je zakonska intenca tretjega stavka četrtega odstavka 87. člena ZUP (Po preteku tega roka vročevalec pusti dokument iz prvega odstavka tega člena v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika.), da naj se zagotovi čim večja dejanska verjetnost, da se bo naslovnik kljub načinu vročitve s fikcijo res seznanil s pisanjem, pa navedeno ne pomeni, da, ob odsotnosti ali nepravočasnosti takšne dejanske seznanitve iz kakršnegakoli razloga, vročitev ni bila opravljena. Bistveno je le, ali in kdaj je bilo tožnici v predalčniku puščeno obvestilo o prispeli pošiljki, to pa je v danem primeru jasno in neizpodbito.

13. Ker tožba po povedanem ni utemeljena, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, ni našlo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Sodišče je na podlagi 2. alinee drugega odstavka 13. člena ZUS-1 v zadevi odločalo po sodniku posamezniku. Ker dejanske okoliščine, ki so pravno relevantne in so podlaga za odločitev, med strankama niso sporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.

15. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.