Jedro

Stranka mora že na naroku grajati procesne kršitve. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. To pa ni primer v tem postopku, saj se tožena stranka ni udeležila drugega naroka za glavno obravnavo.

Pri verižni kompenzaciji gre za vrsto sporazumov o odpustih dolgov in ne za pobotanje po določbah OZ. Z vidika materialnega prava je verižna kompenzacija vrsta sporazumov o odpustu dolgov, sklenjenih pod pogojem, da bodo vsi realizirani.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da (I.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 74067/2011 z dne 30. 5. 2011 ostane v veljavi za glavnico 14.469,62 EUR s pripadki in izvršilne stroške 36,00 EUR s pripadki; (II.) razveljavilo sklep o izvršbi za zakonske zamudne obresti od zneska 552,91 EUR za čas od 27. 5. 2011 do 29. 5. 2011 in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo; (III.) toženi stranki naložilo plačilo stroškov pravdnega postopka v znesku 1.812,99 EUR s pripadki v roku 15 dni.

2. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge, zlasti kršitev pravil postopka, ker sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov z zaslišanjem zakonitih zastopnikov pravdnih strank in priče N. T., ki bi vedele povedati o obstoju dogovora, da bo tožena stranka namesto plačila I., d. d. nabavljala material pri tožeči stranki, za kar bodo sklenjene verižne kompenzacije. Odločitev je sprejeta le na podlagi listinskih dokazov, sodišče dokazne ocene ni izpeljalo s potrebnim procesnim standardom vestnosti in skrbnosti ter ni ocenilo dokazov vsakega posebej in vseh skupaj. S tem je storilo kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 8. členom ZPP.

3. Tožeča stranka je v odgovoru opozorila, da ni izdala delovnega naloga (B4) ter da je tožena stranka terjatev do I. priglasila v stečajni postopek zoper I. terjatev je bila priznana. Če bi terjatev z verižno kompenzacijo prej prenehala, tega ne bi storila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP.

6. Iz zapisnika drugega naroka za glavno obravnavo z dne 17. 12. 2014 (red. št. 36) izhaja, da se tožena stranka naroka ni udeležila. Na naroku je sodišče vpogledalo v kasneje predložene listine (ostale, prej predložene listinske dokaze, je izvedlo na prvem naroku; glej zapisnik na list. št. 76), izvedbo ostalih dokazov (s tem tudi zaslišanje prič in strank) je kot nepotrebno zavrnilo. Sodišče je ocenilo, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno že na podlagi listinskih dokazov. Tožena stranka na naroku ni grajala zavrnitve predlaganih personalnih dokazov. Stranka mora že na naroku grajati procesne kršitve. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. To pa ni primer v tem postopku, saj se tožena stranka ni udeležila drugega naroka za glavno obravnavo, s tem pa so nastopile tudi posledice iz 286.b člena ZPP. Kolikor sedaj tožena stranka to zatrjuje v pritožbi, je prepozno.

7. Sodišče bi zaradi neizvedbe predlaganega dokaza z zaslišanjem storilo zatrjevano bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, če bi vnaprej zavrnilo dokaz o bistvenem dejstvu, ki je bil jasno predlagan in ki bi, če bi uspel, lahko pomenil uspeh v sporu. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da dejstva, glede katerih so bili predlagani zavrnjeni dokazi, niso pravno pomembna. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, da delovnega naloga z dne 25. 3. 2010 (B4), na katerega veljavnost tožena stranka veže obstoj terjatve do tožeče stranke, ni izdala tožeča stranka, temveč druga pravna oseba (M. 5 d. o. o.), ki je samostojna pravna oseba in samostojni nosilec pravic in obveznosti. Poleg tega delovni nalog ni podpisan s strani nalogodajalca. Teh dejanskih ugotovitev pritožba niti ne izpodbija. Tožeča stranka torej ni zavezana iz zatrjevane pogodbe, ki naj bi jo izkazoval omenjeni delovni nalog.

8. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju pravilno navedlo, da tožena stranka v tem postopku ugovora prenehanja obveznosti z verižno kompenzacijo ni uspela zadosti trditveno konkretizirati. Prvič zato, ker verižna kompenzacija ni bila sklenjena, pa bi morala biti. Pri verižni kompenzaciji gre za vrsto sporazumov o odpustih dolgov in ne za pobotanje po določbah OZ. Z vidika materialnega prava je verižna kompenzacija vrsta sporazumov o odpustu dolgov (319. člen OZ), sklenjenih pod pogojem, da bodo vsi realizirani.(1) Da bi torej verižna kompenzacija sploh lahko bila realizirana, je bilo potrebno, da bi bili posamezni sporazumi o odpustu dolgov tudi potrjeni. Drugič pa tudi zato, ker odgovor na tožbo sploh ni vseboval potrebne trditvene podlage. Tožena stranka ni konkretno navedla terjatve do I. in terjatve le-te do tožeče stranke.

9. Tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da sodišče ni dokazno ocenilo izvedenih listinskih dokazov. Ker gre za povsem pavšalno navedbo, višje sodišče odgovarja, da je iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje (glej razloge v točkah 5 do 8) jasno razvidno, da je sodišče povzelo vsebino posamezne listine in opredelilo njen pomen v tem gospodarskem sporu. S tem je dalo tudi svojo oceno izvedenih dokazov in glede na podlagi uspeha celotnega postopka v smislu 8. člena ZPP povedalo, katera dejstva je štelo za dokazana in katera ne.

10. Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka, ne da bi podala konkretne pritožbene navedbe. Zato je v tem delu višje sodišče odločitev preizkusilo le v obsegu uradnega preizkusa. Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154. in 155. členu ZPP v zvezi s 165. členom ZPP. Tožeča stranka ni bistveno prispevala k odločitvi višjega sodišča, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Prim. sklep Vrhovnega sodišča III Ips 59/2000 z dne 8. 3. 2001.