Jedro

V skladu s petim odstavkom 27. člena ZSV se od lastnega dohodka odštejejo izplačane preživnine v višini izvršljivega pravnega naslova, zato je dejstvo o tem, v kakšni višini tožnik plačuje preživnino, pomembno za ugotovitev tožnikovega dohodka.

Zgolj zemljiška knjiga je tista javna knjiga, v kateri se vodijo podatki o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z njimi, zato toženka dejstva tožnikovega lastništva sporne nepremičnine ne bi smela opreti zgolj na podatke v obvestilu o poskusnem izračunu vrednosti nepremičnin, pač pa na podatke v zemljiški knjigi ali drug pridobitni naslov (dedovanje, zakon, odločbo državnega organa), na podlagi katerega se pridobi lastninsko pravico na originaren način.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu opr. št. Bpp 31/2011 z dne 25. 3. 2011 se odpravi in se zadeva vrne pristojnemu organu za brezplačno pravno pomoč v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) po združitvi postopka zavrnila šest tožnikovih prošenj z dne 25. 1. 2011 za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da je tožnik v obdobju od novembra 2010 do januarja 2011 prejel denarno nadomestilo za brezposelnost v povprečni višini 474,58 EUR mesečno. Toženka je tožnika pri ugotavljanju finančnega položaja za dodelitev brezplačne pravne pomoči štela za samsko osebo ter glede na zgoraj navedeni podatek ugotavlja, da znaša povprečni mesečni dohodek za tožnika 474,58 EUR. Ugotavlja še, da je imel tožnik tudi druga nakazila, vendar teh ni upoštevala, ker je ugotovila, da tožnik že iz naslova denarnega nadomestila prejema mesečni dohodek, ki je višji od dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka. Glede na navedeno zaključuje, da tožnik ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, pri čemer ugotavlja, da znesek minimalnega dohodka znaša 459,04 EUR. V nadaljevanju ugotavlja, da ima tožnik tudi prihranke ter nepremično premoženje, in sicer je tožnik solastnik nepremičnin parc. št. 177/1, 177/2, 178/2 in 178/6, vse k.o. ..., ter poslovnega prostora v stavbi s številko 701 na parc. št. 181/1 k.o. ... V zvezi s slednjimi toženka povzema tožnikove navedbe, ki vrednost nepremičnin za solastniški delež do ½ ocenjuje na 58.409,00 EUR, in podatke iz obvestila Geodetske uprave RS z dne 22. 9. 2010, iz katerega izhaja, da je tožnik solastnik hiše, v kateri živi, v vrednosti za ½ delež 27.798,00 EUR in lastnik poslovnega prostora v vrednosti 28.981,00 EUR. Glede na navedeno ugotavlja, da tožnikovo premoženje presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka (tj. 13.771,30 EUR), zato tožnik presega tudi cenzus iz 23. člena Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) v zvezi s 14. členom ZBPP.

Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da po 22. členu ZSV znaša minimalni dohodek 459,04 EUR ter je toženka štela, da finančnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči ne izpolnjuje že na podlagi preseganja 1-kratnika minimalnega dohodka. Opozarja, da mora z dohodkom v višini 474,58 EUR mesečno preživljati sebe in plačevati preživnino za sina, vsa dodatno prejeta sredstva pa so mu bila zasežena na podlagi pravnomočnih izvršilnih sklepov. V zvezi s prihranki pri Banki Koper v višini 3.000,00 EUR in pri NLB v višini 7.600,00 EUR pripominja, da je to negativno stanje na njegovem računu. Ne drži tudi ugotovitev, da je tožnik lastnik parcele 181/1 k.o. ..., saj je navedeni podatek v obvestilu GURS napačno naveden, takšno stanje pa tudi ne izhaja iz zemljiške knjige. Tožnik je le solastnik nepremičnine, v kateri živi, ter stavbnih in kmetijskih zemljišč oz. parcel št. 177/1, 177/2, 178/2 in 178/6, vse k.o. ... Glede na navedeno predlaga, da upravno sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Predlaga tudi, da ga sodišče oprosti plačila sodnih taks.

Sodišče je tožbo vročilo toženki, ki je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Do brezplačne pravne pomoči je upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči (1. odstavek 13. člena ZBPP, Uradni list RS, št. 96/04-UPB1 in 23/08). Finančni položaj prosilca se ugotavlja glede na njegove dohodke in prejemke in dohodke ter prejemke njegove družine, ter glede na premoženje, ki ga ima prosilec in njegova družina (1. odstavek 12. člena ZBPP). Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene storitve (2. odstavek 13. člena ZBPP). V skladu s 23. členom ZSV (Uradni list RS, št. 3/07-UPB2, 23/07-popr., 41/07-popr.) v zvezi s 14. členom ZBPP se brezplačna pravna pomoč ne dodeli samski osebi oz. družini, ki ima prihranke oz. premoženje, ki dosega ali presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka.

Sodišče najprej pojasnjuje, da je tožbeni ugovor, da je toženka nepravilno upoštevala minimalni dohodek, saj naj bi ta znašal 459,04 EUR, neutemeljen. ZSV v 22. členu namreč natančno določa, da se osnovni znesek minimalnega dohodka usklajuje enkrat letno, trenutno pa znaša 229,52 EUR (Sklep o usklajenih višinah transferjev, ki so določeni v nominalnih zneskih ter o odstotku uskladitve drugih transferjev posameznikom in gospodinjstvom v RS od 1.7.2010, Uradni list RS, št. 56/10, v zvezi s 5. členom Zakona o usklajevanju transferjev posameznikom in gospodinjstvom v RS, Uradni list RS, št. 114/06). Dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka tako znaša 459,04 EUR.

V obravnavani zadevi je toženka na podlagi dohodkov iz denarnega nadomestila v višini 474,58 EUR ugotovila, da tožnikov povprečni mesečni dohodek presega zgoraj navedeni znesek. Tožnik je v tožbi navajal, da iz tega dohodka plačuje preživnino za sina, tudi iz podatkov upravnega spisa pa izhaja, da je tožnik v obrazcu prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči uveljavljal, da je imel v zadnjih dvanajstih mesecih odhodke zaradi izplačanih preživninskih obveznosti. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi toženka to okoliščino v postopku ugotavljala. V skladu s 5. odstavkom 27. člena ZSV se od lastnega dohodka odštejejo izplačane preživnine v višini izvršljivega pravnega naslova (oz. v višini dejansko izplačane preživnine, če je ta nižja), zato je dejstvo o tem, v kakšni višini tožnik plačuje preživnino, pomembno za ugotovitev tožnikovega dohodka. Ker toženka te pravno relevantne okoliščine ni ugotavljala, sodišče ugotavlja, da je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno.

V nadaljevanju je sporno tudi, ali tožnik izpolnjuje premoženjski pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je toženka vpogledala v podatke zemljiške knjige ter ugotovila, da je tožnik solastnik nepremičnin parc. št. 177/1, 177/2, 178/2 in 178/6, vse k.o. ... Tožnika je zato pozvala, da navede njihovo vrednost oz. predloži obvestilo GURS o poskusnem vrednotenju nepremičnin. Na podlagi predloženega obvestila o poskusnem izračunu vrednosti nepremičnin z dne 22. 9. 2010 je toženka ugotovila, da je tožnik med drugim solastnik hiše, v kateri živi, v vrednosti 27.798,00 EUR (za ½ delež) in lastnik poslovnega prostora v vrednosti 28.981,00 EUR ter zaključila, da tožnik razpolaga s premoženjem, ki presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka (tj. 13.771,30 EUR), in s tem tudi cenzus iz 23. člena ZSV.

Po presoji sodišča pa je takšen zaključek toženke preuranjen. Toženka je namreč kot tožnikovo premoženje štela tudi poslovni prostor na parc. št. 181/1 k.o. ..., čeprav tožnik v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni navajal, da je lastnik omenjene nepremičnine. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se je toženka v zvezi s tem dejstvom oprla na podatke v obvestilu o poskusnem izračunu vrednosti nepremičnin, čeprav je ugotovila, da sporna nepremičnina v zemljiški knjigi ni vpisana na tožnika. Sodišče poudarja, da je zgolj zemljiška knjiga tista javna knjiga, v kateri se vodijo podatki o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z njimi. Zato po presoji sodišča toženka dejstva tožnikovega lastništva sporne nepremičnine ne bi smela opreti zgolj na podatke v obvestilu o poskusnem izračunu vrednosti nepremičnin, pač pa na podatke v zemljiški knjigi ali drug pridobitni naslov (dedovanje, zakon, odločbo državnega organa), na podlagi katerega se pridobi lastninsko pravico na originaren način. Poleg tega v tem obvestilu tožnikov delež na spornem poslovnem prostoru znaša 0/1, kaj pomeni tako določen delež, pa toženka ni ugotavljala. Ker glede na navedeno sodišče te odločilne dejanske ugotovitve ne more preizkusiti, bo v ponovnem postopku toženka morala postopek dopolniti in izvesti potrebne dokaze.

Sodišče še dodaja, da se po določbi 23. člena ZSV kot premoženje ne upošteva stanovanje, v katerem prosilec živi in ki ga predpisi o stanovanjskih razmerjih določajo kot primerno stanovanje, zato bi toženka v izpodbijani odločbi morala tudi obrazložiti, zakaj je štela tožnikovo hišo, v kateri živi, kot njegovo premoženje. Pri tem sodišče opozarja, da je v obvestilu o poskusnem izračunu vrednosti nepremičnin ocenjena vrednost celotne nepremičnine, zato bo morala toženka to vrednost upoštevati glede na delež lastništva.

Sodišče ugotavlja, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo upravnega akta, ne more rešiti spora, ker so dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena in je treba pravo dejansko stanje ugotoviti v upravnem postopku. Zato je, v skladu z 2. točko 1. odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in vrnilo zadevo toženki v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo morala toženka ugotoviti, s kakšnim dohodkom razpolaga tožnik in katere nepremičnine ima v lasti ter nato ovrednotiti premoženje, ki se upošteva v skladu z določbo 23. člena ZSV.

O tožnikovem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks sodišče posebej ni odločalo, ker se v skladu s 4. odstavkom 10. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08 in 97/10) v postopku odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči taksa ne plača ter je tako tožnik plačila sodne takse oproščen že po samem zakonu.