Jedro

Prvostopno sodišče je pravilno sodbo oprlo na določbo prvega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), na podlagi katere je toženka dolžna vrniti neupravičeno pridobljeni denar.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 6.720,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot je razvidno pod točko I izreka izpodbijane sodbe. V točki II izreka je zavrnilo zahtevek za nadaljnje plačilo 2.924,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V odločbi o pravdnih stroških (točka III izreka) je toženo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 776,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude.

2. Prvostopno sodbo s pritožbo izpodbija tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker so razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju z izpovedbo tožeče in tožene stranke v zvezi z obstojem izvenzakonske življenjske skupnosti. Zraven tega je prvostopno sodišče po zmotni presoji dokazov tudi nepravilno zaključilo, da v obravnavanem primeru ni šlo za obstoj izvenzakonske skupnosti, s čemer je tudi kršilo materialno pravo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo se tožeča stranka zavzema za potrditev prvostopne sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopno sodišče pravilno ugotavlja, da sta se tožnik (ta je poklicni vojak) in toženka spoznala meseca marca 2009 preko spleta. Med njima je nastala zveza in ko je tožnik prišel meseca maja na dopust, sta dopust v obdobju od 14. 5. 2009 do 2. 6. 2009 preživela skupaj. Po koncu dopusta, ko je tožnik odšel nazaj na vojaško misijo na Kosovo, je toženki izročil bančno kartico, s katero je toženka opravila dvige denarja iz TRR tožnika. Tožnik in toženka sta tako skupaj živela v času navedenega dopusta, ko pa se je tožnik koncem avgusta oziroma septembra 2009 vrnil iz vojaške misije, pa sta bila skupaj le še mesec ali dva. Tako skupno življenje tožnika in toženke tudi po presoji pritožbenega sodišča ni opredeliti kot dalj časa trajajoče življenjske skupnosti moškega in ženske (zunajzakonska življenjska skupnost), kot jo opredeljuje določba prvega odstavka 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Nasprotna pritožbena izvajanja o obstoju zunajzakonske življenjske skupnosti med pravdnima strankama, so neutemeljena. Pri tem pa prvostopno sodišče tudi ni zašlo v nobeno protispisnost, kot skuša prikazati pritožba, ker že iz izpovedbe toženke izhaja povsem enak časovni potek skupnega življenja pravdnih strank, kot ga pravilno ugotavlja prvostopno sodišče. Zraven tega pa je toženka tudi sama povedala, da v času skupnega življenja nista s tožnikom ustvarila nobenega skupnega premoženja, kar pomeni, da je toženka z dvigi iz TRR uporabljala tožnikov denar. Vprašanje je le, ali je toženka vse dvige denarja iz TRR tožnika opravila po pooblastilu tožnika ali neupravičeno.

6. Dejstvo je, da je tožnik po svoji volji izročil bančno kartico toženki. Prvostopno sodišče ima prav, da je toženka imela le pooblastilo za dvig denarja iz TRR tožnika za plačila tožnikovih obveznosti (položnic), ne pa pooblastila za dvige denarja za lastne potrebe. Do takšnega pravilnega zaključka je prišlo prvostopno sodišče na podlagi izpovedbe tožnika in toženke, katere je v izpodbijani sodbi tudi pravilno ocenilo. Toženka je tako brez pooblastila tožnika neupravičeno dvigovala denarna sredstva iz njegovega TRR v zneskih, kot pravilno ugotavlja in obrazlaga prvostopno sodišče v točki 9 razlogov prvostopne sodbe. Tako pa se pokažejo kot neutemeljena pritožbena izvajanja, da prvostopno sodišče tudi nima razlogov o višini neutemeljeno pridobljenih denarnih sredstev iz TRR tožnika. Pri tem je prvostopno sodišče (točka 12 razlogov) tudi pravilno ugotovilo, katera plačila pa je toženka iz TRR plačala za potrebe tožnika.

7. Prvostopnemu sodišču glede navedenih neupravičenih dvigov denarja tudi ni očitati nepravilne uporabe materialnega prava. Prvostopno sodišče je pravilno sodbo oprlo na določbo prvega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (1) (v nadaljevanju OZ), na podlagi katere je toženka dolžna vrniti neupravičeno pridobljeni denar.

8. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče o preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo uradoma upoštevne kršitve določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)).

9. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve in zato pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Op. št. (1): Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.