Jedro

Dedič postane dobroverni posestnik v trenutku uvedbe dedovanja tudi v primeru, če je bil zapustnik nedobroverni posestnik, vendar le, če dedič tega ni vedel ali ni mogel vedeti.

Stališče o nedobrovernosti tožnika, da je bil njegov oče lastnik spornih stanovanj, sodba temelji na dejstvu, da je tožnik, ki je po uveljavitvi SZ dal vlogo za odkup stanovanj, slednji priložil stanovanjski pogodbi, ki ju je njegov oče sklenil s pravnim prednikom toženca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se (delna) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano (delno) sodbo odločilo o primarno uveljavljenem tožbenem zahtevku tožnika po nasprotni tožbi (toženca po tožbi). Tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik lastnik stanovanj na naslovu J. (posamezna dela št. 125 in 126 v stavbi št. 233 k. o. X) zavrnilo.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožnik) iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi, podredno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Podana je bistvena kršitev pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je v postopku podal številne dokazne predloge, ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo. Ni vpogledalo v listine spisa in ni zaslišalo predlaganih prič. Zaslišalo je le tožečo stranko ter priči T. O. in J. O., pri čemer je v sodbi napačno navedeno, da je v dokaznem postopku zaslišalo priči A. O. in I. S. O. ter na njuno pričanje oprlo sodbo. Sodbo je izdalo preuranjeno pred izvedbo potrebnih in predlaganih dokazov. Tožnik je lastnik stanovanj na J. na podlagi sporazuma o priznanju lastninske pravice z dne 24. 10. 2014 in pravnomočnega sklepa o dedovanju Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani II D 269/87 z dne 8. 12. 1987. Pravnomočni sklep o dedovanju v zemljiški knjigi ni bil izveden, ker ni bila vzpostavljena etažna lastnina. V kolikor bi bila vzpostavljena, bi bil izveden vpis lastninske pravice po uradni dolžnosti, saj je sklep o dedovanju podlaga za izkazovanje posesti in lastninske pravice na stanovanjih. Sodišče ni upoštevalo, da je po samem zakonu (ZTLR) dedič dobroverni posestnik nepremičnine. Stanovanje je bilo ob smrti zapustnika B. O. v njegovi lasti in posesti. Lastninsko pravico na njem je slednji pridobil na podlagi sklenjene in izpolnjene kupoprodajne pogodbe z dne 24. 6. 1966, katerih predmet je bila zamenjava nepremičnin. Menjalna pogodba je bila tudi realizirana. V zvezi s kupno pogodbo sta bili sklenjeni še pogodba 25. 6. 1966 in izdani odločbi 18. 5. 2075 in 9. 4. 1966, kar vse predstavlja podlago za pridobitev lastninske pravice B. O. na navedenih nepremičninah. Šlo je za povezana pravna posla, katerih skupni namen je bila zamenjava nepremičnin, to je realizacija menjalne pogodbe, pri čemer B. O. ni nikoli dobil izplačila v denarju.

3. Tožena stranka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju toženka) je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik pridobitev lastninske pravice na stanovanjih št. 25 in št. 26 v IV. nadstropju večstanovanjske hiše na naslovu J. (v nadaljevanju sporni stanovanji) temelji na dveh pravnih podlagah in sicer, da je pridobil lastninsko pravico kot dedič po pokojnem očetu B. O. in na podlagi priposestvovanja.

6. Sodba zavzame stališče, da tožnik lastninske pravice na spornih stanovanjih ni pridobil kot dedič po pokojnem očetu B. O., ker njegov oče ob smrti ni bil njihov lastnik. Lastninske pravice pa tudi ni pridobil na podlagi priposestvovanja, 1) ker sta bili obe sporni stanovanji v družbeni lastnini, ki je bila zaradi posebnega varstva izključena iz sistema priposestvovanja že v času uporabe pravnih pravil Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ), 2) ker je po pravnih pravilih ODZ bilo poleg dobrovernosti posesti potrebno, da posest temelji na pravnem naslovu, ki bi zadoščal za pridobitev lastninske pravice (tožnik kupoprodajne pogodbe o prenosu lastninske pravice nima), in 3) ker tožnik glede lastništva spornih stanovanj ni bil dobroveren.

7. Dejanske ugotovitve sodbe so: - da je na spornih stanovanjih v zemljiški knjigi vknjižena lastninska pravica na toženo stranko, - da je bil B. O. do junija 1966 lastnik nepremičnine – dela stanovanjskega objekta na P., ki ga je pravni prednik toženca določil za rušenje, - da sta se s kupoprodajno pogodbo 24. 6. 1966 pogodbeni stranki dogovorili, da pravni prednik toženca od B. O. odkupi njegov del nepremičnine na P. za tedanjih 55.103,30 NDIN, B. O. pa dodeli sporni stanovanji, - da je pravni prednik toženca od odkupnine (v bistvu odškodnine namesto razlastitve) 55.103,30 NDIN plačal B. O. na roke samo 35.103,30 NDIN, preostanek (20.000,00 NDIN) pa je bil prenesen kot „predplačilo stanovanjske pravice“, - da sta se B. O. in pravni prednik toženca v pogodbi 25. 6. 1966 dogovorila, da bo B. O. plačeval za amortizacijski del znižano stanarino do popolnega poračunanja v naprej plačanega zneska (20.000,00 NDIN), ko bo predplačila zmanjkalo, pa bo B. O. začel plačevati celotno stanarino, - da je B. O. s pravnim prednikom toženca za sporni stanovanji leta 1979 in 1980 sklenil stanovanjski pogodbi (prilogi B4, B5 osnovnega spisa), - da je tožnik na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani II D 269/87 z dne 8. 12. 1987 podedoval 1/3 spornih stanovanj, s Sporazumom o priznanju lastninske pravice z dne 24. 10. 2014, pa so mu sodediči priznali lastninsko pravico na obeh spornih stanovanjih v celoti, - da je tožnik po uveljavitvi Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) dal 18. 10. 1993 vlogo za odkup stanovanja, ki ji je priložil stanovanjski pogodbi, ki ju je njegov oče sklenil s pravnim prednikom toženca.

8. Niso podane uveljavljane procesne kršitve iz 14. točke in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso sami s sabo v nasprotju, kar omogoča pritožbeni preizkus. Pritožba očitka protispisnosti (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ne konkretizira. Napačna navedba v sodbi, da je sodišče v dokaznem postopku zaslišalo priči A. O. in I. S. O.(1), ne predstavlja protispisnosti. Gre za očitno pisno pomoto, ki jo sodišče prve stopnje lahko samo odpravi na podlagi pooblastila iz 328. člena ZPP. Sicer pa tudi ne drži pritožbena trditev, da sodba na njuno pričanje opira odločitev. V razlogih se sodba sklicuje na izpovedbo tožnikove žene (J. O.), ki pa je poimensko ne navede, sicer pa nosilne ugotovitve sodbe temeljijo na listinski dokumentaciji. Pritožba pa ne trdi, da je v razlogih sodbe napačno povzeta njena izpoved. Za protispisnost namreč gre le v primeru napačnega povzemanja določenega podatka iz listinskega dokaznega gradiva v sodbo. Na procesno kršitev zaradi neizvedbe dokazov (bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, pritožba pa ne konkretizira, katerih dokaznih predlogov (o odločilnih dejstvih) sodišče prve stopnje ni izvedlo.

9. Pravilno in dovolj popolno je ugotovljeno dejansko stanje. Pritožbene trditve v pravilnost nosilnega zaključka sodbe, da sta bili tožnikovemu očetu stanovanji dodeljeni v uporabo (kot imetniku stanovanjske pravice), ne vzbujajo dvoma. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodbe (7., 8. stran obrazložitve), da sta bili na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 24. 6. 1966(2) stanovanji tožnikovemu očetu dodeljeni v uporabo (kot imetniku stanovanjske pravice). Za pritožbeno stališče, da je predmet navedene pogodbe zamenjava dveh nepremičnin in je zato tožnikov oče pridobil na stanovanjih lastninsko pravico, kot pravilno obrazloži že sodba (7. 8 stran obrazložitve), v besedilu pogodbe ni podlage (prvi odstavek 82. člena OZ(3)). Dovolj izčrpnih in jasnih razlogov, zakaj ne gre za menjalno pogodbo, kot vztraja pritožba, ni treba niti popravljati niti dopolnjevati. Pritožba zgolj pavšalno trdi, da je bil skupen namen (pogodbenikov) zamenjava nepremičnin in realizacija menjalne pogodbe. Tožnik ni niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi ponudil tehtnih trditev, ki bi vzbujale dvom v jasnost pogodbenih določil, kar bi narekovalo iskanje skupnega namena pogodbenikov. Slednje prihaja v poštev le pri razlagi spornih pogodbenih določil(4) (drugi odstavek 82. člena OZ(5)). V pritožbi (prvič) navržena (dokazno nepodprta) trditev, da B. O. ni nikoli dobil izplačila v denarju, je nedopustna pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).(6) V prid pravilnosti zavzetega stališča sodbe pa nedvomno govori tudi dejstvo, da je tožnikov oče s pravnim prednikom tožene stranke kasneje sklenil stanovanjski pogodbi (leta 1979 in 1980 – prilogi B4, B5 osnovnega spisa) ter dejstvo, da je tožnik vložil zahtevo za odkup stanovanja(7). V zvezi s kupoprodajno pogodbo z dne 24. 6. 1966 sklenjena (kupoprodajna) pogodba z dne 25. 6. 1966 in odločbi z dne 9. 4. 1966 in 18. 5. 1975, ne nudijo podlage za pridobitev lastninske pravice na stanovanjih, kot si zmotno razlaga pritožba. Kot pravilno obrazloži že sodba (8. stran obrazložitve), je bil s pogodbo 25. 6. 1966 sklenjen dogovor o tehnični izvedbi poračunavanja „predplačila stanovanjske pravice“, dogovorjene že s pogodbo 24. 6. 1966 (II. točka). Odločba z dne 9. 4. 1966, vsebino katere povzema I. točka kupne pogodbe z dne 24. 6. 1966(8), se ne nanaša na predmetni stanovanji. Odločba Skupščine občine Ljubljana Center z dne 18. 5. 1975(9) ugotavlja, kaj je bil predmet kupoprodajne pogodbe z dne 24. 6. 1966. 10. Ob pravilni ugotovitvi sodbe, da tožnikov oče lastninske pravice na stanovanjih ni pridobil in ob smrti ni bil lastnik, podlage za pridobitev lastninske pravice tožnika tudi ne more predstavljati pravnomočni sklep o dedovanju II D 269/87 z dne 8. 12. 1987 v povezavi s kasnejšim dogovorom s sodediči (Sporazum o priznanju lastninske pravice z dne 24. 10. 2014). Zapuščina je le tisto premoženje, ki ga ima zapustnik ob smrti (2. člen ZD), zato s sklepom o dedovanju, ki je le deklaratorne narave, s katerim sodišče med drugim ugotavlja obseg zapuščine, kdo so zapustnikovi dediči, kolikšni so njihovi dedni deleži, na kakšni dednopravni podlagi temelji njihova pravica (214. člen ZD), tožnik spornih stanovanj ni mogel pridobiti. Brez pomena je zato pritožbeno prikazovanje, da bi bil (v kolikor bi bila na večstanovanjski hiši vzpostavljena etažna lastnina) pravnomočni sklep o dedovanju izveden v zemljiški knjigi.

11. Dedič res da, kot pravilno izpostavlja pritožba, postane dobroverni posestnik v trenutku uvedbe dedovanja tudi v primeru, če je bil njegov zapustnik nedobroverni posestnik, vendar le, če dedič tega ni vedel ali ni mogel vedeti (četrti odstavek 45. člena SPZ, smiselno enako peti odstavek prej veljavnega 28. člena ZTLR). Ne drži pa pritožbeni očitek, da sodba tega ne upošteva. Stališče sodbe o nedobrovernosti tožnika, da je bil njegov oče lastnik spornih stanovanj, temelji na ugotovitvi obstoja posebnih okoliščin, spričo česar je tožnikova posest izgubila značaj dobrovernosti(10). Zaključek sodbe, da je tožniku bilo znano oziroma mu moralo biti znano, da njegov pravni prednik prebiva v stanovanjih na podlagi stanovanjske pogodbe in ne kot lastnik, sodba namreč temelji na dejstvu, da je tožnik, ki je po uveljavitvi SZ dal vlogo za odkup stanovanj, slednji priložil stanovanjski pogodbi, ki ju je njegov oče sklenil s pravnim prednikom toženca. Pravilna je zato odločitev sodbe, da tožnik lastninske pravice na spornih stanovanjih tudi na podlagi priposestvovanja ni pridobil. 12. Po navedenem niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ker niso podane procesne in materialne kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano (delno) sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Tožena stranka stroškov za odgovor na pritožbo ni priglasila.

Op. št. (1): Iz dokaznega sklepa na obravnavi 29. 6. 2015 je razvidno, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku zaslišalo priči T. O. in J. O. (ženo tožnika).

Op. št. (2): Z navedeno pogodbo je pravni prednik tožene stranke od tožnika odkupil del stanovanjskega objekta, v zameno pa je tožnikovemu očetu dodelil sporni stanovanji.

Op. št. (3): Navedeni odstavek se glasi: „Določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo.“ Op. št. (4): Tako VS RS sodba II Ips 95/2013 z dne 15. 10. 2015 in odločbe, navedene v njej.

Op. št. (5): Navedeni odstavek se glasi: „Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenih in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku.“ Op. št. (6): Pritožba ne izkaže, zakaj tožnik brez svoje krivde te trditve ni ponudil že v postopku pred sodiščem prve stopnje (peti odstavek 286. člena ZPP).

Op. št. (7): Tožbeni zahtevek za odkup stanovanja tožnik uveljavlja podredno, sodišče prve stopnje o njem še ni odločilo.

Op. št. (8): Z njo je bilo v korist B. O. izvzeto iz nacionalizacije stanovanje, ki ga je, ker se je del stanovanjskega objekta, v katerem je bilo predmetno stanovanje, namenjeno rušenju, odkupil pravni prednik tožene stranke z navedeno kupoprodajno pogodbo 24. 6. 1966. Op. št. (9): V 1. in 2. točki njenega izreka ugotavlja, da je bilo stanovanje B. O. v zgradbi P., na parc. št. 273/1 k. o. X izvzeto iz nacionalizacije in je bila zanj sklenjena kupoprodajna pogodba z dne 24. 6. 1966, s katero je B. O. prodal vse nepremičnine na tej parceli, tudi tiste, ki niso bile predvidene za rušenje.

Op. št. (10): Primerjaj VS RS sklep II Ips 357/2013 in odločbe, navedene v njem.