Jedro

Nedovoljeno je oporočno razpolaganje s katerim oporočitelj nakloni dedni delež dedinji, ki je v zunajzakonski skupnosti z oporočno pričo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v ponovno obravnavanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožečih strank, po katerem naj bi se ugotovilo, da je pisna oporoka pred pričami oporočitelja B. J. z dne 16. 10. 2008, neveljavna. Odločilo je še o pravdnih stroških nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek zato, ker je ugotovilo, da oporočni priči nista relativno nesposobni po Zakonu o dedovanju (ZD), in sta zato lahko bili navzoči pri sestavi pisne oporoke, katero je dne 16. 10. 2008 podpisal oporočitelj J. B. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je B. J. v skladu z drugim odstavkom 67. člena Zakona o dedovanju pri pisni oporoki pred pričami lahko bila priča, saj je njen mož, ki je bil polbrat oporočitelja, umrl že dne 2. 12. 1993. Glede F. K. pa je ugotovilo, da je R. K. sorodnica v četrtem kolenu z oporočiteljem in zato F. K. ne spada v krog relativno nesposobnih oseb biti priča pri oporoki v konkretni zadevi. Sodišče prve stopnje je še zapisalo, da je sicer izvajalo dokaze glede obstoja zunajzakonske skupnosti med toženko in pričo F. K., vendar pa dokazna ocena teh dokazov zaradi dejstva, da je R. K. v četrtem kolenu z zapustnikom, ni potrebna. S tem, ko sta bili kot oporočni priči poleg oporočne dedinje navedeni tudi dve priči, sodišče prve stopnje šteje, da je glede števila prič zadoščeno zakonskim pogojem za veljavnost pisne oporoke in sicer po prvem odstavku 64. člena Zakona o dedovanju, ki določa, da oporočitelj, ki zna brati in pisati, lahko napravi oporoko tako, da jo v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpiše, listino, ki mu je sestavil kdo drug, ter hkrati izjavi pred njima, da je to njegova oporoka. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

Zoper takšno odločitev se pritožujeta tožeči stranki po svojem pooblaščencu. Uveljavljata vse pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. Po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje ni ugotovilo zatrjevanega dejstva iz tožbe, da oporočitelj ni podpisal oporoke ob hkratni navzočnosti obeh oporočnih prič. Iz izvedenih dokazov namreč izhaja, da F. K. ni bil vseskozi navzoč pri podpisovanju sporne oporoke. Tako oporoka ni bila lastnoročno podpisana ob hkratni navzočnosti dveh prič in zapustnik pred pričami ni izjavil, da je to njegova oporoka. Priča F. K. ni bil prisoten ves čas nastajanja oporoke, ampak je mogoče iz izpovedbe zaključiti, da je oporoko potem, ko so se zapustnik, dedinja in druga oporočna priča pogovorili o oporoki, prišel listino v sobo zgolj podpisati, medtem, ko zapustnik oporoke v njegovi prisotnosti ni podpisal, prav tako v njegovi prisotnosti ni izjavil, da gre za njegovo oporoko, zaradi česar oporoka ni bila sestavljena v skladu s 64. členom ZD. Po tem členu se zahteva, da mora oporočitelj znati brati in pisati, oporoka mora biti podpisana v prisotnosti dveh prič in hkrati mora oporočitelj izjaviti, da je pisni sestavek njegova poslednja volja, obe priči pa morata biti istočasno prisotni. Nadalje v pritožbi navajata, da sodišče izpodbojnega razloga, neveljavnega razpolaganja v oporoki po določilu člena 68 ZD, kjer je kot oporočna priča v oporoki navedena tudi dedinja R. K., ni štelo za relevantnega, v smislu, da je bilo glede števila oporočnih prič zadoščeno zakonskim pogojem s tem, ko sta bili kot oporočni priči poleg oporočne dedinje navedeni tudi dve priči, glede na sorodstveno povezanost z zapustnikom in nista zajeti v drugem odstavku 67. člena ZD. Glede oseb, ki so nesposobne biti oporočne priče zakon ločuje absolutno in relativno nesposobne oporočne priče. Absolutno nesposobne so tiste, ki nimajo poslovne sposobnosti ali ne znajo brati in pisati. Relativno nesposobne pa so tiste oporočne priče, ki so z zapustnikom v določeni krvni ali osebni povezanosti in ki bi imele interes na usodi zapuščine oporočitelja, ker bi sicer obstajala nevarnost, da bi poskušale vplivati na oporočiteljevo izjavo volje. Obe oporočni priči, tako J. B. kot F. K., sta nedvomno imeli interes na usodi zapuščine, saj sta tožnici tekom postopka uspešno dokazali obstoj zunajzakonske zveze oporočne priče F. K. in oporočne dedinje, kakor tudi, da je J. B. babica dedinje R. K., zaradi česar tožnici menita, da bi moralo sodišče na osnovi vseh izvedenih dokazov zaključiti, da oporoka z dne 16. 10. 2008, zaradi osebne povezanosti in vpliva prič in dedinje na oporočitelja, ni veljavna. O osebni povezanosti toženke in oporočne prič K. F. izhaja iz obširno izvedenega dokaznega postopka in iz tožbenih trditev iz katerih je razvidno, da sta priča F. K. in dedinja R. K. v zunajzakonski skupnosti. F. K. je torej bil relativno nesposobna priča, saj je bil zunajzakonski partner oporočne dedinje, zato je obstajal neposreden interes na tem, da bi R. K. podedovala celotno zapustnikovo premoženje, kar je lastnost relativno nesposobnim oporočnim pričam. Predlaga razveljavitev in vrnite zadeve v ponovno odločanje. Priglaša še pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Ni sicer utemeljena glede pritožbenih navajanj o tem, da ni bil izpolnjen osnovni pogoj za veljavnost pisne oporoke, ki je opredeljena v 64. členu ZD. Pritožnik šele prvič v pritožbi navaja, da F. K. ni bil vseskozi navzoč pri podpisovanju oporoke, katero je dne 16. 10. 2008 podpisoval oporočitelj J. B. Po tožbenih trditvah naj ne bi bil izpolnjen pogoj, da bi oporočitelj oporoko katero je sestavil nekdo drug, podpisal pred oporočnima pričama, ter hkrati izjavil pred njima, da je to njegova oporoka. Takšne pritožbene trditve predstavljajo pritožbeno novoto po členu 337 ZPP. Iz tožbenih trditev, vsebovanih v točki II tožbe, na katere se sklicujeta pritožnici izhaja, da je v tej točki med drugim zapisano le to, da je predmet obravnave v konkretnem primeru pisna oporoka pred pričami (alografski testament), za katerega je po določilu 64. člena ZD potrebno, da jo je oporočitelj sam lastnoročno podpisal v navzočnosti dveh prič, ki jima je izjavil, da je to njegova oporoka. Funkcija prič pri sestavi oporoke je v tem, da potrjujejo dejstvo o lastnoročnem podpisu oporočitelja in njegove izjave, da gre za oporoko. Konkretnih in substanciranih tožbenih navedb glede osnovnega pogoja pri sestavi oporoke, tako iz teh tožbenih trditev ni mogoče razbrati. Pritožnik se v pritožbi sklicuje na izjave prič, vendar pa izjave prič ne morejo nadomestiti trditvene podlage stranke, ki zahteva ugotovitev nekega pravnorelevantnega dejstva. Tako v konkretnem primeru teh pritožbenih navedb ni mogoče upoštevati, saj tožnik tudi, ko je za ta odločilna dejstva tekom postopka na prvi stopnji izvedel, ni podal relevantnih tožbenih trditev glede neveljavnosti oporoke zaradi hib pri sami sestavi in podpisovanju oporoke. Iz teh pritožbenih razlogov zato pritožba ni utemeljena.

Pritožba pa je utemeljena zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni obravnavalo celotne trditvene podlage glede neveljavnosti oporoke in se je pri tem omejilo zgolj na ugotavljanje ali so izpolnjeni pogoji glede oporočnih prič iz 67. člena Zakona o dedovanju, ni pa se opredelilo do tožbenih trditev, da gre v konkretnem primeru tudi za neveljavna razpolaganja v oporoki, kar vse je opredeljeno v 68. členu Zakona o dedovanju. Po tej določbi so neveljavna določila oporoke, s katerimi se kaj zapušča sodniku, ki je oporoko sestavil, pričam pri oporoki ali prednikom, potomcev, bratom, sestram ter zakoncem teh oseb. Iz tožbenih trditev je mogoče razbrati, da je F. K. bil v zunajzakonski skupnosti z edino oporočno dedinjo, to je R. K.. Po prej citirani določbi 68. člena ZD, katero izrecno v tožbi navajata tudi tožeči stranki in je sodišče v obrazložitvi sodbe povzelo zgolj zakonski dejanski stan iz te določbe, pa so neveljavna določila oporoke s katerimi zapustnik zapušča zakoncu oporočne priče svoje premoženje ali del svojega premoženja. Iz oporoke z dne 16. 10. 2008 pa je mogoče razbrati, da je oporočna priča F. K., za katero pa se trdi, da je v zunajzakonski skupnosti, ki je po 12. členu ZZZDR izenačena z zakonsko zvezo, v sorodstvenem razmerju z edino dedinjo, to je R. K.. V zvezi z obstojem zunajzakonske skupnosti pa sta tožeči stranki navedli številna pravotvorna dejstva in predlagali dokaze, da sodišče ugotovi, da je v trenutku podpisovanja oporoke obstajala zunajzakonska skupnost med F. K., kot oporočno pričo in med R. K., kot oporočno dedinjo. Sodišče prve stopnje je sicer zaznalo, da sta tožeči stranki navedli številne navedbe glede obstoja zunajzakonske skupnosti, vendar pa se s tem pravno pomembnim dejstvom obstoja zunajzakonske skupnosti ni ukvarjalo, saj je v točki 15 obrazložitve ugotovilo, da to dejstvo ni pomembno, ker F. K. ne spada v krog relativno nesposobnih oseb biti oporočna priča pri oporoki zato, ker je R. K. v sorodstvu v četrtem kolenu z oporočiteljem in tako ni zajeta v osebah navedenih v drugem odstavku 67. člena Zakona o dedovanju. Povedano drugače, sodišče prve stopnje se je ukvarjalo glede tožbenih trditev le z obstojem tako imenovanega inštituta izpodbojnosti oporoke zaradi tega, ker sta pri podpisu oporoke in dedni izjavi oporočitelja bili navzoči ali pa naj bili priči, ki sta relativno nesposobni biti priči po drugem odstavku 67. člena ZD. Sodišče prve stopnje pa se ni ukvarjalo s tožbenimi trditvami glede neveljavnosti razpolaganj v oporoki, ki jih vsebuje določba 68. člena ZD. Po določbi 68. člena ZD se določena oseba ne šteje kot priča glede tistih določb oporoke, s katerimi je zapustnik kaj naklonil njej ali osebam, s katerimi jo veže razmerje sorodstva ali svaštva v določenem četrtem kolenu in tudi razmerje polne posvojitve. Ratio določbe 68. člena pa je eliminirati interes prič, da bi vplivale na voljo oporočitelja. Na ta pravnorelevantna dejstva se sklicujeta tako v tožbi kakor tudi v pritožbi tožeči stranki, sodišče prve stopnje pa o teh trditvah ni zavzelo nobenega pravnorelevantnega stališča in zato sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče je glede uporabe določne člena 68 ZD zapisalo le to, da relativna nesposobnost prič izhaja iz določbe 68. člena Zakona o dedovanju. Določena oseba se šteje kot priča glede tistih določb, s katerimi je zapustnik nekaj naklonil njej ali osebam, s katerimi je krvno ali osebno povezan. Nesposobnost prič pa ima za posledico izpodbojnost oporoke. O tem izpodbojnem razlogu iz 68. člena ZD pa sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih kljub temu, da obstajajo številne navedbe in je sodišče prve stopnje tudi že izvajalo številne dokaze glede obstoja ali neobstoja zunajzakonske skupnosti med oporočno pričo in oporočno dedinjo, pa o tem ni zavzelo nobenih adekvatnih stališč in sprejelo razlogov o odločilnih dejstvih (neveljavnost oporočnih razpolaganj po 68. členu ZD).

Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 358 ZPP pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. V ponovnem obravnavanju bo moralo sodišče prve stopnje (ob ugotovitvi obstoja sklepčnosti tožbe), obravnavati tožbene trditve tudi v smeri obstoja neveljavnih razpolaganj oporočitelja, iz razlogov navedenih v 68. členu ZD in v tej zvezi glede obstoja zunajzakonske skupnosti ponovno izvesti predlagane dokaze v tej smeri in ugotoviti pravnorelevantna dejstva o obstoju zunajzakonske skupnosti med oporočiteljem in oporočno pričo, ki bi vplival na nedovoljena razpolaganja iz oporoke, z dne 16. 10. 2008. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški, o katerih bo odločalo sodišče prve stopnje pri ponovnem obravnavanju predmetne zadeve (člen 165 ZPP).