8. 9. 2022

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Dragutina Bubnjara, Miklavž na Dravskem polju, ki ga zastopa Tomaž Urbančič, odvetnik v Domžalah, na seji 8. septembra 2022

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 2., 3., 4. in 5. člena Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Uradni list RS, št. 174/21, 177/21, 185/21, 190/21, 197/21, 200/21, 201/21, 4/22, 8/22, 13/22 in 19/22) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

Pobudnik izpodbija v izreku navedene določbe Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (v nadaljevanju Odlok). Zatrjuje neskladje z 2., 14., 18., 22., 34., 35., 49., 50., 66. in 74. členom Ustave. Navaja, da je družbenik in direktor družbe, ki deluje na področju mednarodnih prevozov blaga, izposoje vozil in opravljanja selitev. Trdi, da se je prisiljen v skladu z Odlokom vsak dan testirati na virus SARS-CoV-2, da lahko opravlja svoje delo, čeprav nima simptomov nobene respiratorne bolezni. Za opravljanje dejavnosti naj bi bilo sicer predvideno samotestiranje na 48 ur, vendar pa svojega dela naj ne bi mogel opravljati, če se ne bi testiral s hitrimi testi na 24 ur (tudi) kot uporabnik različnih storitev. Navaja, da brez vsakodnevnega testiranja ne more na bencinski servis, na pošto, na banko in v trgovino po blago, kar vse dnevno potrebuje za opravljanje svoje gospodarske dejavnosti. Zahteva po testiranju naj bi bila nezakonita, nesmiselna, nesorazmerna, diskriminatorna, strokovno nepodprta in neučinkovita. Njen cilj naj bi bil prisiliti ljudi k cepljenju, cepljenje pa naj ne bilo varno in naj ne bi preprečevalo širjenja okužb.

Odlok je med postopkom pred Ustavnim sodiščem prenehal veljati. Razveljavil ga je Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Uradni list RS, št. 22/22), ki je začel veljati 21. 2. 2022. V takem primeru Ustavno sodišče v skladu z drugim odstavkom 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) odloči o ustavnosti oziroma zakonitosti izpodbijanega predpisa, če so izkazani pogoji iz prvega odstavka 47. člena ZUstS, to je, če pobudnik izkaže, da niso bile odpravljene posledice njegove protiustavnosti oziroma nezakonitosti. Ustavno sodišče pobudnika ni pozivalo, naj izkaže navedene posledice. Odprava škodljivih posledic izpodbijanih določb, kar je eden od pogojev za nadaljevanje postopka po 47. členu ZUstS, v obravnavanem primeru namreč po naravi stvari ni mogoča, saj je testiranje kot tako nepovraten postopek in morebitnih posledic, tudi če so takrat nastale, po naravi stvari za nazaj ni več mogoče odpraviti. Ker torej do posledic, ki bi jih bilo mogoče odpraviti, v obravnavanem primeru ni moglo priti, je Ustavno sodišče, ne da bi pobudnika pozivalo v skladu z drugim odstavkom 47. člena ZUstS, pobudo zaradi neizkazanosti pravovarstvene potrebe zavrglo.[1]

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka v zvezi s petim odstavkom 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnici in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Matej Accetto Predsednik

Prim. npr. sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-157/98 z dne 15. 3. 2001 (Uradni list RS, št. 28/01, in OdlUS X, 52), 7. in 8. točka obrazložitve, in št. U-I-261/00 z dne 8. 10. 2003, 3. točka obrazložitve, ter odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-116/17 z dne 30. 9. 2020 (Uradni list RS, št. 145/20), 6. točka obrazložitve.