Jedro

Tožena stranka je sprejela kriterije, na podlagi katerih je uvrščala zaposlene delavce na seznam delavcev, ki naj bi jim redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, čeprav ji le-teh, ker ni šlo za večje število presežnih delavcev, ne bi bilo potrebno določiti. Te kriterije je uporabila za vse delavce enako, tudi pri tožeči stranki jih je uporabila pravilno ter ji zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v 1., 2. in 4. točki izreka tako, da se v tem delu glasi: „Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožeči stranki z dne 2. 2. 2009 nezakonita in se razveljavi. Delovno razmerje tožeče in tožene stranke ni prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 2. 2009 in še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja.

2. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo na isto delovno mesto ter ji za čas, ko tožeča stranka ni delala, priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter ji med drugim plačati tudi plače on druge denarne prejemke za čas od 20. 3. 2009 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila ter ji za ta čas plačati tudi prispevke za zdravstveno, pokojninsko on invalidsko zavarovanje, vse v roku 15 dni pod izvršbo.“ Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka.“ V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu (točka 3 izreka sodbe) potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke, ki jo je izdala tožeči stranki dne 2. 2. 2009, nezakonita in se razveljavi ter da delovno razmerje tožeči stranki na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 2. 2009 ni prenehalo in ji še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja (1. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo na isto delovno mesto ter ji za čas, ko tožeča stranka ni delala, priznati vse pravice iz delovnega razmerja in ji plačati tudi plače ter druge denarne prejemke za čas od 20. 3. 2009 dalje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnega mesečnega zneska dalje do plačila ter ji za ta čas plačati tudi prispevke za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, vse v roku 15 dni in pod izvršbo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki razliko v nadomestilu plače za čas upravičene odsotnosti z dela v neto znesku 48,96 EUR, od bruto nadomestila plače v znesku 79,09 EUR pa je tožena stranka dolžna odvesti pripadajoče davke in prispevke vse v roku 15 dni pod izvršbo (3. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki vse pravdne stroške v znesku 609,00 EUR, v roku 15 dni in pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila (4. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v skladu s 358. členom ZPP spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodba temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju ter zmotni uporabi materialnega prava, zato se tožena stranka s takšno odločitvijo ne strinja. Sodišče prve stopnje je pri odločanju zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma je nasprotje med tistim, kar je sodišče kot izpoved prič povzelo v razloge sodbe in tistim, kar so priče in stranke dejansko izpovedale. Poudarja, da je kljub temu, da je šlo za odpoved manjšemu številu delavcev, tožena stranka v izogib očitkom, da ni odločila na podlagi jasnih kriterijev, vnaprej določila kriterije in jih uskladila s sindikatom in jih enako upoštevala pri vseh delavcih. Natančno je določila vir podatkov ter zagotovila, da so bili enakopravno obravnavani vsi delavci, katerim je odpovedala pogodbo o zaposlitvi. To sta bili dve skupini delavcev v proizvodnji, kjer je bil upad največji, to je operacija končne montaže in proizvodnja zelenih uporov. Delovna mesta v okviru teh skupin pa se različno imenujejo. Pri vseh delavcih je upoštevala kriterije in pri tem ravnala skladno s predpisanimi kriteriji. Sodišču prve stopnje se očitno zdi sporno, da je tožena stranka sprejela kriterije, na podlagi katerih je uvrščala delavce na seznam delavcev, ki jim je odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Niti sodna praksa niti zakonodaja takšnega načina ne prepovedujeta, pri čemer se je sodna praksa že večkrat izrekala, da je takšen način postopanja pri podajanju odpovedi pogodbe o zaposlitvi dopusten. Opozarja, da je bil ekonomski razlog izkazan, saj tudi v mnenjih, ki jih je podal sindikat, ki so zahtevali sodelovanje v postopku, ni v nobenem primeru izražen dvom v utemeljenost ekonomskega razloga. Sindikat in delavci so bili o poslovnem razlogu zadostno informirani in so menili, da je utemeljen. Temu je sledilo tudi sodišče prve stopnje, zato je poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi dokazan. Ker sodišče prve stopnje zaključuje, da tožena stranka v primeru tožnice ni pravilno uporabila drugega in tretjega izmed šestih kriterijev, ki jih je sprejel direktor tožene stranke, se tožena stranka v pritožbi opredeljuje le glede tega, v vsem ostalem pa se sklicuje na svoje navedbe in dokazne predloge. Iz kriterija vsestranskosti tožnica ni dobila najvišjega možnega števila točk, ker ni imela opravljenega šolanja za več različnih skupin opravil in tako za nekatera opravila oziroma skupino opravil ni dobila točk, ker na teh opravilih ni bila izšolana niti vpeljana v delo. V delo je bila vpeljana na montažnih delih, ni pa bila vpeljana pri varjenju MTS. Vsi delavci so bili s statusom svojega šolanja pri toženi stranki seznanjeni, saj so bile matrike šolanj izobešene na oglasni deski, poleg tega pa pri toženi stranki obstaja tudi nastavitveni protokol, v katerega delavec vpiše podatke o svojem šolanju za konkretno delovno operacijo in je tako delavec s svojim statusom šolanja seznanjen. Tožena stranka je pojasnila, da se ne presoja posamezne operacija v isti skupini opravil, pač pa ta opravila iz iste skupine, kar pomeni, da se iz tega kriterija prejme enkratno število točk in ne za vsako operacijo posebej, saj so odstopanja med posameznimi operacijami znotraj iste skupine opravil minimalna in iz tega razloga ne vplivajo na doseganje kriterijev. Kriterij iz naslova dodatnih znanj se s kriterijem večstranskosti ne prekriva (drugi in tretji kriterij), saj gre za kriterij, pri katerem se upoštevajo dodatna znanja, ki jih je delavec pridobil pri toženi stranki v procesu proizvodnje in sicer z nadomeščanjem preddelavca ali pa transportnih delavcev. Tožnica po tem kriteriju ni dobila nobene točke, saj bi morala imeti znanja za nadomeščanje preddelavca, kar je organiziranje izmene, skrb za dvig materialov iz skladišča po delovnih nalogih in za zaključevanje delovnih nalogov ter podobno. Da lahko nekdo od delavcev pridobi dodatna znanja, pa je odvisno od preddelavca, ki predlaga vodji proizvodnje, ki je bila v tožničinem primeru S.M., kdo bi bil tisti, ki bi ga v odsotnosti nadomeščal. Tožnica sprva ni bila predvidena, da ji bo odpovedana pogodba o zaposlitvi, vendar pa je zaradi izločitvenih kriterijev prišla na seznam.

Tekom postopka je bilo ugotovljeno, da so si določene pojme delavci napačno razlagali oziroma niso ločili posameznih operacij. Tako so delavke ne primer trdile, da niso bile šolane za MMC operacije, da pa so delo na le-teh opravljale. Vendar pa MMC ni operacija, ampak skupina produktov, tožnica pa je na teh skupinah produktov opravljala delo polnjenje okvirjev, spajkanje, kar so bile operacije, za katere je bila šolana, šolana pa je bila tudi za krivljenje in montažo matriksa, pri čemer je vseeno, na katerem produktu je delala. Tožnica je res opravljala tudi druga dela, vendar iz evidenc, na katere ni bilo nikoli nobenih pripomb, izhaja, da tožnica ni opravljala del, na katera je opozarjala v svoji izpovedi. Če je opravljala kakšno drugo delo, je bilo to beleženo le za kakšno uro in nič več, za čiščenje spajkalnika pa si je tožnica sama beležila eno uro. Tožena stranka je tudi natančno pojasnila, kako je uporabila četrti kriterij. Ta ne govori o ocenjevanju delovne zmožnosti, ampak o delovni uspešnosti, ki je za proizvodne delavce merjena z relativnim doseganjem norme, glede na povprečje ostalih delavcev na tej skupini delovnih operacij. Kriterij primerja doseganje konkretnega delavca na operaciji z najvišjim številom ur v mesecu s povprečjem vseh delavcev na tej operaciji. Pri tem je treba opozoriti na dejstvo, da je povprečno doseganje norme pri toženi stranki bistveno nad 100 %. Tožena stranka ne zasleduje cilja povečanja norme na podlagi doseganja, ampak dopušča, da delavci norme presegajo in na ta način dobivajo večjo plačo, s čimer jih stimulira k večanju produktivnosti. Glede na to tožena stranka meni, da je kriterij pravilno postavljen, saj bi bil kriterij, ki bi upošteval le doseganje norme brez upoštevanje primerjave s povprečjem, neustrezen in nepravičen. Obdobje od aprila do junija 2008 je bilo uporabljeno z namenom, da se upošteva stanje izven časa dopustov in izven časa, ko se je proizvodnja že začela zmanjševati, hkrati pa obdobje, ki ni časovno preveč oddaljeno in ni predolgo. Sindikat se je s takšno določitvijo kriterija uspešnosti, kakor tudi vseh ostalih kriterijev, v celoti strinjal, delavci pri toženi stranki pa običajno opravljajo dela na več operacijah tudi z izmenjavami med dnevom. Kljub prehodu iz operacije na operacijo je bil vpliv na doseganje norme minimalen. Sodišče je pri odločitvi in ugotavljanju dejanskega stanja spregledalo, da je tožena stranka v spis vložila interni predpis za točkovanje in razvrščanje v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki podrobneje določa točkovanje vira podatkov in način uporabe kriterijev in točkovanja v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ta dokaz je sodišče izvedlo, iz predpisa pa jasno izhaja, kako se ta kriterij uporablja in sicer se izpiše doseganje normativov po operacijah za mesec in določi operacija z največjim številom ur. Sodišče si je tudi napačno razlagalo peti kriterij, ki ni točkovan, saj se uporabi le v primeru, da imata delavca enako število točko po predhodnih kriterijih. Delavec z daljšo dobo v skupini se izloči iz seznama, ta kriterij pa se je torej uporabljal le v primeru, če sta imela dva delavca enako število točk. V zvezi z zaključkom sodišče prve stopnje glede zaposlitve tožnice pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih in prekvalifikacije tožnice, pa tožena stranka poudarja, da prekvalifikacija ali dokvalifikacija ne predstavljata absolutne pravice, ampak jo je potrebno razumeti ob upoštevanju potreb delodajalca in finančnih zmožnostih. V kolikor delodajalec nima ustreznega dela oziroma dela za nedoločen čas, potem delavcu ni dolžan zagotavljati drugega dela. Bistveno je stanje ob času odpovedi in morebitno kasnejše izboljšanje situacije ne povzroči naknadne nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi, poleg tega pa je ustrezna zaposlitev le zaposlitev za nedoločen čas in če delodajalec take zaposlitve nima, tožena stranka je ni imela, delavcu ni dolžan zagotoviti drugega dela.

Tožeča stranka se pritožuje zoper 4. točko izreka sodbe, torej zoper odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da odloči, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki vse stroške pravdnega postopka, priglašene po stroškovniku in nadaljnje pritožbene stroške oziroma da sodbo v tem delu razveljavi ter v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki nagrado za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT v višini 253,50 EUR, nagrado za narok po tarifni št. 3102 ZOdvT v višini 234,00 EUR, stroške po tar. št. 6102 v višini 20,00 EUR in 20 % DDV v višini 121,66 EUR. Priglasila je namreč nagrado za postopek ter osemkrat nagrado za narok po tar. št. 3102 v višini 234,00 EUR, priznana pa ji je le nagrada za postopke v višini 253,50 EUR, nagrada za narok v višini 234,00 EUR, materialni stroški v višini 20,00 EUR in 20 % DDV v znesku 101,50 EUR, kar je nepravilno. Sodišče ne pojasni, na kakšni pravni podlagi je toženi stranki priznalo in odmerilo nagrado, zato teh dejstev in dokazov ne navede. S tem je kršena pravica tožeče stranke do izjave. To predstavlja kršitev 22. člena Ustave, sodbe pa tudi ni mogoče preizkusiti. Navaja, da je zastopanje stranke pred sodiščem, zastopanje na glavni obravnavi, ki se lahko opravi na več narokih, zato je upravičena do toliko nagrad, kolikor je narokov, saj vsi naroki skupaj sestavljajo glavno obravnavo pred sodiščem. Nikjer v Zakonu o odvetniški tarifi in tudi ne v tarifi ni določeno, da je odvetnik oziroma stranka upravičena le do povračila nagrade za en narok, oziroma da je le enkrat upravičena do nagrade. ZOdvT določa nagrado za narok, torej za vsak posamezni narok in ne za glavno obravnavo, ki jo sestavljajo vsi naroki. Sklicuje se na odločitev Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 2385/2010 z dne 1. 10. 2009. Takšna razlaga bi tudi lahko pomenila kršitev ustavne pravice do sodnega varstva, saj se lahko odvetnik s stranko dogovori za drugačno nagrado kot je določena v tarifi, če pa bo odmerjanje nagrad ekonomsko nevzdržno, v primerih sporov majhne vrednosti in sporih, kjer lahko naroki trajajo po več ur, priznana pa bo le nagrada za en narok, stranka sploh ne bo prišla do svojega denarnega zneska, saj bo morala poravnati dogovorjene in upravičene stroške svojega odvetnika. V delovnih sporih je takšno stališče nevzdržno, ker delavci z zelo nizkimi dohodki uveljavljajo svoje pravice, ker jim je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana ter so ostali brez dohodkov ali s skromnim nadomestilom za primer brezposelnosti. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka navedbe tožene stranke v pritožbi, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožbe tožeče stranke pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in jih s pritožbo uveljavljata stranki, da pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko sodba naj ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti, ni podana. Sodbo se da preizkusiti, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka istega člena ZPP, ker ni nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Sodišče prve stopnje je namreč vsebino teh listin pravilno povzelo.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, v nadaljevanju: ZDR) v 1. alineji 1. odstavka 88. člena določa kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (v nadaljnjem besedilu: poslovni razlog).

Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka ravnala v skladu z določbami, ki se nanašajo na postopanje delodajalca v primeru ugotovljenega poslovnega razloga. Tožbenemu zahtevku pa je sodišče prve stopnje ugodilo zato, ker je ugotovilo napačno uporabo 2. in 3. kriterija za ugotavljanje presežnih delavcev Internega predpisa za točkovanje in razvrščanje delavcev v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 16. 1. 2009 – B24 ter da tožena stranka obstoja poslovnega razloga ni dokazala, vendar je presoja sodišča prve stopnje s tem v zvezi napačna.

Napačno zaključuje sodišče prve stopnje, da ob podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnega razloga, le ta ni bil resen in utemeljen. Sodišče samo je ugotovilo, da je bil upad proizvodnje 75 % in da je tožena stranka poleg tožnice še 17 delavcem odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je svojo ugotovitev, da v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni obstajal resen in utemeljen razlog, utemeljilo s tem, da je tožena stranka v letu 2010 od družbe A. d.o.o. najela večje število delavcev. To stališče sodišče prve stopnje je materialno pravno napačno, na kar pravilno opozarja pritožba tožene stranke, saj se utemeljenost odpovednega razloga presoja po stanju v času podaje odpovedi in ne po kasnejšem stanju, kot je to storilo sodišče prve stopnje. V času, ko je tožena stranka tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je zato obstajal resen in utemeljen razlog, saj se je obseg dela pri toženi stranki bistveno zmanjšal, zaradi upada naročil, kar je bilo posledica razmer v avtomobilski industriji. Pri toženi stranki je prišlo do odpovedi dela najetim delavcem, v veliki meri se je delalo na zalogo, v času božičnih in novoletnih praznikov je bil uveden kolektivni dopust, delavcem je bilo prepovedano prenašati letni dopust v leto 2009, prav tako pa se jih je zaradi pomanjkanja dela prerazporejalo v druge oddelke, kjer se je opravljalo delo za druge družbe.

Sodišče prve stopnje je v zvezi s prvim (strokovna izobrazba) in četrtim kriterijem (delovna uspešnost) pravilno ugotovilo, da je tožnica zanju prejela maksimalno število točk. Za drugi (uvedenost za opravljanje več del) in tretji kriterij (usposobljenost in izkušnje za opravljanje dela na drugem delovnem mestu) pa je ugotovilo, da ni bila tožnica tista, ki bi lahko vplivala na zahtevnost in obseg šolanj, saj je o tem odločala tožena stranka glede na potrebe delovnega procesa. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica opravljala različna dela, tudi taka za katera ni bila šolana. Ker je delala ob sobotah, je štelo, da je bila usposobljena za delo preddelavca, saj takrat njene preddelavke M.V. na delo ni bilo.

V zvezi s kriterijem za opravljanje več del (2. kriterij), je S.M., vodja proizvodnje, izpovedala, da so pri toženi stranki organizirana šolanja za posamezne operacije, tako da se mora delavec, ki želi opravljati določeno delo, za to šolati. Šele ko je usposobljen, da delo opravi sam, brez nadzora, dobi status 4. O šolanju se je vodil zapisnik, v to matriko šolanja pa se vpišejo vsi podatki o šolanju delavcev. Tožena stranka pripravlja šolanje za opravila, ki jih v proizvodnji potrebuje. Po tem kriteriju dobi delavec za usposobljenost za vsako vrsto opravil po zahtevnosti po eno točko, ne glede na število operacij, ki jih opravlja v isti skupini opravil. Tožnica je iz tega naslova prejela eno točko, saj je bila usposobljena le za enostavna dela, za katera je bil potreben kratek čas uvajanja na delo in enostavno šolanje. Enako je izpovedal tudi direktor tožene stranke A.G., ki je še povedal, da posebno šolanje za skupino MMC ni potrebno, saj se od skupin X64, na kateri je delala tožnica in X65, razlikuje le minimalno.

Tožnica iz naslova 3. kriterija, usposobljenost in izkušnje za opravljanje dela na drugem delovnem mestu, ni prijela nobene točke. Iz Kriterijev (B24) in iz izpovedi priče S.M. izhaja, da je delavec lahko iz tega naslova pridobil 30 točk, če je bil za drugo delo usposobljen in je imel delovne izkušnje, če pa tega ni imel, pa ni dobil nobene točke. Kot je izpovedala S.M., tožnica ni imela znanj za nadomeščanje preddelavca, to je organiziranje izmene, skrb za dvig materialov iz skladišča po delovnih nalogih in za zaključevanje delovnih nalogov. Ta znanja bi lahko pridobila le, če bi njena preddelavka predlagala, da jo tožnica nadomešča, vendar tega ni storila in tožnica je dejansko ni nadomeščala. Glede zatrjevanja tožnice in prič M.L. ter M.P., da so delavke in med njimi tudi tožnica čistile spajkalnik in da je to delo preddelavke, je direktor tožene stranke pojasnil, da to delovno opravilo ne spada v delokrog preddelavke, ampak je to delo montažerja I.M.. Iz evidence tožene stranke, ki temelji na zapisih tožnice, pa izhaja, da je tožnica to delo v vsej svoji zaposlitvi opravljala le kratek čas.

Kot je že ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka sprejela kriterije, na podlagi katerih je uvrščala zaposlene delavce na seznam delavcev, ki naj bi jim redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, čeprav ji le-teh, ker ni šlo za večje število presežnih delavcev, ne bi bilo potrebno upoštevati. Na podlagi teh kriterijev je potem določila osemnajst delavcev, katerim je iz poslovnega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tako je te kriterije uporabila za vse delavce enako.

Neutemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka oba sporna kriterija za tožnico uporabila napačno. Tožnica je bila usposobljena le za enostavno vrsto opravil, za kar je po drugem kriteriju prejela eno točko, ni pa bila usposobljena za delo preddelavke, saj čiščenje spajkalnika ne sodi v krog dela preddelavke, preddelavke pa tudi ni nikoli nadomeščala, zato tudi utemeljeno po tretjem kriteriju ni prejela nobene točke.

Prav tako je neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je pri toženi stranki obstajala potreba po večjem številu delavcev. Iz obrazložitve sodbe namreč izhaja, da družba A. d.o.o. v letu 2009, ko je tožena stranka tožnici pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz poslovnega razloga, ta družba k toženi stranki ni napotila nobenega delavca. Dejstvo, da je delavce k toženi stranki napotila v letu 2010, pa na potrebe po delu v času odpovedi pogodbe ne vpliva. Za utemeljenost odpovedi pogodbe o zaposlitvi so namreč relevantne okoliščine v času, ko je odpoved podana. Na podlagi tega je tudi očitno, da tožena stranka v času podaje odpovedi za tožnico ni imela na razpolago ustreznega delovnega mesta, ki bi ga lahko ponudila tožnici.

Neutemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na plačilo razlike v nadomestilu za čas upravičene odsotnosti z dela. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožnica poškodovala na delu in sicer ji je dne 22. 10. 2008 gajbica stisnila sredinec desne roke ob delovni pult. Ker pa tožnica preddelavke o škodnem dogodku ni obvestila takoj, ampak je to storila šele ob zaključku dela, ji je tožena stranka izplačala le 80 % nadomestilo. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno oprlo na izjavi M.T. in M.O. (B18), na bolniški list (A14) in na izpoved tožnice, iz katerih izhaja, da se je tožnica poškodovala na delu in je bila zaradi tega v bolniškem staležu in tožnici pravilno dosodilo prikrajšanje pri nadomestilu za bolniški stalež, saj je tožnica skladno s 137. členom ZDR upravičena do 100% nadomestila za bolniški stalež zaradi poškodbe na delu.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje delno ugodilo pritožbi tožene stranke ter izpodbijano sodbo delno (točki 1 in 2 izreka) spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnice v tem delu zavrnilo (5. alinea 358. člena ZPP), v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (točka 3 izreka), za kar je imelo podlago v 353. členu ZPP.

Zaradi uspeha tožene stranke v pritožbenem postopku je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožnica v pravdi v pretežnem delu ni uspela, zaradi česar pa niso nastali posebni stroški, zato sama krije svoje stroške postopka (154. člen ZPP). Ker gre v pretežni meri za spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, tudi tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, saj v takem sporu delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, v skladu s5. odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in nadalj.).

Ker je tožena stranka v pravdi v pretežni meri uspela in tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, je pritožba tožeče stranke v zvezi z odločitvijo o stroških postopka v izpodbijani sodbi, ki je bila spremenjena, brezpredmetna, je pa tudi neutemeljena. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da pa je sicer je pritožbeno stališče tožeče stranke, da je upravičena do nagrade za vsak narok, na katerega je pristopil njen pooblaščenec, zmotno. Zakon o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008 - ZOdvT) namreč izhaja iz načela ena nagrada za postopek in ena nagrada za narok (prim. Predlog Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) - prva obravnava EPA - 1930 - IV, Poročevalec DZ, št. 28/2008). Zato je mogoče nagrado za narok prisoditi le enkrat za vse naroke. Pristopi na narok niso (več) posebej nagrajevani, temveč se nagrada odmeri le enkrat za vse vloge (postopek) in enkrat za vse naroke.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, v skladu z določili 1. odstavka 165. člena ZPP ter 154. člena ZPP.

Odgovor tožeče stranke na pritožbo tožene stranke ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato je sodišče druge stopnje odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z določili 2. odstavka 165. člena ter 155. člena ZPP.