Jedro

Opomin za plačilo sodne takse prekine tek zastaranja, vendar pa to velja le v primeru, ko je stranki poslan pred iztekom relativnega zastaralnega roka, ne pa tudi, če je stranki poslan po njegovem izteku.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije z dne 30. 8. 2002 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Predlogu za oprostitev plačila sodnih taks se ugodi in se tožnika oprosti plačila sodnih taks v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčnega urada A, Izpostave B, z dne 21.1.2002, s katero se tožniku nalaga plačilo sodne takse v znesku 402.951,00 SIT, sodne takse za opomin v znesku 10.200,00 SIT in kazenske takse v znesku 201.475,00 SIT. Svojo odločitev utemeljuje z določbami 26. in 29 člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90 in Uradni list RS, št. 14/91 do 93/01, v nadaljevanju ZST) in obvestilom Delovnega in socialnega sodišča v C, z dne 12.12.2001, iz katerega izhaja, da (pri)tožnik kot taksni zavezanec v zadevi tožeče stranke AA zoper toženo stranko AAA d.d. zaradi plačila odškodnine, kljub opominu, ki mu je bil vročen dne 28.8.2001, ni plačal sodne takse v višini 23.703 točk in sodne takse za opomin v višini 600 točk. Po 4. členu ZST je takso potrebno plačati takrat, ko nastane taksna obveznost. Iz poročila Delovnega in socialnega sodišča v C, z dne 5.3.2002 izhaja, da je (pri)tožnik dolžan plačati sodno takso za taksna dejanja, za katera je taksna obveznost nastala pred dnem, ko je (pri)tožnik vložil predlog za oprostitev plačila sodnih taks in sicer za razširitev tožbe, za sodbo, za pritožbo in za opomin, kot je navedeno tudi v obrazložitvi pravnomočnega sklepa o oprostitvi plačila sodnih taks istega sodišča z dne 19. 2.1999, na katerega se v pritožbi sklicuje (pri)tožnik. Na tej podlagi tožena stranka pritožbeni ugovor, da je (pri)tožnik po navedenem sklepu plačila sodnih taks oproščen v celoti, zavrača kot neutemeljen. Končno še ugotavlja da pravica zahtevati plačilo sodnih taks po določbah 9. člena ZST ni zastarala, saj je taksna obveznost za razširitev tožbe nastala 9. 4. 1998, za sodbo 8. 12. 1998, za pritožbo dne 30. 12. 1998, (pri)tožnik pa je opomin za plačilo sodnih taks prejel dne 28. 8. 2001. Ugovoru, da plačila sodnih taks ni mogoče več zahtevati, zato ni bilo mogoče ugoditi.

Tožeča stranka odločbo izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Ugovarja zastaranje pravice zahtevati plačilo sodnih taks, saj je obveznost plačila za vsa taksna dejanja nastala v letu 1998, opomin za plačilo sodnih taks pa je prejela 28.8.2001, to je po preteku zastaralnega roka, ki je skladno z 9. členom ZST pretekel najpozneje z iztekom leta 2000, na kar je potrebno paziti po uradni dolžnosti. V zvezi s taksno obveznostjo za vloženo pritožbo podredno navaja še, da je bil s sklepom sodišča oproščen plačila sodnih taks v celoti, najmanj pa takse za pritožbo, saj je pritožbo vložil skupaj s predlogom za oprostitev plačila sodnih taks in torej sklep o oprostitvi sodnih taks za navedeno taksno obveznost velja. Meni še, da določba 29. člena ZST v delu, v katerem predpisuje kazensko takso nasprotuje načelom pravne države in predlaga, da sodišče sproži postopek ocene ustavnosti te določbe, do odločitve Ustavnega sodišča pa postopek v tej zadevi prekine. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo in odločbo prvostopnega organa pa spremeni ter odloči, da tožnik sodne takse ni dolžan plačati, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka. Obenem predlaga, da ga sodišče oprosti plačila sodnih taks, saj kot invalid I. kategorije invalidnosti prejema invalidsko pokojnino, ki ne presega 75.000,00 SIT, drugih prihodkov ali premoženja pa nima.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa svojo udeležbo v postopku prijavilo z vlogo z dne 25.11.2002. Tožba je utemeljena.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožena stranka sicer uradoma izvedla preizkus zastaranja pravice zahtevati plačilo sodne takse po določbi 9. člena ZST, vendar je preizkus opravila le v smislu preteka absolutnega zastaralnega roka. To bi glede na vsebino pritožbenih ugovorov, s katerimi tožnik poteka relativnega zastaralnega roka ne zatrjuje načeloma zadoščalo, če podatki upravnih spisov ne bi že sami kazali na v tožbi zatrjevani pretek relativnega zastaralnega roka. Iz podatkov, ki so med strankama nesporni, je celotna taksna obveznost tožeče stranke nastala v letu 1998. Po določbi 9. člena ZST zastaranje pravice zahtevati plačilo takse nastopi v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati. Opomin za plačilo sodne takse prekine tek zastaranja, vendar pa to velja le v primeru, ko je stranki poslan pred iztekom relativnega zastaralnega roka, ne pa tudi, če je stranki poslan po njegovem izteku. V obravnavanem primeru je bil opomin za plačilo sodne takse stranki poslan 28.8.2001, torej po izteku relativnega zastaralnega roka, zato je stališče tožene stranke, ki navedeni opomin, kot smiselno izhaja iz obrazložitve njene odločbe, šteje kot tisto uradno dejanje, ki po določbi 2. odstavka 9. člena ZST zastaranje prekine, nepravilno. Da bi bilo zastaranje prekinjeno s kakšnim uradnim dejanjem sodišča pred iztekom zastaralnega roka pa tožena stranka v postopku ni ugotavljala, čeprav bi dejansko stanje, kot izhaja iz upravnih spisov in kot ga ugotavlja tudi v obrazložitvi svoje odločbe, ob pravilni uporabi 2. odstavka 9. člena ZST to narekovalo. Ker po navedenem zaradi napačne uporabe materialnega zakona v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe niso bila ugotovljena vsa dejstva, ki so za odločitev pomembna, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 4. in 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97,70/00, v nadaljevanju: ZUS) odpravilo in zadevo skladno z določbo 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, ne da bi se spuščalo še v utemeljenost drugih tožbenih ugovorov. Pri tem zaradi pravilne uporabe materialnega prava v ponovljenem postopku opozarja še na vsebino obvestila Delovnega in socialnega sodišča z dne 5.3.2002, ki ga v obrazložitvi odločbe povzema tožena stranka, namreč, da je bil tožnik v postopku oproščen plačila sodnih taks na podlagi vloge z dne 28.8.1998 in da je pritožbo vložil 30.8.1998. Navedeni med strankama nesporni podatki namreč kažejo na utemeljenost tožnikovega ugovora nepravilne uporabe 1. odstavka 14. člena ZST.

Predlogu za oprostitev plačila sodnih taks v tem postopku je sodišče ugodilo na podlagi 13. člena ZST. Predlogu priložena dokazila potrjujejo resničnost tožnikovih navedb o gmotnem in premoženjskem stanju, ki je takšno, da bi bila s plačilom sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja tožeča stranka.

Odločitev o stroških temelji na določbi 3. odstavka 23. člena ZUS. V upravnem sporu, v katerem sodišče presoja le zakonitost izpodbijanega upravnega akta, kot je to bilo v obravnavanem primeru, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.