Jedro

Za odločitev o uvedbi postopka razlastitve je bistvena določba prvega odstavka 97. člena ZUreP-1, po katerem sme razlastitveni upravičenec vložiti predlog za razlastitev, če v roku 30 dni po vročitvi ponudbe za odkup lastniku nepremičnine ni uspel pridobiti nepremičnine s sklenitvijo pogodbe. Navedbe tožeče stranke o pogajanjih v zvezi z višino odškodnine oziroma o nadomestni nepremičnini so zato za odločitev brezpredmetne.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano prvostopno odločbo je prvostopni organ odločil, da se v korist razlastitvene upravičenke Republike Slovenije uvede razlastitveni postopek za nepremičnino s parcelno št. 128/1 k.o. ..., kjer je vknjižena lastninska pravica za A. do celote, in nepremičnini s parcelno št. 125/1 in 125/2 obe k.o. ..., kjer je vknjižena lastninska pravica za A. in B. za vsakega do polovice (1. točka izreka). V zemljiški knjigi se po uradni dolžnosti zaznamuje prepoved prometa in bistveno spreminjanje navedenih nepremičnin razen prodaje razlastitveni upravičenki oziroma prodaji tretji osebi, če se razlastitvena upravičenka s tem strinja (2. in 3. točka izreka).

Iz obrazložitve izhaja, da je Državno pravobranilstvo RS, Zunanji oddelek v Mariboru za tožečo stranko vložilo zahtevo za razlastitev v izreku te odločbe navedenih nepremičnin zaradi izgradnje visokovodnega nasipa ob reki Dravi v korist razlastitvene upravičenke Republike Slovenije. Navedene nepremičnine ležijo v trasi nasipa, kot to izhaja iz Uredbe o državnem lokacijskem načrtu za vodno gospodarsko ureditev Drave od Vurberka do Zgornjega Dupleka. Prvostopni organ ugotavlja, da so bile zahtevi za razlastitev priložene vse zahtevane listine z navedbo podatkov po 98. členu Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1). Razlastitvena upravičenka navaja, da je predmetne nepremičnine poskušala pridobiti sporazumno z razlastitvenima zavezancema, vendar v zakonsko predpisanem roku do sklenitve pogodbe ni prišlo. Na podlagi izvedenega ugotovitvenega postopka prvostopni organ zaključuje, da je javna korist izkazana z Uredbo o državnem lokacijskem načrtu za vodnogospodarsko ureditev Drave od Vurberka do Zgornjega Dupleka (prvi in tretji odstavek 93. člena ZUreP-1). Prav tako so izpolnjeni pogoji iz 97. člena ZUreP-1. Upravni organ ocenjuje, da je razlastitev predmetnih nepremičnin za dosego javne koristi nujno potrebna in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino. Na podlagi predloženih dokazil (razlastitvenega elaborata izseka iz tehničnega poročila projektne dokumentacije in drugih javno dostopnih dokumentov) upravni organ ocenjuje, da cilja, to je vodno gospodarske ureditve Drave od Vurberka do Zgornjega Dupleka, ni mogoče doseči brez razlastitvenega posega oziroma s kakšnim drugim posegom, ki bi bil po svoji naravi lažji, zato je poseg primeren. Teža posledic posega v lastninsko pravico razlastitvenih zavezancev je sorazmerna s koristmi, ki bodo z razlastitvijo predmetnih nepremičnin nastale.

Upravni organ meni, da je ugovor tožnikov, da se mora, če se ugotavlja sorazmernost same razlastitve, ugotavljati tudi eventualna škoda, ki se bo povzročila razlastitvenima zavezancema, neutemeljen, saj je, če med strankama ne pride do sporazuma o odškodnini tekom razlastitvenega postopka, za ugotavljanje višine odškodnine pristojno sodišče. Iz vlog razlastitvenih zavezancev in zapisnika o ustni obravnavni je razvidno, da ne nasprotujeta razlastitvi predmetnih nepremičnin, ne strinjata pa se s ponujeno odškodnino. Sama razlastitev nepremičnin pa je stvar posebnega ugotovitvenega postopka in posebne odločbe (102. člen ZUreP-1). Na podlagi 100. člena ZUreP-1 upravni organ odloči o uvedbi postopka razlastitve z odločbo, na podlagi katere se začetek razlastitvenega postopka zaznamuje v zemljiški knjigi. Dokler razlastitveni postopek ni pravnomočno končan, ni dopusten promet z nepremičnino ali njeno bistveno spreminjanje, razen prodaje razlastitvenemu upravičencu oziroma tretji osebi, če se razlastitveni upravičenec s tem strinja (tretji odstavek 100. člena ZUreP-1).

Tožnika sta se zoper to odločbo pritožila, Ministrstvo za infrastrukturo in prostor pa je njuno pritožbo z odločbo št. 35020-49/2010/10 z dne 26. 4. 2012 zavrnilo. Tudi pritožbeni organ se v svoji obrazložitvi sklicuje na že v prvostopni odločbi citirana določila ZUreP-1. Drugostopni organ se strinja s prvostopno odločitvijo, da so podani pogoji za uvedbo postopka razlastitve. Prvostopni organ je namreč pravilno ugotovil, da razlastitev predmetnih nepremičnin služi gradbenemu namenu iz prostorskega akta, za katerega zakon izrecno določa, da gre za sorazmeren ukrep za dosego javne koristi. V konkretnem primeru je razlastitev za dosego le-te nujno potrebna. Pritožbeni organ še ugotavlja, da iz predmetnega spisa izhaja, da razlastitveni upravičenki v roku trideset dni od vročitve ponudbe predmetnih nepremičnin ni uspelo pridobiti s sklenitvijo pogodbe, zato je v skladu z določbo prvega odstavka 97. člena ZUreP-1 utemeljeno vložila zahtevo za razlastitev. Za predmetni postopek so pogajanja med razlastitveno upravičenko in razlastitvenima zavezanca glede višine odškodnine brezpredmetna. Pogoj za vložitev predloga za razlastitev je, da razlastitveni upravičenec v roku trideset dni po vročitvi ponudbe za odkup, nepremičnine ne uspe pridobiti s sklenitvijo pogodbe (prvi odstavek 97. člena ZUreP-1). Ti pogoji so bili v dani zadevi izpolnjeni. Glede ponujene cene v konkretni zadevi pa pritožbeni organ dodaja, da je bila cena določena na podlagi izvedenskih poročil, ki sta bili izdelani s strani sodnega izvedenca. Glede pritožbene navedbe, da razlastitvenima zavezancema ni bila posredovana vloga upravičenke z dne 8. 12. 2011 in jima tako ni bila dana možnost, da se o teh navedbah izjavita, pa drugostopni organ navaja, da v tej vlogi ni nobenih novih dejstev in okoliščin, s katerimi tožnika ne bi bila že seznanjena, zato v predmetni zadevi ne gre za kršitev postopka, ki bi vplivala na odločitev.

Tožnika sta vložila tožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Ponavljata pritožbeno trditev, da jima ni bila vročena vloga razlastitvene upravičenke z dne 8. 12. 2011 in zato nista imela možnosti, da bi nanjo odgovorila. Po trditvi tožečih strank je zaradi tega prišlo do bistvene kršitve določb postopka. V nadaljevanju navajata, da razlastitvena upravičenka in razlastitvena zavezanca niso mogli doseči soglasja glede višine odškodnine. Poudarjata, da sta bila ves čas pripravljena na dogovor o odškodnini za odvzeto nepremičnino oziroma dogovor o dodelitvi enakovredne nadomestne nepremičnine. Tožnika sta ves čas postopka želela zgolj to, da se njuno nepremičnino oceni glede na stanje pred posegom in primerja z vrednostjo nepremičnine po predvidenem posegu. Tožnikoma tekom postopka ni bila dana možnost dogovarjanja v zvezi s ponujeno odškodnino. Zatrjujeta, da je obstajala možnost, da bi stranki dosegli dogovor in podpisali pogodbo, po kateri bi razlastitvena upravičenka od razlastitvenih zavezancev, to je tožnikov, odkupila sporne nepremičnine za pravično denarno odškodnino. Stranki pa tudi glede predloga tožečih strank, da se jima na razdalji enega kilometra od kraja bivanja zagotovi nadomestna lokacija, nista mogli skleniti dogovora. Na koncu sta tožnika zahtevala le, da se jima zagotovi pohodna brv preko mlinskega potoka, pa tudi ta dogovor ni bil sprejet. Tožeča stranka tako zatrjuje, da je obstajala možnost za sklenitev sporazuma o pravični denarni odškodnini že pred uvedbo razlastitvenega postopka. Predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v nov postopek. Priglašata tudi stroške upravnega spora.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Tožeča stranka v tožbi ponavlja pritožbene navedbe, na katere je že drugostopni organ v svoji odločbi pravilno odgovoril in njene ugovore pravilno zavrnil. Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: Lastninska pravica na nepremičnini se lahko odvzame proti odškodnini ali nadomestilu v naravi - razlastitev (prvi odstavek 92. člena ZUreP-1). Razlastitev ter omejitev ali obremenitev lastninske pravice je dopustna le v javno korist in pod pogojem, da je za dosego javne koristi nujno potrebna in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino (drugi odstavek 92. člena ZUreP-1). Ob pogojih iz 92. člena ZUreP-1 se nepremičnina lahko razlasti za namene določene v prvem in drugem odstavku 93. člena ZUreP-1. Med njimi je tudi gradnja ali prevzem objektov oziroma zemljišč gospodarske javne infrastrukture (1. točka prvega odstavka 93. člena ZUreP-1). Gospodarska javna infrastruktura so omrežja, neposredno namenjena izvajanju gospodarskih javnih služb s področja prometa, energetike, komunalnega gospodarstva, upravljanja z vodami in gospodarjenja z drugimi vrstami naravnega bogastva ali varstva okolja, kakor tudi druga omrežja in objekti v javni rabi (20. točka prvega odstavka 2. člena ZUreP-1). Šteje se, da je javna korist za nepremičnine iz prvega odstavka tega člena izkazana, če so predvidene v državnem oziroma občinskem lokacijskem načrtu (tretji odstavek 93. člena ZUreP-1). V konkretnem primeru je to Uredba o državnem lokacijskem načrtu za vodno gospodarsko ureditev Drave od Vurberka do Zgornjega Dupleka.

Postopek za razlastitev se začne z vložitvijo zahteve razlastitvenega upravičenca (95. člen ZUreP-1). Razlastitveni upravičenec sme vložiti predlog za razlastitev, če v roku 30 dni po vročitvi ponudbe za odkup lastniku nepremičnine, ni uspel pridobiti nepremičnine s sklenitvijo pogodbe (prvi odstavek 97. člena ZUreP-1).

V primerih iz prvega odstavka 93. člena ZUreP-1 upravni organ izda o začetku razlastitvenega postopka odločbo, v kateri ugotovi ali je javna korist izkazana in odloči o uvedbi postopka razlastitve (prvi odstavek 100. člena ZUreP-1). V predmetni zadevi je javna korist izkazana z Uredbo o državnem lokacijskem načrtu za vodno gospodarsko ureditev Drave od Vurberka do Zgornjega Dupleka (tretji odstavek v zvezi s prvim odstavkom 93. člena ZUreP-1), to pa, kot izhaja iz tožbenih navedb, med strankami ni sporno. Prav tako ni sporno, da je razlastitvena upravičenka ponudbo za odkup poslala tožnikoma kot lastnikoma predmetne nepremičnine, vendar pa v roku 30 dni do sklenitve pogodbe med strankami ni prišlo.

Za odločitev v predmetni zadevi je bistvena določba prvega odstavka 97. člena ZUreP-1, po katerem sme razlastitveni upravičenec vložiti predlog za razlastitev, če v roku 30 dni po vročitvi ponudbe za odkup lastniku nepremičnine ni uspel pridobiti nepremičnine s sklenitvijo pogodbe. Glede na to so vse ostale navedbe tožeče stranke o pogajanjih v zvezi z višino odškodnine oziroma nadomestni nepremičnini za odločitev v predmetni zadevi brezpredmetne. Ker do pogodbe med strankami ni prišlo, je razlastitvena upravičenka utemeljeno vložila predlog za razlastitev.

Sodišče se strinja z odločitvijo upravnih organov, da so pogoji za začetek razlastitvenega postopka izkazani, zato je prvostopni organ pravilno izdal odločbo o začetku razlastitvenega postopka (100. člen ZUreP-1). O odškodnini oziroma nadomestni nepremičnini pa bo nato odločeno v skladu s 105. do 107. členom ZUreP-1. Tožeča stranka v tožbi kot bistveno kršitev postopka navaja okoliščino, da ni prejela vloge razlastitvene upravičenke z dne 8. 12. 2011, zato nanjo ni mogla odgovoriti, s tem pa bi naj prišlo do bistvene kršitve določb postopka. Bistvena kršitev postopka je podana, kadar kakšno določilo Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ni bilo uporabljeno, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na pravilnost odločitve. Kot izhaja iz predloženega spisa, se je postopek začel na zahtevo razlastitvene upravičenke z dne 20. 8. 2010, nato pa je bilo z ene in druge strani vloženo več vlog, ki so bile posredovane nasprotni stranki, opravljenih pa je bilo tudi več ustnih obravnav. Tožeča stranka je na vsako vlogo razlastitvene upravičenke odgovorila, razen na vlogo z dne 8. 12. 2011, ki ji ni bila posredovana. V tej vlogi razlastitvena upravičenka navaja, da v nazadnje vloženi vlogi razlastitvenih zavezancev, ne gre za nove navedbe, zato pri svojih stališčih vztraja. Razen tega dodaja še pripombo glede cenitve nepremičnine, pri tem pa pristavi, da je prva faza postopka razlastitve namenjena predvsem ugotovitvi obstoja javne koristi za razlastitev, določitvi pravične odškodnine pa je namenjen drugi del postopka, ki poteka pred pristojnim sodiščem.

Za bistveno kršitev postopka gre, kadar stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Kot izhaja iz zgoraj navedenega, v vlogi razlastitvene upravičenke ne gre za takšne navedbe. Vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za izdajo odločbe, so bile obravnavane v številnih vlogah vseh udeležencev ter na ustnih obravnavah in vloga razlastitvene upravičenke z dne 8. 12. 2012 k temu ne dodaja ničesar novega, zato okoliščina, da tožeči stranki ni bila vročena, ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.