Jedro

Obveznost tožene stranke ima naravo nedenarne obveznosti. Zamudne obresti, ki jih vtožuje tožeča stranka, pa so kot civilna sankcija predpisane zgolj za kršitev obveznosti izpolniti denarno obveznost ob njeni zapadlosti.

Obrazložitev

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba: v 1. točki izreka v delu, ki se nanaša na 18.932,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 1997 dalje do plačila in v 3. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

i n

II.

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. točki izreka v delu, ki se nanaša na znesek 18.612,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02. 09. 1997 dalje, spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

2. V ostalem se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba: v 1. točki izreka za znesek 77.315,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 1997 dalje do plačila in v 2. točki izreka za znesek 1.429,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 10. 1997 dalje do plačila potrdi.

O b r a z l o ž i t e v Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 96.247,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 1997 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške (1. točka izreka). Zahtevku po nasprotni tožbi je sodišče prve stopnje delno ugodilo, in sicer je tožeči stranki naložilo, da je dolžna plačati toženi stranki 18.612,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02. 09. 1997 dalje do plačila in 1.429,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 09. 10. 1997 dalje do plačila. V presežku je zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo (2. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka (3. točka izreka).

Zoper 1., 3. in ugodilni del 2. točke izreka navedene sodbe je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse pritožbene razloge (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka na pravilno vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (350. člen ZPP).

Glede I. točke izreka Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenim očitkom tožeče stranke (po nasprotni tožbi tožene stranke), da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in s tem razveljavitveni razlog iz 1. odstavka 354. člena ZPP.

Pritožba utemeljeno opozarja na pomanjkljivost dokazne ocene, ki jo je naredilo sodišče prve stopnje. Obrazložitev izpodbijane sodbe temelji zgolj na povzetih zaključkih izvedenskega mnenja in izpovedbe izvedenca A.B., ni pa v njej navedeno, zakaj je sodišče prve stopnje tem zaključkom sledilo. Iz dokaznega sklepa izhaja, da je sodišče tekom postopka na prvi stopnji prebralo tudi izvedensko mnenje z dopolnitvijo izvedenke K.B.B., vendar se v obrazložitvi sodbe do tega ni opredelilo. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče sodi, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da so razlogi izpodbijane sodbe med seboj v nasprotju. Kot pravilno opozarja pritožnik, je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe najprej zapisalo, da iz prodajne pogodbe št. BS 2/1-L-V2-148/95 z dne 07. 12. 1995, sklenjene med pravdnima strankama (v nadaljevanju pogodba), ni jasno razvidno, kdo mora dokončati poslovne prostore in pridobiti uporabno dovoljenje. V nadaljevanju obrazložitve je ugotovilo, da so pogodbena določila sicer jasna in zato ni potrebno iskati skupnega namena pogodbenikov (99. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR), so pa med seboj nasprotujoča (sodba, list. št. 190, 2. odstavek). Na koncu pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je tožena stranka kršila pogodbo, ker naj bi nepremičnine izročila z zamudo, saj iz pogodbe ne izhaja niti, kdaj in kdo bi moral dokončati prostore in pridobiti uporabno dovoljenje (sodba, list. št. 192, 1. odstavek).

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje navedene pomanjkljivosti odpraviti, ter ponovno odločiti o delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na pogodbeno kazen, stroške najema poslovnih prostorov in stroške dodatnega čiščenja. V ostalem, to je glede zamudnih obresti, stroškov dodatnega nadzora, izgube dobička zaradi nezmožnosti oddaje dveh garažnih boksov in izgubljenega dobička, je odločitev sodišča prve stopnje, kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve, materialnopravno pravilna, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo (glej Glede 1. alineje II/2. točke izreka).

Glede vtoževane pogodbene kazni v višini 7.722,00 EUR (prej 1.850.571,00 SIT) pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, ki navaja, da je sodišče prve stopnje o tem delu zahtevka odločilo brez ustrezne trditvene podlage tožene stranke. Za takšno odločitev sodišča bi namreč tožena stranka morala postaviti bolj konkretne ugovorne trditve. V kolikor bo sodišče prve stopnje v novem sojenju ugotovilo, da je zamuda pri izročitvi nepremičnine nastala iz razloga, ki izvira iz sfere tožene stranke, bo torej moralo utemeljenost tožbenega zahtevka glede pogodbene kazni ponovno presoditi. Prav tako bo sodišče prve stopnje v tem primeru moralo ponovno odločati o utemeljenosti tožbenega zahtevka glede stroškov najema poslovnih prostorov v skupnem znesku 10.584,00 EUR (prej 2.536.480,00 SIT) in stroškov dodatnega čiščenja prostorov v znesku 626,00 EUR (prej 150.000,00 SIT).

Sodišče prve stopnje bo, za pravilno odločitev v predmetnem sporu, moralo najprej, skladno z 2. odstavkom 99. člena ZOR, zaradi nejasnih pogodbenih določil (kot takšna je po mnenju pritožbenega sodišča potrebno obravnavati tudi nasprotujoča si pogodbena določila), ob spoštovanju načel obligacijskega prava in izvedenih dokazov, poiskati skupen namen pogodbenih strank. Nato se bo moralo opredeliti do vprašanja zamude pri izročitvi nepremičnin in krivde zanjo ter na podlagi tega odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pri tem pa bo moralo sodišče prve stopnje podati tudi skrbno in izčrpno oceno vseh izvedenih dokazov, in sicer na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Le na ta način bo sprejeta odločitev o tožbenem zahtevku skladna s razlogi sodbe.

Pritožbeno sodišče je tako izpodbijano sodbo v 1. točki izreka razveljavilo v delu, ki se nanaša na 18.932,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 1997 dalje do plačila ter jo, upoštevaje, da kršitev postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP).

Odločitev o stroških temelji na 3. odstavku 165. člen ZPP. Na tej podlagi je pritožbeno sodišče, v posledici razveljavitve izpodbijanega dajatvenega dela sodbe, razveljavilo tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o pravdnih stroških, odločitev o pritožbenih stroških pa pridržalo za končno odločbo.

Glede II/1. točke izreka Pritožnik utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je, v višini 18.613,00 EUR ugodilo zahtevku tožene stranke (po nasprotni tožbi tožeči stranki), ki se nanaša na plačilo razlike več in manj del. Skupaj je tožena stranka sicer vtoževala plačilo razlike v višini 35.971,74 EUR, v presežku, to je za 17.358,74 EUR, je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v nasprotni tožbi in vse do prvega naroka za glavno obravnavo svojih trditev glede več in manj del, z izjemo trditev o preureditvi terase v poslovni prostor, ni konkretizirala. V dokaz svojih sicer splošnih in v ničemer konkretiziranih trditev je predložila obračun več in manj del z dne 01. 09. 1997 (priloga B16), vendar omenjeni dokaz pomanjkljivih dejanskih trditev tožene stranke ne more nadomestiti.

V našem pravu velja pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena.

Skladno z 212. členom v zvezi s 7. členom ZPP mora v saka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Materialno pravo pa nam pove, katera od strank je dolžna zatrjevati in dokazati določeno dejstvo. V obravnavanem primeru je bilo trditveno in dokazno breme glede vtoževanega plačila razlike več in manj del na toženi stranki. Ker tožena stranka temu bremenu ni zadostila, saj sodišču ni ponudila zadostne trditvene podlage, je potrebno zahtevek po nasprotni tožbi v tem delu zavrniti. Skladno s tem je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v

2. točki izreka v delu, ki se nanaša na znesek 18.612,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02. 09. 1997 dalje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

Glede 1. alineje II/2. točke izreka Zaradi večje preglednosti je v nadaljevanju obrazložitve tožbeni zahtevek obravnavan po posameznih postavkah, kot jih je v tožbi specificirala tožeča stranka.

a) zahtevek iz naslova zamudnih obresti za vplačano kupnino v znesku 153.017,00 EUR (prej 36.668.912 SIT) od pogodbenega roka dokončanja objekta 31.07.1997 do 31. 10. 1997 v višini 50.885,52 EUR (prej 12.194.205,10 SIT); Tožeča stranka navaja, da tožena stranka izročenega avansa v višini 153.017,00 EUR ni uporabila za izgradnjo poslovnih prostorov, ampak za poplačilo drugih svojih dolgov. Ker naj bi tožena stranka uporabljala denar tožeče stranke v nasprotju z namenom, za katerega je bil dan, je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti.

Pritožbeno sodišče se z navedenim ne strinja in poudarja, da se je tožeča stranka kot kupec s prodajno pogodbo zavezala toženi stranki kot prodajalcu plačati kupnino, tožena stranka pa se je tožeči stranki zavezala izročiti nepremičnine tako, da bo tožeča stranka na njih pridobila lastninsko pravico. Obveznost tožene stranke ima torej naravo nedenarne obveznosti. Zamudne obresti, ki jih vtožuje tožeča stranka, pa so kot civilna sankcija predpisane zgolj za kršitev obveznosti izpolniti denarno obveznost ob njeni zapadlosti. ZOR v 227. členu določa, da dolguje dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice še zamudne obresti. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče sodi, da tožbeni zahtevek v tem delu ni utemeljen.

b) zahtevek iz naslova stroškov dodatnega nadzora v višini 4.507,00 EUR (prej 1.080.000,00 SIT); Tožeča stranka je tekom postopka na prvi stopnji trdila, da je angažirala dodatnega nadzornika, ki je koordiniral aktivnosti zaključevanja gradnje, ker je opazila, da se dela na gradbišču več kot en mesec niso opravljala. O tem je obvestila tudi toženo stranko. Tožena stranka je omenjenim trditvam ugovarjala in navedla, da je bil nadzorni organ pri gradnji ves čas Z, d.d, zato je stroške dodatno angažiranega nadzora dolžna nositi tožeča stranka sama.

Pritožbeno sodišče s toženo stranko soglaša in dodaja, da tožeča stranka ni pojasnila, kako je angažiranje dodatnega nadzornika vplivalo na pospešitev del oziroma zakaj pospešitev del z obstoječim strokovnim nadzorom, zagotovljenim s strani tožene stranke, ni bila mogoča. Tako je tudi v tem delu tožbeni zahtevek neutemeljen.

c) zahtevek iz naslova izgube dobička zaradi nezmožnosti oddaje dveh garažnih boksov v višini 2.648,00 EUR (prej 634.500,00 SIT); Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka glede tega dela zahtevka sodišču prve stopnje ni predložila nobenih dokazov. Upoštevaje pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, sama navedba, s strani tožene stranke prerekanih dejstev brez predloženih dokazov, pritožbenemu sodišču narekuje zavrnitev tožbenega zahtevka tudi v delu, ki se nanaša na odškodnino zaradi nemožnosti oddaje garažnih boksov v najem.

d) zahtevek iz naslova izgubljenega dobička v višini 19.275,00 EUR (prej 4.619.000 SIT); Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je zahtevek utemeljila z bilančnimi podatki in dokazom o zaposlitvi več ljudi, predlagala pa je tudi dokaz z izvedencem ekonomske stroke.

Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožeča stranka glede izgubljenega dobička ni zadostila dokaznemu bremenu in dodaja, da višina dobička družbe ni odvisna samo od števila zaposlenih delavcev, ampak je dejavnikov, ki vplivajo na skupne prihodke in skupne odhodke ter s tem posledično tudi na višino dobička družbe, več. Po trditvah tožeče stranke se je dobiček družbe zaradi zaposlitve dveh dodatnih delavcev z 2,3 milijonov SIT povečal na 23 milijonov SIT. Upoštevaje te trditve bi to pomenilo, da je dotedanjih osem zaposlenih delavcev ustvarilo enak dobiček kot ga sedaj, po zaposlitvi dveh dodatnih delavcev, ustvari en sam delavec. Glede predlaganega dokaza s postavitvijo izvedenca ekonomske stroke, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka postavitev izvedenca na glavni obravnavi dne 07. 10. 2004 res predlagala, ni pa navedla, kaj bi z njim dokazovala, zato sodišče prve stopnje tega dokaza upravičeno ni izvedlo.

Skladno z vsem navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v

1. točki izreka za znesek 77.315,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 1997 dalje do plačila potrdilo (353. člen ZPP).

O 2. alineji II/2. točke izreka Glede po nasprotni tožbi vtoževanega dela neplačane kupnine v višini 1.429,01 EUR (prej 342.448,00 SIT) tožeča stranka v svojih navedbah priznava, da je omenjeni znesek ostal neplačan. Med pravdnima strankama je bil dogovorjen poračun ob končnem obračunu del, ki pa še ni bil usklajen in podpisan. Pritožbeno sodišče v tem delu soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje in dodaja, da je tožeča stranka dolžnost plačila dolgovanega zneska tako v postopku na prvi stopnji kot tudi v pritožbenem postopku zgolj pavšalno izpodbijala.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tudi v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v

2. točki izreka za znesek 1.429,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 09. 10. 1997 dalje do plačila potrdilo (353. člen ZPP).