Jedro

Nasprotnih strank ni in s tem tudi ne njihove prizadetosti, ki bi jo bilo sicer treba tehtati pri odločanju. Sodišče ne vidi prizadetosti javne koristi, vsaj ne takšne, ki bi presegala zatrjevano škodo, ki grozi tožeči stranki s izvršitvijo izpodbijane odločbe, to je z vračilom izplačanega zneska za brezplačno pomoč in s tem, ko ji je upravičenost do brezplačne pomoči prenehala. Vračilo denarja bi že tako slabo premoženjsko stanje tožnice le še poslabšalo, ukinitev pravne pomoči pa lahko nepopravljivo ali vsaj težko popravljivo vpliva na izid sodnega postopka, v katerem tožnica, glede na vrsto oziroma naravo spora (individualni delovni spor zaradi izplačila denarnih terjatev iz delovnega razmerja), očitno potrebuje pravno pomoč s strani že dodeljenega pooblaščenca.

Izrek

I. Zahtevi se ugodi in se izvršitev odločbe Delovnega in socialnega sodišča št. Bpp 299/2013 z dne 21. 10. 2013 odloži do pravnomočne odločitve o tožbi.

II. Pritožba ne zadrži izdane začasne odredbe.

Obrazložitev

Tožeča stranka je dne 6. 11. 2013 vložila tožbo zoper odločbo Delovnega in socialnega sodišča, s katero se ugotavlja, da tožnica ni upravičena do brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) in da v individualnem delovnem sporu, ki se obravnava pod opr. št. I Pd 1365/2013 ne more več zaprositi za brezplačno pravno pomoč (I. in II. točka izreka), ter da je v roku 15 dni dolžna vrniti neupravičeno prejeto BPP v znesku 230,60 EUR na račun sodišča. Tožbo vlaga zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev pravil postopka ter predlaga odpravo odločbe.

Obenem predlaga, da se skladno z 32. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izvršitev izpodbijanega akta odloži do izdaje pravnomočne odločbe, ker bi se sicer z izvršitvijo akta tožeči stranki prizadela težko popravljiva škoda. V tej zvezi navaja, da tožeča stranka praktično nima nobenega premoženja niti nima denarnih sredstev, kar je bilo ugotovljeno z odločbo Bpp z dne 24. 5. 2013. Z odlogom pa ne bi bila prizadeta javna korist, saj gre za že odobrena sredstva, medtem ko bi bile koristi tožeče stranke zelo prizadete. Ne le, da je bil z izpodbijano odločbo tožeči stranki praktično odvzet odvetnik ter posledično onemogočeno učinkovito nadaljevanje delovnega spora zoper bivšega delodajalca zaradi izkoriščanj in neizplačanih plač, temveč ji je bilo naloženo celo plačilo denarnega zneska, ki ga ni zmožna povrniti.

Zahteva je utemeljena.

Po določbah 32. člena ZUS-1 tožba praviloma ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena. Pač pa lahko sodišče na zahtevo tožnika odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda, pri čemer mora v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank.

V konkretnem primeru nasprotnih strank ni in s tem tudi ne njihove prizadetosti, ki bi jo bilo sicer treba tehtati pri odločanju o zahtevi. Sodišče pa tudi ne vidi prizadetosti javne koristi, vsaj ne takšne, ki bi presegala zatrjevano škodo, ki grozi tožeči stranki s izvršitvijo izpodbijane odločbe, to je z vračilom izplačanega zneska za brezplačno pomoč in s tem, ko ji je upravičenost do brezplačne pomoči prenehala. Vračilo denarja bi namreč že tako slabo premoženjsko stanje tožnice le še poslabšalo, ukinitev pravne pomoči pa lahko nepopravljivo ali vsaj težko popravljivo vpliva na izid sodnega postopka, v katerem tožnica, glede na vrsto oziroma naravo spora (indvidualni delovni spor zaradi izplačila denarnih terjatev iz delovnega razmerja), očitno potrebuje pravno pomoč s strani že dodeljenega pooblaščenca.

Zato je sodišče na podlagi drugega in šestega odstavka 39. člena ZUS-1 o zahtevi tožeče stranke odločilo tako, kot sledi iz izreka.