Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Delavec, ki uveljavlja denarne zahtevke iz naslova delovnega razmerja, mora v primeru, če mu delodajalec delovnega razmerja v spornem obdobju ne priznava, zahtevati tudi ugotovitev obstoja delovnega razmerja v prekluzivnih rokih iz ZDR, ker v nasprotnem primeru ni podlage za izplačilo terjatev iz delovnega razmerja - te so namreč vezane na obstoj delovnega razmerja. Ker med tožnico in toženo stranko za vtoževani čas ni ugotovljeno delovno razmerje, tožnici za ta čas ne pripada plača iz naslova delovnega razmerja.
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.
Tožnica sama krije stroške pritožbe.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati 3.411,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 1. 2010 do plačila (I. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici: - za obdobje od 1. 12. 2008 do 19. 9. 2009 obračunati plačo za poln delovni čas po bruto osnovi 1.000,00 EUR z upoštevanjem nadomestil za prevoz na delo in za prehrano med delom ter vseh drugih prejemkov iz delovnega razmerja od 1. 12. 2008 do 19. 7. 2009, za čas od 20. 7. 2009 do 9. 8. 2009 ter od 7. 9. 2009 do 17. 9. 2009 z upoštevanjem bolniškega staleža in za čas od 10. 8. 2009 do 4. 9. 2009 z upoštevanjem letnega dopusta, ter ji izplačati mesečne neto plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do izplačila po obračunu in izplačilu vseh davkov in prispevkov od navedene bruto osnove za vsak mesec posebej, kar je tožnica zahtevala več (nadurno delo), pa je zavrnilo (II. točka izreka); - obračunati regres v bruto znesku 1.000,38 EUR, od tega odvesti davke in prispevke in izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2009 do plačila (III. točka izreka); - vpisati delovno dobo v uradno evidenco ter jo za obdobje od 23. 10. 2008 do 19. 9. 2009 prijaviti v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje (IV. točka izreka sodbe).
Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati odpravnino v bruto znesku 200,00 EUR, od česar je dolžna odvesti davke in neto znesek izplačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 9. 2009 do plačila (V. točka izreka).
Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (VI. točka izreka).
Zoper zavrnilni del navedene sodbe (I. točko, drugi odstavek II. točke, V. točko in del VI. točke izreka, ki se nanaša na tožničine stroške postopka) se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da se sodba spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma da se izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Nesprejemljiv, neobrazložen in protispisen je zaključek sodišča, da pri toženi stranki ni bil organiziran delovni proces, saj je tožena stranka na trgu proti plačilu za tretje osebe opravljala storitve in za to zagotovila kozmetičarke. Tožena stranka je dala tudi določna navodila glede opravljanja dela, urnik je bil določen v sporazumu z delavci. Zagotovitev prostorov in sredstev za delo pa je izkaz organiziranega delovnega procesa. Večino teh okoliščin je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje in dokazni postopek jasno kaže, da je tožnica pri toženi stranki delala pred podpisom pogodbe dne 23. 10. 2008. Tudi če pogodba ni bila sklenjena pisno, to ne pomeni, da ni obstajala. Tožena stranka tožničinih navedb o opravljenem delu ne prereka, nasprotuje le podlagi za delo, ki naj bi bila prijateljska pomoč. Če je izkazan dogovor o delu ter je bilo delo opravljeno, je nesprejemljiva odločitev, da se tožbeni zahtevek zavrne, ker gre za delo na črno. Brez podlage v spisu je ugotovitev sodišča, da naj bi si tožnica urnik določala sama, saj je bil odpiralni čas salona od 9:00 do 19:00. Tožnica je delala takrat, ko je stranka želela tretma. Če tožena stranka ni organizirala delovnega procesa tako, da delovni čas delavcev ne bi bil daljši od osem ur, to ne more iti v škodo delavca. Tožena stranka niti ni prerekala navedb, da so bile nadure opravljene v zatrjevanem obsegu. Neutemeljeno je sklicevanje sodišča na pomanjkanje formalnih odločitev na strani delodajalca o nadurnem delu. Ne glede na to, da tožnica ne uveljavlja delovnega razmerja pred oktobrom 2008, vprašanje obstoja delovnega razmerja predstavlja predhodno vprašanje v okviru odločanja o odpravnini. Skupaj je delo trajalo več kot eno leto, zato je tožnica upravičena do odpravnine. Neupravičena je tudi zahteva, da bi delavec moral uveljavljati delovno razmerje za čas, ko je bil zavarovan pri zavodu za zaposlovanje, saj je negotovo, ali bo tožena stranka sploh kdaj izplačala plače in prispevke za čas trajanja delovnega razmerja, kaj šele za obdobje pred tem. Zaradi napačne odločitve je napačna tudi odločitev o stroških postopka.
Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da se pritožba zavrne.
Pritožba ni utemeljena.
Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Prvostopenjsko sodišče ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena, saj je sodba jasno in ustrezno obrazložena, vsebuje pa vse razloge o odločilnih dejstvih.
Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo ter sprejelo pravilno odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo dodatka za delovno dobo in uskladitvenega dodatka.
Tožena stranka je zatrjevala, da je v času pred podpisom pogodbe o zaposlitvi, od junija 2008 do 23. 10. 2008 pri toženi stranki opravljala delo, zaradi česar ji slednja za to dolguje plačilo. Navajala je, da so v tem času v razmerju med strankama obstajali vsi elementi delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče poudarja, da je pristojnost delovnega sodišča za odločanje v sporu podana, če gre za razmerje med delodajalcem in delavcem, torej če je med strankama obstajalo delovno razmerje. Tožnica s tožbo v predmetnem sporu ni uveljavljala obstoja delovnega razmerja za čas pred 23. 10. 2008, kar bi bilo sicer glede na datum vložitve tožbe sicer že prepozno - tožnica je tožbo vložila 22. 1. 2011, potem ko ji je pri toženi stranki delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi prenehalo 19. 9. 2010. Tožnica bi morala namreč spor o obstoju delovnega razmerja za čas od junija 2008 do 22. 10. 2008 sprožiti najkasneje 30 dni po prenehanju delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi, torej najkasneje 19. 10. 2010. Delavec, ki uveljavlja denarne zahtevke iz naslova delovnega razmerja, mora namreč v primeru, če mu delodajalec delovnega razmerja v spornem obdobju ne priznava, zahtevati tudi ugotovitev obstoja delovnega razmerja v prekluzivnih rokih iz Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe - ZDR), ker v nasprotnem primeru ni podlage za izplačilo terjatev iz delovnega razmerja - te so namreč vezane na obstoj delovnega razmerja. Ker med tožnico in toženo stranko za vtoževani čas ni ugotovljeno delovno razmerje, tožnici za ta čas ne pripada plača iz naslova delovnega razmerja, zato je bil tožbeni zahtevek v tem delu utemeljeno zavrnjen.
Nepravilno je sicer razlogovanje sodišča prve stopnje, da je potrebno ta del tožbenega zahtevka zavrniti, ker je šlo med strankama za delo na črno, ki ni plačljiva kategorija in ne more predstavljati pravne podlage za kakršnokoli izplačilo. Če je med strankama pogodbe (ustno) dogovorjeno, da bo neko delo opravljeno proti plačilu, na pravico do izplačila ne more vplivati dejstvo, da takšen dogovor nasprotuje določeni področni zakonodaji (v tem primeru predpisom, ki urejajo preprečevanje dela na črno). Prav tako pa na obstoj pravice do plačila za opravljeno delo ne vpliva to, da je tožnica v tistem času prejemala nadomestilo za brezposelnost. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni upravičena do plačila nadurnega dela. Tožnica je izpovedala, da si je stranke naročala sama in o tem seznanila toženo stranko, kar sta potrdili tudi A.A. in priča B.B.. Tožnica je v zvezi s tem še izpovedala, da je opravljala le tiste kozmetične storitve, ki jih je želela. Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da si je delo tožnica organizirala sama, zato bi ga lahko organizirala tudi tako, da bi ga opravila v polnem delovnem času. Tožnica tudi ni zatrjevala, da ji je delo preko polnega delovnega časa in delo izven odpiralnega časa odredila tožena stranka. Glede na navedeno tožničin zahtevek na plačilo nadurnega dela ni utemeljen.
Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi, da tožnica ni upravičena do odpravnine v primeru izredne odpovedi, kakor jo predvideva 2. odstavek 112. člena ZDR. Iz 109. člena ZDR izhaja, da odpravnina pripada delavcu, ki je bil pri delodajalcu zaposlen vsaj eno leto. Tožnica je pogodbo o zaposlitvi podpisala 23. 10. 2008, pri toženi stranki pa je bila zaposlena do 19. 9. 2009, kar je manj kot eno leto. Glede na navedeno tožnici odpravnina ne pripada. Tožnica se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da je pri toženi stranki dejansko delala že pred 23. 10. 2008, in bila pri toženi stranki zaposlena skupno več kot eno leto. Obstoja delovnega razmerja pred 23. 10. 2008 tožnica, kot navedeno, namreč ni izkazala, niti takega zahtevka ni uveljavljala. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je vprašanje obstoja delovnega razmerja v primeru odločanja o upravičenosti do odpravnine predhodno vprašanje. Kakor je pritožbeno sodišče že navedlo, je izplačilo terjatev iz delovnega razmerja vezano na obstoj delovnega razmerja, katerega ugotovitev mora zahtevati delavec. Če delavec obstoja delovnega razmerja ni uveljavljal v rokih, ki jih določa ZDR, je to pravico izgubil, zato se šteje, da delovno razmerje v spornem obdobju ni obstajalo.
Ker niso podani niti pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala tožnica, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.
Tožnica s pritožbo ni uspela, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe.