Jedro

Prvostopno sodišče je kot seznanjenega uporabnika pravilno štelo tistega potencialnega kupca, na katerega meri imetnik pravice iz modela, to je v danem primeru upravljalca cest, investitorja. To je oseba, h kateri je model usmerjen, in ki je seznanjena s tem, kaj je na trgu in kaj je bilo na trgu v nedavni preteklosti ter seznanjena s trendi izdelka. To je nekdo z bolj specifičnimi znanji o relevantnem trgu, kot na primer trgovec na drobno ali kaka druga oseba, ki trguje z relevantnim produktom.

Izrek

Pritožba zoper I. točko izreka se zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

Pritožbi zoper IV. točko izreka se ugodi in se izpodbijana sodba v tem delu spremeni tako, da se sedaj glasi: „IV. Tožena stranka je dolžna povrniti tožečima strankama skupaj 16,56 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.“ Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožečih strank (točka I. izreka), ki se je glasil: „1. Toženi stranki se prepoveduje vsakršna nadaljnja izdelava in dajanje v promet varnostne obcestne ograje v obliki, kot je zasnovana z modelom št. 9260030 Urada RS za intelektualno lastnino;

2. Tožena stranka mora na odseku ceste RT 919/1343 Sinji vrh – Radenci odstraniti varnostno obcestno ograjo, ki predstavlja predmet kršitve modelov;

3. Tožena stranka je dolžna plačati prvotožeči stranki I. d.o.o. znesek 13.975,83 EUR, drugotožeči stranki F.B. pa znesek 4.658,61 EUR, oba zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe do plačila“.

Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi (točka II. izreka), ki se je glasil: „1. Nosilec in imetnik pravice modela št. 9260031 „varnostna obcestna ograja“, registriranega pri Uradu RS za intelektualno lastnino je tožena stranka (tožeča stranka po nasprotni tožbi) P. in h. d.o.o., in ne tožeča stranka (tožena stranka po nasprotni tožbi) B.F. in I. d.o.o. ter se tožena stranka (tožeča stranka po nasprotni tožbi) kot nosilec navede v registru modelov pri Uradu RS za intelektualno lastnino.

2. Tožeči stranki (toženi stranki po nasprotni tožbi) se prepoveduje nadaljnje izvajanje pravic iz modela št. 9260030.“ Tožbo je zavrglo glede podrednega zahtevka (točka III. izreka) , ki se je glasil: „1. Ugotovi se, da je model „varnostna obcestna ograja“ iz lesa, splošno znan proizvod za obcestne ograje, še preden je tožeča stranka (tožena stranka po nasprotni tožbi) I. d.o.o. in B.F. dne 20. 02. 1992 prijavila svoj model, ki je bil kasneje zaščiten pri Uradu RS za intelektualno lastnino pod št. 9250030. 2. Model z nazivom: „varnostna obcestna ograja“ št. 9260030 z dne 15. 01. 1996 in prijavljen dne 20. 02. 1992 tožeče stranke (tožene stranke po nasprotni tožbi) I. d.o.o. in B.F. se izbriše iz registra modelov oz. vzorcev pri Uradu RS za intelektualno lastnino z dnem pravnomočnosti te sodbe.“ Tožečima strankama je naložilo, da sta dolžni povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 764,96 EUR z obrestmi (točka IV. izreka).

Tožeči stranki sta zoper I. in IV. točko izreka sodbe pravočasno vložili pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku tožečih strank ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišče prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila izpodbijana sodba izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/08). Zato je v skladu z določbo 2. odst. 130. člena ZPP-D pri odločanju o utemeljenosti pritožbe uporabilo določila ZPP, veljavna v času pred uveljavitvijo ZPP-D. K pritožbi zoper I. točko izreka Drugotožeča stranka je model kot pravico pridobila v letu 1996, to je v času veljavnosti Zakona o industrijski lastnini - ZIL (Ur. l. RS, št. 13/92 in 27/93). Do zatrjevane kršitve modela naj bi prišlo po uveljavitvi ZIL-1 (Ur. l. RS, št. 45/2001). Glede na določbo 2. odst. 136. člena in 3. odst. 138. člena ZIL-1, je tako prvostopno sodišče pravilno presojalo zatrjevano kršitev modela, upoštevaje določila ZIL-1. Tožeči stranki sta utemeljevali tožbeni zahtevek s trditvami o kršitvi modela drugotožeče stranke, katerega ima registriranega pri Uradu RS za intelektualno lastnino pod št. 9260030 z nazivom „varnostna obcestna ograja“. Prvostopno sodišče je tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na prvotožečo stranko zavrnilo z utemeljitvijo, da ta ni izkazala, da bi bile nanjo z izključno licenco prenesene pravice iz modela (točka c 120.a člena ZIL-1-UPB3). Pritožnik teh ugotovitev prvostopnega sodišča niti ne izpodbija. Ker prvotožeča torej ni izkazala materialnopravnih upravičenj za uveljavljanje tožbenega zahtevka, je odločitev prvostopnega sodišča v tem delu pravilna, pritožba pa neutemeljena.

Vsa nadaljnja navajanja pritožbenega sodišča se ob povedanem nanašajo na drugotožečo stranko, za katero bo sodišče uporabilo izraz tožeča stranka.

ZIL-1 daje v 37. členu imetniku modela izključno pravico, da ga uporablja in prepreči tretjim osebah, ki nimajo njegovega soglasja, da ga uporabljajo. V to pravico je mogoče poseči le z ničnostno ali izpodbojno tožbo (113. in 115. člen ZIL). Tretja oseba pa lahko v postopku, ki ga zoper njo vodi nosilec pravice zaradi domnevne kršitve pravic po 121. členu ZIL-1, poda ugovor poprejšnje uporabe modela iz 4. odst. 37. člena ZIL-1. Tožena stranka je v tej smeri postavila nasprotne tožbene zahtevke, ki pa jih je prvostopno sodišče zavrnilo, tožbo glede podrejenega zahtevka pa zavrglo. Ker se tožena stranka zoper sodbo ni pritožila, odločitev v tem delu ni predmet pritožbenega preizkusa. In ker je po presoji pritožbenega sodišča pravilna tudi odločitev prvostopnega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožeče stranke, se tudi ni potrebno ukvarjati z ugovorom poprejšnje uporabe, ki ga je postavila tožena stranka. Ob povedanem je za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka odločilno zgolj to, ali je tožena stranka s svojim izdelkom posegla v zaščiten okvir modela v smislu 2. odst. 37. člena ZIL-1. Obseg varstva po tem določilu vključuje vsak videz izdelka, ki pri seznanjenem uporabniku ne ustvari drugačnega celotnega vtisa.

Predmet varstva modela Po določbi 2. odstavka 36. člena ZIL-1 se model ne more registrirati za značilnosti izgleda izdelka, ki so določene izključno z njegovo tehnično funkcijo. Prvostopno sodišče je tako pri ocenjevanju celostnega vtisa videza modela tožeče stranke in izdelka tožene stranke in primerjanju le-teh pravilno izpostavilo funkcionalne in nefunkcionalne oblikovne značilnosti. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno izvedenca, ki jo je povzelo in sprejelo tudi prvostopno sodišče, da predmet zaščite modela ne morejo biti tiste oblikovne značilnosti, ki imajo uporabno funkcijo oziroma tiste tehnične značilnosti, ki pogojujejo funkcijo izdelka. Zato teh tudi ni mogoče šteti kot del tistih značilnosti, ki so zaščitene kot model, torej kot del oblikovnih značilnosti, ki se kažejo v videzu izdelka. Tako modela nedvomno ne opredeljuje tehnična rešitev odmika vodoravnega dela ograje od tal z uporabo pokončnikov (kovinskih elementov ob vznožju stebričev) in izvedba sidranja v tla. Ne more pa se pritožbeno sodišče strinjati z oceno prvostopnega sodišča in s tem izvedenca, ki je kot funkcionalno značilnost upošteval tudi oblikovno izvedbo te tehnične funkcije, kadar naj bi ponujena rešitev v modelu predstavljala najučinkovitejšo ali najenostavnejšo tehnično rešitev.

Pritrditi je torej treba pritožniku, ko pravi, da se ne morejo zaščititi le tiste značilnosti izgleda, ki so določene izključno z njegovo tehnično funkcijo, torej da je določena oblika izdelka ali dela izdelka edina (nenadomestljiva z drugačno obliko) in le takšna zagotavlja zahtevano funkcionalnost izdelka, kot torej tehnične značilnosti ne dopuščajo odmika od določene oblikovne izvedbe. Da je bilo tako ozko izvzetje primerov varstva modela nameravano v Direktivi o modelih št. 98/71/EC, izhaja tudi iz razlagalnega memoranduma komisije k popravljenemu predlogu (1.996, O.J. C142/7), ko pravi, da zaščita ne bi smela biti na voljo v tistih izredno redkih primerih, ko oblika nujno sledi funkciji (Intellectual Property in Europe, Guy Tritton, Sweet & Maxwell, London 2008, str. 573; v nadalj. IPE).

Oblikovne značilnosti modela tožeče stranke in izdelka tožene stranke Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je podana razlika med oblikovnimi značilnostmi modela tožeče stranke in izdelka tožene stranke v načinu izvedbe vpetja horizontalnega elementa ograje na vertikalni stebrič. Pri modelu tožeče stranke naj bi bila na vrhu stebriča v horizontalni smeri potekajoča lata oblikovana s pravokotnim prečnim presekom tako, da je delno ugreznjena v čelno ploskev stebriča, pri ograji tožene stranke pa naj ne bi bilo opaziti, da je del stebričev ugreznjen v horizontalno lato. Pri tem pa je potrebno pritrditi izvedencu, ko pravi, da je podano neskladje med opisom navedene oblikovne značilnosti modela in priloženo skico (A8), ki je sestavni del odločbe o modelu. Iz skice je razvidno, da je prikazana izvedba, po kateri je zarezan vodoraven element in je v tem delu vanj ugreznjen vertikalni stebrič, medtem ko iz opisa modela izhaja, da je zarezan stebrič, saj je lata ugreznjena vanj. Zmotna pa je ugotovitev izvedenca, da je na skici delno ugreznjen stebrič, delno pa lata, saj je iz skice jasno razvidno, da poteka navpična linija stebriča od spodnjega vogala do zgornjega vogala, ki se zaključi v zarezanem delu late.

Glede na določbo 3. odst. 138. člena ZIL-1 so za opredelitev modela relevantne določbe ZIL-1. In ker ZIL-1 določa kot način prikaza oblikovne značilnosti modela skico ali fotografijo, pritožbeno sodišče šteje, da so oblikovne značilnosti modela tožeče stranke opredeljene s skico, ki je sestavni del odločbe o priznanju modela.

Iz fotografij, ki prikazujejo ograjo tožene stranke, je razvidno, da stebrič ni ugreznjen v lato, niti ni lata ugreznjena v stebrič (fotografija 4 na A15; B10). Da bi bila lata „ugreznjena le na enem vogalu“, kot to ugotavlja prvostopno sodišče, iz fotografij ni razvidno. Način vpetja vertikalnega in horizontalnega dela pri ograji tožene stranke se torej razlikuje od modela tožeče stranke, ki ga prikazuje skica, saj ta prikazuje, da je stebrič ugreznjen v lato.

Pravni standard seznanjenega uporabnika Prvostopno sodišče je kot seznanjenega uporabnika pravilno štelo tistega potencialnega kupca, na katerega meri imetnik pravice iz modela, to je v danem primeru upravljalca cest, investitorja. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom, da seznanjeni uporabnik ni mimoidoči voznik, pešec, temveč je to oseba, ki je stalen uporabnik predmetov, ki so take vrste, kot (izdelek, katerega oblikovne značilnosti so zaščitene kot) model. To je oseba, h kateri je model usmerjen, in ki je seznanjena s tem, kaj je na trgu in kaj je bilo na trgu v nedavni preteklosti ter seznanjena s trendi izdelka. To je nekdo z bolj specifičnimi znanji o relevantnem trgu, kot na primer trgovec na drobno ali kaka druga oseba, ki trguje z relevantnim produktom ( IPE, str.568) Vpliv drugačne izvedbe spoja na celosten vtis videza izdelka Ugotovljeno je bilo, da se ograja tožene stranke in model tožeče stranke razlikujeta le v izvedbi spoja med vertikalnim in horizontalnim elementom (med stebričem in lato). Iz skice modela tožeče stranke je razvidno, da se ravnini vertikalnega stebriča in vodoravnega elementa deloma prekrivata. Ker ni trditev o tem, da bi bil način prekritja pogojen s tehnično funkcijo, je torej stvar oblikovalske svobode, na kakšen način se bosta prekrivala vertikalni in horizontalni element (z večjo ali manjšo zarezo enega ali drugega elementa, zgolj z dotikanjem enega elementa z drugim oz. prekritjem stebriča z vodoravnim elementom). Pri ograji tožeče stranke je vidno delno prekrivanje v linijah vertikalnega in horizontalnega elementa, pri ograji tožene stranke pa prekrivanja ni. Razlika je vidna tako na zgornji površini ograje, kot pri prečnem opazovanju. Skica modela tožeče stranke kaže, da so stebriči homogeni, zarezana pa je lata, pri ograji tožene stranke pa so homogeni lata in stebriči. Odločilno za presojo zatrjevane kršitve pa je, ali zaradi drugačne izvedbe spoja zainteresirani uporabnik pri opazovanju ograje tožene stranke dobi drugačen celosten vtis kot pri opazovanju modela (ograje) tožeče stranke.

Obseg zaščite modela, ki je relevanten za primerjanje celostnega vtisa modela in izdelka domnevnega kršitelja je definiran z odločbo o registraciji modela. Od zaščitne strategije prijavitelja pa je odvisno, ali bo registriral model kot: -cel izdelek, domnevajoč da bo avtomatsko pokrival dele le-tega ali -cel izdelek, pri čemer bo izrecno določil, za kateri del išče zaščito ali -samo posamezne dele izdelka ( IPE, str. 580) Iz odločbe o registraciji modela tožeče stranke je razvidno, da je ta registrirala kot model „varnostno obcestno ograjo“, pri čemer je v opisu navedla tri oblikovne značilnosti in novosti le-te, med drugim način povezave horizontalnega z vertikalnim elementom. Le glede te se model in izdelek tožene stranke razlikujeta. Glede na način registracije modela tožeče stranke je torej primerjavo modela in izdelka tožene stranke potrebno opraviti tako, da se vprašamo, ali je zgolj zaradi različnega načina vpetja obeh elementov celostni vtis, ki ga na seznanjenega uporabnika naredi model tožeče stranke drugačen od celostnega vtisa, ki ga nanj naredi ograja tožene stranke. Po oceni pritožbenega sodišča že bolj pozoren mimoidoči opazi navedeno razliko, zato še toliko bolj „seznanjeni uporabnik“ (to je potencialni kupec, investitor, prodajalec na drobno). Ograja tožene stranke daje vtis homogenosti late in homogenosti stebriča, ki se v spoju le dotikata, medtem ko ograja tožeče stranke daje vtis ugreznjenosti stebriča v lato. Po oceni pritožbenega sodišča navedeno predstavlja tako občutno razliko, ki pri opazovanju ograje tožene stranke ustvari drugačen celosten vtis kot model tožeče stranke, kot je to pravilno ugotovilo prvostopno sodišče. Ker torej navedeni razlikovalni element daje videzu izdelka tožene stranke drugačno individualno naravo, očitana kršitev ni podana.

Prvostopno sodišče je torej pravilno materialnopravno odločilo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane I. točke sodbe ni našlo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2.odstavek 350.člena ZPP). Ugotovljena pravnoodločilna dejstva prvostopnega sodišča izhajajo iz predloženih dokaznih listin in predstavljajo zadostno oporo za preizkus pravilnosti izpodbijane odločbe.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožeče stranke zoper I. točko izreka sodbe zavrnilo in izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

K pritožbi zoper IV. točko izreka Pritožnik utemeljeno očita prvostopnemu sodišču, da tožeči stranki ni priznalo nagrade za sestavo pripravljalne vloge z dne 22. 12. 2006, saj je ta vsebovala tudi navedbe glede nasprotne tožbe (450 odvetniških točk – OT) ter nagrade za zastopanje na naroku dne 29. 01. 2008 v višini 300 OT. Tehtna pa je tudi pripomba pritožnika, da je bil sodni izvedenec v tej zadevi postavljen tudi v zvezi z nasprotnim tožbenim zahtevkom tožene stranke ter da je zato ta dolžna prispevati k stroškom izvedenca v višini 50 %, kar znese 346,44 EUR. Stroški tožeče stranke, ki ji jih je dolžna povrniti tožena stranka, tako znašajo 1.524,82 EUR in predstavljajo nagrado odvetniku za sestavo odgovora na nasprotno tožbo v višini 600 OT, pripravljalne vloge z dne 22. 12. 2006 v višini 450 OT, za zastopanje na prvem naroku po nasprotni tožbi v višini 600 OT in na naroku dne 29. 01. 2008 v višini 300 OT, skupaj torej 1.950 OT, kar znese 895,05 EUR, 20% DDV v višini 179,01 EUR, takso za odgovor na nasprotno tožbo 104,32 EUR in polovico stroškov izvedenca v višini 346,44 EUR. Stroški tožene stranke, ki ji jih je dolžna povrniti tožeča stranka pa znašajo 1.508,26 EUR in predstavljajo nagrado njenemu odvetniku za sestavo odgovora na tožbo v višini 600 OT, za zastopanje na treh narokih v višini 1.200 OT (2 krat 300 OT in 600 OT) ter za sestavo prve pripravljalne vloge 600 OT, skupaj torej 2.400 OT, kar znese 1.101,60 EUR, 20 % DDV v višini 220,32 EUR ter 186,34 EUR takse za odgovor na tožbo. Po medsebojnem pobotanju stroškov je tožena stranka dolžna povrniti tožečima strankama skupaj 16,56 EUR pravdnih stroškov.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbi tožeče stranke zoper IV. točko izreka odločbe (ki predstavlja sklep) ugodilo ter izpodbijano odločbo v tem delu spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožečima strankama skupaj 16,56 EUR pravdnih stroškov.

Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena.

Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela le glede stroškovnega dela odločitve, nosi sama svoje pritožbene stroške (2. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP).