Jedro

Pritožbeno sodišče ne more pritrditi stališču pritožnika, da je z načinom varovanja oziroma ukrepi za preprečitev škode, ki jih je izvajal, ravnal kot dober gospodar. Drži sicer, da je (ob upoštevanju Pravilnika) vsaj formalno gledano izvajal tako odvračanje (s pastirskimi psi) kot ograjevanje (z elektromrežo višine 106 cm). Vendar pa ob tem ni mogoče mimo ugotovljenih dejstev, ki kažejo, da se je odvračanje in ograjevanje izvajalo na način, ki ni nudil realne možnosti za preprečitev škode oziroma vsaj njeno zmanjšanje. Elektromreža, ki jo je za varovanje uporabil tožnik, je zaradi vseh pomanjkljivosti, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo, morda predstavljala oviro za prehod drobnice na območje izven (ograjenega) pašnika, zagotovo pa ne (učinkovite) ovire za prehod volkov in medvedov na pašnik. Pravilna postavitev elektromreže in njeno skrbno vzdrževanje (odstranjevanje elektromrež s pašnika po koncu uporabe, tekoča popravila in napenjanje, redne kontrole električne napetosti, redno čiščenje vegetacije) bi bilo tudi tudi ob upoštevanju posebnosti pašnika, ki ga uporablja tožnik in pravil ekološke reje, mogoče. Enako velja za takojšen odvoz poginulih živali s pašnika, vzgojo pastirskih psov, pa tudi za postavitev dodatnih nočnih električnih ograd. Ti ukrepi bi bili tudi učinkoviti, saj bi, kot se je izkazalo že v letu 2011, škodo bistveno zmanjšali. Vse navedeno zadošča za zaključek, da tožnik pred škodnimi dogodki v novembru 2010 ni ravnal ustrezno standardu, ki ga predpisuje prvi odstavek 92. člena ZON.

Pretekla praksa ne more vzpostaviti širše odškodninske odgovornosti, kot jo določa zakon, tožnika pa tudi ne more razbremenjevati, da bi ravnal skrbno kot dober gospodar. Ravno vztrajanje pri pretekli praksi, ki je dejansko vzpodbujala pasivnost rejca, bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in ne nasprotno. Na presojo, ali je tožnik svoje premoženje zaščitil na primeren način kot dober gospodar, ne more vplivati dejstvo, da pooblaščene osebe ZGS, ki so opravile oglede in sestavile zapisnike o škodnih dogodkih, na metode zaščite niso imele pripomb.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik v tem postopku zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki mu je nastala, ker so mu volkovi in medvedi, ki so zaščitene živali, v času med 12. 11. 2010 in 27. 11. 2010 pokončali 68 ovac in 18 jagnjet. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (točka I izreka). Presodilo je, da tožnik ni ravnal s skrbnostjo dobrega gospodarja in mu zato odškodnina po 93. členu v zvezi z 92. členom Zakona o ohranjanju narave (v nadaljevanju ZON) ne pripada. Tožniku je še naložilo, da toženki povrne 1.840,39 EUR stroškov postopka (točka II izreka).

2. Tožnik je zoper takšno odločitev vložil pritožbo. V njej uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev (pravilno: spremembo) izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevku ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

V prvem delu pritožbe izpodbija dejanske ugotovitve, s katerimi je sodišče utemeljilo zaključek, da tožnik ni ravnal kot dober gospodar. Očitek, da sam ni storil prav ničesar za preprečitev škode, označuje za neumesten in opozarja na svojo izpovedbo, da je z lastno udeležbo v višini 60 % na pašnikih postavil elektromrežo višine 1,06 m in zagotovil dva pastirska psa. Pri tem Pravilnik o primernih načinih varovanja premoženja in vrstah ukrepov za preprečitev nadaljnje škode na premoženju (v nadaljevanju Pravilnik) ne predpisuje šolanja psov. Gre za arbitrarno razlago predpisa. Tožnik je torej izvedel ukrep ograjevanja in odvračanja. Pri pooblaščenih osebah ZGS (in ne pri lovski družini, saj ta za to ni pristojna) je vložil tudi zahtevo za odstrel rjavega medveda, kar skladno z določbo 2. v zvezi s 3. odstavkom 92. člena ZON predstavlja predlog za izvedbo ustreznih ukrepov. Poudarja, da drobnico vzreja na ekološki način. Sodišču v tem delu očita kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Po mnenju tožnika ni mogoče spregledati, da osebe ZGS ob popisu škode na kraju samem na metode zaščite niso nikoli imele pripomb, da je po spornem obdobju svoje živali začel zapirati v tako imenovane "nočne obore" in da je sodeloval tudi v projektu X, v katerem je višje mreže tudi prejel. Živali so tako varovane z zunanjimi (nižjimi) in notranjimi (višjimi) mrežami. To kaže, da se je tožnik za živali zanimal, da je ukrepe izvajal in bil aktiven pri iskanju vzrokov in si je prizadeval za preprečevanje nastanka škode. Priče K., U. in M. so izpovedale, da mreža ob njihovem ogledu ni bila pod ustrezno napetostjo. Sodišče ni upoštevalo, da gre za interesno motivirane priče, da so bili ogledi opravljeni podnevi (ko napadov volkov in medvedov ni) in ko so bile mreže izklopljene zaradi vzdrževalnih del in je bila zagotovljena prisotnost pastirja. O tem je izpovedal zaslišani S., tožnikov pastir. Pri delovanju elektromrež bi moralo sodišče upoštevati tudi velikost pašnikov, dolžino mrež, naravne pogoje in konfiguracijo terena. Ne drži, da je sam puščal kadavre poginulih živali na pašnikih, saj morajo ostati na kraju pogina dokler jih pooblaščena oseba ne popiše. Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja je po prepričanju tožnika posledica zavrnitve dokaznega predloga z ogledom na kraju samem, saj bi se sodišče lahko prepričalo o naravnih pogojih za vzrejo ovac. Sodba je v tem delu obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka, saj nima razlogov o tem odločilnem dejstvu. Ker se sodišče ni prepričalo o pogojih vzreje, je to imelo za posledico tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja glede ostalih bistvenih zaključkov (zlasti glede primerjave ravnanja tožnika z ravnanjem drugih rejcev, posebej P. P.). Presojo skrbnosti bi moralo sodišče individualizirati glede na relevantne okoliščine primera.

Tožniku je bila zaradi načina postopanja sodišča, ki je zavrnilo predlagane dokaze, kršena pravica do poštenega in nepristranskega sojenja. Ker ni opravilo ogleda in je izvedbo tega dokaza pavšalno zavrnilo, je storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču očita selektivnost in pristranost. Upoštevalo je le izpovedbe prič K., U., M. in mnenje izvedenca dr. I. I., izpovedbe ostalih prič, zlasti dr. A. A. in B. B., pa označilo za pristranske. Očitno je prisluhnilo le strokovnjakom, ki tako in drugače skrbijo za varstvo naravnega okolja, ne pa tistim, ki so povezani s pašništvom oziroma interesi človeka. Izpostavlja del izpovedbe priče M. M. Opozarja tudi na to, da sodišče izvedenca ni zaslišalo, čeprav je tožnik to predlagal, zavrnilo je tudi dokaz z postavitvijo novega. Tožnik se z zaključki izvedenca kljub dopolnitvi ni strinjal. Njegovo mnenje ni objektivno, saj je sodeloval v projektu X. V mnenju so nasprotja in nelogičnosti, na kar je tožnik opozoril, izvedenec pa tudi ni odgovoril na vprašanje, kakšno naj bi bilo ravnanje s skrbnostjo dobrega gospodarja ob upoštevanju pogojev reje, kot jo izvaja tožnik. Ker sodišče izvedenca ni zaslišalo, je storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožniku ni omogočilo, da bi se prepričal v korektnost izdelave mnenja in s tem poseglo v pravico do vsebinsko polne kontrole izvedenega dokaza. Da je sodišče postopalo pristransko, kaže dejstvo, da se je naslonilo na del izpovedbe priče, v katerem je ta govorila, da se polovica odškodnin izplača sedmim lastnikom in je med njimi tudi tožnik, ni pa opravilo primerjave z izpovedbo G., da je tožnik eden največjih rejcev v Sloveniji, ki ima naenkrat na paši več kot 200 ovc in so zato objektivno gledano tudi škode večje. Zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnem dejstvu sodbe ni mogoče preizkusiti in je podana kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pristranost se kaže tudi ob ugotovitvi, da je medved prehajal mreže le zaradi nepravilne uporabe elektromrež, ker je izgubil strah pred njimi, druge rejce (G. in R.) pa je sodišče štelo za dobre gospodarje, čeprav je pri njih kljub uporabi zaščitnih ukrepov prihajalo do škode. Da do škode prihaja tudi pri višji ograji, izhaja iz izpovedi priče Č. Za tožnika očitno veljajo strožja merila. Pri rejcih G. in R. je škoda nekaj, kar nista mogla preprečiti, pri tožniku pa je škoda le posledica pretekle domnevne neskrbnosti. Pri primerjavi količine pokončanih ovac sodišče pri tožniku ne navede obsega črede, ki je znašala 600 ovac. Delež je torej 12 %, kar ni bistvena razlika. Oba zaključka sta tako očitno sama s seboj v nasprotju in predstavljata kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodbe ne da preizkusiti. Nejasni so tudi razlogi v nadaljevanju, ko sodišče zapiše, da bi bila njegova škoda manjša, če bi ravnal kot priča R., ki ima bistveno manjši pašnik. Kakšna škoda bi nastala R., če ne bi izvajal zaščitnih ukrepov, je subjektivna špekulacija, to pa je za neodvisno in nepristransko sodišče nedopustno. Zaključka, da tožnik s prirejo nikoli ne bi zaslužil toliko kot z odškodninami, se ne da preizkusiti. Sodišče se v tem delu spušča v presojo, za katero ni imelo dovolj trditvene podlage; pri kateri je spregledalo, da je bil tožniku v letu 2010 nakup ovc iz konvencionalne reje izjemoma odobren, spregledalo pa je tudi navedbe tožnika glede zahtev in možnosti ekološke reje. Na vprašanje ekonomike prireje bi moral odgovoriti izvedenec kmetijske stroke. Na neobjektivnost in pristranost kaže tudi zapis, da naj ima tožnik toliko ovac kot jih obvlada in da ni izvajal ukrepa zapiranja ovac v manjše čredinke in hlev. Tak arbitraren zaključek je posledica neizvedenega ogleda. Sodišče bi se moralo prepričati, kaj je sploh možno v naravi storiti in kaj ne. Zaradi vseh bistvenih kršitev postopka zaključka sodišča, da tožnik ni ravnal kot dober gospodar, ni mogoče preizkusiti, kar ponovno pomeni kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni še, da je pretekla in nadaljnja praksa izplačevanja odškodnin pomembna. Eden od aspektov načela vestnosti in poštenja je tudi prepoved ravnanja v nasprotju s predhodno opravljenim. To ne veže le strank, ampak tudi sodišče v okviru zagotavljanja poštenega sojenja in pravne varnosti. Zakonska ureditev že sama po sebi kaže na privilegiran položaj varstva divjih živali nasproti varstvu interesov človeka.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

Glede postopkovnih kršitev in očitkov o arbitrarnosti in neenakem obravnavanju strank

5. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih (v konkretnem primeru so to dejstva, ki nudijo podlago za (pravno) sklepanje, ali je/ni tožnik ravnal kot dober gospodar), razlogi so jasni in si ne nasprotujejo, ne nasprotujejo pa niti izreku sodbe. Dejstvo, ali je tožnik res eden od sedmih rejcev, ki so v preteklih letih prejeli polovico vseh plačanih odškodnin, za presojo ni odločilno. Izostanek primerjave tega dela izpovedbe priče K. K. z izpovedbo priče G. G., ki je tožnika označil za enega največjih rejcev (zaradi česar ima slednji tudi več škode), zato ne predstavlja te kršitve. Enako velja za del, v katerem je sodišče ravnanje tožnika (ki je kljub ponavljajoči se škodi vse do leta 2011 ostal pri isti zaščiti - to je varovanju z elektromrežami višine 106 cm, pa še te je nepravilno uporabljal) primerjalo z ravnanji drugih rejcev (ki so z dodatnimi ukrepi škodo uspeli zmanjšati1). V tem delu gre le za dodatno argumentacijo, ki za presojo skrbnosti zagotovo ni bila odločilna. Poleg tega v tem delu pritožbeno sodišče ne vidi nobenega nasprotja. Ker je sodišče, ko je število pokončanih ovac pri rejcu R. R. (11 ovac v pol leta) primerjalo s številom pokončanih ovac pri tožniku (84 ovac v sedemnajstih dneh), navedlo tudi kolikšno čredo je imel eden in drugi (R. R. je imel 120 ovac, tožnik pa 600), je ugotovitev % izgube pri tožniku le stvar matematičnega izračuna (gre za 14 % izgubo v bistveno krajšem časovnem obdobju) in zato o izostanku razlogov ni mogoče govoriti. Že zato ni prav nič nejasen niti zaključek sodišča, da bi bila škoda pri tožniku gotovo manjša, če bi ravnal kot rejec R. (ta je poleg elektromreže v višini 1,6 do 1,7 m, uporabljal še dodatno mrežo v višini 1,7 m ter še nekatere druge načine odvračanja), saj gre za povsem logično sklepanje. Da gre pri tem tudi za pravilno sklepanje, pa potrjujejo ugotovitve, da je tožnik po spornih škodnih dogodkih z dodatnim ograjevanjem (nočne ograde z višjimi elektromrežami) škodo uspel bistveno zmanjšati. Sodišče prve stopnje je v sodbi opozorilo tudi na višino odškodnin, ki jih je toženka priznavala tožniku ob prejšnjih škodnih dogodkih in ceno, ki jo je tožnik plačeval za nove ovce, ki so nadomestile poginule. To je storilo izključno zato, da bi presodilo, ali je imel tožnik sploh interes izvajati dodatne ukrepe varovanja in torej dodatno argumentacijo, ki pa sicer na samo presojo, ali je tožnik storil vse kar bi kot dober gospodar moral, nima nikakršnega vpliva. Že zato očitek, da je sodba v tem delu obremenjena s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Povedano drugače: tudi če bi držalo, da bi tožnik s prodajo na trgu lahko zaslužil več ali vsaj toliko kot je dobil izplačanih odškodnin, to na presojo v konkretnem primeru ne bi vplivalo.

6. S pritožbenimi navedbami, v katerih pritožnik povzema del svoje izpovedbe (glede sofinanciranja elektromrež višine 106 cm, nabave dveh psov in vložitve zahteve za odstrel medveda) in trditvijo, da je bil (v nasprotju s tem, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje) pri varovanju premoženja aktiven, ni mogoče utemeljiti zatrjevane protispisnosti (to je kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Vsebinsko namreč te navedbe pomenijo izpodbijanje dokazne ocene. Enako velja za navedbe, ki se nanašajo na (ne)primerjavo izpovedbe priče K. K. z izpovedbo priče G. G. Protispisnost je podana le, če gre za napako pri povzemanju vsebine izpovedb oziroma listin, torej takrat, ko je sodišče izpovedbam oziroma listinam pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo v resnici imajo. Za to pa v konkretnem primeru ne gre. Pritožbeno sodišče dodaja, da te kršitve glede na že povedano, ni mogoče utemeljevati niti s trditvami o pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih. S to trditvijo bi pritožnik lahko utemeljil le kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Da tudi ta ni bila storjena, pa je že bilo pojasnjeno.

7. Stranki je načelno zagotovljena pravica do izvedbe predlaganih dokazov, ki pa ni neomejena. Sodišče lahko na podlagi drugega odstavka 287. člena ZPP predlagani dokaz zavrne, če je nepotreben. Nepotreben pa je dokaz tudi v primeru, če dejstva, ki naj bi se z njim dokazovala, niso bila sporna in jih zato ni bilo treba dokazovati (drugi odstavek 214. člena ZPP). V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje dokaz z ogledom pravilno zavrnilo, saj dejstva, ki jih je tožnik zatrjeval in bi jih sodišče na ogledu lahko zaznalo (velikost tožnikovih pašnikov, oddaljenost od najbližjega naselja, drugi naravni pogoji paše), med strankama niso bila sporna. Res je, da sodišče prve stopnje v svoji sodbi ni posebej obrazložilo, zakaj tega dokaza ni izvedlo, a je z zgoraj navedenimi razlogi zadoščeno zahtevam, ki v zvezi z jamstvi strank v dokaznem postopku za sodišče izhajajo iz 22. člena Ustave RS2. Do vsebinsko zatrjevane kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter posega v pravici po 22. in 23. členu Ustave RS zato ni prišlo. Da bi sodišče nepravilno zavrnilo še katerega od s strani tožnika predlaganih dokazov, slednji konkretizirano ne zatrjuje3. Ker pritožnik v zvezi z razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo, ko je zavrnilo neizvedene dokaze, zatrjuje tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pritožbeno sodišče dodaja, da sodba zaradi skope obrazložitve v tem delu ni nesposobna za pritožbeni preizkus.

8. Pritožnik je po prejemu dopolnitve izvedeniškega mnenja predlagal neposredno zaslišanje izvedenca, podredno pa postavitev novega. Sodišče prve stopnje ne prvemu ne drugemu predlogu ni sledilo. Pritožnik meni, da mu je sodišče s tem, ko izvedenca ni ustno zaslišalo, onemogočilo, da bi se prepričal v korektnost mnenja, kršilo pa naj bi mu tudi pravico do vsebinsko polne kontrole nad izvedbo tega dokaza. V sodni praksi je sprejeto stališče, da postopanje sodišča, ki dokaz z izvedencem v nasprotju z 253. členom ZPP izvede le pisno, ne pomeni nujno kršitve pravice stranke do izjave, saj tudi pisno izdelano mnenje in njegova pisna dopolnitev ni nujno ovira za učinkovito sodelovanje strank v (dokaznem) postopku.4 Do kršitve lahko pride takrat, če zgolj pisna komunikacija ne more nadomestiti ustnega dialoga med izvedencem in sodiščem oziroma stranko. Pri tem ima pravica stranke izvedencu postavljati vprašanja na obravnavi (prvi odstavek 289. člena ZPP) tem večjo težo, čim večja je povezanost med izvedenskim mnenjem in odločanjem o zahtevku.5 Konkreten primer ni tak. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje v izdelanem pisnem mnenju in njegovi dopolnitvi ni videlo nasprotij in pomanjkljivosti, prav tako ni dvomilo o njegovi pravilnosti. Pritožbeno sodišče s tem soglaša, saj je izvedenec na vse pripombe in pomisleke pritožnika jasno odgovoril. Mnenje izvedenca, da bi tožnik moral izvesti dodatne ukrepe za varovanje svoje drobnice in zaključek, da možnost nastanka škode kljub temu ne bi bila popolnoma izključena, si ne nasprotujeta. Varovanje premoženja in izvedba ustreznih ukrepov za preprečevanje nadaljnje škode namreč nista namenjena le popolni odpravi možnosti nastanka škode, ampak tudi zmanjševanju te možnosti. Vprašanja, kakšno naj bi bilo ravnanje dobrega gospodarja v konkretnih pogojih reje, sodišče izvedencu ni postavilo, zato ta nanj ni odgovoril. A to ne predstavlja pomanjkljivosti, ki bi jo bilo treba odpravljati z ustnim zaslišanjem izvedenca. Sodišče (in ne izvedenec) je namreč tisto, ki (glede na konkretne okoliščine primera) presoja, kdaj določeno ravnanje ustreza temu standardu. Izvedenec je v svoji dopolnitvi odgovoril tudi na vprašanja v zvezi z njegovim morebitnim sodelovanjem v projektu X. Iz odgovora izhaja, da je bila vodilna partnerica v tem projektu fakulteta Y in nekateri njeni delavci, izvedenec pa pri tem osebno ni sodeloval. Očitki o izvedenčevi neobjektivnosti, ki jih pritožnik utemeljuje s trditvami o njegovem sodelovanju v tem projektu, so zato neutemeljeni, posledično pa z njimi tudi ne more utemeljevati potrebe po ustnem zaslišanju izvedenca. Ker torej po dopolnitvi mnenja v njem ni bilo nobenih nejasnosti, nepopolnosti in nasprotij, pripombe pa tudi sicer niso bile takšne, da bi zahtevale ustno zaslišanje, do kršitve pravice do izjave ni prišlo. Iz istih razlogov je bila nepotrebna tudi postavitev drugega izvedenca.

9. Končno so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o pristranosti oziroma neenakem obravnavanju strank ter arbitrarnosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje narejena skrbno in skladno z usmeritvami, ki jih daje 8. člen ZPP. Pri tem dokazna ocena izpovedb nekaterih prič (dr. A. A. in B. B.), s katero se tožnik ne strinja, ne kaže na neenako obravnavo strank, ampak na ustrezno kritičnost. Zakaj tema dvema pričama v določenih delih ni sledilo, je sodišče ustrezno obrazložilo6. Tožnik s tem, ko v pritožbi izpostavlja le področje delovanja posamezne priče, pri eni (M. M.) pa izpostavi le dva stavka celotne izpovedbe, ki ju iztrga iz konteksta, dela pravzaprav tisto, kar očita sodišču - poudarja le tisto, za kar meni, da bi mu lahko koristilo, povsem pa prezre vsebino posameznih izpovedb ter celoto. Podlage za sklep, da je prišlo do neenakega obravnavanja ali celo arbitrarnosti, pa ne dajejo niti navedbe, ki se nanašajo: - na izvedbo dokaza z izvedencem (saj je ta dokaz sodišče izvedlo tako, da v tožnikovo pravico do izjave ni poseglo - glej razloge v točki 8); - na del sodbe, v katerem je sodišče prve stopnje primerjalo tožnikovo ravnanje z ravnanji drugih rejcev in izrazilo mnenje o tožnikovem interesu, da svoje premoženje sploh varuje (saj je svojo odločitev na ta način, ne brez podlage v izvedenih dokazih, (le) dodatno argumentiralo); - ter na stališče, da bi moral tožnik imeti tolikšno čredo živali kot jo je sposoben ustrezno varovati in stališče, da pretekla praksa izplačevanja odškodnin ne more vplivati na odločitev (saj gre, glede na okoliščine konkretnega primera, za pravilni stališči).

Glede dejanskih ugotovitev in glede uporabe materialnega prava

10. Po petem odstavku 54. člena Zakona o divjadi in lovstvu (v nadaljevanju ZDLov-1), veljavnem v času nastanku škode, je za škodo, ki jo povzročijo zavarovane vrste prosto živečih sesalcev in ptic, kot jih opredeljuje ZON, odgovorna Republika Slovenija, ne glede na krivdo (objektivna odgovornost). Razlogi, ki izključujejo objektivno odgovornost države, so urejeni v 92. členu ZON. Oškodovanec je upravičen do povrnitve škode le, če so izpolnjeni pogoji iz prvega in drugega odstavka 92. člena ZON (93. člen ZON): fizična ali pravna oseba, ki ji živali zavarovanih vrst iz 81. člena ZON lahko povzročijo škodo na premoženju, mora na primeren način, kot dober gospodar in na svoje stroške, narediti vse potrebno, da obvaruje svoje premoženje pred nastankom škode. Če pa nastanka škode na ta način ni mogoče preprečiti, lahko oškodovanec od ministrstva zahteva izvedbo ustreznih ukrepov za preprečitev nadaljnje škode.

11. Med pravdnima strankama v teku postopka pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da je tožnik v letu 2010, v obdobju, ko je prišlo do škode7, imel v ekološki reji 600 glav drobnice, ki jo je pasel na pašniku na M. pri I.. Pašnik obsega površino 72 ha, skupna površina, na kateri tožnik izvaja pašo, pa znaša približno 600 ha. Tožnikov pašnik je bil v času škodnih dogodkov ograjen z elektromrežami višine 106 cm. Med strankama tudi ni bilo sporno, da je do podobnih škodnih dogodkov prihajalo že pred tem, država pa je tožniku škodo redno plačevala8. 12. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo še v nadaljevanju povzeta relevantna dejstva: V zvezi z uporabo električne ograje (kot zaščite pred napadi volka in medveda na drobnico) je ugotovilo, da ograja za zveri ni toliko fizična kot psihična ovira. Pri takšnem načinu varovanja gre za učenje oziroma vedenjske odzive živali in je učinkovitost ograje povezana s strahom, ki ga ta sproži pri živali zaradi bolečega električnega impulza. Zato je ključno, da je neprijeten dražljaj stalno prisoten. Če v ograji ni elektrike ali njena napetost ter moč ni dovolj visoka, ograja postane neučinkovita. Živali se hitro naučijo zaznavati prisotnost električnega toka in začnejo ograjo prehajati selektivno. Tudi če je kasneje napetost in moč elektrike ustrezna, ograja zaradi hitrosti prehoda, ni več učinkovita, saj električni impulz žival pogosto zgreši in negativna izkušnja izostane. Tudi usločenost mreže (zaradi nepravilne postavitve količkov) žival spodbudi k prehodu. Ob ponavljajočih se prehodih, se dviga tudi višina, ki jo je žival sposobna preskočiti. Elektromreža, če naj predstavlja učinkovito varstvo pred zvermi, mora biti zato ustrezno (pravilno) postavljena, napeta, ne sme biti v stiku z vegetacijo oziroma s tlemi prevodnimi strukturami in mora biti ves čas priključena na pašni aparat, ki zagotavlja impulze, ki imajo dovolj visoko napetost in moč. Napadov zveri na območju, kjer pašo izvaja tožnik (relief, geografska podlaga, klimatske značilnosti, stalna prisotnost zveri) pa tudi s pravilno uporabljeno elektromrežo oziroma kombinacijo različnih ukrepov ne bi bilo mogoče popolnoma preprečiti, vendar bi šlo v tem primeru za redke in posamične napade naučenih živali. Na prisotnost volka oziroma medveda in s tem na možnost napada na drobnico, pa lahko vpliva tudi puščanje kadavrov na pašniku.

V konkretnem primeru so bile elektromreže, ki jih je tožnik postavil na pašniku, površno postavljene, slabo vzdrževane in nepravilno uporabljane. Tožnik je preko dneva izklapljal elektriko, mreža na ograji ni bila dovolj napeta in je prihajalo do usločenja, posamezni deli ograje niso bili povezani, pašni aparati so bili postavljeni na prevelike razdalje (kar je povzročilo premajhno napetost in moč elektrike), slaba je bila njihova ozemljitev, občasno niso delovali, vegetacija pod mrežami ni bila odstranjena, elektromrež tožnik na pašnikih, v času, ko tam ni pasel, tudi ni položil na tla (ali odstranil). Tožnik je nadalje po več dni na pašnikih puščal kadavre. Za varovanje ovac na pašnikih je imel štiri pastirske pse, ki jih za varovanje ovac ni posebej izšolal. Zaposlene je imel štiri delavce. Tožnik je sicer dolgoleten rejec ovac, ki poleg svoje črede skrbi še za ovce svoje žene in tasta in njihovo število naraste tudi na 1500 živali. Teren, na katerem izvaja pašo, je težko dostopen in zato tožnik za pašo prejema državno subvencijo. V letu 2011 se je z dodatnim varovanjem (postavitev dodatnih nočnih elektroograd, ki so tudi višje) škoda pri tožniku bistveno zmanjšala (za 84,7 %).

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da večji del tako ugotovljenih dejstev v pritožbenem postopku niti ni sporen, saj pritožnik (kljub dokaj obsežnim pritožbenim navedbam) oporeka le ugotovitvi sodišča, da elektromreže preko dneva nikoli niso bile pod napetostjo in da je puščal kadavre poginulih živali na pašniku, v preostalem delu pa graja predvsem uporabo materialnega prava v pogledu presoje, ali je tožnik na primeren način, kot dober gospodar, storil vse potrebno, da svoje premoženje obvaruje pred nastankom škode.

14. V zvezi z izpodbijano dejansko ugotovitvijo, ki se nanaša na puščanje kadavrov na pašniku, pritožbeno sodišče očitke zavrača. Da so kadavri živali ostali na kraju pogina vse do prihoda pooblaščene osebe Zavoda za gozdove (v nadaljevanju ZGS), je povedal sam tožnik (glej zapisnik zaslišanja z dne 5. 3. 2013, list. št. 171 in 172), pa tudi njegov delavec S. S.9 (glej zapisnik zaslišanja z dne 16. 4. 2013, list. št. 236). Ker ima na podlagi Navodila o ravnanju v zadevah uveljavljanja odškodninskih zahtevkov za škodo, ki so jo povzročile živali zavarovanih prosto živečih vrst (v nadaljevanju Navodilo) pooblaščena oseba od trenutka prijave škode10 dva dni časa, da opravi ogled, že to kaže na možnost, da so poginule živali ostale na pašniku vsaj dan ali dva. O možnosti, da ogleda ne opravi v istem dnevu, pa je izpovedal tudi Š. Š. (glej zapisnik zaslišanja z dne 16. 4. 2013, list. št. 273). Bistveno pri tem pa je, da ne drži, da bi morale poginule živali ostati na kraju pogina. Tega Navodilo ne določa. Da to ni nujno, pa je izpovedal tudi zaslišani Š., ki je tudi pojasnil, da v primeru, da ogleda ne more opraviti isti dan, svetuje zavarovanje kadavra oziroma njegov premik, saj ta privablja medveda (glej zapisnik zaslišanja z dne 16. 4. 2013, list. št. 273). Podobno je izpovedal tudi D. D. (glej zapisnik zaslišanja z dne 16. 4. 2013, list. št. 280 in 283).

15. Pritožbeno sodišče pritrjuje tožniku, da v postopku ni bilo dokazano, da so bile elektromreže čez dan vedno brez elektrike. Ob upoštevanju izpovedb prič K., U., M. ter S., namreč ni mogoče izključiti možnosti, da je bila elektrika res izklopljena le v času, ko so se izvajala popravila ograje ali odvoz poginulih živali. Dejstvo, da je bila ograja priklopljena na elektriko (z izjemo v času vzdrževalnih del in odvoza živali), pa, kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju, na odločitev ne vpliva. Pritožnik namreč spregleda, da sodišče prve stopnje v zvezi z postavljeno elektromrežo ni ugotovilo le tega, da je bila preko dneva izklopljena, ampak še vrsto drugih nepravilnosti, česar pa v pritožbenem postopku ne izpodbija.

16. Pritožnik v pritožbi nasprotuje pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da ni na primeren način, kot dober gospodar, naredil vsega potrebnega, da obvaruje svoje premoženje pred nastankom škode. Gre za materialnopravni zaključek, vendar pa podlago zanj predstavljajo že predhodno povzete dejanske ugotovitve.

17. Ob upoštevanju teh ugotovitev pa pritožbeno sodišče ne more pritrditi stališču pritožnika, da je z načinom varovanja oziroma ukrepi za preprečitev škode, ki jih je izvajal, ravnal kot dober gospodar. Drži sicer, da je (ob upoštevanju Pravilnika) vsaj formalno gledano izvajal tako odvračanje (s pastirskimi psi) kot ograjevanje (z elektromrežo višine 106 cm). Vendar pa ob tem ni mogoče mimo ugotovljenih dejstev, ki kažejo, da se je odvračanje in ograjevanje izvajalo na način, ki ni nudil realne možnosti za preprečitev škode oziroma vsaj njeno zmanjšanje. Elektromreža, ki jo je za varovanje uporabil tožnik, je zaradi vseh pomanjkljivosti, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo, morda predstavljala oviro za prehod drobnice na območje izven (ograjenega) pašnika, zagotovo pa ne (učinkovite) ovire za prehod volkov in medvedov na pašnik. Pritožbeno sodišče zavrača tudi materialnopravno stališče pritožnika, da ni pomembno, ali so pastirski psi za delo, ki naj bi ga opravljali, usposobljeni. Res je sicer, da Pravilnik tega izrecno ne predpisuje, vendar je povsem logično, da je treba psa, tudi pastirskega, na pravilen in kvaliteten način vzgajati. Zagotoviti mu je treba pogoje, da bo svoje, sicer prirojene lastnosti, zaradi katerih je primeren tudi za varovanje drobnice, sploh razvil. Pravilna postavitev elektromreže in njeno skrbno vzdrževanje (odstranjevanje elektromrež s pašnika po koncu uporabe, tekoča popravila in napenjanje, redne kontrole električne napetosti, redno čiščenje vegetacije) bi bilo tudi tudi ob upoštevanju posebnosti pašnika, ki ga uporablja tožnik in pravil ekološke reje, mogoče. Enako velja za takojšen odvoz poginulih živali s pašnika, vzgojo pastirskih psov, pa tudi za postavitev dodatnih nočnih električnih ograd. Ti ukrepi bi bili tudi učinkoviti, saj bi, kot se je izkazalo že v letu 2011, škodo bistveno zmanjšali. Vse navedeno zadošča za zaključek, da tožnik pred škodnimi dogodki v novembru 2010 ni ravnal ustrezno standardu, ki ga predpisuje prvi odstavek 92. člena ZON.

18. Drži, da je na enak (neskrben) način tožnik ravnal že pred tem, pa mu je toženka odškodninske zahtevke priznavala, a to na presojo utemeljenosti konkretnega zahtevka ne vpliva. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pretekla praksa ne more vzpostaviti širše odškodninske odgovornosti, kot jo določa zakon, tožnika pa tudi ne more razbremenjevati, da bi ravnal skrbno kot dober gospodar. Ravno vztrajanje pri pretekli praksi, ki je dejansko vzpodbujala pasivnost rejca, bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in ne nasprotno. Na presojo, ali je tožnik svoje premoženje zaščitil na primeren način kot dober gospodar, ne more vplivati dejstvo, da pooblaščene osebe ZGS, ki so opravile oglede in sestavile zapisnike o škodnih dogodkih, na metode zaščite niso imele pripomb. Ker je bilo med strankama to vprašanje sporno, je o njem presojalo sodišče. Pri takšni presoji pa stališča pooblaščenih oseb o primernosti varovanja za sodišče niso zavezujoča. Ob tem ni odveč opozoriti tudi na (neizpodbijano) ugotovitev sodišča prve stopnje, da pooblaščene osebe, ki so menile, da je tožnikova zaščita primerna, za takšno preverjanje niti niso bile ustrezno opremljene (z aparati za merjenje jakosti elektrike v elektromrežah). Končno na presojo utemeljenosti zahtevka ne more vplivati niti okoliščina, da je tožnik že po spornih škodnih dogodkih sodeloval v projektu X in je svojo drobnico dodatno zaščitil ter na ta način uspel škodo bistveno zmanjšati. Takšno ravnanje je sicer pohvalno in je pomembno za presojo utemeljenosti kasnejših odškodninskih zahtevkov, za konkretno odločitev pa je pomembno le ravnanje v obdobju pred spornimi škodnimi dogodki, torej pred 12. 11. 2010. Sklepno

19. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

20. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (154. v zvezi z 165. členom ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer doprinesel k odločitvi, je toženka stroške, ki so ji z njim nastali, dolžna nositi sama (155. v zvezi z 165. členom ZPP).

1 To je v letu 2011, ko je uvedel nov način varovanja, ki ga je postopoma začel tudi bolj dosledno uporabljati, uspelo tudi tožniku (glej ugotovitve sodišča v prvem in drugem odstavku na strani 30 sodbe). 2 Primerjaj sklep Ustavnega sodišča Up-134/03 in Up-986/06 ter sodbo VS RS II Ips 799/2006. 3 Na kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ta mora biti zato obrazložena. Do zgolj pavšalno navrženih očitkov se pritožbenemu sodišču ni treba opredeljevati. 4 Glej odločbo II Ips 437/2002, II Ips 599/2002, II Ips 39/2008, II Ips 414/2010 in druge. 5 Glej odločbo VS RS II Ips 40/2016 (in II Ips 464/2006), ki jo v pritožbi omenja tudi pritožnik. 6 B. B., ki je izpovedoval o svojih opažanjih ob obiskih, ni sledilo zato, ker je šlo za najavljene obiske, kar po presoji sodišča prve stopnje kaže nerealno sliko; dr. A. A. pa zato, ker se je njegova izpovedba razlikovala od njegovih komentarjev fotografij, ki so mu bile poslane. Pri obeh pričah je sodišče zaznalo tudi neobjektivnost, saj sta stanje ocenjevali (izrazito) v prid pašništva. 7 Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik zaradi napadov volkov in medvedov, v času med 12. 11. 2010 do 27. 11. 2010, izgubil 66 ovac in 18 jagnjetov. V pritožbenem postopku ta ugotovitev ni izpodbijana. 8 Tožniku je toženka za posamezno poginulo ovco ali kozo, ki jo je pokončal volk ali medved, plačala 233,00 EUR odškodnine, za jagnje oziroma kozlička pa 100,00 EUR. Tožnik je tako v obdobju od leta 2005 do novembra 2010 prejel 154.619,01 EUR odškodnine, samo v obdobju od 7. 8. 2010 do 11. 11. 2010 (torej v času neposredno pred obdobjem, ki je predmet te pravde) pa 81.892,00 EUR (za 321 ovac, 63 jagnjet, 3 koze in enega kozlička) - glej neprerekane navedbe tožnika v tožbi (točka 2) in toženke v odgovoru na tožbo (točka II). 9 Ta je potrdil, da poginula ovca ostane tam kjer je, tudi če predstavnik ZGS ne pride isti dan, ampak naslednji dan ali še kasneje. 10 Oškodovanec ima za prijavo škode čas treh dni.