Jedro

Tožnica je bila teoretično in praktično pravilno usposobljena za konkretni delovni proces.

Preprečitvi nesreč so namenjena navodila za (varno) delo. Do zamenjave stopalk ne bi prišlo, če bi imela obe stopalki obuti, kot bi jih morala imeti. Tožnica, ki si ni namestila stopalk na obe nogi, ni ravnala dovolj skrbno in je s tem v 20 % prispevala k nastanku škode. Da je ob nastanku poškodbe delala pod pritiskom doseganja norme, je potrdila s svojo izpovedbo, vendar to ne izključuje tožničine odgovornosti, da delo opravlja skrbno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Tožnica zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki ji je nastala v delovni nesreči pri zavarovancu toženke, ko je delala z navijalnim strojem. Do poškodbe je prišlo, ko je tožnica z nezaščiteno desno roko popravila žico, ki se ni pravilno navijala, hkrati pa je (pomotoma) pritisnila na napačno nožno stopalko - na tisto, ki je namenjena navijanju, zaradi česar je stroj zagrabil tožničino roko in jo poškodoval. 2 Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je navijalni stroj, ki je bil mesec dni pred škodnim dogodkom pregledan in je zagotavljal varno delo, zaradi narave njegovega delovanja nevaren, saj obstaja v času njegovega samodejnega delovanja povečana možnost poškodbe. Ugotovilo je še, da delodajalec, zavarovanec tožene stranke, ni preverjal, ali delavci pri delu upoštevajo navodila in tako ni opazil, da delavke ravnajo napačno (ker si ne obujejo “copat“ nožnih stopalk, ampak na stopalki pritiskajo izmenično z eno nogo), da ni poskrbel za ustrezno delovno orodje (da delavke ne bi z golo roko posegale v nevarno območje navijalnega stroja), da rokavice, ki so bile na voljo, niso bile ustrezne in da ocena tveganja ni bila izdelana.1

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zato naložilo toženki, da mora v 15 dneh plačati tožnici 7.878,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zneska 7.776 EUR od 8. 2. 2015 in od zneska 102,40 EUR od 28. 5. 2015 dalje (1. točka izreka) ter 6,8 EUR pravdnih stroškov (2. točka izreka), v korist proračuna Republike Slovenije pa je dolžna povrniti 2.634,15 EUR pravdnih stroškov (3. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo (4. točka izreka), ker je ocenilo, da je tožnica prispevala k nastanku škode, saj je delo opravljala v nasprotju z navodili. Morala bi imeti obe stopali hkrati v stopalkah, kar bi preprečilo zamenjavo in pritisk na napačno stopalko, pred pritiskom na stopalko pa bi roko morala umakniti. Tožnici je očitalo še nekaj drugih nepravilnosti pri delu.

4. Zoper takšno sodbo se v delu, kjer je sodišče ugotovilo njen 20 % soprispevek, pravočasno pritožuje tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo tožbenemu zahtevku po temelju v celoti ugodeno, podredno pa razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožnica meni, da glede na ustaljen delovni proces ni nikakor soprispevala k nastanku škodnega dogodka. Bila je novinka in začetnica, pri zavarovancu tožene stranke zaposlena tri mesece, delo je nadaljevala tako, kot se ga je pri delodajalcu običajno in vseskozi opravljalo. Uvajala se je sama, način uvajanja ni bil ustrezen, kar je ugotovil tudi izvedenec iz varstva pri delu. Tožnici ni mogoče očitati, da ni imela obeh nog na obeh stopalkah zaradi lastne malomarnosti, saj ji takšno navodilo nikoli ni bilo dano ali povedano. Vse sodelavke so vedno tako delale. Tožnica je opozarjala na napake stroja, kar je izpovedal tudi njen nadrejeni, zato niso pravilne ugotovitve izpodbijane sodbe, da tožnica naj ne bi opozorila nadrejenih na nestabilnost stopalk. Dokazni postopek ni pokazal, da bi bila tožnica po treh mesecih dela dejansko teoretično in praktično usposobljena za rutiniran delovni proces na stroju, kot to zaključuje izpodbijana sodba. Kljub pazljivosti je prišlo do nesrečnega slučaja, da je bil gib noge hitrejši od umika roke.

5.Tožena stranka odgovora na pritožbo ni podala.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Za odločitev o v pritožbi še spornem vprašanju je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožnica teoretično in praktično **pravilno usposobljena** za konkretni delovni proces (26. točka obrazložitve na 12. strani izpodbijane sodbe). Tak zaključek (obrazložen v 20. do 27. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) temelji na dokazni oceni izpovedi priče M. C., ki je tožnico uvajala v delo, mnenja sodnega izvedenca s področja varstva pri delu dr. B B.2, zapisnika o izvedbi teoretičnega preizkusa znanja delavcev za varno delo in varstvo pred požarom, zapisnika o izvedbi praktičnega usposabljanja delavcev za varno delo in varstvo pred požarom ter potrdila o uspešno zaključenem tečaju uvajanja v delo in preverjanja praktične usposobljenosti.3 Ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je tožnica opravila teoretični preizkus znanja za varno delo in varstvo pred požarom, praktično usposabljanje za varno delo in varstvo pred požarom ter uspešno zaključila tečaj uvajanja v delo s preverjanjem praktične usposobljenosti, pritožnica ne nasprotuje. Ugotovitvi, da je bila s tem za delo pravilno usposobljena, pa nasprotuje neobrazloženo, z golim vztrajanjem pri nasprotnem. Prav tako ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so bila navodila za varno uporabo stroja (B 5) in navodila za delo (B 6) v času škodnega dogodka nameščena v bližini stroja, a si jih ni ogledala. V pritožbi zgolj vztraja pri svojih trditvah in izpovedbi, da se je uvajala praktično sama (kar so izvedeni dokazi ovrgli) in da ji navodilo, da morata biti nogi v obeh stopalkah, ni bilo dano. Z golim vztrajanjem pri svojih trditvah in svoji izpovedbi tožnica (še posebej ob tem, ko je bilo bistvo njenih trditev, da je bila težava v tem, da stopalki nista bili pričvrščeni na podlago, kar naj bi onemogočalo upravljanje z obema nogama4, česar dokazni postopek ni potrdil) ne more uspešno izpodbiti dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki ustreza metodološkim napotkom 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Golo dejstvo, da so tudi druge delavke napačno izvajale delovni proces, ob tem, ko je bila tožnica o pravilnem delovnem procesu poučena, ne more izničiti prispevka njenega napačnega ravnanja k nastanku škode. To, da delodajalec (po pravilnem uvajanju) ni ustrezno kontroliral delovnega procesa in na napačno opravljanje dela opozarjal oziroma ukrepal, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo in pri porazdelitvi odgovornosti ustrezno upoštevalo.

8. Morda je tožničin pritisk napačne stopalke ob hkratnem posegu z roko v stroj do neke mere naključen, a prav preprečitvi takšnih nesreč so namenjena navodila za (varno) delo. Pritožnica ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, ki temelji na pojasnilu izvedenca iz varstva pri delu, da **do zamenjave stopalk ne bi prišlo, če bi imela obe stopalki obuti, kot bi jih morala imeti**. Izvedenec je tudi pojasnil, da tako tožnici ne bi bilo treba pogleda ves čas usmerjati v iskanje prave stopalke (torej bi lahko bolj zbrano in morda celo hitreje delala). Pritožbeno sodišče še opozarja na mnenje sodnega izvedenca, da bi to, da so bile stopalke slabo pritrjene na leseno desko ali nanjo celo niso bile pritrjene (kar je kot bistveni problem izpostavljala tožnica), predstavljalo zgolj težavo oziroma povzročilo težje nameščanje nog v stopalke, medtem ko na samo delo, potem ko so stopala že pravilno nameščena v stopalkah, ne bi moglo vplivati.

9.Pritožbeno sodišče (zaradi opisanega) sledi zaključku sodišča prve stopnje, da tožnica, ki si ni namestila stopalk na obe nogi, ni ravnala dovolj skrbno in je s tem v 20 % prispevala k nastanku škode. Da je ob nastanku poškodbe delala pod pritiskom doseganja norme, je potrdila s svojo izpovedbo, vendar to ne izključuje tožničine odgovornosti, da delo opravlja skrbno, kot pravilno opozarja izpodbijana sodba. Da je napačno opravljanje dela (so)povzročilo nastalo škodo, potrjujejo že povzete ugotovitve sodišča prve stopnje, ki temeljijo na pojasnilih izvedenca.

10. Z ostalimi ugotovitvami sodišča prve stopnje o tožničinih opustitvah oziroma s pritožbenimi očitki o tem, ali tožnica je ali ni opozarjala na težave s strojem, se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo, ker na odločitev o stopnji pritožničinega prispevka k nastanku škode ne vplivajo (360. člen ZPP). Pritožba torej ni utemeljena. Višje sodišče tudi ni zaznalo kakšne od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, sodišče prve stopnje pa je pravilno uporabilo določbe Zakona o varstvu in zdravju pri delu in Obligacijskega zakonika. Višje sodišče je zato pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Odločitev o zavrnitvi pritožbe vsebuje tudi odločitev, da tožnica sama krije stroške pritožbenega postopka.

1 Vse nanizane ugotovitve so neizpodbijane.

2 Pri čemer pritožbeno sodišče nima pomisleka v zaključek sodišča prve stopnje, da v tem, da je tožnico uvajala druga delavka, ni nič “neustreznega“.

3 V katerem je tudi tožnica s podpisom potrdila, da je zaključila tečaj uvajanja v delo in preverjanja praktične usposobljenosti.

4 Kar sploh ne bi bilo pomembno, če tožnica ne bi vedela, da je treba nogi obuti v obe stopalki.