Jedro

Če se je dedič odpovedal dediščini v korist določenega dediča, ni mogoče o pozneje najdenem premoženju odločiti z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, ker ni znano, ali bi se tudi temu premoženju dedič odpovedal, če bi zanj vedel.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim dodatnim sklepom o dedovanju odločilo, da se sklep o dedovanju tega sodišča opr. št. D ... z dne 17.9.1987 dopolni z ugotovitvijo, da v zapuščino spadajo še nepremičnine, vpisane v vl. št. ... k.o. V. Za dedinjo te dodatne zapuščine je na podlagi dosedanjih podatkov razglasilo zapustnikovo vdovo. Odločilo je tudi, da bo po pravnomočnosti tega dodatnega sklepa o dedovanju v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti vknjižena lastninska pravica na dedinjo.

Zoper ta sklep se pritožuje A.K., ki pravi, da se s tem sklepom ne strinja. Glede na vse okoliščine, ki so nastale po zapuščini, zahteva da se parceli, ki sta bili dodatno predmet zapuščine, razdelita po sedaj veljavnem zakonu in naj se ne obravnavata kot prvotni sklep. Navaja, da je s svojim denarjem obnovil hišo, da ima mama sploh kje bivati. Ona pa sedaj vsa sredstva, s katerimi razpolaga, razdeli hčerki - njegovi sestri in vnuku, čeprav bi bilo pri hiši nujno še nekaj stvari popraviti. V tem času pa je imel tudi hudo nesrečo, zaradi katere je sedaj v veliki denarni stiski. Pri tem delu zapuščine se zato priglaša kot dedič in sprejema zapuščino, ki mu po zakonu pripada.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je izdalo dodatni sklep o dedovanju na podlagi določbe 1. odst. 221. čl. ZD, po kateri se premoženje, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini, razdeli z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju. Vendar pa sodišče prve stopnje v tem izpodbijanem sklepu ne zavzame stališča do sklepa o dedovanju z dne 17.9.1987, v katerem je med drugim odločeno, da se prisodi zapuščina po pokojnem A.K., vdovi na podlagi zakona in dednih odpovedi. V obrazložitvi tega sklepa je med drugim navedeno, da sta se otroka, torej tudi pritožnik, odpovedala dedovanju v korist zapustnikove vdove, pri čemer je izjavo v imenu pritožnika podal njegov pooblaščenec odvetnik .... Odpoved v korist določenega dediča se po določbi 2. odst. 136. čl. ZD ne šteje za odpoved dediščini, temveč za izjavo o odstopu svojega dednega deleža. Današnji pritožnik je torej sprejel dediščino in jo odstopil v korist svoje matere, pokojnikove vdove. O premoženju, ki se je sedaj našlo, dedič A.K. ni podal ne izjave o sprejemu in ne o odpovedi v korist določenega dediča, niti se dediščini tega kasneje najdenega premoženja ni odpovedal. Če za to premoženje ni vedel, ga tudi ni mogel nikomur odstopiti, saj njegova volja ni bila nič drugega kot da razpolaga z dediščino, ki obsega nepremičnine, vpisane pod vl. št. k.o. B. in da to premoženje, ki ga je sprejel kot dediščino, odstopi v korist zapustnikove vdove. Odstop dediščine drugemu dediču je šteti kot neodplačno razpolaganje in gre torej za pogodbo, pri kateri pa mora priti do soglasja volj. Ker v času, ko je današnji pritožnik izjavil, da odstopa svojo dediščino sodedinji, ni mogla biti njegova volja nič drugega, kot da odstopi tisti del premoženja, ki mu je bil takrat znan, ni mogoče sedaj z dodatnim sklepom o dedovanju odločati izključno po določbi 1. odst. 221. čl. Zakona o dedovanju oz. če bi odločali v skladu s tem določilom zakona, potem bi morali ugotoviti, da je dedič tudi današnji pritožnik v enakem deležu, kot je bil ugotovljen s sklepom o dedovanju, to je do ene tretjine. Čim pa je tako, potem bi ga bilo treba vprašati, ali je pripravljen tudi ta del premoženja z neodplačnim razpolaganjem prenesti v korist pokojnikove vdove.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, v posledici česar pa je tudi ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče sklep razveljavilo v skladu z določbo 3. tč. 365. čl. v zvezi s čl. 355 ZPP in 163. čl. Zakona o dedovanju.