Jedro

V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje obrazložilo tako protipravno ravnanje toženca kot njegovo krivdo, ki je ni ugotavljalo z verjetnostjo, kot mu neutemeljeno očita v pritožbi. Njegovo ravnanje je presojalo glede na zahtevano skrbnost poklicnega voznika. Pri presoji malomarnosti je merilo abstraktno; za hudo malomarnost gre pri zanemarjanju skrbnosti, ki se pričakuje od vsakega (abstraktnega, povprečnega človeka), pri odgovornosti strokovnjaka (kar je bil toženec kot poklicni voznik) pa je merilo strožje - profesionalna skrbnost, ki se presoja po pravilih stroke. V tem pogledu je neskrbno ravnanje, ki krši varnostne predpise. S tem ko je toženec kršil cestnoprometne predpise (pravilo prednosti), je ravnal ne le protipravno, ampak tudi hudo malomarno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžan toženec tožniku plačati 20.628,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 9. 2019 do plačila (točka I izreka). V presežku za 90,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 9. 2019 do plačila je zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Tožencu je naložilo, da plača tožniku pravdne stroške v višini 4.354,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka), in ga določilo za zavezanca za plačilo sodne takse za tožbo (točka IV izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe, odločitev o pravdnih stroških in zavezancu za plačilo sodne takse (točke I, III in IV izreka) se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče prve stopnje odločitve ne bi smelo v celoti opreti na izvedensko mnenje. Sodni izvedenec je podal ugotovitve o nastanku prometne nesreče le s stopnjo verjetnosti, kar ne zadošča. Pri tem ni upošteval izjave toženca, podane takoj po nesreči, da se je pred križiščem ustavil. To potrjuje tudi tahogram. Sodni izvedenec je potno analizo pripravil ob dveh predpostavkah, da se je toženec pred križiščem ustavil in da se ni. Da se je toženec pred križiščem ustavil, je bistveno za presojo njegove krivde. Toženec je kvečjemu ravnal malomarno, ne hudo malomarno. Pred križiščem ni bilo znaka STOP, pa je kljub temu ustavil vozilo. Do nesreče je prišlo, ko je bočno trčil v drugo vozilo. Sodišče prve stopnje zmotno šteje, da ni bistveno, ali je bil pred križiščem znak STOP ali obrnjenega trikotnika, česar niti ne obrazloži, in neutemeljeno ne upošteva, da toženec ni bil sankcioniran za prekršek. Toženec ni kršil cestnoprometnih predpisov. Ravnal je še z večjo skrbnostjo, kot bi se zahtevala, saj je pred križiščem, čeprav ni bilo znaka STOP, ustavil vozilo. Do nesreče je prišlo zaradi nerodnosti. Toženec ni bil niti malomaren, v zvezi s tem izpodbijana sodba nima nobenih razlogov. Krivdo je sodišče prve stopnje ugotavljalo le s stopnjo verjetnosti in nekonkretizirano. Ugotovitve ne temeljijo na dokazih. Toženca ni zaslišalo, zaradi česar je podana kršitev pravdnega postopka. Nima sredstev za sodnega tolmača, sodišče prve stopnje bi ga moralo postaviti po uradni dolžnosti. Ko bi bil zaslišan, bi toženec izpovedal o nastanku nesreče. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka toženčeve navedbe. Navaja, da sodišče prve stopnje ni kršilo pravice toženca do uporabe lastnega jezika in obravnavanja pred sodiščem. Že na naroku za glavno obravnavo dne 17. 11. 2021 je ugotovilo, da toženec ne razume slovenskega jezika, zaradi česar mu je dodelilo rok za plačilo predujma za sodnega tolmača, ki ga ni založil. Sklep je ponovilo. Toženec ni zaprosil za brezplačno pravno pomoč niti ni izkazal, da nima sredstev. Tolmačenje bi si lahko zagotovil sam. Sodišče prve stopnje je toženca opozorilo na pravico, da uporablja svoj jezik, in mu dalo možnost tolmačenja. Ni bilo dolžno kriti sredstev. Pravilno je ugotovilo dejansko stanje, pri čemer v primeru dokazne stiske zadošča dokazovanje s stopnjo verjetnosti. Pravilno je uporabilo materialno pravo. Pravilno je štelo, da ni bistveno, ali je bil toženec sankcioniran za prekršek. Bistveno je, ali so v njegovem ravnanju podani vsi elementi odškodninskega delikta. Ravnal je protipravno, in sicer je kršil pravilo prednosti pri vključevanju v promet, pri čemer je nebistveno, ali je pred križiščem ustavil. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo izvedensko mnenje, v zvezi s katerim toženec ni imel pripomb niti ni predlagal zaslišanja sodnega izvedenca. Ne glede na to, ali bi moral toženec pred križiščem ustaviti ali ne, in ne glede na to, ali je ustavil, je kršil cestnoprometne predpise. Pred ukrajinskim vozilom, ki je bilo na prednostni cesti, ni imel dovolj prostora, da bi varno izvedel manever zavijanja levo. Ukrajinsko vozilo cestnoprometnih predpisov ni kršilo. Vzrok za nesrečo je bilo ravnanje toženca. Opuščal je dolžno skrbnost, ki se pričakuje od vsakega udeleženca v prometu. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Sprejelo je materialnopravno utemeljeno odločitev in jo ustrezno utemeljilo, pri čemer je navedlo razloge o vseh za odločitev bistvenih dejstvih.

6. Toženec sodišču prve stopnje očita kršitev 102. člena ZPP, ki strankam in drugim udeležencem v postopku daje pravico do uporabe svojega jezika, ki je ni storilo, pri čemer zmotno meni, da je navedena določba podlaga za zagotovitev sodnega tolmača po uradni dolžnosti oziroma iz sredstev sodišča. Toženec je pravico do uporabe lastnega jezika uveljavljal le v zvezi z zaslišanjem. Kot je povzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe (točka 4; svojo odločitev je utemeljilo že na naroku za glavno obravnavo dne 12. 4. 2023, ko je toženec uveljavljal procesno kršitev - 286.b člen ZPP), je sodišče prve stopnje na prvem naroku za glavno obravnavo dne 17. 11. 2021 v zvezi z zaslišanjem toženca sprejelo sklep, s katerim mu je upoštevaje prvi odstavek 153. člena ZPP naložilo plačilo predujma; hkrati je toženca poučilo, da dokaz sicer ne bo izveden. Toženec predujma v dodeljenem roku ni plačal (niti ga ni plačal kasneje). Sankcija za primer neplačila predujma v dodeljenem roku je opustitev izvedbe dokaza (tretji odstavek 153. člena ZPP). Toženec v pritožbi neutemeljeno prikazuje, češ da nima sredstev za sodnega tolmača. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju sodišča prve stopnje, da bi se za sodnega tolmača zagotovila sredstva sodišča, če bi bil toženec plačila sodnih stroškov oproščen, pri čemer, kot je ugotovilo, za oprostitev (brezplačno pravno pomoč) niti ni zaprosil (na naroku za glavno obravnavo dne 21. 2. 2022 je navedel, da do oprostitve ne bi bil upravičen).

7. Sodišče prve stopnje je odškodninskemu zahtevku tožnika za škodo, ki izvira iz prometne nesreče dne 5. 9. 2018, utemeljeno ugodilo ob presoji, da so v ravnanju toženca podani vsi elementi odškodninskega delikta, kot izhajajo iz prvega odstavka 177. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) v povezavi s 131. členom Obligacijskega zakonika (OZ).

8. Sodišče prve stopnje pri ugotavljanju za odločitev bistvenih dejstev glede nesreče ni upoštevalo le mnenja sodnega izvedenca A. A., kot mu očita toženec v pritožbi, ampak, kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe (točka 9, tudi točka 10), predložene listinske dokaze, in sicer policijski zapisnik, izjavo ukrajinskega voznika vozila, ki je bilo udeleženo v nesreči, ter listine, s katerimi je tožnik dokazoval, da je bilo vozilo ukrajinskega voznika standardne širine, ter poleg tega izpoved tožnika in toženčevo izjavo, skupaj s fotografijami.

9. Toženec v pritožbi neutemeljeno navaja, da sodni izvedenec ni upošteval njegove izjave, ki je bila podana takoj po nesreči. Kot je razvidno iz izvedenskega mnenja, je na strani 6 sodni izvedenec povzel vsebino izjave z dne 5. 9. 2018. V tej izjavi je navedeno, da se je toženec pred križiščem ustavil, kar je sodni izvedenec upošteval pri izdelavi izvedenskega mnenja, čeprav je kot bolj verjetno opredelil možnost, da se ni ustavil oziroma da je v križišče zapeljal s previsoko hitrostjo. V vsakem primeru, če se je pred križiščem ustavil ali se ni, pa je kršil cestnoprometne predpise s tem, ko je v križišče nato zapeljal oziroma pri vključevanju na prednostno cesto ni spustil mimo vozila ukrajinskega voznika, ki je bilo na tej cesti. Sodišče prve stopnje je opredelilo protipravno ravnanje toženca; toženec je ravnal v nasprotju z določbami 56., 57. in tudi 45. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), ki jih je v obrazložitvi izpodbijane sodbe (točka 10) citiralo. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je nebistveno, ali je bil pred križiščem znak STOP ali obrnjenega trikotnika; bistveno je, da je toženec pripeljal po neprednostni cesti. Kršil je pravilo prednosti (ta kršitev je podana, tudi če bi toženec pred križiščem ustavil); v tem je njegovo protipravno ravnanje. Nebistveno je, kot je pravilno obrazloženo v izpodbijani sodbi, ali je bil toženec zaradi kršitve sankcioniran za prekršek, saj se elementi odškodninskega delikta ugotavljajo v tem sporu.

10. Kot vzrok za nesrečo je toženec pred sodiščem prve stopnje opredelil dejstvo, da je bilo vozilo ukrajinskega voznika širše; slednje ne drži, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Podatke o hitrosti vozila pred nesrečo je pred sodiščem prve stopnje podal tožnik; na naroku za glavno obravnavo dne 21. 2. 2022 se je skliceval na vsebino listine z nazivom pot vozila (tahogram ni bil predložen), iz katere izhaja, da je toženec še pet sekund, preden se je vozilo ustavilo, vozil s hitrostjo 24 kilometrov na uro, deset sekund prej pa s hitrostjo 85 kilometrov na uro. Toženec navedb o tem, da je pred križiščem ustavil, pred sodiščem prve stopnje ni podal (navedel je, da je bil pred križiščem znak obrnjenega trikotnika in da je ustavil v križišču). Toženec v pritožbi neutemeljeno navaja, da je njegovo vozilo bočno trčilo v vozilo ukrajinskega voznika. Navedeno je v nasprotju s pravilno ugotovitvijo sodišča prve stopnje, temelječo na izvedenskem mnenju, zoper katerega toženec v dosedanjem postopku niti ni imel nobenih pripomb, da je njegovo vozilo trčilo čelno s prednjim delom v bočni del kabine in nato zadnji kolesni par vozila ukrajinskega voznika. To nenazadnje potrjujejo s strani toženca predložene fotografije, iz katerih je razvidno, da je bilo njegovo vozilo poškodovano na prednjem delu.

11. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje obrazložilo tako protipravno ravnanje toženca kot njegovo krivdo (točka 11), ki je ni ugotavljalo z verjetnostjo, kot mu neutemeljeno očita v pritožbi. Njegovo ravnanje je presojalo glede na zahtevano skrbnost poklicnega voznika. Pri presoji malomarnosti je merilo abstraktno; za hudo malomarnost gre pri zanemarjanju skrbnosti, ki se pričakuje od vsakega (abstraktnega, povprečnega človeka), pri odgovornosti strokovnjaka (kar je bil toženec kot poklicni voznik) pa je merilo strožje - profesionalna skrbnost, ki se presoja po pravilih stroke. V tem pogledu je neskrbno ravnanje, ki krši varnostne predpise. S tem ko je toženec kršil cestnoprometne predpise (pravilo prednosti), je ravnal ne le protipravno, ampak tudi hudo malomarno.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da sta poleg protipravnega ravnanja in krivde v zvezi z nesrečo dne 5. 9. 2018 podana druga elementa odškodninskega delikta (vzročna zveza, škoda); pravilno je presodilo, da je toženec odškodninsko odgovoren tudi za škodni dogodek dne 22. 3. 2018 in da je dolžan plačati stroške nevrnjenih delovnih sredstev. Zahtevku je v višini 20.628,56 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi utemeljeno ugodilo in pravilno odločilo o pravdnih stroških ter zavezancu za plačilo sodne takse. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženec, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške, tožnik pa sam krije svoje stroške kratkega odgovora na pritožbo, ki kot takšen ni za pravdo potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).