Jedro

Upravičen predlagatelj je po določbi 231. člena ZFPPIPP tudi Javni jamstveni, preživninski in invalidski sklad Republike Slovenije, ki verjetno izkaže terjatve delavcev do dolžnika, proti kateremu predlaga začetek stečajnega postopka, in okoliščino, da dolžnik zamuja s plačilom teh terjatev za več kot dva meseca. Temu predlagatelju je že z utemeljitvijo svoje legitimacije olajšano dokazovanje domneve po 4. odstavku 14. člena ZFPPIPP-F, medtem ko za upnika ne zadošča, da utemeljuje domnevo po 4. odstavku 14. člena ZFPPIPP samo z neplačilom svoje terjatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagatelj sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog upnika M. H. za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom S.,d. o. o. 2. Predlagatelj se je zoper sklep pritožil, uveljavljal je bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlagal, da ugodi pritožbi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje. Priglasil je tudi stroške postopka in zahteval njihovo povrnitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Upnik je vložil predlog za začetek stečajnega postopka 25. 11. 2013. Sodišče prve stopnje je stečajni postopek začelo 28. 3. 2014. Ker pa je Višje sodišče v Ljubljani na pritožbo dolžnika in družbenika sklep o začetku stečajnega postopka s sklepom z dne 18. 4. 2014 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, je sodišče prve stopnje po ponovno opravljenem naroku za obravnavo dolžnikovega ugovora zoper predlog, z izpodbijanim sklepom predlog zavrnilo. V razlogih sklepa je zavrnilo vse predlagateljeve trditve, s katerimi je utemeljeval insolventnost dolžnika.

K domnevi trajnejše nelikvidnosti iz 4. odstavka 14. člena ZFPPIPP

5. Ob vložitvi predloga se je predlagatelj skliceval na domnevo iz 4. odstavka 14. člena ZFPPIPP-E, po kateri je veljalo in nasproten dokaz ni dovoljen, da je pravna oseba postala trajneje nelikvidna, če je za več kot tri mesece zamujala s plačilom plač delavcem do višine minimalne plače in s plačilom davkov in prispevkov, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačati hkrati s plačilom plač delavcem in takšno stanje traja na dan pred vložitvijo predloga. Več kot tri mesečno zamujanje s plačilom plač delavcem do višine minimalne plače je predlagatelj dokazoval s sodbo Delovnega sodišča v Celju Pd 305/2011 z dne 17. 10. 2011 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pdp 1066/2011 z dne 3. 2. 2012, iz katere izhaja, da je bilo delovno razmerje predlagatelju nezakonito odpovedano in da je še vedno pri dolžniku v delovnem razmerju na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu direktorja ter s trditvami in dokazi o tem, da je dolžnika pozval, da mu od 21. 6. 2011 dalje izplača plače ter plača ustrezne davke in prispevke, česar pa dolžnik ni storil. Trdil je še, da je kolikor je njemu poznano, dolžnik v letu 2013 odpustil vse zaposlene delavce. Sam pa je dolžniku odpovedal pogodbo o zaposlitvi s 27. 11. 2013. 6. Trditve, da dolžnik nima zaposlenih delavcev, je dolžnik uspel izpodbiti. Dokazal je tudi, da ne zamuja s plačilom plač delavcem, s čimer je izpodbil domnevno bazo, zaradi česar je sodišče prve stopnje zaključilo, da niso podani pogoji iz 4. odstavka 14. člena ZFPPIPP. Pravilno je ocenilo, da bi bilo mogoče sklepati na stanje trajnejše nelikvidnosti iz razloga zamujanja plačila plač ali prispevkov delavcev le, če bi se to v konkretnem primeru nanašalo tudi na ostale zaposlene pri dolžniku. Dolžnik upniku ni izplačeval plač, ker mu je odpovedal delovno razmerje na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu direktorja in je bil z njim v sporu, ne pa zaradi nelikvidnosti. Zmotno je stališče pritožnika, da so pogoji za aktivno legitimacijo enaki pogojem insolventnosti in da mu za dokazovanje pogojev insolventnosti po 4. odstavku 14. člena ZFPPIPP ni potrebno izkazovati neplačevanja ostalih obveznosti dolžnika do svojih delavcev. Upravičen predlagatelj je po določbi 231. člena ZFPPIPP tudi Javni jamstveni, preživninski in invalidski sklad Republike Slovenije, ki verjetno izkaže terjatve delavcev do dolžnika, proti kateremu predlaga začetek stečajnega postopka in okoliščino, da dolžnik zamuja s plačilom teh terjatev za več kot dva meseca. Temu predlagatelju je že z utemeljitvijo svoje legitimacije olajšano dokazovanje domneve po 4. odstavku 14. člena ZFPPIPP-F. S spremembo ZFPPIPP-F (uporablja se od 7. decembra 2013) se je namreč čas zamude plačevanja plač delavcem do višine minimalne plače ali prispevkov s treh skrajšal na dva meseca. Medtem pa za upnika ne zadošča, da utemeljuje domnevo po 4. odstavku 14. člena ZFPPIPP samo z neplačilom svoje terjatve. Če bi upnik trdil, da njegova neplačana terjatev presega 20 odstotkov zneska dolžnikovih obveznosti in na tej podlagi (primerjaj s prvo alinejo 1. točke 2. odstavka 14. člena ZFPPIPP) utemeljeval trajnejšo nelikvidnost dolžnika, bi moral sam višino svoje terjatve obračunati in jo primerjati z višino dolžnikovih obveznosti. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni popolno ugotovilo dejanskega stanja in sicer višine minimalne plače oziroma s kakšno višino plač dolžnik zamuja v razmerju do upnika.

K domnevi trajnejše nelikvidnosti iz druge alineje 1. točke 2. odstavka 14. člena ZFPPIPP

7. Trajnejša nelikvidnost je podana, če dolžnik v daljšem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju (1. točka 1. odstavka 14. člena ZFPPIPP). Če se ne dokaže drugače velja, da je dolžnik trajneje nelikviden, če sredstva na njegovih računih ne zadoščajo za izvršitev sklepa o izvršbi ali poplačilo izvršnice in tako stanje traja neprekinjeno zadnjih 60 dni ali s prekinitvami več kot 60 dni v obdobju zadnjih 90 dni, in tako stanje traja na dan pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka. Upnik je v predlogu trdil, da ima dolžnik neprekinjeno 584 dni blokiran račun pri Banki X. in Y. od 16. 4. 2012, zato velja domneva, da je bil dolžnik na dan pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka trajneje nelikviden. Domnevo trajnejše nelikvidnosti lahko dolžnik izpodbije ne le tako, da dokaže, da ne obstoji domnevna baza, pač pa tako, da v predhodnem stečajnem postopku dokaže, da je sposoben poravnati svoje zapadle obveznosti, kar mu je v konkretnem primeru po oceni sodišča prve stopnje tudi uspelo s predložitvijo dokazov, da nima blokiranih računov. Stališče pritožnika, da domneva trajnejše nelikvidnosti iz druge alineje 1. točke 2. odstavka 14. člena ZFPPIPP ni izpodbojna in da bi že na podlagi neizpodbite domnevne baze o številu dni blokade računa na dan pred vložitvijo predloga, sodišče prve stopnje moralo ugotoviti obstoj pogoja insolventnosti, materialnopravno ni pravilno. Ugotovljenih dejstev, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje dolžniku pritrdilo, da je uspel dokazati, da pri njem ne obstoji stanje trajne nelikvidnosti pa predlagatelj ne izpodbija s konkretnimi trditvami in jih zato pritožbeno sodišče ni bilo dolžno presojati.

K domnevi dolgoročne plačilne nesposobnosti po 2. točki 3. odstavka 14. člena ZFPPIPP

8. Če se ne dokaže drugače, velja, da je dolžnik postal dolgoročno plačilno nesposoben, če je pri dolžniku, ki je kapitalska družba, izguba tekočega leta skupaj s prenesenimi izgubami dosegla polovico osnovnega kapitala in te izgube ni mogoče pokriti v breme prenesenega dobička ali rezerv. Predlagatelj je v predlogu za začetek stečajnega postopka k tej domnevi dolgoročne plačilne nesposobnosti navajal, da je iz izkaza uspeha za leto 2012 razvidno, da ima dolžnik v letu 2012 164.372,00 EUR čiste izgube, izgubo pa beleži tudi v poslovnem letu 2010 in 2011. Navajal je še, da ima dolžnik delež dolgov v financiranju v višini 110,08% in negativni kapital v višini 226.931,00 EUR. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokazov, ki jih je predložil dolžnik ugotovilo, da se je kapitalska ustreznost dolžnika v letu 2014 izboljšala. Ugotovilo je, da po vmesni bilanci na dan 5. 3. 2014 izguba leta 2013 skupaj s prenesenimi izgubami prejšnjih let znaša le še 101.068,00 EUR, kar pa ne dosega polovice osnovnega kapitala, ki znaša 211.036,00 EUR. Ugovor predlagatelja, da dolžnik nerealno prikazuje postavke v računovodskih izkazih, je sodišče prve stopnje zavrnilo iz razloga, ker je ocenilo, da bi predlagatelj ta očitek dolžniku lahko dokazal z izvedencem, predlagatelj pa je dokaz z izvedencem v postopku umaknil. 9. Trditve pritožnika, da je brez slehernega dvoma v predlogu izkazal insolventnost dolžnika po bilanci stanja na dan 31. 12. 2012, kar naj bi zadoščalo za odločitev sodišča prve stopnje, da izda sklep o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom, so neutemeljene. 232. člen ZFPPIPP določa, kaj mora vsebovati predlog za začetek stečajnega postopka, med drugim opis dejstev in okoliščin, iz katerih izhaja, da je dolžnik postal insolventen, in dokaze o teh dejstvih (2. točka 1. odstavka cit. člena). Če predlog vloži upnik, lahko dolžnik ugovarja, da ni insolventen (2. odstavek 235. člena ZFPPIPP). V tem okviru je potrebno porazdeliti trditveno in dokazno breme med obe stranki predhodnega postopka. Presoditi je potrebno konkretne navedbe v vsakem posameznem primeru. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je prvostopno sodišče v okviru materialno pravnega vodstva na naroku zahtevalo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovi dejansko stanje, ki je pomembno za odločbo. Ker je sodišče udejanjilo svojo razjasnjevalno funkcijo, je pravilno presojalo obstoj insolventnost potrditvenem in dokaznem bremenu, ki je v prvi vrsti na upniku. Če je ta trdil, da so dokazi, ki jih je predložil dolžnik, prirejeni in prikrojeni računovodski izkazi, bi to lahko dokazal z izvedencem. Njegovo stališče na naroku, da bi dolžnik še naprej prikrajal računovodske izkaze, tudi če bi izvedenec ugotovil, da je insolventen, sodišča prve stopnje ni prepričalo. Če bi namreč izvedenec potrdil trditve upnika, da dolžnik ni izdelal poslovnih izidov v skladu z osnovnimi načeli računovodstva, bi sodišče takemu mnenju tudi sledilo. S tem pa se izkaže kot neutemeljen pritožbeni očitek, da bi moral sodnik tudi brez izvedenca ugotoviti fiktivnost izkazov. Sodišče prve stopnje je izkaze sprejelo v luči ugotovitve, da dolžnik dalje posluje, teh ugotovitev pa pritožnik konkretno ne izpodbija, zato pritožbeno sodišče ne more kot utemeljenega sprejeti njegovega predloga, da mora sodišče početje dolžnika v konkretnem primeru presekati tako, da nad njim začne stečajni postopek.

10. Glede na navedeno se izkaže, da pritožnik ni uspel s pritožbenimi razlogi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Ker višje sodišče tudi ni ugotovilo nobene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 129. člena ZFPPIPP, po kateri mora vsak upnik sam pokrivati svoje stroške udeležbe v postopku zaradi insolventnosti.