Jedro

S tem ko sta se stranki na drugem naroku za glavno obravnavo sporazumeli o vrednosti spora, ki jo je tožeča stranka v tožbi napovedala, tožena pa ji je v odgovoru na tožbo ugovarjala, je bila vrednost spora določena in ne spremenjena.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se 2. točka izreka (odločitev o stroških postopka) spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je v roku 15. dolžna tožeči stranki plačati 1.770,08 € pravdnih stroškov.“ V ostalem se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je odločeno, da se v zapuščino pok. A.R. zaradi dopolnitve tožnikovega nujnega dednega deleža vrne toženki z darilno pogodbo z dne 22.11.1996 dano darilo, in sicer 1/4 stanovanja z identifikacijsko št. 1.E, vpisanega v vl. št. 4036/2, k.o. X. Stroški tožeče stranke v višini 4.935,36 € so naloženi v plačilo toženi stranki.

Zoper odločitev o glavni stvari in zoper stroškovni del odločitve se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse tri, z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da sodišče ni ugotovilo odločilnih dejstev, vsebino darilne pogodbe pa napačno interpretiralo. Opozarja, da je klavzula o „hvaležnem sprejemu darila“ stalnica v pogodbah, ki so titulirane kot darilne. Za presojo pogodbe je bistvena njena neodplačnost, kavza in nagib. Iz darilnega razmerja ne sme izvirati nobena zaveza obdarjenca. Če ta obstoji, ne gre za darilno, ampak za neko drugo pogodbo. V sporni pogodbi je toženka prevzela več obveznosti, ki jih sodba niti ne omenja: izgovorjena osebna služnost stanovanja za darovalko; vknjižba prepovedi odtujitve in obremenitve v korist darovalke; obdarjenkina obveznost oskrbe darovalke. Zaradi teh obdarjenkinih obveznosti se pogodba ne more šteti za darilno. Sodba sicer omenja plačilo kupnine za stanovanje, vendar kupnini pripiše zgolj fiskalno oz. denarno vlogo. Opozarja na sodbi Vrhovnega sodišča. Iz pogodbe je očitno, da si je darovalka kot protivrednost za izročeno premoženje želela zagotoviti pravico do stanovanja ter pomoči in oskrbe v starosti. Tudi zaradi obdarjenkinega plačila kupnine ni mogoče govoriti o brezplačnem prenosu premoženja. Zapustnica nikoli ni bila vknjižena v zemljiški knjigi. Na hčerko je prenesla le pravico do odkupa stanovanja pod ugodnimi pogoji. Opozarja, da se sodišče ni opredelilo, zakaj ni upoštevalo izpovedbe priče I. M.. Sodišče se ni opredelilo niti do tega, da je bilo darilo kvečjemu toženkin prihranek zaradi takratnega zakonskega popusta, torej ali je pri tem poslu šlo mogoče za „mešano“ darilo. Odločitev pritožnico preseneča, ker je sodnica v okviru materialno procesnega vodstva strankama svetovala izplačilo, ki je manjše od ¼ vrednosti stanovanja. Sklicevanje na 20. čl. ZTLR označuje za nepravilno uporabo materialnega prava, ker spor ne poteka o načinu pridobitve lastninske pravice, ampak o pravni naravi pravnega posla. Pravno nepomembno je, ali je bil pravni posel med zapustnico in toženko prodaja ali kaj drugega. Pravdni postopek pa je bil kršen zaradi preložitve prvega naroka na dan 18.1.2010. Kljub temu da je že narok dne 9.11.2009 sodišče uvodoma razglasilo za prvi narok in na njem izvajalo pravdna dejanja (podajanje tožbe, odgovora nanjo, dodatne navedbe, dodatni dokazni predlogi), je v nasprotju s tem na koncu naroka razglasilo, da se prvi narok ne opravi. Opozarja tudi na neskladnost stroškovnega dela odločitve z obrazložitvijo. Stroški 42,50 € takse za odgovor na tožbo so nastali toženi stranki, upoštevajo pa se kot stroški tožeče stranke. Stroški bi morali biti odmerjeni od vrednosti spora 8.500- €, saj so bila praktično vsa pravdna dejanja (razen zadnjega naroka) opravljena, ko je bil spor ovrednoten v tej višini. Opozarja, da je pri odmeri stroškov sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, ker je prisodilo tudi zakonske zamudne obresti, ki jih tožeča stranka ni zahtevala.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, torej sklop tistih dejstev, ki so za obravnavano zadevo pravno relevantna ter je na tej podlagi, ob pravilni uporabi materialnega prava, sprejelo pravilno odločitev. S tem ko je sodišče ugotovilo, da zapustnica ob smrti ni imela premoženja, je podana ugotovitev o čisti vrednosti zapuščine – da le-ta nima vrednosti. Obračunsko vrednost zapuščine, ki je osnova za izračun nujnega dednega deleža, torej predstavlja vrednost darila, ki ga je zapustnica za življenja podarila toženki (28. čl. Zakona o dedovanju). Za pravico do njunega dednega deleža in njegovo višino je odločilna ugotovitev, da sta tožnik in toženka edina potomca zapustnice, ki prideta v poštev za dedovanje. Nobeno od teh dejstev ni bilo sporno, zato je te ugotovitve sodišče zgolj nanizalo in se mu v okviru dokazovanja z njimi ni bilo treba ukvarjati. Kateri odločilni razlogi naj bi v sodbi ne bili vsebovani, pritožba ne navaja, zato tega nekonkretiziranega pritožbenega opozorila ni mogoče preizkusiti.

Zaradi toženkinega ugovora, da pri pogodbi, ki jo je dne 22.11.1996 sklenila z zapustnico, ne gre za neodplačen prenos premoženja, se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z vsebino in pravno naravo sporne pogodbe. Tudi pritožba se argumentirano ukvarja samo s tem delom ugotovitev. Za primer, ko so določila pogodbe sporna, 99. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (uporabljen na osnovi 1060. čl. Obligacijskega zakonika) napotuje, da je določila pogodbe treba upoštevati tako, kot se glasijo, pri njihovi razlagi pa je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določila razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Ker se je toženka, ki je sporno pogodbo sklepala, izvajanju dokaza s svojim zaslišanjem odrekla, je bilo sodišče pri iskanju skupnega namena pogodbenikov omejeno. Tudi tožnik se je svojemu zaslišanju odrekel, zato je ugotovitve, ki izhajajo iz jezikovne razlage zapisa pogodbe, mogoče preveriti zgolj z listinami. Listine, ki sta jih predložili stranki, niso v neposredni zvezi s sklenitvijo pogodbe - iz njih ni mogoče ugotavljati pogodbene volje strank. Pri ugotavljanju skupnega namena, ki sta ga pogodbenici ob sklenitvi pogodbe imeli, so zato listine le posreden in zato manj pomemben dokaz. Z njimi bi bilo mogoče dokazovati dejstvo, kdo je v letu 1996 zagotovil sredstva za nakup stanovanja, ki je bilo predmet sporne pogodbe. To dejstvo bi lahko imelo vpliv na voljo pogodbenic ob sklenitvi pogodbe, v konkurenci z jasnimi določili pisne pogodbe pa izgubi svoj pomen in ne more prevladati. Ob tem, da je zapis pogodbe jasen, to dejstvo ne more imeti odločilnega vpliva pri ugotavljanju pogodbene volje pogodbenic pri sklepanju pogodbe z dne 22.11.1996. Sodišče zato ni kršilo procesnih pravil, ko se o listinah (izjava zapustnice – A3, posojilna pogodba – B2, računi tožene stranke - B) in izpovedbi priče I.M. ni opredeljevalo.

Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da jezikovna razlaga pogodbe utemeljuje zaključek, da sta toženka in zapustnica dne 22.11.1996 sklenili čisto darilno pogodbo. Tak zaključek utemeljuje poimenovanje pogodbenic (obdarjenka, darovalka), izjava o izročitvi na eni strani in sprejemu darila na drugi strani. Odločilni pri presoji pogodbe pa so zapisi o izpolnitvenih dejanjih, ki sta jih stranki s pogodbo prevzeli. Pritožba pravilno opozarja, da je neodplačnost glavna značilnost darilne pogodbe in se torej v tem dvostranskem pravnem poslu zavezuje samo darovalec, obdarjenec pa nastopa samo kot upnik. Podlaga darovalčeve zaveze je brezplačno okoristiti obdarjenca. Sodišče prve stopnje je tako vsebino spornega posla ugotovilo in pritožbeno sodišče tak materialnopravni zaključek sprejema. Toženka v dvostranskem pravnem poslu ni sprejela obveznosti oz. se zavezovala, kot nepravilno razloguje pritožba.

Dejstvo, da si je darovalka izgovorila osebno služnost stanovanja, pomeni, da je predmet darila s služnostjo obremenjeno stanovanje. Za dajatev toženke bi šlo, če bi toženka stanovanje že imela v lasti in ga v korist sopogodbenice obremenila z osebno služnostjo. Prepoved odtujitve in obremenitve je prav tako razlagati kot enega od pogojev, pod katerim je darilo dano. Zapis, da se obdarjenka zavezuje, da nepremičnin ne bo odtujila in obremenila, pomeni pogoj, pod katerim je bilo darilo dano in ne protidajatev obdarjenke. Obdarjenkino dovoljenje za vknjižbo osebne služnosti in prepovedi odsvojitve in obremenitve je intabulacijska klavzula in le navzven pomeni zavezo, dejansko pa gre zgolj za zemljiškoknjižno evidentiranje nepremičnine, kakršno je toženka (obremenjeno z osebno služnostjo in prepovedjo odsvojitve in obremenitve) s pogodbo pridobila v last. V peti točki pogodbe opredeljena pomoč in oskrba darovalke je dogovorjena pogojno - za primer, da bi jo darovalka v primeru bolezni potrebovala. Ker to določilo ne predvideva niti vrste niti oblike niti obsega dejanj, ki naj bi jih obdarjenka nudila, je iz pogodbe viden namen obdarjenko obogatiti in ne darovalki zagotoviti pomoč in oskrbo v bolezni. Pomoč staršem zahteva zakon od vsakega polnoletnega otroka (1. odstavek 124. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Toženka ne zatrjuje, da bi darovalka potrebovala kakršnokoli pomoč oz. da bi dogovorjeni pogoj nastopil. Tudi to določilo, ki sicer na prvi pogled kaže na aleatornost pogodbe, zato ne izključuje njene neodplačnosti.

Plačilo kupnine se v pogodbi omenja pri vrednotenju predmeta pogodbe oz. pogodbe. Namen vrednotenja je določitev osnove za odmero davčnih in drugih obveznosti v zvezi s pogodbo, in je torej v pogodbah vsebovano iz stroškovnih razlogov. Na to plačilo pogodbenici ne vežeta nobenih posledic; ne omenjata ga v zvezi s predmetom pogodbe, zato na causo pogodbe ne vpliva. Če bi pogodbenici to plačilo omenjali v kakšnem drugem kontekstu, bi se lahko postavilo vprašanje podlage pogodbe. Pri vrednotenju predmeta pogodbe omenjeno plačilo pa ne spreminja v pogodbi jasno izražene cause donandi – brezplačno okoristiti obdarjenko.

Dejstvo, kdo je v procesu lastninjenja plačal kupnino in izpovedbo I. M. tožena stranka označuje za pomembni pri ugotavljanju osebe, ki je v postopku lastninjenja kupila sporno stanovanje. V tem kontekstu so dokazi o plačilu kupnine in izpovedba I. M. povsem nepomembni. Da je stanovanje v postopku lastninjenja kupila zapustnica, je iz pisne pogodbe z dne 30.7.1996 (dokaz B3) povsem jasno razvidno. Ker stanovanje v času lastninjenja in sklepanja sporne pogodbe še ni bilo vpisano v zemljiško knjigo, se lastninska pravica takrat ni mogla vpisati, ne glede na to, kdo bi bil kupec. V tej zvezi se sodišče sklicuje na zakonska določila, ki obravnavajo načine pridobitve lastninske pravice, kar je pravilno; nerazumen je pritožbeni očitek, ki s tem v zvezi neargumentirano graja uporabo materialnega prava.

Odločbi, ki ju kot pravno prakso citira pritožba, nista neposredno uporabljivi, saj temeljita na drugačnem dejanskem stanju.

Na poravnalnem naroku oz. v fazi poravnavanja izražena razmišljanja bodisi s strani strank bodisi s strani sodišča, na odločitev ne vplivajo.

Očitane procesne kršitve sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Odločitev, ali bo razpisani narok izvršen ali ne, je stvar procesnega vodstva, ki je v rokah sodišča. Dne 9.11.2009 poravnalni narok ni bil zaključen. Bil je preložen in skupaj s prvim narokom za glavno obravnavo razpisan za dne 18.1.2010. Tega dne se je narok za glavno obravnavo vršil. Zaradi obsežnih navedb tožene stranke je tožeča stranka prosila za rok, v katerem se bo o navedbah lahko izjasnila. S tem ko je sodišče z navedbo, da bo ponovno razpisan prvi narok, strankama dalo vedeti, da še vedno lahko navajata nova dejstva in dokaze, je privilegiralo kvečjemu toženo stranko, ki je na naroku obsežno navajala, medtem ko tožeči stranki odgovora na novo navajana dejstva zaradi načela kontradiktornosti niti ni moglo odreči. Z odločitvijo, da ima novo razpisani narok značaj prvega naroka, je bilo obema strankama omogočeno, da uresničujeta procesne pravice, ki so omejene na čas do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo, zato tudi z vidika enakega obravnavanja strank to ravnanje ni sporno.

Utemeljena pa je pritožba zoper stroškovni del izreka. Pritožba utemeljeno opozarja, da obresti od pravdnih stroškov tožeča stranka ni zahtevala, zato je v tem delu sodišče odločilo preko zahtevka in s tem kršilo 1. odstavek 2. čl. ZPP. Sodno takso za odgovor na tožbo je plačala tožena stranka, zato seveda tožeča stranka ne more biti upravičena do njene povrnitve. Ker pa je tožeča stranka zahtevala povrnitev taks, katerih višina (sodna taksa za tožbo in sodbo) presega priznani znesek plačanih taks in je do povrnitve teh taks upravičena, pritožbeni trditvi, da je prisojene stroške treba zmanjšati za 42,50 €, pritožbeno sodišče ne sledi. Utemeljen je tudi očitek o neskladnosti obrazložitve s stroškovnim delom izreka, kar je bistvena kršitev postopka, ki pa jo je mogoče sanirati, ker je stroškovni del odločitve razumljivo in celovito obrazložen. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da je pri odmeri stroškov treba upoštevati v tožbi napovedano vrednost spora 8.500- €. V 3. točki odgovora na tožbo je tožena stranka ugovarjala napovedani vrednosti spora, zato bi se bilo sodišče o vrednost spora dolžno izreči, saj le-ta lahko odločilno vpliva na procesne pravice in položaj strank v postopku. Sporno vprašanje je bilo rešeno brez odločanja sodišča s tem, ko sta stranki na poziv sodišča dne 25.3.2010 spor sporazumno ovrednotili z zneskom 25.000- €. S tem je bila vrednost spora pravno veljavno določena in ne spremenjena, kar pritožnik zasleduje s pritožbeno trditvijo, da bi se stroški od vrednosti spora 25.000- € morali odmerjati šele od dne, ko sta se stranki o vrednosti spora zedinili. Vrednost spora 25.000- € je torej osnova za obračun stroškov postopka, ki so tožeči stranki nastali v višini, kot je razvidna iz obrazložitve sodbe.

Upoštevajoč vse navedeno, je odločitev o glavni stvari na osnovi 353. čl. ZPP potrjena, pritožbi zoper stroškovni del izreka pa ugodeno in v tem delu odločitev sodišča prve stopnje na osnovi 3. točke 365. čl. ZPP spremenjena. Ker tožena stranka s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (2. odstavek 165. čl. in 1. odstavek 154. čl. ZPP).