Jedro

Revizijsko sodišče razume, da je pritožbeno sodišče pravno kvalifikacijo o »skupnem podjemu« izpeljalo iz trditve tožeče stranke, da sta obe toženi stranki sprejeli v popravilo poškodovano vozilo. Omenjena trditev pa je splošna in sama zase ne opredeli vsebine izjav volj pravdnih strank na način, da bi bila lahko dejanska in pravna podlaga za sklepanje o konkretni prevzeti obveznosti v zvezi s popravilom. Materialnopravnega izhodišča sodišča druge stopnje, da naj bi bilo popravilo poškodovanega avtomobila kot celota predmet (skupne) obveznosti obeh toženih strank kot izvajalk v razmerju do tožeče stranke iz ene pogodbe o delu kot njun »skupni podjem«, revizijsko sodišče zato ne more sprejeti.

Iz besedila drugega odstavka 132. člena ZOR, na katerega sta sodišči prve in druge stopnje (med drugim) oprli izpodbijani sodbi, izhaja, (i) da gre zahtevek pogodbenima strankama in (ii) da ta zahtevek zajema (v načelu) dajatve ene in/ali druge pogodbene stranke, ki sta jih izvršili v prid izpolnjevanja pogodbenih obveznosti do razdrtja pogodbe. Ker v obravnavanem primeru plačila, vrnitev katerega je predmet spora, po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje ni opravila tožeča (pogodbena) stranka (temveč zavarovalnica), drugi odstavek 132. člena ZOR ne pride v poštev. S plačilom računa, ki ga je zavarovalnica plačala, upoštevaje razloge izpodbijanih sodb, kot tretji v spornem pogodbenem razmerju, se je oblikovalo tristrano razmerje.

Izrek

Reviziji se ugodi, razveljavita se sodbi sodišč druge in prve stopnje glede prve toženke (i) v delu, v katerem ji je naložena obveznost plačila 23.223,66 EUR (5,412.764,79 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2001 do plačila, (ii) in v delu, v katerem je odločeno o stroških postopka v zvezi s to odločitvijo, ter se zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno sodbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delom sodbe, ki je pomemben za revizijski postopek, primarnemu tožbenemu zahtevku deloma ugodilo in prvi toženki naložilo plačilo 23.223,66 EUR (5,412.764,79 SIT) ter zakonske zamudne obresti od 6. 4. 2001. Prisojeni znesek izvira iz naslova vračila plačila, ki ga je v imenu in za račun tožeče stranke izvedla zavarovalnica na podlagi pogodbe o zavarovanju avtomobilskega kaska. Znesek je zavarovalnica plačala po izdanem računu za opravljena popravila na reševalnem vozilu, last tožeče stranke, ki je bilo poškodovano v prometni nezgodi dne 4. 8. 2000. Ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila pogodba o delu zaradi napak razdrta, je presodilo, da je po drugem odstavku 132. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) tožeča stranka upravičena do vrnitve plačanih zneskov.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženk zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je nosilnim razlogom sodišča prve stopnje o razdrtju pogodbe o delu in dolžnosti vrniti prejeta plačila.

3. Prva toženka je z revizijo izpodbijala sodbo sodišča druge stopnje. Uveljavljala je zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču je predlagala spremembo izpodbijanega dela sodb sodišča druge in prve stopnje.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu.

5. Obravnavani postopek se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče razume, da je pritožbeno sodišče pravno kvalifikacijo o »skupnem podjemu« izpeljalo iz trditve tožeče stranke, da sta obe toženi stranki sprejeli v popravilo poškodovano vozilo. Omenjena trditev pa je splošna in sama zase ne opredeli vsebine izjav volj pravdnih strank na način, da bi bila lahko dejanska in pravna podlaga za sklepanje o konkretni prevzeti obveznosti v zvezi s popravilom. Revident tako pravilno opozarja, da zgolj na podlagi omenjene trditve tožeče stranke še ni mogoče sklepati, da sta se obe toženki kot prevzemnici posla (izvajalki) skupaj v razmerju do tožeče stranke kot naročnici zavezali, da bosta skupaj popravili poškodovano vozilo. Materialnopravnega izhodišča sodišča druge stopnje, da naj bi bilo popravilo poškodovanega avtomobila kot celota predmet (skupne) obveznosti obeh toženih strank kot izvajalk v razmerju do tožeče stranke iz ene pogodbe o delu kot njun »skupni podjem«, revizijsko sodišče zato ne more sprejeti.

8. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Podan je razveljavitveni razlog iz drugega odstavka 380. člena ZPP. Če namreč druga toženka ni bila podizvajalka prve toženke, kot sledi iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje, in ni šlo za skupni podjem (za kar ugotovljeno dejansko stanje ne daje opore), ni izključeno, da sta bili sklenjeni dve pogodbi o delu. V nadaljnjem postopku bo zato treba ugotoviti vsebino naročila (ali naročil) tožeče stranke, na katerega se šele lahko navezuje sprejem obveznosti toženih strank glede spornega popravila. Če bi nadaljnji postopek pokazal, da sta bili sklenjeni dve pogodbi o delu, pa prvi toženki ne morejo iti v breme napake dela druge toženke.

9. Iz besedila drugega odstavka 132. člena ZOR, na katerega sta sodišči prve in druge stopnje (med drugim) oprli izpodbijani sodbi, izhaja, (i) da gre zahtevek pogodbenima strankama in (ii) da ta zahtevek zajema (v načelu) dajatve ene in/ali druge pogodbene stranke, ki sta jih izvršili v prid izpolnjevanja pogodbenih obveznosti do razdrtja pogodbe. Ker v obravnavanem primeru plačila, vrnitev katerega je predmet spora, po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje ni opravila tožeča (pogodbena) stranka (temveč zavarovalnica), drugi odstavek 132. člena ZOR ne pride v poštev. Odgovor na vprašanje, ali ima lahko tožeča stranka zaradi razdrtja pogodbe o delu, po kateri sama ni izpolnila ničesar, zahtevek do prve toženke po splošnih načelih o neupravičeni pridobitvi (condictio ob causam finitam; četrti odstavek 210. člena ZOR), pa je odvisen od odgovora na vprašanje, ali je pri njej zaradi plačila s strani zavarovalnice podano prikrajšanje. V nadaljnjem postopku bo zato treba v primeru, če bi nadaljnji postopek znova pokazal, da je bila zaradi napak dela razdrta pogodba o delu, ugotoviti, ali so podane predpostavke za obogatitveni zahtevek po splošnih načelih neupravičene pridobitve. Pri tem naj sodišče prve stopnje upošteva, da se je s plačilom računa, ki ga je zavarovalnica plačala, upoštevaje razloge izpodbijanih sodb, kot tretji v spornem pogodbenem razmerju, oblikovalo tristrano razmerje.

10. Odločitev o stroških postopka temelji na 165. členu ZPP.