Jedro

Domneva o priznanju dejanskih navedb je dopustna samo v primeru, če ni razumnih razlogov, ki porajajo dvom v resničnost teh navedb. Če je tožnik v dokaz svojih navedb ponudil dokaze, s katerimi se resničnost teh navedb očitno ne more dokazati, potem sodišče ne sme izdati zamudne sodbe. Samo v mejah te predpostavke za izdajo zamudne sodbe, ki nalaga sodišču, da preveri, ali niso dejstva, ki jih zatrjuje tožnik v tožbi, v nasprotju z dokazi, ki jih je sam predložil, je dovoljeno ocenjevanje dokazov.

Izrek

1. Revizija se zavrže v delu, s katerim izpodbija del sodbe, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku za povrnitev 7.604,51 EUR, 18.064,61 EUR in 15.599,12 EUR škode.

2. V ostalem se revizija zavrne.

3. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 1.591,06 EUR revizijskih stroškov, v 15 dneh od vročitve sodbe.

Obrazložitev

Tožnica je zahtevala odškodnino za škodo, ki naj bi ji jo povzročil toženec s kršitvijo dolžnosti ravnati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, ko je bil poslovodja družbe (sedanje tožnice). Sodišče prve stopnje je zahtevkom z zamudno sodbo ugodilo, pritožbeno sodišče pa je zavrnilo toženčevo pritožbo. Odločitev sodišč temelji na stališču, da je bila tožencu sklepčna tožba pravilno vročena v odgovor in da ni nasprotij med dejstvi, na katera se opira tožbeni zahtevek in dokazi, ki jih je predložila tožnica.

Toženec ne soglaša z navedeno presojo sodišč. V reviziji zatrjuje, da sta pravdni stranki sklenili sporazum o ureditvi razmerij z 28.10.2003, ki bi ga moralo sodišče druge stopnje upoštevati po uradni dolžnosti kot materialno pravo. Sporazum določa, da po 28.10.2003 v razmerju med pravdnima strankama glede vseh medsebojnih razmerij velja le tisto, kar je dogovorjeno v sporazumu. Ker tožniku na prvi stopnji zaradi nepravilne vročitve tožbe ni bila dana možnost obravnavanja, je upravičen obstoj takega sporazuma uveljavljati pred sodiščem druge stopnje. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker tožbenega zahtevka ni zavrnilo. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 73/2007, ZPP-UPB3) je podana, ker se sodišče ni opredelilo do navedb v 4. točki pritožbe. Sodišče je zapisalo, da ocenjevanje dokazov ni potrebno pri izdaji zamudne sodbe, tega pa ni pojasnilo. Izpodbija stališče sodišča, da ugotavljanje pogojev za izdajo zamudne sodbe ni dopustno. Sklicuje se na sodbo II Ips 567/1999. Sodišče se ni izjavilo o nasprotju med dokazi, ki jih je predložila tožnica in splošno znanimi dejstvi na eni strani ter tožbenimi navedbami na drugi strani. Sodišče se ni opredelilo do pritožbenih trditev in dokazov o nepravilni vročitvi. Toženec je v dokaz dejstva, da na naslovu S. ne prebiva, predložil tudi druge dokaze. Sodišče ni obrazložilo, zakaj dokazov ni izvedlo. Prvostopenjski sodbi manjka obrazložitev o tem, katera dejstva je sodišče štelo za pravno relevantna in na katero normo materialnega prava jo je oprlo. Sodišče je dobesedno prepisalo določene dele tožbe. Sklicuje se na sklep II Ips 295/2003. Za odločanje bi se morala uporabiti pravila ZPP o gospodarskih sporih (III R 60/2002 in sklep VSL 229/2006).

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo navaja, da materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Ni res, da bi moralo sodišče prve stopnje ocenjevati dokaze. Drugačno videnje dokazov s strani toženca je za izdajo zamudne sodbe nepomembno. Toženec ne pove, kje naj bi bival. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

O delni nedovoljenosti revizije: Revizijsko sodišče ugotavlja, da gre v konkretnem primeru za gospodarski spor iz prve točke prvega odstavka 482. člena ZPP. Tožnica je družba z omejeno odgovornostjo, toženec pa je bivši poslovodja te družbe. Za spor je treba uporabiti pravo gospodarskih družb (drugi odstavek 258. člena in prvi odstavek 449. člena Zakona o gospodarskih družbah, Ur. l. RS št. 30/1993 s spremembami - ZGD). V gospodarskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 20.864,63 EUR (prej 5.000.000 SIT). Za ugotovitev pravice do revizije ni odločilna vrednost seštevkov vseh zahtevkov, pač pa vrednost vsakega posameznega zahtevka (glej drugi odstavek 41. člena ZPP). Tožnica je namreč v tožbi uveljavljala več zahtevkov, ki imajo različno dejansko podlago, vrednost spornega predmeta prvih treh zahtevkov pa ne dosega revizijskega praga. Tako se prvi zahtevek za plačilo 7.604,51 EUR (prej 1.822.344 SIT) odškodnine opira na dejanski stan odtujitve dveh slik, zahtevek za plačilo 18.064,61 EUR (prej 4.329.002,50 SIT) odškodnine na dejanski stan prodaje vozila pod knjigovodsko vrednostjo, tretji zahtevek za plačilo 15.599,12 EUR (prej 3.738.173,12 SIT) odškodnine pa na dejanski stan brezplačnega prenosa blaga. Revizijsko sodišče je zato delno (v delu, s katerim izpodbija del sodbe, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku za povrnitev 7.604,51 EUR - prej 1.822.344 SIT, 18.064,61 EUR - prej 4.329.002,50 SIT in 15.599,12 EUR - prej 3.738.173,12 SIT škode) nedovoljeno toženčevo revizijo s sklepom zavrglo.

O delni zavrnitvi revizije: Sodišče druge stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se je opredelilo do pritožbenih trditev, ki so se nanašale na s strani toženca zatrjevano nepravilno vročitev tožbe (glej zadnji odstavek na drugi strani drugostopenjske sodbe). Toženec je res v dokaz dejstva, da na naslovu S... ne prebiva, predložil tudi druge dokaze, vendar predloženi dokazi za ugotovitev tega dejstva niso bili primerni. Po mnenju revizijskega sodišča bi moral toženec dokazati, da decembra 2005 in januarja 2006 dejansko ni stanoval na naslovu S.... ali da je stanoval nekje drugje. Samo drugačen (fonetičen) zapis njegovega priimka na poštnem nabiralniku za to ne zadošča. Tudi dejstvo, da so na naslovu stanovale tudi druge osebe, ne utemeljuje nujno sklepanja, da tožnik tam ni stanoval. Toženec je tudi v pritožbi (l. št. 28) kot svoje prebivališče navedel isti naslov (S...), enako tudi v vlogi (l. št. 48) in v reviziji (l. št. 56). Šele z vlogo 11.12.2007 je sodišču sporočil spremembo naslova (R. ...). Ker s predloženimi dokazi (časopisni članek, fotografije hišnih predalčnikov, izpis iz telefonskega imenika, sklep o vpisu lastninske pravice, prodajna pogodba, izjava pismonoše in predlagana poizvedba pri pošti) ni bilo mogoče ugotoviti dejstva toženčevega dejanskega bivanja nekje drugje (kot je to zatrjeval), dejstva o tem, kdo je lastnik stanovanja, ki sta ga kupila Š., kako je bil zapisan priimek na hišnem predalčniku, pa niso pravno pomembna za ugotovitev pravilnosti vročitve, se potemtakem pritožbeno sodišče do pravno nerelevantnih dokazov ni bilo dolžno opredeljevati oziroma je zadostna obrazložitev tega sodišča na drugi strani sodbe.

Neutemeljen je tudi nadaljnji očitek glede bistvene kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče zapisalo, da ocenjevanje dokazov pri ugotavljanju pogojev za izdajo zamudne sodbe ni dopustno, tega pa ni pojasnilo. Revizijsko sodišče poudarja, da sodišče pri izdaji zamudne sodbe ne ugotavlja dejanskega stanja in ne izvaja v tožbi predlaganih dokazov, zaradi česar sodbe tudi ni mogoče izpodbijati zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Postopek za izdajo zamudne sodbe je pisen postopek, v katerem se ne opravi obravnava. Sodišče presoja, ali je tožbeni zahtevek, ki izhaja iz dejanske podlage tožbe, utemeljen na podlagi predpostavke, da so trditve v tožbi resnične (sistem tim. afirmativne litiskontestacije, po katerem se pasivnost stranke ocenjuje kot priznanje nasprotnikovih dejanskih navedb). Edini pogoj, ki mora biti izpolnjen in se nanaša na dokaze, je, da dejstva, na katera se opira zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana. Domneva o priznanju dejanskih navedb je dopustna samo v primeru, če ni razumnih razlogov, ki porajajo dvom v resničnost teh navedb. Če je tožnik v dokaz svojih navedb ponudil dokaze, s katerimi se resničnost teh navedb očitno ne more dokazati, potem sodišče ne sme izdati zamudne sodbe. Samo v mejah te predpostavke za izdajo zamudne sodbe, ki nalaga sodišču, da preveri, ali niso dejstva, ki jih zatrjuje tožnik v tožbi, v nasprotju z dokazi, ki jih je sam predložil, je dovoljeno ocenjevanje dokazov. Sodišče druge stopnje je navedlo, da takih nasprotij med navedenimi dejstvi v tožbi in predloženimi dokazi ni videti, kar pomeni, da je v dovoljenem obsegu preizkusilo s strani tožnice predložene dokaze. Revizijsko sodišče lahko samo pritrdi stališču sodišča druge stopnje, da drugačno videnje dokazov na podlagi v pritožbi drugače predstavljenega ozadja vseh petih uveljavljanih podlag tak preizkus presega. Toženec je imel možnost aktivno sodelovati v postopku, vendar svoje pravice ni izkoristil, ko ni pravočasno odgovoril na pravilno vročeno sklepčno tožbo. Toženec se zato v reviziji neutemeljeno sklicuje na načelo zaslišanja strank.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da ima sodba sodišča prve stopnje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče je pojasnilo svoje razloge, zaradi katerih je odločilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen (glej 4. stran prvostopenjske sodbe). Izhajalo je iz dejstev, ki jih je v tožbi navedla tožnica, jih povzelo in pravno ovrednotilo. Odločilo je, da je odškodninski zahtevek utemeljen na podlagi določb ZGD in Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS št. 83/01, 28/06), ki jih je tudi navedlo. Zato ni na mestu primerjava s sklepom II Ips 295/2003. Pritrditi pa gre toženčevi reviziji v delu, v katerem navaja, da gre za gospodarski spor. Tudi po presoji revizijskega sodišča je potrebno v konkretnem primeru uporabiti pravila ZPP v gospodarskih sporih. Vendar bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, kajti sodba je zakonita in pravilna kljub uporabi pravil rednega postopka namesto določb postopka v gospodarskih sporih (32. poglavje ZPP). Pravila za izdajo zamudne sodbe iz 318. člena ZPP se skladno s 480. členom ZPP uporabljajo tudi v postopku v gospodarskih sporih (določbe o izdaji zamudne sodbe so torej enake), zadevo pa je obravnavalo pristojno okrožno sodišče. Prav tako ni podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Toženec se v pritožbi neutemeljeno zavzema za uporabo sporazuma, ki naj bi ga sklenili pravdni stranki. Sodišče je pri izdaji zamudne sodbe presojalo sklepčnost tožbe na podlagi dejstev, to je trditev, ki jih je navedla tožnica v tožbi. Ker tožnica ni zatrjevala, da bi bil sklenjen kakršenkoli sporazum med strankama, je sodišče pravilno odločalo na podlagi svoje pravne kvalifikacije, in sicer pravil o odškodninski odgovornosti, neupoštevaje pri tem določbe nezatrjevanega sporazuma. Kadar se stranka sklicuje na pogodbo kot pravo, na podlagi katerega naj se reši spor, mora to pravo zatrjevati in dokazati. V tem smislu gre za zasebni posamični pravni akt, za razliko do oblastnih splošnih pravnih aktov, za katere Ustava RS izrecno določa, da se objavljajo v državnem uradnem listu (glej drugi odstavek 154. člena Ustave RS), tako da je vsebina slednjih navzven spoznavna in zato sodišču znana. Za zasebne pravne akte pa so obličnostna pravila bistveno bolj sproščena. Če sodišču vsebina pogodbe ni sporočena, je ne more uporabiti kot normativno izhodišče odločanja oziroma ne more ugotoviti, da je sporazum že abstraktni dejanski stan, ki je z življenjskim primerom najtesneje povezan. Sodišče ne more uporabiti pogodbe, če zanjo ne ve. Znana mu je lahko le na podlagi navedb pravdnih strank. Zato je zatrjevanje obstoja pogodbe in njene vsebine dejanska trditev, ki jo je treba dokazati. Pravdne stranke se v pritožbi ne morejo uspešno sklicevati na nova dejstva in nove dokaze, če ne izkažejo za verjetno, da jih brez svoje krivde niso mogle navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave. Zato je sodišče druge stopnje ravnalo pravilno, ko ni upoštevalo pritožbenih navedb o sporazumu. Ne gre za to, da sodišče ne bi upoštevalo pogodbenega prava, ampak zato, da ne sme upoštevati novo zatrjevanih dejstev in dokazov brez opravičila po 286. čl. ZPP oziroma na pritožbeni stopnji po 337. členu ZPP. Ker pa je bila tožba tožencu, tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno vročena, je neutemeljena revizijska trditev, da toženec sporazuma v postopku na prvi stopnji ni mogel uveljavljati.

Ker uveljavljana revizijska razloga nista podana, je revizijsko sodišče toženčevo neutemeljeno revizijo zavrnilo. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.