Jedro

Predhodni dogovori v arondacijskem postopku ne morejo biti podlaga za oceno, da je šlo za prostovoljni prehod premoženja v družbeno lastnino.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo z dne 18.6.2001, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke in J.G. (denacionalizacijskega upravičenca) zoper odločbo Upravne enote B. z dne 13.12.2000. Z njo je prvostopni organ med drugim odločil, da se vzpostavi v korist upravičenke M.G. za podržavljeno parc. št. 3461/659 solastninska pravica na parc. št. 3461/576, vl. št. 1130 k.o. K. vas, v deležu do 2034/24824-tin, in za podržavljeno parc. št. 3461/660 solastninska pravica na parc. št. 3475/4, vl. št. 1997 k.o. K. vas, v deležu 2344/570102-tin, ter v korist J.G. za podržavljeno parc. št. 3461/452 solastninska pravica na parc. št. 3475/4, vl. št. 1997 k.o. K. vas, v deležu do 10253/570102-tin in za podržavljeno parc. št. 3461/318 solastninska pravica na parc. št. 3475/4, vl. št. 1997 k.o. K. vas v deležu do 1509/570102-tin. Zavezanec za denacionalizacijo je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. J.G. je dolžan v treh mesecih po pravnomočnosti odločbe vrniti odškodnino, prejeto ob podržavljenju, v skupnem valoriziranem znesku 14.496,63 DEM, valorizirano in preračunano v tolarsko protivrednost na dan izdaje odločbe v znesku 1,562.778,75 SIT. V razlogih izpodbijane sodbe sodišče med drugim navaja, da tudi po njegovem mnenju sporazumov, ki jih navaja tožeča stranka, ni šteti za samostojne pravne posle, ki bi bili sklenjeni neodvisno od arondacijskega postopka. Temeljni zakon o izkoriščanju kmetijskih zemljišč (Ur. l. FLRJ, št. 43/59 in 53/62 - TZIKZ) je urejal arondacijo v 53. do 68. členu in glede odškodnine za pripojena zemljišča predvideval sporazum med lastnikom in arondacijskim upravičencem. Da sta bila navedena sporazuma sklenjena v smislu določb navedenega zakona o odškodnini, izhaja tako iz vsebine sporazumov, kot iz samega postopka arondacije. V predloženih upravnih spisih sta odločbi Občinske skupščine B. z dne 26.10.1963 in z dne 16.6.1964, s katerima je bila dovoljena uvedba arondacijskega postopka, med drugim tudi glede zemljišč last J.G. in odločeno, da se določi odškodnina za arondirana zemljišča. Iz navedenih zapisnikov pa je razvidno, da je bil med predstavnikom arondacijskega upravičenca in J.G. dosežen sporazum o odškodnini za pripojena zemljišča parc. št. 1059 ter 3461/318 (zapisnik z dne 10.2.1963) in parc. št. 3461/452 (zapisnik z dne 31.3.1964), zapisnika vsebujeta tudi zapis, da stranki predlagata, da arondacijska komisija upošteva sporazuma v arondacijski odločbi. Pozneje izdani arondacijski odločbi vsebujeta odločbe o pripojitvi zemljišč in vključujeta dogovorjeni znesek odškodnine za podržavljena zemljišča. Sodišče pojasnjuje, da zato nista mogli biti zgolj fiktivne narave. Skupno vse listine kažejo, da je šlo za postopek arondacije v skladu z določbami TZIKZ, sporazuma o odškodnini pa sta pomenila le del tega postopka. Pravilna je odločitev tožene stranke, da je v obravnavani zadevi podan temelj za denacionalizacijo v 29. točki 3. člena ZDen.

V pritožbi tožeča stranka navaja, da je v denacionalizacijskem postopku zatrjevala, opozarjala in dokazovala, da je šlo za prodajo zemljišča na podlagi pravnega posla, ki je bil sklenjen prostovoljno. Zemljišča so bila prevzeta takoj po sklenitvi pravnega posla, kot to izhaja iz 5. točke zapisnika št. 107 z dne 10.2.1963 in 5. točke zapisnika št. 291 z dne 31.3.1964. Na prostovoljni prenos zemljišč kaže tudi plačana kupnina. Iz vsega nedvomno izhaja, da so bile arondacijske odločbe le fiktivne. Nesmiselno in negospodarno je vračanje zemljišč v obliki solastninske pravice. S tem se le ovira gospodarjenje. Tožeča stranka predlaga, da se izpodbijana sodba in odločba tožene stranke odpravita, podrejeno pa, da so bili napačno uporabljeni materialni predpisi, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno in se vrne zadeva v ponovno odločanje.

V odgovoru na pritožbo stranka z interesom (J.G., denacionalizacijski upravičenec) navaja, da so arondacije potekale pod prisilo in da nihče ni nič prodal prostovoljno. Plačilo je bilo krepko pod ceno, čeprav se je ukvarjal s kmetijsko dejavnostjo in mu je vsak košček zemljišča pomenil preživetje. Le kdo bi, ki je brez službe in z materjo brez dohodka, prostovoljno prodal edini vir preživetja.

Skrajni čas je, da se potrdi sodba upravnega sodišča. Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje o zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Presodilo je tudi vse tožbene ugovore in med njimi navedlo, zakaj tudi po njegovi presoji predhodni dogovori v arondacijskem postopku ne morejo biti podlaga za oceno, da je šlo za samostojno prodajno pogodbo. S to presojo se pritožbeno sodišče strinja. Enaki, v pritožbi ponovljeni ugovori tožeče stranke zato ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Ugovor v pritožbi, da je zemljišče bilo prevzeto takoj po podpisu pogodbe, pa je v tem upravnem sporu nedovoljena novota (3. odstavek 14. in 71. člen Zakona o upravnem sporu - ZUS). Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

Ker je pritožbeno sodišče spoznalo, da je pritožba neutemeljena in da niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.